Pomladni Solinar, part 6

ŠEST


Naslonjen bil je ob hrapavo drevo visoko, z rokama držal meč je svoj, s katerim bil že tol'k' sovragov je pogubil. Okoli vila gosta se je megla, da Kalandir ni videl nič, slišal pa le odmeve, hrup boja v daljavi, inu tisti znani grozovit' pokrik, magozdov bojni zov inu kosti parajoč hehet.
Zrak bil je mrzel, da pljuča so drhtela, pred sabo pihal Sloven je velik oblah tople sape. Gledal je naokoli, poskušal izbistriti pogled, videl le sence je v daljavi.
Naenkrat, iznenada, v megli pred njim natanko, zaslišalo se lomastenje je, hitri koraki po podrasti pomrzljeni.
"Hehheeheheheheehehehehe!"
Sunkovito bil se Klandir je sklonil, ko bil se ne bi, dobil bi rezilo sekire točno v vrat.
Ne bitši len, bil je napadalcema se izognil, sekira enega je v hrasta deblu ostala. Enemu magozdu bil je Kalandir z mečem ostrim trebuh razparal, drugi bil je brez glave se zgrudil.
Naenkrat bilo okoli njega je v megli vse živo, od vsepovsod se slišalo je sovragov nemarni hehet.
Karantanec gorostasni bil je v eno smer, kjer bil si je sovražnika zamislil, užgal z mečem sunkovito, pak tam bilo ni nič, le pusta megla.
"Hihihihihihihihiihihiihi!"
Od zadaj ga po hrbtu nekdo je posekal z mečem, a bolj slabo zadel je, rana huda k sreči bila ni. Ta- koj mu Kalandir je bolj učinkovito vrnil.
Nato pognal se v beg je, sekaje z mečem naokoli, nemara koga bil bi ugonobil spotoma.
Pritekel na čistino je, megla tu bila je gosta manj. Zagledal tam je vilinko sloko črnolaso, ki ozirala pazljivo se je naokoli, sovrage čakala pripravljena.
"Alpina?" dejal je Kalandir nekolikanj presenečeno. "Si ti?"
Vilinka ga premerila s pogledom ostrim je. "Alpona? Nak, soborec, motiš se. Moje ime je Rižana." dejala je nato pa poslala ognjeno kroglo v Kalandirja smer. Ta bil si je že zamišljal, da smrtno ožgan bode bil, a krogla plameneča zadela magozda, ki bil nadenj z buzdovanom okovanim se je pognal, je, tako da vžgal kot butara suhega dračja ta se je, vpijoč dogorel je na tleh.
"Huhuhuhuhuhuhuhuhuhuhu!"
Kalandir je nato pomignil Rižani in stekla sta v drugo smer, koder mislil Sloven je, da sovragov ni.
Spotoma pobila sta trojico magozdov zelenih, bes jih plentaj!, inu pritekla do potoka, mrzla voda njega tekla skozi gozd je.
Spustila v deročo vodo sta se, skušala doseči sosednji breg pod točo puščic magozdov, ki so obsipale
ju, sta, kjer rešitev, to Kalandiru je v mislih reklo, spas je.
Bil je že do brega se privlekel, z močmi svojimi na koncu, puščica ena mu je rano na roki storila, zavlekel se na trdno zemljo je inu pogledal za Rižano.
Ta bila je še v potoku deročem, strelica ena zadrla se ji je bila v levo rame, a ena počivala ji je v desnem stegnu, kri njena rdeča mešala se z vodo potoka je.
"Pohiti!!" se zadrl Kalandir je Rižani. " Dohajajo te!! Pohiti!"
V tem pa že do nje so magozdi se prikradli, eden bil je zanko ji okoli vratu belega vilinskega zadrgnil inu jo na breg privlekel.
"Hahahahahahahahahahahah!" , "Hihihihihihihihihihihihi!"
Tam dva napadalca sta vilinki surovo noža zarila v trebuh mehki, da ta presunljivo zakričala je. Kala- ndir bil hotel je do nje prek potoka se pognati, a vedel hkrati, da tako početje kot sejanje po skalah zgolj neplodno bi bilo.
Petero magozdov na vilinko črnolaso je navalilo inu jeli so jo pri živem telesu, čeprav se branila je srdito, po svojih močeh najboljših, dvema napadalcema pognala je kroglo ognjeno v betico, gristi z zobmi svojimi ostrimi, trgali z nje kose mesa krvavega so inu jih použivali nemarno v slasti morilski se hehetajoči. Rižana ob tem kričala je iz vsega grla.
Eden od sovragov zasadil zobe je svoje ostre v nje roko, izstrgal žile ji, da kri je brizgala naokoli, v živalski strasti bil je magozd grižljaj mesa z njenih prsi utrgal in z usti okrvavljenimi zarjovel v nebo.
"Gwwwwwwwwaaaaaaaaaaa-!"
"Hihihihihihiihihihiihiihihi!" so drugi mu dopridali.
Ko bili so magozdi krvavi obed končali, vilinka dolgolasa bila je mrtva, vrgli nje so krvavo inu obje- deno mlado truplo v vodo potoka, da po njej je zaplavalo, kri pordečila potok je, da bil moder več ni.
Kalandiru bolno se je bilo storilo in bil brez uma je skozi gozd v meglo utekel, proč od te grozote. Za sabo slišal magozdov je pošastni smeh, pred seboj pa nekakšno zvonenje, ki postajalo je vedno bolj glasnejše.
Ustavil se je bil inu poslušal. V megli pred seboj naenkrat zapazil temno senco je, ki bližala se je.
Zvonci težki, prišleka last, ropotali so neutrudno v meglo zlohotno.
Pokazali so rogovi se prvo, nato veliko belo črno obličje, nakar iz megle se izvil je Kurent, bitje to demonsko! Zatulil grozovito je, da bi se Kalandir je smrtno prestrašil, padel nazaj na tla, hotel uteči...
Prebudil se je ves poten, ležeč na slami, na njem bila je Mojca telesa golega počivala, nje lasje bili so na njega trebuhu razmršeni.
"Sanje, ..." si živčno bil Kalandir je mrmral, z roko šel si skozi razmršene lase rjave. "Bile to so sanje, zgolj..."
Pobožal je Mojce glavo na trebuhu svojem. Bržčas zaspala od truda sladkega je.
Tedaj pa iznenada glava bila se premaknila je inu spustila se k njega mednožju je. Juhej, si mislil Kalandir je veselo, spet bodem bil zadovoljen, Mojca na stvar spozna se ...
Ali užitka bilo ni, pač pa bolečina grozovita razparala mu telo je, da zadrl se je gromko, kakor los, zakaj dečva bila ga za moškost je z zobmi zagrabila, stisnila ga močno, da vsak ostri zob je čutil v sebe mehkem mesu.
Deklina šmentana ga krepko je držala, za njega krike se ozirala ni, da kri mu tekla je živo rdeča.
Kalandir nato začutil je, da mrha srka njega kri izlito, slastno cmokanje bilo je slišati od nje ust.
Vzneseno bila je punčara glavo dvignila, da lasje rumeni so ji padli nazaj, razkrili nje obličje..
In takrat bil je Kalandir z grozo videl nje obraz. Iz ust curljala njegova ji je kri, nasladno lizala si je okrvavljene ustnice, usta bila so spačena v živali lovu na grimaso, v odprtih ustih nje špičasti zobje bili so mrtvo beli, oči njene bile so oči plenilca.
"Jaga baba ..." bil je s tresočim glasom zahropel Karantanjec, vedši da po njem je bržkone.
Mojca divja bila hurounsko, kakor jastreb beloglavi, je zakričala inu zagrizla v vrat se mu, da kri je tekla v potoku. Nasladno bila mu je kri vso izpila, da Sloven je obležal mrtev ...

