Pomladni Solinar, part 5

PET


Drugi dan bila sta Kalandir inu Kvaternik bolj pozno vstala, zakaj bila od prejšnega dne naporov sta hudih utrujena, telesi močni jima bolečina je prevevala huda, Vesna pomagaj! v tem trenotku gorja.
Za zajtrk použila nekaj kruha sta inu kose sira kozjega izvrstnega, ki kar sam topil se v ustih je, pa Kalandir je bil iz bisage svoje popotne še ostanke hrena, zeli poslednje, ki še mu preostala je, potegnil inu kozarju jo podal, ta nastrgal je kosmiče od korenine bele inu jedla sta to poleg ostalega. Pila kot poprejšen dan sta mleko kozje, Kvaternik jih vsak dan molzel je.
"Danes drugih opravil jaz nimam," dejal je Kvaternik inu iz shrambe prinesel pehar suhih plodov gozdnih, bili to so sadeži sladki; jagode, borovnice, maline, ribez našel se je inu slive suhe, takisto.
"Dobro storiva, če si odpočijeva, greva na razpoloženje, tako jaz rečem, da telesi nama trudni se spočijeta." Kalandir na to prikimal je inu sadja suhega polno pest mogočno še použil. Nameraval nato se odpravit on je h kovaču; Tinke zale, kovača Rogomira hčerke mladostasne, zaželel si videti je ponovno. Nemara pogovorita se ob toplem mleku ali medici, še kako drugače se pogrejeta.
Ko použila vse sta, pospravil Kvaternik posodje je inu opral ga, nato pa bil je iz omare eno tistih čudnih priprav, ki 'knjiga' kliče se, vzel, odšel do stola lesenega, ki stal za mizo v kotu je, vsedel nanj se, knjigo postavil na mize desko, razprl jo inu začel gledati zatopljeno vanjo.
"Kaj počenjaš?" ga zvedavo vprašal Kalandir je.
"Berem." odgovoril Kvaternik mu je, gledaje v te liste čudne, s čakami prekrite.
"No, potem te motil bodem ne." dejal je Kalandir. Branje? to bilo preveč je zanj. Kvaternik o tej stvari poučen je, kot kaže, pak zanj to prava neznanka huda je.
"Pojdem malo po župi, pogledam pri Rogomiru. Nato bržkone lahko najdeš me v krčmi."
"Kateri pa?" vprašal ga kozar je od mize. "Imamo namreč dve gostilni. Ena Treh lilij kliče se, ti poznaš jo, pak druga na drugi strani sela je, za kršenike inu kršenice stavljena je zgolj, Pri Lojzetu ji je ime dano."
"Imajo kako drugo pijačo ali jedačo stavljeno za goste?" vprašal Kalandir je.
"Ne da bil bi jaz to vedel," odgovoril Kvaternik je, še naprej bravši knjigo.
"No, potlej bodem kar v Lilij treh krčmo odšel." razsodil bil je Kalandir inu stopil skozi duri hiše kozarja ven na sneg, veter mrzel pihal spet je, sonca žarkov toplih še vedno bilo ni. Snega padal sedaj ni, pak dovolj ga po tleh je bilo, da človek težko je neovirano hodil.

Kalandir dospel do kovača stavbe je, potrkal na vrata težka, nato vstopil.
Razgledal se po temačni izbi je. Ogenj v ognjišču plapolal je mirno, zraven stal je Rogomira vajenec, kršenik, bržkone, ime mu Kalandir pozabil je, ki razpihoval je z mehom plamen, nato pak na nakovalu črnem tolkel po razbeljenem železu, oblikoval ga v podkev konjsko je. Rogomira ali njega hčerke mile bilo videti ni.
"Zdarvstvujejo." dejal je vajenec, ko bil je Kalandirja spazil na vhodu. "Gospodarja tukaj ni, imajo kovač drugod opravke nujne; po kakih opravkih ste bili prišli?''
