Pomladni Solinar, part 4

ŠTIRI


Vzdramil se je na ležišču svojem bornem, od ležanja pomečkanem inu toplem od njega telesa, ko bilo se že zdanilo je, sonca bilo pak ni na spregled ne. Kalandir si pomel z roko zaspane je oči, spanje bilo je dobro, bil se kot prerojen je počutil, pripravljen na dan nov. Ležeč na tleh, pokrit z odejo, bil je glavo dvignil inu naokoli po izbi gledal.
Na vratih se pojavil je Kvaternik, pastir kozji ta gorostasni. Bil je s klobukom pokrit inu debelo kožno obleko preko pleč je nosil.
"Pozdravljen," mu dejal je ne preveč veselim glasom z. "Si le bil se prebudil zdaj." Odložil je klobuk na katerem snega belega je bilo nemalo inu odšel proti sobici, v kateri jedačo inu pijačo hranil je, shramba kliče se.
"Ponoči huda ura se bila storila v župi je,'' dejal je, ko nazaj prišel je. ''Padal sneg je neprestano celo noč, Morana, neprijazna si!, nevihta bila takisto je, polomilo dosti vej je inu staremu Kalužniku bajto razmajano podrlo, da sirotej brez strehe nad glavo je ostal."
Kalandir bil vstal z ležišča svojega je, pretegnil se inu Kvaternika, ki bil iz shrambe hleb kruha je črnega prinesel, velik sira kos inu nožiča dva, del: "Ta novica huda je, nesreča zadela je ta kraj." Malo bil še od spanca je pod vplivom, zatorej dalo se razmišljti o stvareh vaških, akoprav jako pomembnih, mu nikakor ni.
Ozrl se po sobi je. "Kje tukaj človek lahko umije se?" dejal je vprašujoče. "Prvo moram malo se očediti, nato pa bodem kaj pod zob dal, vidim, da preskrbljen si dobro z živežem."
"Voda v vrču sveža tamle, v kotu je," odvrnil mu je Kvaternik inu nadaljeval. "Celo noč je strela grmela po dolini, tako da moral noč prebiti sem bede, tebe budil nisem, v štali pri kozah tropu, da mirim jih v hudi noči, vse se srečno je isteklo, Veles, zaščitnik čred inu pastirjev, zahvaljen!"
Medtem, ko kozar je bil slikovito preteklo noč opisoval, bil je Kalandir se umil inu obraz očedil, brado poravnal. Nato sta bila oba moža za mizo se usedla, Kvaternik je hruha poštene kose narezal in pa sira kozjega rumenobelega, ki sam ga je bil pridelal, takisto. Gorostasa žvečila sta hrano, od ostre skorje kruha bila dlesen je zakrvavela, inu zraven pila hladno mleko iz kozarcev lesenih; to mleko, tako je Kalandiru Kvaternik bil d'jal, bilo danes zjutraj je od koz rogatih namolzeno v njega mali štali.
"Ko použijeva, bilo bi dobro, če seveda nimaš opravkov drugih, da pomoči greva Kalužniku pri popravi njega hiše podrte dati. Sam tega bode zmogel ne, pomogel pak mu bržčas nihča ne bo." dejal je Kvaternik grizaje sira kos.
Kalandir na njegove besede pokimal je. "S teboj strinjam se, gotovo. Pojdem s teboj inu skupaj poprimeva za delo. Pak spotoma bodem še h kovaču, saj ta v vasi je, ka-li, stopil, da meč moj, nekolikanj skrhalo se rezilo je, popravi mi."
"Takole jaz pomišljam," dodal je Kalandir, "Lahko bil bi pri popravi koče ajd pomogel, taisti, ki bil si mu zavetje sinoči pri sebi dal. Bi rekel, da takiste je postave, da po moči naju oba prekaša."
"Raje vpletal kakega ajda v zadeve župe jaz ne bi, ti takisto bolje, da tako meniš ino storiš; ljudje nezaupljivi do njih so vrste." Spomnil se je Kalandir, kako mu bil kozar poprejšnji dan stanje v župi je popisal, lahko le strinjal se je z njega besedami izrečenimi. Bosta pa sama onadva za delo poprijela.
"Sicer pa," povzel je Kvaternik, "Bil je pete odnesel toti ajd že zgodaj, še pred svitom jutranjim, Perun mu na tem snegu ob strani stoj. Inu vsem ljudem v deželi takisto."

