Pomladni Solinar, part 3

TRI


Predramil se je ino miže poslušal okolice zvoke. Enakomerno šripanje obteženega voza bilo je združeno z močnim bobnenjem zvonov, kakršne je bil na jugu, v Akvileji slišal.
Odprl zaspane je oči in uzrl oblačno je nebo, megle bilo ni več. Skobacal se izpod kožnih prekrival, pod katere se je bil zavlekel, je in vzdignil se, da se razgleda.
Imel videti je kaj. Pred vozom se odpirala je pot, ki vodila je v nižavo, a tam bilo je videti lesenih hiš zaselka. V daljavi se je vzpenjal mogočni stolp, kakršne je bil na jugu videl, od koder se razširjal je gromki zven zvonov.
Ob poti vila struga globoka se je reke, Kalandir ji imena vedel ni, ki vodo je nosila do ljudi zaselka.
"Ta vas se Laško kliče." povedal mu je vozar, ko videl je, da Kalandir se bil prebudil je."Naseljena je od Slovanov, Karantancev inu tistih, ki tu prej še so bivali, to je Lahov, takisto."
Kalandir, Sloven, si brado je povlekel. "Dobro naredim, ako tukaj se ustavim. Za prenočišče poprosim inu hrano oskrbim se z."
"Stori kakor ti je volja, jaz bodem ti svetov dajal ne." mu odgovoril Solinar s suhim glasom je."Ako tako želiš, izstopi. Jaz imam tu sod soli dostaviti, potlej pa naprej pojdem."
Kalandir je bil počakal, da voz je do prvih barak dospel, nato se bil je od tujca poslovil.
"Pa zdrav ostani!" zaklical ta mu je v pozdrav.

Pustivši vozarja, je Kalandir se po kraju njemu neznanem bil odpravil. Ljudi bilo videt' ni, bili verjetno so po oprevkih svojih vsakdanjih. Prišel do večje je čistine, trga verjetno, kjer ugledal veliko, staro lipovo drevo je, a poleg drevesa bila je miza kamenita, od snega pokrita skoraj vsa. Tu verjetno veča se godi, si mislil je, kjer možje tega zaselka zberejo se inu o pomembnih rečeh se menijo. Videl kamnov, stolic naravnih, on ni, tako da izveteti mu po številu njih število menečih se ljudi, predstavnikov rodbin, bilo mu ni.
Na drugem koncu bil je videl stolp mogočni, bil iz prigod poprejšnih svojih vedel je, da zvonik se kliče. Štrlel visoko je kamniti stolp v oblačno nebo, v njega vrhu, pod poševno streho, nahajal se je zvonov donečih dom, katerih je poprej mogočni zven bil slišal.
Hodeč po snegu belem, dospel je Kalandir do večje hiše, nad vrati z verigo črno pripeta visela lesena tabla je, ki oznanjevala je, da ta stavba Krčma Lilij treh se kliče.
Na vratih si zasneženih obuval otresel je, nakar je vstopil v krčmo. Bila je temna, rahlo zatohla, d'h kmetski, pač, za točilno mizo se gostilničar obilen naslanjal je inu z gostom debelo oblečenim pomenkoval se. Bil po pojavi svoji veren je potomec staršev; svinjske pastirice inu sosedovega psa. Tu bili so tudi drugi gosti, ki so na tak zimski dan si greli trupla. S stropa lesenega visel razmajan je lestenec, katerega sveč brljava gostilni odtegovala mrak je neprijetni.
Nikjer videti bilo posode s soljo inu koščkom kruha dopridanega, kakor po strari mavadi inu šegi se spodobi, ni. Tako ravna se z gostom ne!
Stopil je mize v kotu temnem do, usedel se na stol je, da razgled je imel nad sobo. Kmalu prišla do njega mlada je deklina, bržkone gospodarja hči, ki mu že takoj na vstopu v oči je padla.