''Le takole malo naokoli postopam,'' bil odgovoril mu je Kalandir. ''Kakeega dela ali naročila za Roga nimam. Ino, naslavljati me tako spoštljivo potrebno ni, ...'' zamrl je, ime iskavši.
''Miroles, gospod, um, oprostijo-'' Malo se bil mladenič zmedel vidno je, raje utihnil. Bil Kalandir nikomur v vasi povedal, namignil ni, da od kosez prihaja, sam rodu koseškega je on; preveč besedi to bilo vzbudilo bi inu slave nepotrebne, raje o tem je molčal, za popotnika navadnega se imel. Dasiravno, nemara deklice vaške hitreje do njega potlej bi prišle. Hmm...''
Miroles bil let skoraj enakih Kalandirju je po izgledu površnem, svetlolas je bil inu v delovno oblačilo, težak usnbjen predpasnik napravljen, kladivo bilo njegovo spremljavalo obrti izučene je.
''Dosti dela imate danes, ka-li?'' povprašal je Kalandir, po kovačiji temni inu sajasti se razgledal.
''Kakor vidiš,'' pokimal vajenec je, naprej govoril. ''Bilo kar nekaj se stvari za popravilo ali novo izpravilo je nabralo, delaven bo danes dan, kakor že nekaj dni sedaj zapovrstjo.'' Se zdrznil je le-ta nenadoma, hitro dejal svareče. ''Pazi, zajca boš pohodil!'' Bil je namreč Kalandir skoro na kunca uhatega malega stopil, ki na tleh v bližini ognja se je grel, se premaknila je žival tiho, ko skoraj na njej že bila je njega noga težka, bil zadnji hip odstavil korak od nje je. ''Zajko to od Tinke je,'' nadaljeval je Miroles. ''Užalostila bi se ona močno zelo akoravno bilo se mu kaj zgodilo bi. Mirkaj svoj korak, tako ti rečem.''
Zaobjal žival je malo Kalandir, v naročje jo vzel. Mali zajček rjavo beli bil otrpnil v strahu svojem življenskem je, lahko bil čutil utrip malega srca je njega v naročju. ''Prepričan ti si, ta to taisti zajec je?'' vprašal je Mirolesa. ''Nemara bil se kod drugod od staje je vzel, utekel, tu zavetje našel. Lepa pečenka zajčja lahko bi bil.''
''Nikarte takih pomisli Tinki ne omenjati,'' zgrozil se vajenec je, za trenutek zastal s kladivom. ''Bila ga še kot majhna je dobila, navezana na žival je ona srčno.''
'Ko že o Tinki beseda teče,'' povzel je Kalandir, zamisel o pečenki slastni ino topli opustil. ''Povej mi, zadžana kod je ona tudi?'' Bilo je videti ali slišati v kovačiji ni.
''Mislim, da nekako tudi ona opravila inu dolžnosti v hiši ima,'' nekolikanj počasi del je Miroles. ''Lahko sicer bi poiskat jo šel, pak otec - to je, gospodar Rogomir, veseli za to bili ne bi.''
''Tako razumem,'' pokimal je Kalandir. ''Ti pri Rogu si že dolgo v uku, pripravi na obrt samostojno?''
''Sedaj bo tega že mnogo let, kmalu prevzel bodem kod svoj poklic, od Roga odšel. Oni gospodar dober so, žal besede morem reči zoper to nikake, o obrti kovaški poučilo so me dobro inu svete dajejo o stvareh, ki druge so, takisto. Naša mati vedno rečejo, da naj držim se ga, veliko se imam še naučiti njega od se.''
''Mati?'' del na to je Kalandir, zanimalo kako je z njo ga je. Sam bil mater izgubil je že vrsto let nazaj, pozabil skoraj že na to je, kako mati drago doma imeti je, ki svetov daje ti, za vse potrebno poskrbi.
