Pomladni Solinar, part 9

DEVET


Pot bila ni vidna. Navkljub plemenice rumeno rdeče soju , bakle te, toploto inu svetlobo dejoče reči pripravne, ki zlival se kot olje svetlo je na belino obkrožajočo, dreves visokih inu debelih stebla so se videla, hlodi leseni inu trdi, veje okostenele, takisto zapazil med tekom lahko obrise grmičevja je inu rastja drugega niževnega, ki v gozdu svoje mesto domače rastno ima, videl Kalandir predse slabo je zelo, ničkaj dobro, mrak nočni lezel mu preko oči je utrujenih, bil zrak je vdihani baš mrzel, toti pak, ki bil izdihal ga je, spreminjal se kojci je v paro kratkotrajno. Dolgo mogel on takole plena zasledovati bode ne.
Preskočivši hlod nastavljeni, podrtijo drevesno trhlo inu močno nagnito, z ledom belomodrim inu hladnim, snežinkami kristalnimi takisto, pokrito, nerodno stopil je, zaklel baš mastno inu glasno, skoraj vznak naprej v visoki sneg zapadel, ko z nogo našel prave podlage zase ni, zapel se za nevidno vejo spotično, sam Vedomec mu tamkaj jo nastavil je v pogubo, Svarog ga požgal smrdeče!; z roko se za deblo bližnje je ujel, naslonil nanj za kratek čas, postal ino poslušal.
Žival prestrašena, katera divji prašič bil je veliki, dirjala po snegu hitro je, kolikor je mogla, s parklji močnimi ino kosmatimi po zasneženi pokrajini zimski topotala, za življenje tokrat ji je šlo, akoravno začopatijo jo ljudje, kot pečenka bode končala, za njo so v pogromu drli lovci, lajež psov bil takenako prisoten je. Sneg bil na veliko beli viden je od Kalandirja mesta stojnega, tu ino pa tam bila se žival za trenutek divja inu dobrega okusa pokazala v brljavi malih plamenic je, izginila spet hitro, za njo drli njega lovski so prijatelji, orožje veliko ino ostro noseč, pse bili so spustili, prosto so živali popadljive sedaj pred ljudmi dirjale, brcale inu sople v snežno pot, gaz za njimi se je delala.
Kalandir bil je gromko zatulil, z muflonu svojskim glasom, pognal z kraja svojega se, stekel za gozdno živaljo spet, moči novih si nabral je, beštijo silno, v rokah meč ostri držal inu pa baklo, s katero si pot je svetil, takisto.
Nenadoma, ko tega človek pričakoval nikakor ne bi, resnično od samega Šetka iznajdljivosti si bil je kupil, Neresec se pred njim v soju bakle pokazal je, nato spet izginil, slišalo zgolj njega se lomastenje po snegu je. Za Kalandirjem, ki najhitrejši med njimi bil je, tekli ino kleli mastno, eden drugemu nasvetov kričali,, spotikali se po vejah, v globokem snegu jim se vdiralo je, so drugi lovci, prvi bil je Gromir, gozdar pojave medvedje baš, vihteč sekiro jako ogromno.
Kalandir skoraj je že čisto blizu živali dospel, že pripravljal se je on, da zavda udarec z mečem ji svojim ostrim, ko kar naenkrat neresec se v drugo smer zapodil je, hitro kakor jelen, da od snega se je zaprašilo. Kalandir na to pripravljen bil ni ino zatorej mu, ko se hotel je v teku obrniti inu za beštijo se podati, spodrsnilo na snegu je, izgubil on je ravnotežje, vrglo vstran ga je ino padel je v sneg s celim telesom, zaprašilo se od snega je jako zelo naokoli.
"Bes te plentaj!" se zadrl je Kalandir za prascem jezno, za svinjo že so njega se tovariši pognali, jim utekla bode ona ne. Naslednji do njega dospel je Kvaternik, kozar obilni, sopihal težko je inu gosto, bil nevajen teka po snegu ino gozdu je, pojava težka pastirska za to primerna bila nikakor ni; bolj za krćmo inu štalo tale bil primeren je, roko krepko orokavičeno ponudivši, pomagal mu na noge je.