Bila lepih je potez obraza, dosti bilo jo je okoli prav'ga vogla, prek svetlo rjave dolge oprave nosila rumen predpasnik je, a v laseh svetlih kakor senu, rudečo ruto. Gledala nekoliko ga je preplašeno inu nevedno.
"Pozdravljen tujec gorostasni," ga z očmi modrimi svetleča je vprašala. "Bodeš bil kakoli se podprl, okrepčal? Shramba hiše polna je inu vinska klet takisto, povej kaj ti srce poželi." Glas nje bil je lep, tako kot stas, milozvočen, bil poslušal jo cel dan bi.
Kalandir se ozrl je po izbi, gledaje kaj drugi pred seboj v uživanje imajo.
"Prinesi mi pečenko telečjo, mastno inu tolsto, da potešim si lakoto, pak na polič, nej!, golido vina tarudečega pozabi ne."
"Poplačati to vse imaš sredstev, ka-li?" ga vprašala dečva je.
Kalandir je iz bisage svoje kupico srebrno ven potegnil in jo predočil ji, kateri so oči se zasvetile obtem. Na to prikimala je.
"Naročeno ti dobil bodeš, ali predtem pobaram te, ne bi mogoče želel kam drugam, drugo mizo za se usesti?"
Sloven mogočni pogledal jo je neprijazno. "Sedel bodem bil, kjer hočem. Če komu to prav ni, naj z menoj se zmeni."
Nato deklič, kupico vzemši, urno je po naročeno šel.

Čakajoč na obed slastni, bil je Kalandir oprezno se razledal po gostilni, krčmi mračni. Za eno mizo sedelo pet je gorostasov, ki nalivali se z vinom iz soda so, deklič, a ne ta, ki on ga je spoznal, pač pa drugi, jel jim streči je. Ti do nje so skrajno nespoštlijivo vedli se. Ko bil je eden v pijanosti onemogel in padel je na mizo, tako da butnil je roženico vina rujnega na tla, da to se razlilo je, jeli so se na njo dreti ino ji ukazovati.
"Pobriš', psica vlaška, to takoj, ak' ravno ne, dobila bodeš jih, ničvrednica!" se drl je najtadebelejši izmed njih, kateremu se videlo je, da pod kapo ima preveč, a v glavi malo.
Deklič rosno mladi bil kojci je na tleh in jel brisat od vina rdečega je mokra tla. Bila na vseh štirih je klečala, kar jo naenkrat eden iz druščine prevečvesele v zadnjico z nogo je sunil ničkaj nežno, da bila je s'rota padla v natlehno močo. Na to dejanje se družba krohotala je neumorno, pak dečva temnolasa je tiho vstala inu zbrisala tla molče, a z očmi mokrimi od solz.
"Ej, lahinja prekleta, prinesi nam še eno steklenico vina." ukazal ji je eden "Moraš to ji dvakrat reči, dragače te razumela bode ne. Kurbi laški počasi pride." dopridal smeje se drugi nagrav`no je.
"Pridi sem, psica!" ji vkazal tisti je, ki prvi je naročil. Ko se deklica mu je približala, jo on je zgrabil, dvignil ji krilo modro je, zarinil svojo moškost vanjo, jel z'rabit jo surovo je, a ta vdana v usodo svojo, jokaje tiho prosila ga je - ne. Pomagale njene prošnje niso; bil nato še drugi jo prevzel je, položil jo na mizo leseno inu vanjo se namestil, medtem ko tretji mel si ga je v pripravi.
"Hej, norci!" se zadrl je gostilničar, krčme gospodar. "Pustite jo že, no. Ranjena koristi ne mi, pa če otroka zadobi, takisto ne."
"Saj smo ji samo hoteli naročilo povedati od bliže, da nas bode razumela bila." zavrnil ga je smeje se prvi porivač..
Kalandir je opazovaje vse to, segel po prineseni mu jedači inu pijači, golidi vina baš veliki, takisto.