''Resnično; stari sicer mati že so, skoraj bodo šestdeseto leto dopolnili; jaz otrok tretji sem on je. Tevž na drugem koncu pri lončarju se udinja, Brina pak v sosednjo župo se omožila je. Tako o naši materi potrebno reči je; bila otroke dobro gor je zrasla.'' Pelo kladivo je, medtem govoril je Miroles. ''Pak sedaj takisto Oni še pomagajo, dekletom ki potrebne pomoči so inu nasvetov; posebno ob porodu inu nosečnosti, takrat vse vaške deklice nanjo se opro.''
''Tinki tudi na svet pomagala je ona,'' nadaljeval je vajenec, drugo kladivo iz postavljenih na olici bil izbral, z delom nadaljeval. ''Porod bil je težak, res je, ali mati bili so Tinki mali le na svet pomagali. Škoda le, da matere njene rešiti mogli mati niso; bila izkrvavela Veronika je, škoda je bilo je. Nasledila pak deklica materine poteze je, baš prijetna je inu uslužna.''
''Bodem sedaj se odpravil,'' del je Kalandir; govor o smrti inu materah, ki jih več ni med živimi, nekolikanj ga bil je užalostil, potrl jako zelo.
Pozdravil vajenca inu napotil ven se, bil do krčme se namenil. Žalostilo ga je sicer malo, da Tinke mile ni mogel srečati danes; naročil Mirolesu je, da jo v njega imenu pozdravi.

V krčmi bil je za Kvaternika mizo se usedel, Mojci, gospodarja mični hčerki, pa naročil tri lonce ola, piva izvrstnega laščanov. Prineseno mu bilo je kojci.
Praznivši prvi lonec, bil je Kalandir po izbi slabo osvetljeni se ozrl. Zbranih gostov bilo veliko je, več kot predprejšnji dan, pripisoval to je on slabemu vremenu.
Zleknil se udobno na stolu je, pil pivo hladno inu z enim ušesom poslušal kaj drugi za mizami se menijo.
"Porečem vam jaz to, bratje, čiusto resno. Zima letošnja čudna je, tako vam pravim." je slišal od sosednje mize, kjer četverica bradačev sedela je inu pila.
"Snega nenormalno veliko je, mraz pritiska, zadnjič sta mi kozi dve utekli, poginili bržkone, siroti. Rečem vama - nekaj zlohotnega je pri tej stvari."
''To res je, morebiti," oglasil drugi se je. "Čas bil bi že, da sneg začne topiti se, pak ne, da mraz le še bolj pritiska, podeseteril se je najmanj od tedna preteklega. Kurent moral priti bi, odgnati zimo ž zvonenjem gromkim zvoncev svojih velikih, tako jaz mislim."
"Res, resnico govoriš, prijatelj," se oglasil prvi spet je. "Le njega demonska moč, preroditvena sila, otme nas inu naš kraj, polje takisto."
"Pijmo na to," se oglasil tretji je. "Naj besede se vama pozlate, resničnost postanejo." Inu jeli so veseli nazdravljati inu piti. Kalandir se jim pridružil v mislih je.

Kalandir bil je nekoliko zaspano pil že tretje pivce izvrstno, hladno, ko bila je Kvaternika pojava go- rostasna v krčmi temni se pojavila. S sebe oblačil bil kozar si sneg je otresel, zunaj namreč bilo ponovno snežiti je začelo.
"Pozdravljen," dejal je Kalandirju, ko bil do njega prišel je. "Doma nekolikanj dolgočasno postalo mi je, človek živ ne more cele dneve pri bukli debeli ždeti, pa za to sem se odločil v krčmo te pogledat priti." Vsedel se na stol je lesni inu dečvi strežni ola brž prinesti zvrhane bokale štiri je naročil.
"Zunaj spet je sneg, Morana ga vzemi, padati začel," dejal je Kalandirju, kot da ta bil tega še vedel prej bi ne. Ta le zamišljeno srknil je iz svoje čaše.
"Ta kraj poznaš, mar ne?" dejal čez čas je Kalandir počasi. Kozar prikimal je. "In okolico takisto."
"Nemara lahko mi kakšno zgodbo poveš, dolgočasno tu je nezarensko res." Rekel Kalandir je inu nov požirek napravil. Kvaterniku bile so se oči zasvetile, poznal on je pač mnogo zgodb, takšnih ino spet drugačnih, nekatere resnične so bile, pak za druge tega človek mogel reči ni gotovo.