Kričeč bil se je Kalandir prebudil. Od njega golega telesa bil je pot v potokih tekel. Poleg njega le- žala Mojca je, takisto gola, razpočensko nog odprtih.
Sunkovito bil je na noge skočil, tresoč se po telesu celem, stokal je brezumno, gledal naokoli cilja brez. Mojca bila se ob tem je vzdramila inu zaspano gledala naokoli. Ko zagledala je Kalandirja razrvanega, kako naokoli blodi gol, s krepelcem lesenim, ki staknil ga je v štali, mahajoč naokoli, vstala je inu nevedna, prestrašeno vanj zrla.
"Proč od mene, mrha krvopijska!" se je Kalandir zadrl, ko se približala mu je. "So to sanje, ali resničnost, jaz vem več ne! Hajd v Navje, baba naga!"
V blodnji bil jo z rokama je trdo prijel, da ta prestrašena že od poprej bila je zajokala, reva, vedela pak ni, kaj Kalandir uganja ino čemu. Klecnila pod njega silo skoraj je, kot srna mlada kadar volk jo začopati, ujela se zadnji hip pred padcem trdim.
"Zakoljem te, da prej ne ugonobiš me, baba, bes te plentaj!" Zakričal je, zrak v štali bil je postan, zatohel, sape vetra brez.
Deklica gola bila se ga je na smrt prestrašila inu ničkaj nežno ga s kolenom v koračo je sunila. Udarec, bolečina sta umirila ga, zgrudil se je bil na tla, medtem ko bil je deklič gol utekel iz senika, otca klicat.
Ko bil je Kalandir spet mogel hoditi, do vrat priprtih je štale stopil. Mraz zimski zbistril mu um je, bolečina nazarenska sporočala mu je, da resnično on buden inu živ je človek.
Pobral svoja oprana je oblačila inu nase jih navlekel, nato odšel je proti Kvaternika domu.