Pomladni Solinar, part 7

SEDEM


Kak dan kasneje, vreme bilo še vedno hudo zimsko je v kraju, jenjalo nikakor ni, bil je Kalandir na mostu stal, na leseno ograjo naslonjen. Most bil je prečil reko, ki tekla mimo, skozi naselje je ino dasiravno zima mrzla bila je jako zelo, voda v strugi bila tekoča je, pomrznila ni, dajala pitno vodo vaščanom je inu njihovi živini takisto.
Kalandir v vodo, ki pod mostom kamenitim, trdnim tekla je neumorno, gledal zamišljeno je, premleval tiho v sebi dogodke pretekle inu tiste, ki nameraval šele storiti jih jev prihidnjem času.
V kraju tem, Laškem, bil se dobro je počutil, Kvaternik, kozar obilni, bil mu streho inu prenočišče je nudil, zahteval za to povračila do sedaj ni. Ljudje tukajšnji bili so prijazni dokaj, motilo nekoliko je Kalandirja le to, da so med sabo ločevali se na Slovane inu Lahe, povdarjali to takrat, ko baš bilo bi ne potrebno; mar vsakdo bi se bil po svojih stvareh brigal inu druge pustil, da po svoje gredo v miru.
Počutje njegovo bilo je dobro, okrepil svoje telo je z vadbo,dasitudi že popredi bil je po postavi pravi vlečni junec, takisti, ki za vleko pluga inu rala se uporablja, hrano dobro domačo jedel je, katere na poti svoji mogel ni po snegu drugače, lov bil je pičel, da najmanj se o tem reče, inu pa pomagal po naselju ljudem pri kmetskih delih težjih je, nekateri sami vsega niso zmogli sami, Kalužnik stari bil med takimi je, radi so bili njega pomočno roko sprejeli, to pravtako ga okrepilo je.
Z Mojco, krčme gospodarja mladoletno hčerko, bil se je pozabaval v štali inu še drugod, s te strani bil kruha stradal on nikakor ni. Dečva bila obdarjena meseno dobro je, videza prijetnega, a v ljubljenja umetnosti, nudenju užitkov telesnih, bila izvežbana, podučena bila je ona dokaj zelo, kakor brisači vaški pak priteče.
Bilo v preteklih dneh kar nekaj besedi izrečenih je zastran njegovega vročičnega bezljanja po štali, ko bil se prebudil je iz hude more, Peruna sekirče zlato inu meč srebrni!, ta bila skoraj prava se mu zdela je, inu bil Mojco je za jago babo imel, bitje to demonsko, po zunanji obliki ženska jako prijazna ino lepa baš, po srcu pak sama kača, s krepelcem nanjo se namenil je, nemara bil bi jo pobil, akoravno se izvlekla se dečva on njega ne bi, utekla ven iz hlevčka. Ali začuda bolj skoraj deklina je tepena inu okregana besedno bila kot on, človek vsega vidi inu skusi, akoravno le dovolj dolgo živi. Otec Skodel bili so jo zunaj štale zatekli, ko golica mlada vrla drla se je kakor, da iz kože nekdo daje jo pri telesu živem inu lepem, na pomoč klicala, tulila kot sam Jesihar, da Medavec, strašna kosmata zver iz gozda, skoro jo zateče, siroto bogo. Sirotej baš nepogumni, kateri bil krčmar stari je, bil ji prvo moral par gorkih okoli ušes je pripeljati, da norica se nekolikanj a ne povsem je umirila, dovolj le toliko, da od nje moglo se izvedeti inu doseči je kaj normalnega, kaj bilo tako jo preplašilo je.
Izbesedovala Mojca je med jokom, medtem bil za njo Kalandir prišel je, tako bil vse iz prve roke videl ino slišal, dasiravno popred namenil se je on domov naravnost, hotel sprva se vmešavati ni, preveč nemara bi ga spraševali, je domneval, pak sedaj se tamkaj poleg znašel je, kaj bilo se v štali je bilo izgodilo, medtem skušala z rokama meso golo pokriti si za silo, zakajti nekaj ljudi kmetskih mimo je prišlo, nekateri po opravkih svojih, pak spet druge privabilo dretje je mladenke inu kričanje nje očeta, ki glasu na njej hranil ob strani ni.