"Zgodb, ki sem slišal jih mnogih, nekatere celo od Jože, poznam nemalo." začel je Kvaternik. "Ena izmed njih, naprimer, govori o hostniku, ki bival naj bi v okoliških gozdovih. To bitje, dokaj slično nam, ljudem naj bi bilo, pak ovešeno z mahom inu drugimi zelemi je poprek, da v hosti, lozi baš zeleni, težko zapaziš ga, ko po opravkih svojih hodi, lomasti strumno. Starci pripovedujejo, da tak hostnik, bil je naše prednike nekaterih spretnosti naučil, dal znanja je koristnega, ki so uporabili v poljedelske jim namene."
Odpil požirek velik je iz bokala še večjega, ki ga Mojca, dečva lepostasna, prinesla je popred. Nadaljeval nato svoje pripovedovanje je.
"Ob prihodu v župo to bil si verjetno reko prečkal." Pogledal Kalandirja vprašujoče je. Ta prikimal je. "No, reke te pritok eden izliva v neko jezero pol dneva od tod hoda se, ki se Kardava kliče, to pak zato, ker naj bi jezero to nastalo ko bil velikan, Kardav po imenu čudnem baš, če mene vprašaš, se na podrtem drevesu spotaknil, na zemljo s silo svojega telesa pal inu veliko jamo izdolbel. To jamo kasneje zalila voda je, jezero malo nastalo je iz tega."
"Zanimiva štorija," odvrnil mu je Kalandir. "Podobne zgodbe slišal sem že večrat. Kaže, da potemtakem velikani, ajdi inu troli radi padajo na tla inu tako za jezera poskrbe." Kvaternik ob tem nasmehnil se široko je, pokazalo se je ob tem, da dva zoba mu ob strani manjkata.
"Pa na zahodu ljube nam dežele Karantanske, ki knez jo vodi s kosezov pomočjo, bil sem jaz zanimivo pripoved slišal," nadaljeval je Kalandir. "V dolini, vsenaokoli bila obdana je z gorami, bila velika je planjava, z mehko travo stlana. Na sredi tega travnika bila je velika skala stala, dvigala se visoko nad travnike zelene je. Te travnike uporabljale vilinske deklice so, plesale na njih svoje vilinske plese, človeku dojemljive ne. Vilini vedeli so, da ta trava rastje dobro, mehko je, zakaj sami so ga bili tam pos'jali. Pak, ko ljudje, pastirji ovac, so na to področje prišli, bile so njih črede, bravi, vso dobro zeleno travo pomulile. Pa vilinke dejale so ljudem, naj svojih živali ne pasejo po njih travnatem plesišču, a ti nevedneži, bili so se zgolj smejali njim zahtevam. Tako zgodilo se čez čas je, da prav najmlajša inu najlepša izmed vilink tega kraja, bila si pri plesu na slabi travi, od ovac uničenem njih plesišču, nogo je zlomila. Bile so vilinke zatorej vodo iz gora priklicale, da ta napolnila je dolino celo, prekrila travnike, samo sredi jezera, ki tako nastalo je, ostal je vrh skale velikanske, kamor so vilinke so umaknila. Plesale tam so naprej svoje plese, pak ljudje, pastirji neposlušni, ti niso mogli tam več svoje drobnice pasti. To bilo jim v spomin je, kaj zgodi se tistim, ki vilinov - narave spoštujejo ne."
Kalandir končal svojo je pripoved inu izpil celoten lonec piva, bilo se grlo mu je od govorjenja izsušilo. Pogledal kozarja je. "Kaj veš o Kurentu?" vprašal ga je. "Baje njega moč naj bi zimo, sneg odganjala. To res je, ka -li?"
Kvaternik se na svojem stolu je premaknil, premestil težo inu iz lonca pira izpil polovico najmanj.