Tek, lov hitri ino utrudljivi za nerescem trajal še nekaj časa je, žival se vdala nikakor hitro ni, zmikljiva bila tale za svojo velikost inu težo je, ali narava ji pomagala pri uteku nikakor ni. Psi zatekli so že večkrat jo, obgrizli malo, osvobodil se prasec divji jih je, spet utekel, le-ti za njim; razmišljal že je Kalandir pri sebi tiho, verjetno sam v tej pomisli bil ni temni, še kateri drugi izmed solovcev nemara isto imel je v glavi, da lahko zgodi se, da plen pobegne jim, uteče, povrnejo se oni z lova praznih rok; Perun odvrni nelepo misel!
Prašič divji inu gromozanski bil se izmikal še nekolikanj je, dvakrat bili so lovci že pomislili, da izgubili so njega sled živalsko, zakajti v mraku inu snegu videlo se dobro ni, psi vsega tudi mogli niso izvohati, utrujene živali so že postajale ino ljudje lovski takisto, ali na koncu so lovci obkrožili jo, mahali z baklami gorečimi inu z orožjem ostrim, zvok Gromirja roga spravljal žival ob pamet je. Prasec mogočni, sedaj ga Kalandir končno od blizu, v soju plamenov videl dobro je, mahal z glavo svojo veliko, kjer v ustih čekane je imel mogočne, ostre, gosta dlaka ga pokrivala je; v smer eno nato spet drugo ponihaval prasec je, poti izhodne iz obkrožitve iskal, orožje ostro mu je prostost kratilo. Od svinje divje vil oster se je smrad, živali lasten, po gnilo razpadlem dišalo je močno, prijetno nikakor ne.
Prvi se ojunačil Kvaternik je, zapičil vile svoje dolge v živali telo do konca skoraj, sila ino moč bila v njega telesu je velikanska, ta gromko zakrulila v bolečini je, nato jela je se zapoditi v kozarja, želela osvoboditi se. Pri tem Kvaternik spustil iz rok je vile svoje, prelomile so na sredi palice lesene so od hude sile prasca, stopil vstran, zavalil pravzaprav se, v sneg, drugače bil bi ga merjasec napadel, s čekani bil prebodel baš krvavo; opsoval pol božanskega je občestva, v Navje ga preselil.
Zbrani ljudje laški oboroženi drli so se drugemu eden, kaj stori naj ino kako naj zver mrtvo naredi.
Zamahnil z vilami je še Rogomir, zavdal živali udarec z druge strani, neresec zakrulil je še bolj surovo, krvavo bruhnil, jel se izmikati, ali ostro železo bilo je v njem, kri bila v zraku je, na snegu takenako.
Kalandir prvo pomagal na noge Kvaterniku je, pa nato zamahnil s svojim mečem po prašiču div-
jem, zasadil mu ga do polovice rezila v meso dlakavo. Prasec orjaški opletal je, butnil Kalandirja v noge, ta se v snegu znašel je, meč spustivši.
Kovač stari ino bradati, ki zraven stal je,v nerescu vile držal, tako oblasti imel ga, preprečeval da bi le-ta utekel, popustil prijema svojega mogočnega ni za hip, še naprej je v svinjo rinil. Sunek močan neresca od bil ga naprej potegnil je, zaneslo je Roga pred nevarno svinče, padel v mehki sneg je beli on nerodno, za trenutek ostal brez sape, orožje bil ispustil, mu prasec udarec zavda lahko smrtni. Bržkone bil že kovač konec svoj je v merjasca očeh inu gobcu videl ino to kaj kmalu za resnico se skazati bi moglo, akoravno se Kalandir pred njega ne postavil bi, udarec silovit prestregel, baš ga nekaj v nogi, stegnu zabolelo je strašno močno, skoraj bila bi ga beštija v koračo butnila s čekani, Vesna to prepreči!