Bil sicer gostilničar nekaj mastnih na Kalandirja račun takisto je izrekel, izboren pri njih odbiri bil nikakor ni, še Mojca ob njih je rdela, pak naglavnega plazu besednega bila deležna dečva je; očital ji otec je baš glasno, kaj da gola po snegu se klati, bode bila še pljučnico staknila v tem mrazu ino pozebi.
Sočno mu bila je hčerka nazaj je jezikala, nalagala da prehladi se ona tako hitro ne, vroče da ji je. To besedenje nelepo bilo storilo je, da otec spet do nje roko ponesel je. Resnično, si mislil Kalandir je ob tem; topla bila je mladenka, Žive obdarjena, nameraval si kasneje spet med njenimi nogami pogreti roke je inu ostale ude takoenako.
Pomirili so po nekem času so, dogovor bili sklenili; nenazadnje nič se hudega zgodilo ni, le v sanj vplivu hotel dečvo je zaklati. Ničesar hudega kar besed nekaj inu dobrine obljubljene kot odškodnina bi ne pomirilo.
Sneg sedaj naletaval začuda ni, prejšnje dneve bilo ga na pretek je, pak nebo bilo je sivo kakor ve- dno, oblaki belosivi, od vetra mrzlega naokoli gnani, pokrivali so ga, sonca bilo ni.
Od strani zaslišal Kalandir težke je korake po gazi v snegu, pogledal on je kdo prihaja mimo. Ćez most ta bil je venomer promet potekal, vozovi veliki, tećko otovorjeni s stvarmi najrazličnejšimi, ki bile so v naselje to namenjene ali pa le mimo popotovali so, tu se ustavljali ne, popotniki na konjih, glasniki, velmožje inu drugi.
Ob tem spomnil se nenadoma je Kalandir na Solinarja, vozataja tujskega, ki bil mu prevoz v vozu
svojem težko naloženem do tega kraja bil je nudil.
Bil prišel Kvaternik je do njega, zavit bil je v kozjo kožo, a hlače bile so iz jelenje, na glavi imel klobuk je črni, pak na nogah obuvalo visoko, topko, iz kož osnovano, kakršno tudi Kalandir je nosil.
Kozar se poleg Kalandirja na ograjo leseno mostu je naslonil, puhal sape dim v zrak mrzli, molčeč.
Ko nekaj časa je preteklo, dokaj veliko sicer ne, zakaj Kalandir v tem času bil je s polzanimanjem opazoval drevesa starega podrtijo, najverjetneje jo ujma zimska ali led bil ugonobil je, ki se je izza vogala, videlo se daleč ni, zakaj naokoli bilo je grmovja inu dreves veliko, sicer listov niso imeli, pač pa bili pokriti s snegom težkim so, po strugi deroče reke pripeljala, vrtela na gladini modrozeleni se in v kratkem času bila poniknila pod mosta reko prečečega stavo, dejal je Kvaternik počasi, "S kovačem bila sva se menila danes, da morebiti bi na lov na merjasca, prašiča divjega, podala se.''
''Lov, porečeš?'' pogledal ga Kalandir je postrani, z ene roke bil na drugo težo svojo premestil. Bil se doma, na kosezah slavnih pod gorami visokimi ino med travnikimi baš bujnimi, nemalo lovov se že bil je udeležil; bili so otec Franc že od majhnega s seboj na lov jemali ga, včasih na konju, včasih peš, ob prilikah pomembnih inu izbranih pa tudi z zmajev koseškim, vsake so bile koseze svojega premogle, od kneza dežele to bila jim dana je pravica, o tem učili ga, pripravljali na samostojni lov inu uplen. Živali vrst spoznal mnogo veliko on je tako, tiste tudi, ki na kosezah ino v župi domači jih še popred nikoli videl ni; medvede, jelene ino njih košute, razne vrst ptic, zobre inu ture, ris nekajkrat bil uplenjen je, takisto neresec hudi, tako da poznal on je kaka huda zvar je to. Primerilo se celo enkrat je, da čudraka so izvohali, dotekli ga ino s spretnostjo inu močjo ljudi lovskih po številu mnogem inu velikem, končno ga obvladali, poklali. To živala kaka domača ali poldivja bila ni, nej!, Morana bila prišla v hladni objem tistemu, ki tako nespametno razmišlja. Čudrak, katerega oblika lastna je tisti zmaja, pak manjša, narave pa bolj divje je inu nepredvidljiva bolj četverno, bil izkazal se za dostojnega nasprotnika je, če tako lahko hordi celih kosez se reče.