Ko bila pojedla sta oba, Kvaternik bil je ostanke hrane vestno v shrambo nazaj nesel, Kalandir pa si meč pripasal je, pas usnjeni mu razrahljano visel je prek kožnih sivih hlač, po kateri bili so šivi se vili in držali skupaj kose ponekod dodobra od potov, naporov, vremena, že obrabljene. Na prsih inu preko rok nosil usnjeno srajco je inu kožno obleko, na nogah pak obuvalo toplo, mehko inu čvrsto iz usnjenih delov povezanih je nosil, segalo mu pol poti do kolen trdnih je.
Ko se še kozji pastir mogočni je napravil, na glavo kot ponavadi poveznil svoj klobuk je, sta druž no hišo zapustila. Kvaternik bil je duri glavne še zaklenil, z zatičem lesenim je zabranil vhod v njega lastnino inu posest.
Zunaj bilo je snega še več, kot poprejšnji dan, nebo, kot vedno bilo je sivo, oblaki veliki prekrivali so sonce. Oba možaka gazila sta v sveže zapadli sneg, ponekod po bolj prometnih poteh bila je že nekoliko uhojena pot.
Pritiskal hud je mraz, da človek inu žival takisto, dolgo na takem bila bi brez premikanja, dela, težko zdržala. Veje gole dreves bile ponekod polomljene so od snega, ledu, drugje so cela drevesa izruvana, kakor od ajda mogočnega, bila, da korenine so v zrak molele. Bilo povsod je videti ljudi, bivalce župe te, ki so s streh domovanj svojih čistili zapadli sneg težki inu druge spet, ki veje dreves so otresali.
Sneg sedaj le pomalem padal je, snežinke vrtinčile so se leno po zraku, pak padale neumorno. Zvoki okolice, ljudi bili so kakor v sanjah sličali se, pridušeni od snega bele gmote inu snežink takisto.
Ptic žvrgolenja slišati bilo ni nikjer, le zavijanje vetra mrzlega okoli vogalov hšnih, ki bril po obrazu je, da ta pordi, inu do kosti belih, da človek ozebline, akoravno na to pripravljen ni, stakne, dobi.
Kvaternik je ljudem, ki so nasproti jima prihajali, pozdravljal baš veselo, up delil, pa tudi tistim, ki dlje se nahajali so, bil pomahal inu zaklical s svojim glasom gromkim je v pozdrav, takisto. Obenem je on Kalandirju o njih razlagal bil inu predstavljal jih, vedel o vseh veliko je, da Kalandir se iz srca čudil je, od kod.
Škripaje s snegom pod vsakim korakom njiju, prišla do kovača lope sta, gledala na cesto je, iz dimnika na strehi leseni bil je dim se v nebo oblačno vil.
"Hoj, pozdravljen!" se je bil Kvaternik zadrl v pozdrav. "Rogomir, kje si?!"
Skozi duri, ki bile so se odprla, stopil hrust je mogočni, s predpasnikom prepasan inu kladivom teškim v rokah, las rjavih razmršenih, brado kratko črno, poravnano baš ta dan. Iz notranjosti hiše za njim bila se topla sapa je izvijala v mrzli zrak.
"Vstopita," jima s kladivom je pomignil. "Zunaj mraz je hud, vsaki živi stvari v pogubo."
Stopila sta za njim in znašla se v temni izbi, kovača delavnici prostorni. Na enem koncu sobe bila je velika peč lončena, v njej odprti ogenj plapolal je, zraven mehovi so bili, železja veliki kupi, kalupi vseh vrst inu oblik, sodi z vodo mrzlo za hlajenje, nakovala štiri.
V sobi bil je tudi kovača vajenec, Rogomir ga za Mirolesa klical je, na vratih notranjih, ki so vodila na dvorišče pa stala deklica rjavolasa je, milega obraza, prijetna jako, ki konja je mirila, šepetala mu, medtem ko kovač mu ob pomoči vajenca še zadnji dve podkvi je pribijal, zaščitil mu tako kopita. Deklič bil rosnih let je, več kot kako leto čez petnajsto pomlad jih ni bil zagotovo štel, toplega mesa sveže vzbrstenega pod obleko mehko baš lepega, za podretje ravno pravšnji. Zaželel si je prav takrat Kalandir, da lahko bil v nje mehko naročje glavo bi položil svojo trudno, ljubkovala bi ga ona, šepetala mu narahlo.