"Zakaj jo mučijo, kršenico, revo 'bogo?" je bil vprašal dečvo, ki mu postregla je. "Mar nismo vsi tu enaki, do ravnanja spoštljivega, človeškega upravičeni?" Saj ne da mu deklica dišala ne bi, nemalo dni, kaj dni, tednov je preteklo od kar se s kako dobro je pozabaval v senu, z veseljem jo bi vzel si, pak način kakršnega na bili so jedci v tem gostišču z njo ravnali, bil mu po godu nikakor ni.
"Si mar zblodil, tujec, da take kvasiš? Ona je tu ničvredna, drugi sloj, lahov rod, ki dober je tu le za tlako." ga je ta ostro zavrnila. "Pa dober tek." je rekla ino odšla.

Kasneje, bil je Kalandir baš zadnje grižljaje v usta nosil, je v krčmo prišel ajd, počitka, topline hiš, zakaj zunaj začel padati je mrzli sneg in veter pihati takisto, iskat.
"Ti tukaj dobrodošel nisi, pošast neumna!" ga 'koj zavrnil gospodar je glasno, od kraja svojega vstal ni, kar čez celo krčmo prišleka nahrulil.
Ajd, v raztrgano je obleko iz ovc kož napravljeno bil oblečen, milo prosil v svojem slabo razumljivem brblajnju je, al' gospodar popustil ni.
"Spravi se pokveka ven na mraz, kamor spadaš! Tu bodeš bil ti ne!" so vpili gosti ljudski glasno in jeli vanj metati lonce, palice, polena.
S'rota bil se je ajd ven na zimo spravil, milo ihteč.

"Pozdravljeni, 'dobri' ljudje." je porogljivo pozdravil gorostas, ki je bil prišel v krčmo nekoliko kasneje. Oblečen bil je v črno opravo inu klobuk širokih krajcev počival mu je na glavi.
"Katera gnida ničvredna, bes jo lopi, je nagnala ajda? Zunaj sem ga bil srečal, kako drgeta v mrazu, snegu."
"Kaj to ti mar?" ga vprašal je gostilničar nekoliko bojezljivo, Kalandir je uganil, da uživa prišlek ta hud sloves, zakaj govorica v izbi bila se polegla je.
"Kaj mi mar?!" se je ta razhudil inu snel klobuk "Mar ni tudi on živo bitje, prenočišča, topline, vredno?" Zaklel po slovensko je, ivarsko inu v jeziku, v katerem slišal je ljudi na jugu, v Akvileji govoriti.
Bil ostal je brez odgovora.
Prišlek se nato strumno napotil je do mize, za katero bil je Kalandir sedel.
"Pozdravljen tujec," ga pozdravil z globokim glasom je. "sediš na mojem mestu, al' tega bodem ti zameril ne. Kvaternik moje je ime," dejal je in mu tolsto roko v pozdrav podal.
"Jaz pa Kalandir sem," mu je ta odvrnil. "Pozdravljen."
Prišlek se je k mizi vsedel inu deklini hišni koj bil za pit' priteči dal. Nato iz zavitka, ki pod pazduho tolsto bil ga je bil prinesel, jel je sira rumenega vzeti inu ga z nožičem malim rezati na rezine tanke. Pomignil je Kalandirju.
"Vzemi, ako želiš, sir kozji to je, dober zelo."
Ko bil je Kalandir rezino vzel in jo poskusil, nekajkrat jo bil požvečil, bil je Kvaternik se nasmehnil.
"Dobro, ka - li? Sam bil sem ga napravil. V vasi štalico polno imam, pastir sem kozji."
V tem prišla je dekla, pred njiju postavila je osem loncev, iz katerih pena bela uhajala je puhasta.
Kvaternik je en lonec jadrno zagrabil, pa v enem dušku pol ga ispraznil.