''Ta žival odlična za ujed je, če pripravljena po receptu pravem je,'' nadaljeval je Kvaternik, tako Kalandirja iz spominov inu misli izvlekel. ''Ali težko jo poiskati je v gozdu zimskem inu težje bolj še uloviti, zajeti jo, vsakdo dobrodošel pri pomoči je. Zraven te vabim, ker močan si inu spreten."
Kalandir nekoliko pomislil je, gledal v deročo reko, rekel nič, nato naposled, "Še kdo pojde zraven, razen vaju? Žival močna je inu nevarna, tako jaz mislim; sami tudi če jaz zraven vama družbo delam spremno, težko jo obvladamo, ji smrtno zavdamo."
''Mirolesa, Rogomirja varovanca inu vajenca, poznaš verjamem; njega bil kovač skorajda že bil tudi je prepričal, pa Tulgorja, verjamem tudi bil si že v krčmi ali kod drugod v župi srečal; lončarjev brat je tale, z vprego snežno se ukvarja za življenje, pse pripeljal s seboj on bode, kateri pomagali nam bodo žival divjo izvohati v snežni noči inu prigoniti nam jo v naročje, da dokončamo jo.''
Kvaternik sedaj nekoliknaj nelagodno vstran pogledal je, pomišljal malo, nato proti Kalandirju se obrnil zopet. "Gromir takisto rekel je, da pojde zraven." dejal je nekako tiho. "Inu še en njegov tovariš, ki bil se iz sečišča, kraja to je, kjer drevesa na veliko odbirajo inu sekajo, nato obdelajo s sekači, sekirami ino žagami jih, za naprejšnjo rabo v gospodarstvu kmetskem jih pripravijo. Močan je on inu že večkrat pri takem lovu sodeloval je," dodal nato hitro je, ko videl je, da Kalandirju se nekoliko v očeh zmračilo je. "Znalec inu poznavalec, dragocena pomoč pri lovu on je, zagotovo, tako jaz pravim."
''No, naproti Gromirja jaz nimam nič,'' zagotovil je Kvaternik kozarju, dasiravno zanj takenako ne. Nabil ga je pred dnevi, na gnojišče odvrgel, kakor pretepeno žival. ''Bili smo bili se inu pretepali baš nenežno jako zelo, resnično, pak kake zamere nasproti njemu jaz ne hranim. Boj ti za to se ne. Pojdem z vami. Tako ali tako mi malo dolgočasno je postalo, lov na neresca hudega bode pravo razvedrilo." Obrnil se h kozarju je. "Kdaj se bodemo za njim odpravili?"
"Nocoj, ko vzide mesec, zberemo se pri kovaču, odtod pojdemo v gozd bližnji, prasca iskat." pove- dal mu Kvaternik je, inu na to dodal. "Dobro se obleci, ponoči mraz še hujši je, kakor o dnevi. Prijatelj si mi ti, želim da ostaneš tak mi še vnaprej ino živ.''
''Vsekakor. Ino, Kvaternik; hlvala da bil si kozje mleko inu hlebec sira krčmarju obljubil, sitnosti tako on ne bode več povzrpčal, naprej metal, kaj bilo se v štali je godilo.''
''Eh, kaj bi to,'' se zakrohotal je ta, ''tudi sam mir hočem imeti pred njim. Drugače bi mi še par mesecev, nej, let! nalagal, kake težave bil mu moj gost je napravil. Saj sva vendar tovariša, prijatelja.''
''Kar spomni me sedaj,'' povzel kozar je, ''bil sem tvojega prijatelja srečal zjutraj.''
''Koga?'' kar nekaj sta sedaj jih onedva omenila, domneval je, nobenega izmed teh on ne misli. Nemara Kalužnik bil po vasi hodil je, starikavec, nemara potrebna mu pomoč spet pri hiši je.
''Solinarja,'' del je Kvaternik.
Rekši, bil vran črn inu velik izpod mostu se je vzel, zajela krila ptice mračne zrak so, baš zlovešče se dvignil je v zrak megleni.