"Žive izvir vlažni!" zarjul je Kalandir inu mastno zaklel naprej še, vse zvezde na nebu oblačnem videl, ko bolečina mu šinila je telo močno skozi, od noge bila mu cel život je razparala. Z rokama nekako butnil ino odrinil sebe od merjasca napadalnega je, sedaj ga že dva psa popadla sta, klala po njem s šapami inu gobci slinastimi, eden bil na tleh je ležal, razparan bok bil je čreva v sneg beli spuščal, krvavo ga rdečil. Za njim bil se Rog je glasno oddahnil, puhnil zrak iz pljuč, nazaj v sneg umoren omahnil, sedaj lahko nekaj trenutkov za počitek zadobil je, z zverjo divjo psi inu ostali lovci bodejo obračunali, tako vsaj Kalandir je upal.
Merjasec divji topotal po snegu shojenem je s parklji svojimi, v smrtnem dihu krulil glasno, pa njega sapa divje izhajala mu je iz gobca. Hropel globoko je, rane hude mu prizadejane so bile, cedila krvava se mu slina je, psa dva bila na njega hrbtu inu nogi mesnati sta.
Ravno se prašič hotel je zagnati v Kalandirja razoročenega, ki na tleh v snegu ležal je, ko Gromir skočil naden je, s sekiro ga nekajkrat ničkaj nežno obtesal. Zavdal mu udarec smrtni je, žival, neresec hudi, v smrtnem hropu drgetajoča padla je, zgrudila se v mokri sneg, obležala mrtva.
"Juj, bil sem že mislil, da Veroniki moji dragi se pridružil bodem," dejal je Rogomir, sedeč v snegu s sebe sneženo plast prašil. "Žival skoraj se mi za gonobo je iskazala." Okoli njega možje bili so žival nekajkrat nabodli še, prepričali se, da je mrtva res ino povsem.
"Pak drugače je bilo na koncu, Veles zahvaljen" dejal mu Kvaternik, pomagal mu na noge. "Živ ti si inu zdrav. Doma te hčerka mlada čaka, nikarte na smrt sedaj ne misli. Tinka potrebuje očeta." Ozrl se je on h Kalandirju, nogo njegovo premeril; pod hlač kožo cedilo se mu je krvavo, mokro je čutil, bolelo pak, v manku boljšega izraza, ga kot prasica je. "Nemarna rana, tako ti rečem. Pregledati, oskrbeti inu povezati verjetno potrebno bo. Nikarte mi sedaj od tega ti smrti prerane ne stori." Pomignil Svitu inu Mirolesu je, da mu pomoreta, tačas Gromir žival je čuval ubito, pokimal tiho je Kalandirju, češ, dobro si bil storil.
"Oj bili so mi psico bogovi vzeli, oj," dejal žalostno je Tulgor, v naročju truplo krvavo psa pestoval, prišel bliže, Kalandirja mestu k. "Juj, bila je pridna inu dobra žival; sedaj več ni je, oj."
"Narava trda je ino neizprosna," del je Gromir. "Življenje celo, res je.Tisto malo kar nam da, za to zahteva v povrat nemalo. Dobro se storilo nam je, da le ob psa bil si ti ino Kalandir je ranjen; stoterno huje lahko bilo bi."
Zares, Perun zahvaljen, ino Živa, boginja lepa ino mlada takisto, si mislil Kalandir je. Na njega strani bila božanstva starodavna so, vsaj upal je tako, obetal jim obilno ino mnogo, da tako še naprej ostane.
Krvavo truplo uplenjenega prasca divjega ležalo zraven je, kosmato ino črno, naš negibno, soj rdečih plamenic migotal čazenj je. Smrt bila ga je dobila, kajkmalu duh mesa razpada privabi mrhovinarje; na pot domov bo treba.
Kako bilo se le vse skupaj izteklo je krvavo, si mislil je, ko naokoli po gozdišču temnem se ozrl je. Lov običajen, če tako dejavnost nevarno, za kaj običajnega se štelo je lahko, izkazal nad pričakovanim za divjega je ino dolgega, krvavega takisto baš močno zelo. Na zabavo ino lagoden lov čez dan on mislil je, pričakoval takega klanja nikakor ne; izkazalo se je hitro, da v zmoti bil je.
Ino Tinka prijetna ino mila bila nemara slutila je nesrečo, skrb za nje očeta bila mu je podelila, bil dovolj mu blizu Kalandir je, da usodni je neresca udarec mu preprečil. Kako le vedela je?