"Pivo, močno inu mrzlo, prileže vedno se, mar ne?" je rekel in si z roko obrisal usta pene, neobrito strnišče brade takisto. Kalandir molče je požirek bil odpil. "Taciga še nisem okusil, močno je, dobrega okusa."
''Kod bil sem večkrat dekletu rekel; pogoltni inu se nasmehni,'' zakrohotal se kozar je. ''Nazdravje!''
Kvaternik je nato bil gospodarju kar čez celo izbo zavpivši naročil žgancev ajdovih zvrhan kup. ''Tote prave moke iz, pazi!, ne mešanice te preklicane. In glej, da zabeljeni bodo bili dobro, če ne, sam padal' bo!"
Obrnil se h Kalandiru je. "Vidim, da pojužinal si bil že sam, a zima huda je inu zatorej dobro pa veliko jesti treba je."
"Pa poplačal bodeš ti to vse?" nezaupljivo ga je Kalandir vprašal.
"Seveda," se ta je nasmehnil. "Naj to te ne skrbi. Krčmar vse moje zapitke zapisuje na moj račun, ki poplačam ga kasneje."
"Nekaj me zanima, žre misel mi." mu Kalandir je rekel malo kasneje. "Vsi tukaj te spoštujejo, se te bojijo. Si mar župan, voditelj tega sela?"
"Ne, ne." se zakrohotal je Kvaternik gromko, da jeli so se drugi v krčmi ozirati po njem. "Nič od tega nisem, le pastir kozji." Pogledal ga je ostro. "Pač pa nekaj v glavi imam," je rekel in uzrl se po izbi. "v nasprotju z večino in to tudi povem, pokažem."
Pogledal ga v oči je. "Tukajšnja družba Slovenov zelo samopašna je inu Lahe, ki prvotno so tu naseljenci, zasmehuje, ponižuje, za sužnje jih ima. Vem, da tako tudi drugje je, pak tu prav pretirava se. Pa tudi do drugih ras nestrpno ljudstvo slovensko je; ajdi, čateži, vilini - vsi ti dobrodošli tukaj niso."
"Pozabil na škrate si inu druga še nekatera bijta," dejal mu Kalandir je.
"Mah," zavrnil ga je Kvaternik. "Škratov veseli so le, dokler jim bogastva rudnega dajo, drugače ne, ostala bitja pa takisto oni prezirajo, se jih bojijo." Odpil iz lonca drugega piva, ola je, baš svinjsko rignil ino naprej govoril.
"Tistega ajda od prej bil sem k sebi pod streho spravil, v štali dal mu mesta, da spočije se. Al' tega na veliki zvon obešal bodem ne, razpihal strasti bi."
Hišna gospodična prinesla veliko skledo žgancev je in postavila jo pred njiju. Dostavila še dvoje žlic, priprav lesenih za zajemanje ujeda, je ino odšla.
"Lepa dečva, ta Mojca, kaj?" je Kvaternik Kalandira vprašal, ki se za njo je uzrl. Bila lepo zapolnjena je na vseh pravih mestih, lepo oblikovana.
"Gorostasu slaboritnemu priteče dečva leporitna."
Se spomnil Kalandir sedaj na Jerico je, deklico prikupno, ki doma jo bil pustil je, na potovanje po deželi domači ino tisti, ki je tuja, se podal. Bila mu zaročenka mlada je bila. Kako le skozi življenje hodi, spraševal se je, kake zgode že bila iskusila je. Upal je da čaka še ga; ko povrne se na koseze on domače, vzame jo za ženo. Pomisel nanjo bila mu domotožje je vzbudila; kako le otec slavni zdaj živijo, Franc kosez. Inu sestra draga, ki mlajša od njega četvero let je inu Ana ji ime je; kako je ž njo?
"Pa ti, 'maš kakšno?" je Kalandir povprašal kozarja. Ta nekolikanj je žalostno pogledal inu cel pirov lonec zvrnil, preden odgovoril končno je.