''Tako porečeš,'' počasi dejal je Kalandir, povsem h kozarju se sedaj obrnil. Baš slab občutek se mu vzel je ob omembi starega solinarja, prikradla se polt mu kurja je na hrbet, vedel je, da od mraza ni, vetra zimskega ne takisto. ''Solinarja?''
''Resnično, taistega,'' pokimal ta je. ''Povprašal me je, če poznam te inu ko bil to potrdil sem mu, zanimalo ga je, kako je stabi, kaj dobro če si, zdrav. Možakar čuden sicer, pak vljuden.''
''Kako to misliš, čuden?'' Vprašavši, vedel Kalandir je, kaj s tem bil je kozar mislil.
''No, kako bi rekel, v črno haljo bil napravljen on je, solinar torej, zakajti povedal mi je, s kakovimi stvarmi inu rečmi se bavi, preko glave poveznjeno kapuco veliko ino temno. Heh, sedaj ko povprašaš me, spomniti se njegovega obraza morem ne. Nekako bil odljuden mi deloval je, no, tako bi rekel.''
''Ino, ko bil ga jaz povprašal sem, pogledal me je, ali kakor da skozme gleda, nato dejal: 'O mojih dejanji inu nehanji razlagal ti jez ne bodem, Kvaternik.' '' Z jezikom je bil po notranjosti ust zaokrožil, tlesknil. ''Zanimiva reč pri tem je; ne spomnim se, da bi kdaj prej ime svoje mu povedal.''
''Kdaj bil izpraševal te je?''
''Ob jutru ranem, spominjam zdaj se dobro; takrat ravno bil sem do koz stopil, da oskrbim jih inu pomolzem. Nekaj soli bil sem od njega nabavil.''
''Soli?''
''Tako. Za koze, veš. Rade ližejo jo.''
Torej bil se vozataj temačni zjutraj okoli z vozom svojim je gonil. Baš lepega spomina v njem prebudil on ni; jako nagravžne inu krvave sanje, more pravzaprav, sedaj se bolje tega spomnil je, takrat pri njem na vozu sanjal je.''Kako čudno in zanimivo,'' dejal pri sebi je, ''skoro bil bi že na njih pozabil, pak sedaj spomnim se tega, kot da resnično bi se mi bilo zgodilo.''
''Rekši ti kaj?'' vprašal iz ozadja Kvaternik je, ki slišal dobro ni, kaj Kalandir si mrmra.
''Nič, nič; le pomisel hladna me je bila izspreletela, ''Pomembnega nič.'' Ali pač?
''No, za moj okus tukaj hladno še bolj postalo je,'' del je Kvaternik, ''Bodem se odpravil; ti kar tu stoj, če hočeš, da jajca ti pomrznejo inu odpadejo. Saj pravim razgled je lep, samo kdo bi gledal, ko oči solzne so od mraza.''
To rekši bil se je nazaj v vas napotil, rekoč Kalandirju, ki bil je na mostu ostal, da Rogomirju, ko- vaču, to povedat gre inu pa še nekaj opravil po vasi, da ima.
Kalandir še nekaj časa je na mostu, sloneč na ograjo leseno, ostal, nato bil se je nazaj v vas odpravil. Namenil se je Mojco obiskat, zahotelo se mu zabave nežne inu tople je.

Padati začel je mrak, od zahoda kakor vedno v preteklih dneh pak solnca bilo moč uzreti ni, le še po pripovedovanju človek živ je vedel, da tamkaj le-to zahaja dan vsak. Vsaj tako vsakdo bil prisebi vedel je inu upal, da prav ima; sneg, megla inu mraz - ti bili so vsakodnevni gosti nezaželenu, hoteli zapustiti dežele te zlepa niso. Govorili so starejši, da dobro to za letino ne bode, drugi mmirili so inu odgovarjali, da pred leti še nekolikanj huje je bilo, sneg do maja, ap da takrat letina bila obilna inu velika je, spet mladež bila vesela je snega, se lovila je po beli poti, kepe v glavo si metala. Kako mnenje o vsem tem mala Tinka ima, vedel Kalandir ni, nameraval jo tudi o tem povprašati je, ko snideta se pri nje otca domačiji.