"Da, demonsko bitje to je, izvora pravega se mu ne ve. Morebiti od Peruna, Gromovnika poslan v deželo je, morebiti Vesne ali Žive od, takisto, da mraz zimski inu sneg odžene, prinese pomlad, solnca toploto žarkov. Oprava njega zastrašujoča je, tako pravijo. Oblečen v kože živine je, gorostas, da para mu med ljudmi ni, na glavi rogovi so veliki, okrašeni, v rokah nosi cepanico bodičasto veliko. Glava velika mu je, takisto, jezik dolg rdeč ima v ustih, pa tuli strašno, da bi zimo, Od Morane poslano, odgnal. Okoli pasu zvoncev težkih ino velikih, tistih, ki se živini, kravam inu juncem, za vratove pridanja, ima cel kup. Njih glas je močan, gromko odzvanjajo, da živo bitje smrtno se prestraši, duh zimski pak tolikanj bolj."
"Zanimivo, tvoje besedenje je," dejal počasi je Kalandir. Zvonci, zvonci; njih zven je morebiti bil na bojnem polju to, kar slišal je v sanjah njega strašnih. Nemara sam Kurent bil mu v sanjah je pomagal. Ali pa, se mu nato je druga misel utrnila, bil tam je zaradi njega, da ugonobi ga, reveža Slovena.
Potlačil te misli je inu nov lonec ola zvrnil. Boljše volje je takoj postal.

Kasneje, Kalandir ni vedel koliko dneva že preteklo je, bil je v krčmi polni vnel pretep se. Vse začelo se je dokaj mirno, kdo bil pomišljal bi na pretep, ki sledil nato je.
Kalandir inu Kvaternik bila sta se v moči merila za stavo, na mizo sta roko vsak eno 'stavila, prijela eden drugega za dlan, komolca sta jima na trdem lesu mize počivala. Ona sta pak skušala eden drugemu roko spodmakniti, doseči s silom, da drugi bil z dlanjo se mize bi dotaknil. Imela mnogo sta dvobojev, nekajkrat je zmagal Kalandir, pak nekajkrat bil zmagovit je Kvaternik. Nekaj gostov v krčmi bilo je njuno merjenje spremljalo, modrovali ob tem so, sklepali stave, kdo bode zmagal bil., dovtipov inu zabavljanj baš nemarnih umanjkalo nikakor ni.
Naenkrat bil je v krčmo prišel gorostas, hust pravi, kateremu so vsi spoštljivo se odmikali. Vsedel se za mizo je inu robato naročil dekli, naj brž mu piti piva ona prinese, pak naročil tudi zelje inu žgancev zvrhan kup takisto je.
"Drvar Gromir," dejal Kalandirju je Kvaternik, ki bil je prišleka spazil. Bil postave je večje od njiju obeh, pa vedel je pastir kozji, da nagle jeze je inu mogočnega desnice udarca. Za njim kasneje sta še dva logarja stopila, sekiri noseča, kakor Gromir, bila takisto skalnate stave; naglavni deležniki ženskih čari bili so ti junci, tako domneval Kalandir je pri sebi.
Vsi trije gorostasi bilo v miru za mizo sedeli inu svojo jed použivali, pijačo vase zlivali. Bil pa je eden izmed gostov, mladuh, videlo mu se je po obrazu, da več kot šestnajst pomladi doživel on ni, se napil, vince gorko udarilo mu v glavo je, zameglilo um mladostni, neiskušeni.
Začel zabavljati čez Gromirja, drvarja, je inu njega dva sojedca. Sprva nanj niso pozorni bili, dasi- ravno bil je take žaljive besede iz ust metal, da bil bi mu Kalandir že sam kosti preštel inu podvojil.
"Hee - ejjjj! ... Me ne slišiste, gnide zrivane, al' kaj?!" se zadrl je tečnež pijani, Gromirju na uho.
Temu bilo je prekipelo. Sunkovito vstal s stola je, butnil ga na tla, da zaropotalo je, tako da so še tisti maloštevilni, ki prej niso temu dogajanju pozornosti posvečali, obrnili glave, gledaje, kaj je.