"Imel sem eno, dokaj fletno, ime zanima ne te, pa bila je od bolezni hude smert storila. Posihdob bil nisem z drugo se povaljal."
Odpil nov požirek piva, ola izvrstnega je. "Pak dovolj besedi - jejva."
Nato jela sta zajemati iz skupne sklede žgancev polne, zalivaje s pivom.
Ko použila sta vse, dejal je Kvaternik: "Čuj, imaš prenočišče? Noč se spušča in zunaj huda zima je. .Jutri nov je dan inu pojutrišnjem takisto."
"Sprva sem mislil, da v tej krčmi povprašam, pak sedaj ne vem." odgovoril Kalandir je, zvrnivši sedmi lonec piva izvrstnega. Zazrl se je v rdeči plamen ognja, ki tlel je v kaminu izbe.
"Če hočeš, lahko pri meni si nastanjen, kol'kor dolgo hočeš, prijatelj." dejal je Kvaternik. Kalandir privolil je in nato sta jela še dolgo v noč popivati, mastne razdirati.

Kasneje, v temi nočni, bila sta v Kvaternika domovanje prišla, bilo lepo z deskami je obito, toplo inu prostorno. Vhodna soba bila je jedilnica in kuhinja obenem, zadaj, tako mu je Kvaternik bil povedal, nahajalo se dvoje sob je, kozarja spalnica inu shramba z živili.
''Bil tukaj si živel že od nekdaj, od otroštva ranega?'' povprašal Kalandir je, ''Ali pak bil popredi kod drugod z družino bival si?'' Nekako zdela se mu izba, celotna hiška je bolj majhna, primerna za družino večjo, take skoraj vse v deželi slovanski so bile, nikakor ne.
''Nej, bili smo včasih na drugem koncu župe mi živeli,'' odgovoril mu je Kvaternik. ''Starši, jaz, sestra inu naša živina.'' Nekolikanj je kislo se bil nasmehnil. ''Nameravala bila sva z dekletom takisto tamkaj živeti, kot družina ena velika baš, pomagati si pri delu.'' Je bil premolknil, nato naprej govoril. ''Pak izkazalo se je, da to le želje so bile, nas nesrečnikov.''
''Kaj bilo se je zgodilo?''
''Bila mi zaročenka je umrla mlada, bolezni hude od, sirotica. Pak še prej požar bil nam kočo je uničil.''
Hudo jako zelo Kalandirju je ob tem postalo; želel si je, da o tem ga spraševal ne bi. Preveč bil je starih ran tako odprl, vanje sol nasul skelečo.
''Bil tistega dne jaz sem z doma, prišel sem do gorišča prepozno. Nekaj živine bilo utekle žive je, pak starši inu sestra-. Ogenj bil jih presenetil je, rešiti jih več nisem mogel.'' Pogoltnil je baš debelo, se zazdelo je Kalandirju, da solzne je imel oči. ''Otec inu mati bili pri opravilih so domačih, sestra bila pak takisto se takrat v izbi je mudila. Samo deset let imela je...'' mu glas je počil.
Ko lahko spet govoril je, dejal je: ''Bil sem tako se sem preselil, koze sam zdaj tu redim.'' si obraz pomel je. ''Tako je s to rečjo; hotel si vedeti.''
Kalandir sedaj baš vedel ni, kaj naj reče mu, odgovori. Kozarja besede bile so v živo ga zadele, rad imel svojo je družino sedaj umrlo, opomnilo ga to je na domači dom; upal je da z otcem dobro je inu sestro Ano takisto, Živa, boginja mlada inu lepa, zaročenko mu obvarji!
"Za umivanje je prostor zadaj na dvorišču ograjenem, kjer tudi vodnjak mali je." mu Kvaternik je rekel, na drugo stvar se obrnil. "Tukaj, v jedilnici lahko si postelješ, prostora dovolj je. Sedaj pa moram še v stajo, da poskrbim za trop." dodal je in se napotil skozi lesena stranska vrata na dvorišče, ostal je Kalandir sam v sobi.