Zbrali pred kovačijo so možaki se, obris mogočen inu teman dajala stavba je mogočna, imel Rogomir, kovačije gospodar stavbo svojo domačo skupaj z njo povezano, skozi notranje dvorišče se med njima je prečilo pot najhitreje, iz dimnika se vil je dim meglen, v rahlem vetru, ki prihajal je od severa se vrtinčil, v nosice silil. Bili tu so Kvaternik, ki skupaj s Kalandirjem bil prišla sta prva, dasitudi imela daleč, čez pol župe sta za hodit po snegu mokrem inu globokem, kovač Rogomir inu njega vajenec, Miroles, Gromir, gozdar hudi, njegov prijatelj Svit takisto, čakali še zgolj Tulgorja so inu njega pasjo vprego; s psi močnimi nameravali so plen izbezati inu vohati iz, doseči ga inu medse zadobiti.
''Gruntam, da takole vreme baš jako primerno za lov ni; mar bi doma na toplem bili ostali, '' je del Svit, plečati možak, po stasu medvedu paren, po glasu pak bil dve je koze. ''Resnično, bil sem v gozdu velikokrat ponoči, vsi gozdarji na kupu mi, tako je, ko smo kirikrat bili veliko dela imeli, inu, pazite, tako delo nemalokrat bilo nam je naročeno, ali ob takistem vremenu, kakor danes je, neradi smo po poslih stopili inu delo končevali. Vsakdo mnogo raje doma na toplem bil bi, z dečvo kako se pogrel inu medico srknil baš izvrstno, čeber le-te ali dva. Na Svaroga!, da, tako je.''
''Plačilo ti imel si v mislih, vsi tovariši drvarski, jaz takoenako,'' menil je Gromir ob strani. ''Živ inu pameten človek vse potrpi ino skozi dan, zobe stisne če je treba, le da delo svoje pravilno naredi inu za to plačilo pravično dobi; tako je prav.''
''Vseeno pak,'' dodal je Kvaternik, ''o takemle vremenu le slabega inu zlega ne kaže misliti ino govoriti; nemara bode žival divja na plan tako prišla hitreje, iskala bode hrano si, da v mrazu ne pogine. Hitreje ino lažje jo ulovimo, nato obvladamo, sebi si gostijo priredimo.''
''Vseeno pa ti pozabljaš,'' zoper njega je rekel Svit, ''da tudi mi s strani snega globokega ovirani bodemo bili. Resnično, tu v vasi gazi so narejene inu sneg ponekod je splužen. Ali v gozdu drugačna vam je pesem; sneg preko kolen višine sega, veje inu grmovje prekrito z njim je takisto, slabo se vidi inu še težje hodi. Ko pak neresca goniš, hiter moraš biti inu spreten, za to tak sneg primeren baš nekako ni. Hitro stvar obrne se lahko inu merjasec tebe goni.''
''Razumem te,'' nasmehnil se je Kvaternik, ''Vsakdo raje bil sedaj v hiši topli bi, kot da tukaj po od Morane poslanem mrazu taca, Svarožič bi z baklo ga stopil!, pak lov ogrel nas bode, udi nam se snega na poti naši navadijo; prasca hitro zapopademo.''
''Kaj ta hudi duh je?'' vprašal Svit je pol v smehu pol zares, usta spačil, kod da konjski gnoj ravno bi bil zaužil, ko duri lesena so odprla se, iz hiše prvo Tinka, Roga hčerka je stopila, dve sta ženski ji še sledili. ''Zagotovo nekaj notri je umrlo, storilo hudi konec, na Peruna.''
''Splakni to okvarjeno besedenje,'' zavrnil ga je deklič, po letih Tinki paren. ''Gospa Maruša so bili ravno eno pogačo iz kuriva dali, sedaj ohlaja se.'' Vedel je Kalandir, da po lovu imeli so v obetu večerjo dobro ino veliko pri kovaču; poleg lovcev zbranih inu domače hčerke bil zraven povabljen takisto stari Kalužnik, Joža je.
Bila Tinka je pomoč pri kuhi dobila od Mirolesa priletni materi, ki na lepo Tinko večkrat v otroštvu je pazila, inu Svita dekle, Katja po imenu, temnolasa krščenica zala takisto v pomoč bila prišla je. Trebušček njen bil nekolikanj je narasel ino zaobljen, noseča bila je ona, Mirolesa otroka je nosila. ''Če priden ti ne bodeš, le svinjski rep dobiš.'' Bilo kaj posebno nad gozdarjem dekle ni jezno, v objemu sta se toplem znašla, poljubila mehko na kratko.