Po drugi strani pak, bilo dekletu sojenica biti potrebno ni, da nevarnost v lovu sluti ino za otca skrb ljubečo izrazi. Odsotno bil po krokarju je zamahnil, ptici črni tej, ki na štoru si mesto našla je, nemara čakal na grižljaja svinje možnost. "Bejž!"
*hra* glasno oglasila se žival je temačna, v zrak visoko šinila, obtožujoč bil nje je glas; sledil ji Kalandir s pogledom je v višino, izgubil se krokar je v temi.

Gozd pustili so za sabo, temni kraj zlovešči baš zelo, veje pomrznjene inu zasnežene nemi pozdrav so dale jim. Sneg inu led bila sta vekoma jim spremljevalca neljuba, Morana sama bila skoraj z njimi stopala je, vsekakor bila ob lova vrhuncu nekaterim jako blizu je, preblizu! oj, stari Rogomir nje mrtvi hlad že videl je, čutil ga na sebe telesu, pak Kalandirju že roko svojo ledeno skoraj že podala je, boginja zimska ta, Kurent bil jo na povodec privezal.
Lovci bili so žival uplenjeno povezali z vrvmi ino mrežo, vlekli jo po snegu, preveč težka bila za nositi je, vlekla možaka dva sta jo, Gromir inu pa Rogomir, kovač, dva lovca hodila zadaj sta z pripravljenim ino izvlečenim orožjem, pazila hrbta jima, kdo ve, kaj vse v temi gozda nočnega skriva se zlohotnega. Prašič divji navkljub izkazani moči ino sili bil najhuje ni, kar lahko živega človeka v lozi zimski zateče, ugonobi. Dasitudi bila se megla je zredčila ino umaknila, na preži vsi bili so.
Noči zagotovo že polovica je pretekla, vedel Kalandir prav dobro ni, kakovi časi dneva oziroma noči sedaj so; dasiravno lov na prasca se zavlekel je nekolikanj preko načrta ljudi, do jutra bilo nemalo je še veliko zagotovo, plamenice z brljavo svojo žarko, četudi toplo ne kaj zelo, risale so obrise deželne jim, kazale hiš ino štal odsotne slike v daljavi, časa nekaj še preteklo bode, da do župe laške lovci se povrnejo, ostalo vzel je mrak nočni, prekril zlovešče.
Oprt na ramo Kvaternika, kozarja obilnega, bil je Kalandir, naslonjen na prijtelja laškega stopal previdno je ino počasi, vsak gib bolj močni poslal mu bolečino je skozi nogo; neresec mu bil zavdal je rano, hudo sicer preveč ne, zakajti vedelo se je med ljudmi, da ta zver lahko medveda ubije, kako bilo ne bi moglo le človeka kmetskega, lahko srečen bil je on ino Vesni na obete dajal v zahvalo, pak nesrečno vseeno jako zelo, šepal nekolikanj je on, naprej za solovci hodil. Koža bila raztrgana površno je, od čekanov močnih inu ostrih svinje divje, krvavo se solzilo je, dasiravno povezali za silo so mu nogo, vpijalo se mokro je ino rdeče v usnjene hlače. Ali prestal Kalandir že večje nezgode ino nesreče baš hude je, kaj bil bi iz tega on preveliko stvar pravil. Vsekakor pa ob povratku v Laško moral bode rano oskrbeti, kakor se reči tej pravilno streže.
Hodili nato še nekaj časa tiho so, oprezali okoli sebe za nevarnostjo, bilo je ni. Ko prišli do prvih hiš naselja toplo domačega so, ustavili so se inu odpočili.
"Vsi vabljeni k meni ste na pojedino, večerjo." se obrnil k zbranim Rogomir je. "Akoprav neresec od divjačine je pravi predstavnik ino njega meso pred uživenjem počitek ino ležanje zahteva, drugače baš nedober je za ujed, postopek z začimbami je pravi tak, da še to noč bodemo lahko z njim se mastili. Moja Tinka zna kuhati dobro, prasca nam bo tako pripravila ino spekla ona."
In odšli za njim so, pobitega neresca težkega vlekoč, do vasi, zaselka.