Bil mu spoštovanje kozar v pogovoru tem še večje do njega vzbudil je, že popred ga bil v čislih je imel, pak zdaj še bolj. Se bil spoprijel z življenjem svojim ne ravno lahkim je, prebrodil nesreče pretekle; pravi človek bil je on slovenski. Kakor bil po letih le malo nad njim je, pa po znanju inu odnosu do življenja bil je star očanec.
Ozrl se po izbi je. Na sredi bila je lesena miza stavljena, okoli nje troje stolov, vsak po svoje vržen, stalo je. V kaminu plapolal je neumorno topel ogenj, pa če jenjal bi, bila je zraven gora drv naložena.
Na nasprotni strani sobe bila je velika omara, pak v njej oblek bilo ni nič inu hrane še manj. Sloven se približal je, da videl bolje bi, zakaj temačno, ognju inu brljavi sveč lojnih navkljub, bilo je v izbi.
To nekakšni čudni zvitki listov bili so, na eni strani povezani. Prelistal bil je Kalandir malo je tako. Na vseh listih bilo polni čačk je, večinoma barve črne, pa tudi drugih. Sedaj spomnil se je, da take je priprave videl že na zahodu, jugu, kjer ljudje iz njih so znanje črpali, govorili kakor dež.
"Pozdravljen," je dejal Kvaternik, ki bil je pravkar se povrnil. "Si našel knjige, kaj?"
Kalandir ga zmedeno pogledal je. "Knjige, tako se tej reči pravi?" je rekel inu podržal stvar v zrak.
Kozar prikimal je. "To magični artifakt je potemtakem, iz katerega človek znanje, moč dobi. In ti si vedež, mag?" ga vprašujoe premeril s spogledom je.
Kvaternik se gromko je zasmejal. "Ne, ne! V zmoti hudi si. To zgolj knjiga je, na listih zgolj so besede zapisane, ki posredujejo ti misli, znanje drugih."
"Besede? Misli?" Nekoliko se ga še popito pivo je prijelo, pa utrujen od poti je bil takisto.
"Tako je. Pak da lahko jih razumeš, brati moraš znati."
"Brati??"
"Brati,da," mu je razlagal Kvaternik. "To stvar težka ni, akoravno te nje kdo nauči. Potlej znaš."
"Potemtakem ti nisi Karantanec, Slovenov rod?" ga vprašal je Kalandir nezaupjivo. Nam prepovedano je s takimi rečmi se baviti. Tako nam more inu drugi govore."
"Ponovno v zmoti ti si," je zmajal kozar smehljaje. "Od rodu sem Slovenov, kakor ti, pak te stvari, branja, naučili so me Vlahi. Njim dovoljeno tako početje je."
"Eeee?!?" se je začudil Kalandir. "Mar niso po vsesplošnem prepričanju oni neuporabni, podvrženi drugim, sužnji zgolj?"
"Pač." prikimal kozar je. "Lahi. Oni tu so prej živeli, njih znanje večje od Slovenov je, od Romanov, ljudstva, ki pred nami tu oblast je imelo, so jo poverbali." Podržal predse je odejo kožno.
"Vzemi, da z njo se pokriješ, noč je mrzla. O knjigah, branju pogovoriva pak kdaj drugič se,utrujen jaz sem zelo ino ti takisto."
Kalandir si je prostor na tleh v sobi našel, postlal si z odejo kožno inu blazino iz ovčje preje je. Za njim dolg bil je dan, naspal se dobro prejšnjo noč ni, zatorej bil kojci v trdno spanje je utonil, meneč se za okolico ne, spal bil je kot ubit.
Nekajkrat se med spanjem je zazdelo, da sliši čuden, oddaljen hrup, treskanje strele morebiti, pak spal naprej je on, za to meneč se ne.