Gromir bil je fanteta pijanega za vrat z levico prijel, pak z desnico bil ga vžgal je kakor medved, da smrkavec bil je čez pol izbe zletel, pristal na mizi neznanca, ki bil je v črno belo suknjo oblečen, pak pojave silne, celo jo pod samo zrušil, jed inu pijačo tujca skvaril. Tujec bil je na noge skočil inu jezno od drvarja pahnjenega pijanca dvignil kvišku, zarenčal mu v obraz inu ga sunil v trebuh, da ta padel je na tla kamnita. Iz ust tekla rdeča mu je kri, držal se za trebuh je inu za glavo, vse ga bržkone to bolelo je hudo.
"Heeeeeej!" so se zadrli trije mladci, ki poprej se v dogajanje mešali niso. "Našega druga bodete tepli ne! Akoravno kri je tisto, kar iščete, bodete jo dobili!" dejal je eden izmed njih inu nož lovski potegnil.
"Nikarte, dobri ljudje, nikarte!" se je od točilnega pulta zadrl gospodar. "Nikar prepirajte se ne. Pospravite orožje svoje bridko! Rešite nesoglasje svoje s pogovorom, tako vam pravim! Al' orožja, ljudje, uporabite, nikar!" je bil nalagal, da voz bi obstal inu konja, noričana baš, obnemogla bi pod težo.
"Dej gmh!" se zadrl je Gromir, da po celi izbi zabobnelo je. Sprva nastala tišina je, pak potem vnel vsesplošni se pretep je.
"Mar se pridruživa jim, kaj praviš?" dejal je Kvaternik Kalandirju, meneč pesti si.
"Na dobri veselici - dober pretep," dejal je ta inu v gomilo se zagnal silovito. Bil je stol zagrabil inu pod njega udarci koj sta dva pretepača se zvrnila, nezavestna se zgrudila na stran, stol pak takisto je razpadel, trden bil ni najbolj, pripraven za tako opravilo takisto ne.
"Sam' padal' bo!" se bil je kozar zadrl inu bil klop leseno zagrabil, zarinil jo v gomilo pretepačev, da popadali so nekateri hipno, pak drugi nanj se spravili so se kričeče. Trojico bila je od drugega zamaha pokošena, pak več tudi klop zdržala ni.
Nad Kalandirja bil se eden izmed logarjev spravil je, pa Karantanjec bil je njemu, Karantancu, takisto, vrč razbil na glavi, da ta se zvrnil je na tla. Za nogo ga nekdo zagrabil je z zobmi, da Kalandir bil je zarjul, medveda rjovež bil to je grozni, premakniti se ni mogel. Vtem drugi nasilnež hotel ga je s stolico leseno mahniti, pak Kalandir ga uvidel je inu zatorej sklonil se sunkovito, udarcu silnemu tako utekel. Ko bil na tleh se znašel, zakaj ravnotežje je pri sklanjanju izgubil, bil je s tiso gnido, bes jo plental, ki ga v nogo je ugriznila, poračunal, da ta si zapomnil je za vnaprej, kaj to se pravi, človeka gristi, podlež!
Pretep bil je velik, leteli na vse strani so ljudje, stoli inu čaše, nihče bil neudeležen ni, tudi gospodarja hči inu dekle, kršenice so med seboj se lasale, grizle, klofutale, trgale ena z druge obleko.
Gospodar bil pa raje na varno pod pult se skril je, odločen da tam počaka konec borbe. Odskočil bil je v strahu, ko eden izmed pretepačev bil je čez pult se zložil, bil tja ga Kvaternik v žaru borbe razsebe je odvrgel.
Nazadnje bila se gomila pretepačev nekolikanj je zredčila, ostala le Kalandir in Kvaternik sta, obračunavala z nekim neznancem sta, na drugi strani izbe pa bil je Gromir po dvema pijancema udrihal.
"No, še midva sva ostala!" zarjul naposled je drvar Kalandirju, zakaj Kvaternik omagal je.