"Deklica Rogomira hči je," dejal je Kvaternik Kalandirju, ki zapazil je nje pogled vilinski, gledala ga plaho je, pak rekla nič. "Oče bolj pri sebi, doma drži jo, Tinko, ne pusti ji okoli se goniti."
''Tako, pa smo končali s tabo, ljubček,'' je bil kovač konja potrepljal, ko bil mu je kopit dokončal oskrbovanje z. '' Obrnil se bil je on k prišedšima, Kalandirju, to je, inu Kvaterniku, koz pastirju baš obilnemu. ''Sedaj lahko posvetim se vama. Bila sta po opravkih kakih v kovačijo mojo prišla, bi sodil, nej?'' Pokimal Kalandir je na to, meč v nožnici umetelni od sebe odpel, Rogomirju ga predočil. ''Bilo se rezilo nekolikanj je skrhalo,'' dejal je, ''Potrebno kamna je brusilnega, da ostrino mu povrne, poprejšnji lesk, takisto.''
''Poskrbel za tole bodem jaz takoj,'' pokimal je kovač, ''Pak poprej, skoraj bi pozabil,'' pomignil je dekliču, ki ravno se povrnil je v izbo, popred je bil namreč konja na dvorišče odpeljal, ''bodem vaju pogostil kakor šega inu navada stara kliče; nikar naj ne govori se, da stari Rog gostov sprejeti lepo ne zna. Tinka, prinesi nam jedačo, toto, kaj spravljeno imam, za obiske, veš.'' Deklica bila je pokimala tiho, roke ob predpasnik snežno beli si otrla, pak potlej po naročeno brž stopila, izbe ven odšla.
''Noriško jeklo, kaj?'' vprašal poznavalsko kovač je, ko bil si meča površino je od blizu ogledal. ''Videl ga že lep čas nisem; v teh krajih čase zadnje mirno je bilo; kmetsko orožje njegova je lopata inu ralo, um, da z njima upravlja, letino dobro izstori.'' Kakor vprašujoče postrani Kalandirja je pogledal. ''Bil si ti po krajih bojnih lazil, prišlek; rezilo dokaj izrabljeno že je?''
''Iz kakih velikih bojev jaz utekel nisem, če tako sprašuješ me,'' je bil Kalandir odgovoril. ''Pak na poti svoji sem že več kot leta pol; nabralo se dela za meč v tem času je kar nekaj.''
Vtem bila se Tinka v izbo povrnila je, noseča pehar kruha inu soli zraven dane; to bila je po navadi stari gostoma ponudila, plaho bila povesila oči je, ko Kalandirju dala je, da v sol pomoči. Dodatno bila še krhljev svežih jabolk je pristavila, oba gosta rada po prinesenem sta posegla, medtem ko kovač na delu svojem bil je, meč na stružnici ostril, rezek zvok pridem izpuščal. Bilo trajalo to delo nekaj časa je, krajšal jim ga Kalandir s pripovedjo je svojo; govoril o zgodah je, ki na poti po deželi so zadele ga. Deklica kovačeva bila na strani se držala je, jabolka sočni del grizljala; pak ko bil je do dela tistega svoje zgodbe prišel, ko pred medvedom bežal je po gozdu, bila je zadrževala dih, inu kasneje, ko povedal jim je, da utekel sicer živ je srečno on, pak potlej si skoraj sam zavdal nespametno, ko na trhlem hlodu bil se je spotaknil, skoraj z mečem si glavo odrezal, baš prisrčno se ji nasmeh prijeten je na obraz pripeljal, zardela je skoraj isti hip.
Toplo bilo v kovačiji je, ogenj bil plapolal je, jeklo bilo se kalilo spet drugod je, topla para se izvijala je proti stropu, prijeten bil se klepet je ob delu inu prigrizku napravil; jako domačno se bil je Kalandir tu počutil.
''V hlevu msilim, da te še delo čaka, Tinka,'' dejal kovač je, proti izhodu izbe bil pomignil. ''Nikarte se mi tukaj ne nastavljaj inu zijal prodajaj.''
Deklica bila tiho je pokimala, po strani sramežljivo po gostih pogledala inu pozdravila, videlo se ji je, da rada bi še ostala, zanimive zgodbe slišala, pak morala otca je ubogati. Bila je v skledo veliko vodo za vimena umivanje nalila, vzemši jo po nalogi svoji iz izbe odšla; Kalandir za njo pogledal je.