''Tako, tako,'' pokimal Kvaternik je, kozar, od strani pristopil zraven, luč bila iz notranjosti hiše je uhajala, metala soj baš kačasti. ''Jaz zagotovo bodem bil med prvimi, ki kuho inu pečenje priznane kuharice bodo pohvalili, Veles mi ob strani stoj.''
''Nikarte le mene hvaliti,''se zasmejala je Maruša, gospa nekoliko stara inu postave bolj okrogle, lasje nekolikanj so bili že posiveli, pak do starosti starega Kalužnika še dolgo je imela, kakor obe dekleti mlajši trojno predpasnik beli imela je napravljen preko obleke rjave. ''Tinka hišna gospodarica tukaj je, jaz le pomagam ji. Stopi deklič naprej inu pohvalo sprejmi. Tak, nikarte tam ob strani mi ne stoj.''
Plaho bila domača gospodična je naprej prišla, pokimala ino pozdravila po navadi inu šegi stari, zardela, medtem ko bili so zbrani nje kuho pohvalili. ''Saj pravim, pri njej večkrat sem bil že jedel, ob zadnjem kresu baš dober šarkelj spekla je,'' kimal Kvaternik je inu naprej besedil.
Medtem ko drugi so v pomenku ostali, oddaljil se je Kalandir na stran, doli do mosta zrl, koder zjutraj sta s kozarjem o solinarju se menila. Skoraj ga pozabil on je med bivanjem v Laškem, sedaj spet spomin bil živ je na pot vozarsko, ki z njim jo storil je, ino na sanje jako nelepe takisto.
''Čuj, Kalandir?'' Od strani bila Tinka je za njim prišla; baš zvonek glas njen je bil, plah ali prijeten.
''Želijo, gospodična?''
''Bil mi Miroles povedal zanči je, da po kovačiji bil si prišel,'' dejalo dekle je, sedaj zardelo ne, ko jo Kalandir pogledal je od blizu. ''Kakih posebnih poslih si takrat bil namenjen?'' Naslonila se s hrbtom je na leseno steno, roke sklenila za hrbtom. ''Vprašem, ker otec mnogo dela imeli so v zadnjem času; govorim mu skozi ino ga prosim, da manj naj dela. Pogibelj to mu bo.''
''Nak, bil nisem mu meča ali pluga v popravilo nameraval prinesti, tega strahu lahko te odvežem, '' nasmehnil se je Kalandir, z roko eno naslonil se čez deklico na steno. ''Le srečati njegovo hčerko lepo ino prijetno hotel sem.'' Baš od blizu lahko ji je v oči svetle, temno rjave zrl.
Povesila oči je Tinka, pak videlo se je da godi ji pohvala.
''Tako''
''Pogovor kak ob medici inu mleku, sprehod nemara,'' nadaljeval je.
''Bili so otec mnogo delali, umorni so močno zelo,'' rekla Tinka je ino nadaljevala, ''Sneg ino mraz, neresec hudi inu divji - ti lahko gonobo se zanj izkažejo. Govorim mu ino pazim, da dela ima preveč, pak otec vedo da delati potrebno je, hišo tako skrbeti za.''
''Zanj skrbim ino pazim, na Živo!, resnično, pridna hčerka sem.'' Solzica se ji mala zalesketala v očeh prijaznih je, obrisala si jo hitro je s predpasnikom belim.
''Bodeš ti na lovu popazil, da kaj se otcu ne zgodi?'' vprašala tiho je, proseče. ''Obetaj mi da bodeš.''
''Vejetno kaj hudega se mu zgoditi more ne, po številu več na gre od merjasca, psi takisto nam v pomoč bodo, ali vseeno - da obetam.''
''Na Vesno, Kalandir?''
''Na Vesno. Na njo inu na Peruna, Živo ino Prove,'' pokimal je. ''Ali vprašam te; kako na moj predlog ti mi odgovoriš?''
Nasmehnila se na to je Tinka, pokimala, ni zardela. ''Prvo z lova se v enem kosu vsi vrnite, potlej bomo videli.''