Naskočila eden drugega sta, izmenjala udarcev namalo silnih, pak nihče odnehati ni hotel. Kalandir bil je gozdarja s kosom stola polomljenega mahnil, pak ta mu je z loncem vrnil.
V žaru borbe bila sta skozi stranska vrata, ki vodila na notranje dvorišče gostilne je, se zapodila.
Bila oba sta že močno upehana, udarci pak jima bili so še vedno silni.
"Padi, Perun te vžgal!" se zadrl Gromir je in mahnil ga dvoročno, glas tresel se mu je, pak bil še vedno gromek je. Mišice se napenjale mu pod srajco, od krvi inu vina zamazani, mogočne so.
"Nikoli!" mu kljubovalno kričeče odvrnil je Kalandir. Bil že izmučen je on, meglilo se mu pred očmi je. Vrnil mu udarec je.
"Ja!" zarohnel je Gromir in ga usekal z desnico po obrazu neobritem.
"Neeeeeeee!" bil mu Kalandir je vrnil, pak v tem bil je od drvarja desnice udarca poslan v zrak, padel ničkaj nežno je v gnoja kravjega kup, ki bil na dvorišču je napravljen.
"Ja." mirno je dejal Gromir. "Ti izgubil si, zmaga moja je." Pljunil mastno je na snežna inu gnojna tla, krvavo rdeče s slino pomešano. ''Kar navadi se.''

Kalandir bil je v škafu velikem, bil je prej namenjen hrambi zelja kislega bil, saj vonj tega bil je še prisoten, kot kak parfum naravni visel je v zraku, sedel, voda topla mu oblivala telo je. Sloven se snažil je, zakaj v pretepu bil se je z gnojem smrdečim zamazal, pa smrdel je od njega hudo takisto.
Nahajal se on v krčmarja hlevu, štali prostorni je, sena bilo je naokoli cele kupe spravljenega, zadaj v ogradi bili sta kravi dve, pa od nekod se prašiče inu ovce slišalo je.
Vrata hleva bila so se odprla in vanj je krčmar obilni stopil, Skodel Silvo; ime baš čudno ino zanimivo nosil je. Gledal nekoliko skesano je Kalandirja. Kako bi ne! V njega krčmi so Kalandira napadli, zamazali mu obleko inu zatorej bil je on kot gospodar hiše, kjer se to zgodilo je, njemu zavezan. Bil primoran je, da omogoči mu, da se očedi inu njegova oblačila moral je takisto dati v pranje.
"No," ga je Kalandir premeril bil s pogledom ostrim. "So cunje moje očiščene že inu suhe?"
Krčmar se v zadregi bil nekoliko je prestopil. "Ja, veste, -am, dragi inu spoštovani gospod, stvar je ta- ka, namreč, -am, da vaša cenjena oblačila, ki so umazala se v neljubem dogodku, še niso povsem na- red, če se ,-am, lahko tako izrazim, -am, lahko vam zagotovim, -am ..." je klobasal, da bi mesar, ki to prodal bi, zaslužil mnogo.
"Torej, hočeš reči, da obleka pripravljena še ni, ka -li?" ga je jezno prekinil Kalandir. "Poslušaj pa kar ti sedaj porečem, prašič, ki zgolj za mast inu ocvirke še dober si, za zrezke ne," je zagrmel inu bil
iz vode vstal. "Obleko mojo bodeš ti priobčil pri tej priči mi, drugače žena tvoja vdova bode."
Krčmar Solvo bil prebledel je, vneto je prikimaval, drugega mu preostalo ni, in iz skednja hotel hitro se pobrati je.
"Ah, pa še to!" se za njim Kalandir je z gromkim glasom zadrl. "Daj mi svojo hčer ali pa ti pokvarim kravo!"

Nadaljeval z umivanjem je, topla voda mu godila je, zunaj bil je neprijazen mraz. Obsedel je v škafu, spominjal se veselice v Akvleji je, orgija so tam ji rekli. Perun, dolgo že babe ni imel!.