''Pridna punca je, delavna inu poslušna, po hiši ročna.'' del je kovač. ''Odkar bila Veronika je umrla, sama dva živiva. Bila je Tinka od nje delavnost nasledila; bil to zadnji dar je nje, ko bila je ob porodu umrla.''
''Inu nje lepoto, takisto,'' dodal je Kvaternik. ''Deklič lepo se bil razvil je, v vilinko sloko inu jedro.''
''Po opravkih kakih sta namenjena?'' povprašal ju kovač je. ''Snega bila sta vidva že spred bajte svoje kmetske odmetala?''
''Namenjena do Kalužnika starega sva,'' bil obvestil ga je Kvaternik. ''Sirota sam ne more podrtije svoje hišne oskrbeti; bila mu huda snežna ura hišo je zrušila. Ponudil sem mu že ob prvem svitu jutranjem, ko okoli bil sem po župi lazil, da pomorem mu inu moj prijatelj tukajle takisto.''
''Torej tako, zemljanko mu je strlo,'' pomišljal Rogomir je. ''Svoj delež pomoči dal bil mu z veseljem, a danes dela imam veliko; bilo mi nemalo je ljudi orodje svoje v popravilo prineslo. Kdo mislil si bi, da tak sneg lahko lopate ukrivi, ni res?''
''Zameril ti nihče ne bode, vsi ljudje vaški vedo da delo imaš pomembno, nujno za delovanje župe baš,'' nadaljeval je kozar. ''akoravno pak bodeš kaj mimo šel, pridi nam pomagat. Bodeš?'' Pokimal na to je Rog, naprej rezilo brusil.
''Končano, torej,'' dejal je Rogomir, meč od sebe dal, Kalandirju ga predočil, v prevzem ga dal. ''Mislim, da kar pravi bode, ka-li?''
Po zraku pazljivo je ta zamahnil, okušal kako sedaj meč deluje. Zadovoljen, bil ga je v nožnico pospravil. ''Vsekakor hvala, dober spet je, kakor nov. Glede plačila še, da zmeniva se.''
''O plačilu za delo to slišati nič nočem,'' dejal kovač je. '' Kvaternika prijatelju zaračuna ne se.''
Ko so o vsem zmenili se, bila sta od kovača se poslovila inu do Kalužnika se odpravila.

Prišla do konca ulice zasnežene sta, kjer bila podrtija nelepa, ki poprej je hiša bila, stala je. Pred ruševino hišno bil je starec sključeni, na rogovilo drevesno, ki mu za palico podporno je služila, se je opiral, preložil svojo težo mnogih let.
Ko bil zagledal prišleka je, zvedril obraz se mu je stari, od mraza inu starosti izpremenjeni, suhi inu upadlih lic. Dvignil se nekolikanj je inu roko svojo mršavo dvignil v pozdrav.
Oblečen bil je v obleko blaga zelenega sešito iz inu pa povrhu nosil iz muflona črne kože ogrinjalo je sešito. Glave bil je razodkrite, mrzli veter zimski, Morane ljudem inu ž'valem poklon neljubi, mu lase sivobele mršil je, očancu staremu.
Kvaternik bil že prej Kalandiru je povedal, da zjutraj, ko bil je mimo hodil, Kalužniku je pomoči obljubil.
"Pozdravljena!" dejal jima je z glasom, ki vesel ni bil, pak žalosten takisto ne. Kalandir menil je, da odraža starca modrost, pridobljeno z leti inu pa vsevednost, videti moral že mnogo je, nič ga več presenetiti ni moglo. "Perun vaju poslal je, brata. Zahvaljen bodi Kvaternik, pomoč tvoja dobrodošla stokratno je inu tebe tujec, vidim da krepak Sloven si, veseli moje se oko."
"Moj prijatelj Kalandir se kliče," dejal je Kvaternik Kalužniku. Pomignil Kalandirju je. "To stari je Kalužnik, starosta tega naselja, ki tudi Joža kliče se. Zeliščar on je vešč, čajev inu zdravil nameša ti on sto in več."
Kalandir si ogledoval je podrte stene koče, tramovi leseni bili razmajani so, izdrti, potrebno dosti dela bo, preden hiša bode povrnjena.