Še nekaj hotel reči je, ko bil se od vogala trušč oglasil je, psov lajež ino sopenje, sani snežne v vpregi živalski bile so pred kovačijo zapeljele. Na njih vozataj eden bil je, s puhovko mogočno na glavi.
''I, kužki,'' zacvilila Tinka je inu k živalim gosto sapo puhajočim, utrujenim od vleke snegu po, napotila se, imela deklica oči le zanje je.
''Pozdravljen, Tulgor,'' gromovno dejal je Gromir, skupaj z rogom do prišleka stopil, pomenili so o stvareh mnogih se, medtem ko Tinka na snegu se s psi igrala je, le njo pustili so do sebe, ostali ljudje deležni so bili le renčanja inu laježa. Lizali so jo po obrazu inu skušali jo na tla zvrniti, smejala se je deklica prešerno, po dlaki gosti jih gladila inu božala takenako.
''Bil sem malo kasneje prišel,'' dejal je Tulgor, mladenič nekolikanj starejši Kalandirja od, brade kratke inu las slamnatih, nosil ime je znano inu ponosno, od stare legende poznano, bil med junaki preteklimi Karantanije je Tulgor močni izstopal, legenda znana o njem je med ljudstvom še sedaj bila živa. ''Vprego moral sem skupaj dati inu nato preveriti, pse potrebno poskrbeti za nujno je bilo takisto.''
''Je že dobro, prijatelj,'' del je na to Gromir, po rami ga potrepljal, močno tako zelo, da ko prišlek pasji bil močan inu utrjen ne bi, potleh ga vrglo bi; Kalandir dobro bil moč gozdarja je poznal. ''Samo da sedaj si tukaj z nami; skoro čas že je za odhod; svinja divja čakala nas verjetno bode ne.''
Sicer bil opoldne na mostu Kvaternik dejal je, da odidejo na lov, ki vzide mesec, pak sedaj ob megli inu oblakih temnih, soja rumenega na nebu bilo ni, tema se spuščala počasi je na deželo, sence temne se večale so hipno.
''Malo jih le pusti, da se izdivjajo, Tinka,'' dejal je Tulgor prišedši bliže, deklici lase rjave inu dolge z roko igraje razmršil. ''Če preveč z njimi bodeš prijazna ino dobra, spridiš mi jih; bodejo pohlevni inu zadovoljni na lovu prašičjem za nobeno rabo.'' Ustregel mu deklič je, pak ne preden skuštral kosmatinu črnemu je dlako, grivo pravcato, bili vsi psi veliki so ino močni, za vprego inu lov najbolj primerni.
''Bodeš me spet na sankah peljal, Tuli?'' vprašala Tinka je pesarja. ''Zanči prav lepo bilo je.''
''Seveda,'' ji zatrdil ta je. ''Pak prvo moram z njimi na lov iti. V prihodnjih dneh, obljubim ti tako.''
Domenivši se o vsem, napravivši načrt lovski, kovač bil jim je v kovačiji orožja bridkega ponudil, za lov na divjega prašiča so ga potrebovali, vsakdo izbral je nekaj zase. Kalandir imel že od prej svoj je meč, tako sedaj vzel ni nič, pa Kvaternik, pastir koz ta silni, vzel je vile, velike inu špičaste, da z njimi prašiču zavda, inu pa še en večji nož je bil s seboj prinesel. Gromir vzel v roke težko je sekiro, s kakršnimi se drevesa podirajo, dve rezili imela je, a kovač Rogomir zase izbral je dolge vile takisto.
Svit, gozdar inu Tulgor, pesjar, oba bila sta svoje bridko jeklo v roke vzela; slednji še povodec močni je v roke vzel, pse nanj pripel. Kalandir nekoliko pri sebi pomišljal je, da morebiti s seboj vzel bi svoje orodje lovsko, past za muflone, a se nato premislil je, ta priprava bi mu v lovu na neresca koristila bolj malo.
Napravili toplo so se možje, orožje inu priprave druge vzeli v roke, poslovili se od žensk, ki sedaj odšle nazaj v hiše izbo kuhalno so, da vse potrebno za obed nočni pripravijo. Ostala le Tinka zunaj je, gledala za odhajajočimi. Ko bil Kalandir nazaj se ozrl je, pomahala mu z roko je, besede tiho izrekla, ki daljava jih med njima vzela je, vedel pak je on kaj pravi.
''Pazi na otca mi.''