Malo zatem, dolgo časa preteklo ni, v štalo prišla je krčmarja hči, v rokah obleko Kalandirja noseča.
"Obleka tvoja oprana je, ali mora se posušiti se." dejala mu je inu kose oblačila na vrv, ki med dvema podbojema lesenima bila napeta je, jela obešati je.
Prišla nato je k njemu. "Medtem, ko se suši obleka tvoja, lahko pomagam ti pri umivanju." dejala je ino snela oblačila svoja. "Slečem se, da tkanime lepe si ne oškropim."
Kalandir po nje obličju golem oči je pasel. Bila postavne je narave, kod od Žive dobro obdarjena meseno. Polne grudi visele so ji prosto, stegna bila so polna, lepo oblikovana, trebušček lep, pak med nogama mucka topla, kamor vsak moški si želi.
"Peruna sekirče!, obdarjena ti si, dečva, dokaj zelo," rekel ji pohvalno je. "Tudi ti slab prav tako ni- si, kol'kor vidim," odvrnila ta mu je, smehljaj spreletel je nje obraz lepi, godila ji pohvala je. "Pak zanima me, med nogama dosti te je, takisto, ka -li?" vprašala je nagajivo. "Izvedela to bodeš ti kaj kmalu." s pomenljivim glasom ji Karantanjec je odvrnil.
Mojca nato mu z rokama začela drgniti je ramena, polivala mu hrbet inu roke krepke mu snažila.
"Bil si v pretepu vaškem dobro se odrezal." mu dejala je, gneteča mišice napete mu. Kalandir na to pohvalo dečve le zamrmral iz grla je. "Od muh ti nisi inu Kvaternik takisto ne. Ali Gromir, ta prakaša vse."
Po rokah bil je Kalandir porezan že ničkolikrat, brazde, brazgotine v bitkah zadobljene, so pokrivale mu obličje. "Kaj ta brazgotina čudna je?" vprašala ga začudeno je Mojca, gladeča s prsti po napeti koži, ki imela ostanke rane hude je, zob sled poznala se je še močno. "Je od volka ali medveda?''
"Bil to rano hudo na zahodu sem zadobil." ji odvrnil je Kalandir, sedaj se spomnivši hudih bojev ž beštijami hudimi, imena jim poznal ni pravega, katere sam temnik, oseba strašna, ki na vzhodu pravijo ji nekromant, pak na severu dvigalec mrtvih, je poslal nad njega druš'no, z nalogo ugonobiti jih.
Rano hudo bila mu ena teh beštij je zavdala, da mislil nekaj časa je, da umrje posledično on hude smerti. Pak Morana, Perun ji bržkone vrv nataknil je, ga pustila živega je, vzela ni ga.
"Tam na zahodu bil sem z nekimi čudnimi zverinami se bojeval, imena jim pravega ne vem, al' vi- deti bile so kot čudraki, vendar manjše."
Pogledal nje prsi polne je, po eni dojki bila se daljša, ozka praska ji je vila. Podrsal s prsti po njej je, da Mojco ranica zaskelela je in je zaječala.
"To bila sem v pretepu danes staknila, pa bode se zacelilo hitro. Ali mrha, ki mi to zavdala je, ta bode nekaj dni krvavo scala."
Spravila se na trebuh je njegov, otirala ga takisto. Z rokama bila za ud ga je prijela in ga mencala v vodi topli, da v rokah njenih dekliško nežnih otrdel mu je.
Kalandir vstal iz vode je in nazaj na seno mehko, naokoli stlano, pahnil jo. Ta gledala ga poželjivo inu s spoštovanjem je.
"Šmenta, kurec tvoj je velik, kot bika plemenskega od, resnico pravim ti, lažem ne!"
Mojca brezsramno razkrečila noge je, da Kalandir uzrl nje ustje je razprto, mesnati griček s svetlo dlako poraščen, bil istopal, se bohotil moker je. "Daj me!" dahnila sopeče je.
"Sedaj pa bodeš ga dobila!" zarjul je vzneseno inu nanjo se zavalil. "Izberi luknjo, mrha!"