"Dovolj besedi - vrzimo na delo se." ni izgubljal časa Kvaternik, kozar. "Kalandir, ti poprimi za tisti tram, tamle v kotu, izvleci ga iz podrtije te inu še ostale dele zvleci ven na pot, napravi kup iz njih. Jaz bodem notri šel inu se razgledal, kaj storiti treba je." Pogledal ga ukazovalno je. "Šment, ne stoj tukaj kakor kak ajd zaspani, zgani se. Joža bode ti pomagal."
Kvaternik nezaupljivo bil je starca malega premeril. Da bil bi on pomagal mu? "Saj betežen on je, moči v njega telesu bržkone več ni."
"Oj, nespametnež!" je dejal Joža, prst koničasti roke svoje tresave vanj uperil. "Tako mlad, tako naiven, tako hitro odločiš ti se, ka - li? Zavedel moj te izgled je, ne? Sodi drugih po zunanjosti ne!"
Bil glas se mu je nekolikanj zatresel, puhal sapo vročo je v zrak zimski. "Ko osemdeset let dosežeš, izgledal ti tako dobro bodeš - ne."
Kalandir se upravičajoče bil je odmaknil, poprijel za naloženo mu delo je. Inu videl je, da starosta še pri moči je, duh njegov je močan.
S skupni močmi bilo je delo težaško napredovalo hitro, Kvaternik inu Kalandir bila sta rokave zavihala, mišice mogočne napela, Joža, Kalužnik stari bil ju vseskozi je bodril, s palico nerahlo priganjal.
Ob polovici dneva, delu videti konca inu kraja bilo ni nikjer, iz zvonika se oglasili zvonovi so, doneli po dolini laški so, Kvaternik je bil Kalandirju razložil, da tu vsak dan ob dneva polovici zvonovi bijejo, ljudem inu pa drugim živim bitjem oznanjajo, da čas kosila inu premora je, ki zaslužili so si ga s svojim delom, težkim in napornim, pak opravljanim vseeno, saj za njim preživetje gre, Vesna jim bila to v dobri letini inu vsesplošnem blagostanju povrnila, že vnaprej zahvaljena!.
Joža medtem je na za prvo silo popravljenem ognjišču hišnem bil krepko juho skuhal, notri bil on mnogo sočivja raznovrstnega je nametal, da okus je južine bil izvrsten, poln, zraven pa je dopridal še pest sliv posušenih, Kalandir je pak od doma prinesel sira kozjega zajeten hlebec. Použili bili vse te dobrote so s polnim tekom, ostalo nič ni za spravilo, kasnejšo rabo ne.
''Saj pravim, delo tako tole je, da ajdov pomoč potrebovali bi, pak še ti bili se upehali nemalo,'' razmišljal je na glas Kalandir, medtem ko bil težko klado je okoli obračal, na mesto drugo rinil jo s težavo baš veliko. Četudi bila sta s kozarjem močna junca, delo teklo je počasi, hitro takih stvari se končati more ne.
''Mah, ajdi,'' bil ga Kalužnik je zavrnil, izgovoril 'ajdi', kakor da to psovka bi bila. ''S temi capini se dobro bosti ni, opravkov kakih najmanjših ne imeti najbolje je, tako jaz mislim.''
''Tako?'' bil se od strani Kvaternik je oglasil. Takisto on je pod težko desko hodil. spomnil se Kalandir je, kaj bil mu je kozar prejšnji dan o ajdih inu ljudeh v tej župi govoril; resnično tako bilo je.
''Zagotovo, na Svaroga,'' sopihal Joža je. ''On njih govori se, da čisto udomačeni nekateri niso; da v gozdovih se njih posameznike najde, ki niti spoštljivosti take ne premorejo, da z obleko, kožo kake krave, bi pokrili se. Za pokrivalo glavno pa sploh ne marajo, kar mah jim tamkaj raste, smrdljivo zelen inu lišajast.''
''Zgolj prazne marnje, rečem jaz,'' dejal kozar je. ''Ljudje o vsem prevelike oči imajo.''
''Pač,'' vztrajal stari Kalužnik je, ''Po gozdovih so jih bili že videli, kako divjo jago storjujejo, za košutami mladimi se gonijo, hudo silo jim kar med tekom oni storijo. Zaprmej, da je tako.''
''Aha,'' končal pogovor Kalandir je, preden prepir morebitni iz tega besedenja bi se razvil. ''Mislim, da sedaj vsi skupaj za tole morali bomo poprijeti. Če lahko tamle, Kvaternik zagrabiš...''
''Ali za preklicanimi porivači živali mora človek dolgo inu široko po deželi ino gozdu zelenem inu bujnem iskati ne,'' nadaljeval je Kvaternik, ne pustivši se motiti. Rekši, bil je za naloženo mu nalogo poprijel, pak nadaljeval. ''Le naj si kdo zavije kakteri dan v vaško krčmo, katerokoli pravzaprav; tamkaj najde si falotov vseh vrst, ki pravradi bi ga v žival zarili.''
''No, tu dam ti prav, mladinec,'' dejal na njega besede Joža stari je, pa videlo se mu je, da povsem čisto ž izrečenimi besedami ino mislimo kozarja se strinja ne. ''Nesnaga besov od se prikradla je med ljudstvo, sam Perun otmi nas tega!''
''Inu dekleta takisto,'' nadaljeval je Kvaternik, da Kalandir ga kar malo postrani je pogledal, češ, kaj nismo s to stvarjo že poračunali, pomenek o tem zaključili. ''Te so vam šele prasice, ko za take stvari gre; res je kar vama pravim. Še sedaj je v župi beseda močno živa inu dovtipov na ta račun ne umanjka zlepa ne, zbadljivk ino zabavljanj takisto na ta rovaš, kako bilo je pred časom, ko bila se Risevčeva Špela - totega mlinarja hčerka, veš Kalandir, baš nemarno inu nedopadljivo s prascem je spečala, prvo vlekla mu ga, pak potlej pustila mu da jo naskočil je, sparila sta se tamkaj na dvorišču domačem, vsem sosedom inu vaščanom baš na očeh. Razvrat pravi je deklina takrat pripravila.''
''Bil s prascem mislil ti žival si na,'' povprašal s pokvarjenim izrazom na obrazu je Kalandir, ki srečal mlinarja domače je površno, ko bila sta tega jutra s kozarjem po selu šla, pravil mu takrat domačin plečati je o ljudeh inu navadah nekaterih njihovih, o vsakem nekaj imel povedati je za. ''Ali pak, bila se dečva s kakim možakom je gonila?''
''Tako,'' je bil pokimal Kvaternik z izrazom jako pokvarjenim, ki dajal vedeti je, da istih misli je, počasi mu nasmešek na obraz neobriti lezel je. ''Torej si bil zapomnil brata njenega si, pojavo njegovo baš sprevrženo, od samega vedomca verjetno podedovano, črtim take, ki njih je sin enak temu.''
''Resnično,'' dodal na vse to je Kalužnik, ob strani s palico bil stal, narahlo nanjo se naslonil. ''V mojih časih, povem vama fanta, sicer že dolgo je tega, tako bilo nikakor ni. Ko bil sem v sami srajci inu brez hlač kot pobič jaz naokoli po župi divjal, vragolije lomil ino po lužah mokrih skakal, hej!, to so vama bila leta, življenje bilo prijaznejše je za poldrugikrat. Dežela je bila zelena inu pašniki še toliko bolj, ne tako kot sedaj, ko sneg inu mraz vztraja premnogo predolgo, od Morane dovolj bilo za to leto daril je nelepih, gozdovi bujni inu zračni, veter - ta vama je bil svež kot jutranja rosa dekliča, ino ljudje bolj prijazni bili so stoterno, otroci starše ubogali so, do vseh starejših spoštljivo, kakor spodobi po šegi se
vedli, dekleta bila lepša so - pak, kaj sem hotel že reči? Ah, da, seveda. Resnično, smrklja pokvarjena je, o tem dvoma nikakega ni.''

Ko delo pri kraju je bilo, bilo že zvečerilo se je, zatorej delali so v brtljavi, soju milem lojnih sveč, ki jih Kalužnik je imel na zalogi mnogo. V noči sredi skončali delo so, zadovoljno ogledovali truda njihovega učinek. Hiša bila postavljena je bila na novo, straha cela je bila, kot popred.
"Perun inu Vesna zahvaljena!" se veselil je Kalužnik, gorostasema slovenskima se vneto zahvaljeval iz srca vsega svojega veselega. "Spet bodem imel streho nad glavo, da zima pogubi me ne."
Poslovivši se od Jože, bila sta Kalandir inu Kvaternik izmučena a vesela, domov, v kozarja posest se odpravila, kjer zaspala do jutra sta.