Pomladni Solinar, part 10

DESET


Prazne bile so snežene ulice vasice slovanske, ko bili so lovci povrnili se, uplen ponosno s seboj prinesli. Ljudstvo bilo povečini spalo je, ali videlo se na koncih mnogih brljavo svetlo je v oknih, v krčmah vsekakor še zaprli niso, vsi še spali niso.
Prišepal med zadnjimi v skupini lovski do Rogomirja kovačije domače Kalandir je, sedaj podpore kozarja močnega potreboval ni, bolj spodoben njega je korak že bil, nemara z nogo vse še bode dobro. Vedel on kake vse nevšečnosti lahko iz rane male ino nepomembne se izcimijo; človek lahko zbudi se mrtev.
Prasca ulovljenega bili so v spravilo v notranjost hiše nesli, pričakala jih Tinka zala je, pritekla jim naproti, stopili ko so na dvorišče domače. Objela ino poljubila otca svojega je ona, pohvalila ino pokimala ostale lovce, do Kalandirja bila stopila, še preden jo docela svetloba baklje je osvetila, dejala Kalandirju z milim glasom, zaskrbljenost zraven je bila. "Ranjen si."
"Nič hujšega, tako si mislim ino upam," ji pokimal je, proti Rogu nakazal, ki ravno v hišo šel je. "Ali očeta tvojega zadobil sem rano jaz zaradi, ko moral sem reševati ga od gobca svinje divje."
Pokimal je deklič, roke ob predpasnik beli obrisal, dejal naprej. "Bila sem torej prav storila, ko opozorila sem te, da na njega pazi, nej?" Zaskrbljeno bila po otcu je pogledala. "Na obete sem Perunu ino Svarogu v izbi dala obilno, Živa ino Prove takisto darov umanjkali ne bosta; da le oče se mi povrnil živ je, cel karušel sem bila priprošenj v noči tej izbesedovala, zanj prosila ino njega obvarovanje." Nekolikanj je deklica premolknila, oči baš milo bila povesila. "Zate takisto, Kalandir."
"Tako," se bil nasmehnil on je, "Bilo je pomagalo, vsi prišli smo zdravi domov ino živi; Svarog bil zahvaljen."
"Resnično, da," bila Tinka je pokimala, bližke njemu k stopila, narahlo na lice ga poljubila. "Hvala, da na otca si mi bil popazil." Nato bila spet se zbrala je, dejala. "Rano ti oskrbeti nožno potrebno bo; lekov inu pripravkov nekaj tonamernih v hrambi imam; bodeš bil notri prišel, da prevežemo ino pozdravimo, ka-li?" Pokimala pozdravno je, v izbo notranjo odšla.
"Dobro napreduješ, da, resnično, prijatelj," dejal mu Kvaternik je, ki bil iz hiše ravno je prišel. "Mala Tinka poljubov sladkih ne deli pogosto rada."

Kovačija bila zvezana je s hišo domačo Roga, povezovalo dvorišče notranje obe je zgradbi, prostor za štalico majhno, koder kravica mesto svoje je imela, bil takisto zraven je, sob nekaj drugih kmetskim opravilom namembnih zraven je sodilo. Toplo baš jako lepo bilo je v notranosti, noč zimska bila lovce premrazila je do kosti, hvaležno bili sprejeli od Mirolesa dekleta ponujene so čaja vročega skodelice, po krajih dnevne izbe ino kovačije se posedli, pili ino besedovali, zabavljali obilo; rečeno bilo je, da po počitku kratkem svinja gre pod nož.
"Stari Kalužnik takisto tukaj je, topli kotek si v glavni sobi, jedilni to je, našel je, tamkaj čaj svoj uživa, v pomenku z Marušo prej je bil," povedala Katja je, Kalandirju skodelico pijače vroče, baš močno kadeče, v roke dala. "Razume on se na zdravila ino leke neštete, zeliščar on je pravi inu jako sposobni, lahko dobro poskrbel bi za rano tvojo." Se toplo je nasmehnila. "Ali rekla bi, da raje od ženske roke ti ozdravljen hotel biti bi, ka-li?"
Bila takiste je rasti, prijetne ženske, da kdor bi videl jo, prej rekel bi, da velika je, kot majhna, lasje rjavi bili so dolgi, čelo malo inu svetlo razkrivali, kakor ostale ženske čez obleko bel predpasnik je nosila. Nekolikanj bil ji ta že premajhen je, trebuh veliki kazal na nje visoko je nosečnost, Miroles dobil potomca kmalu bode, Živa ino Vesna ji ob porodu ob strani stali.
"Bode Tinka se ti posvetila," nadaljevala Katja je. "Sedaj še pri očetu svojem dragem je, v pomenku glasnem, kdo bil ji zameril bi, skoro hudo smert v gozdu storil je. Vkratkem bode do tebe se vrnila."
Pot bila je Kalandirju pokazana do izbe notranje; dasi mala izgledala le-ta je, prostorno za se izkazala je. Na postelji ležišče našel je, čakal, čaj zeliščni, vroči ino z medom oslajeni, pijoč, da nogo od prasca poškodovano mu oskrbijo.
V sobico bila Tinka je prišla, v roki zajčka malega je nesla rjavega, v drugi pak košaro imela veliko je pleteno, nemalo zdravilnih rastlin ino pripravkov tamkaj mogel Kalandir je uzreti.
"Hlače sleci," dejala je, živalico uhato na tla odloživši, po sobi se razgledala.
"No, tole je prijazno baš zelo," dejal je Kalandir resnega obraza. "Ti takisto kaj bodeš odložila?"
"Tumpek!" ga ta je zavrnila, rdeča nekolikanj v obraz postala. "Da rano ti oskrbim, kaj drugega."
"Hja, kaj jaz vem," nadaljeval je, hlače kožnate doli začel vleči ino gledal kako bila iz košare povoj beli vzela je, nekaj zelišč v oblikah raznovrtsnih takisto. "Lahko bila počela stvari bi druge, bolj zanimive." Se deklič naredil je, kot da tega slišal ni, gazo ino roženico tekočine porokoval, nad rano njegovo stegensko se spravil, lahko videl Kalandir je, da Tinka zna ino zmore takiste stvari dobro.
"Za kresnika si bil se to noč izkazal, delo dobro le-tega storil," dejala mu je, rano oskrbovavši.
"Kako bila porekla si - kresnika?" postrani jo Kalandir pogledal je.
Pokimala Tinka narahlo je, nadaljevala, "Toti junak ljudski, ki ljudem v sili ino nesreči pomaga, da. Tega dela ino dejanja ti bil si storil; očeta si mi pred nesrečo zimsko rešil; pozabim ti jaz tega ne."
"Mnja, no, če tako gospodična rečejo," pomišljal nekolikanj je, po glavi mu spomin na stare zgodbe očancev bil je živ postal; kakove stari ino reči pravili so o tem bitju, ki kresnik se kliče.
Tako bilo besedovano o njem je, da ob časih različnih rojevali so se ljudje pogumni ino močni, katerih naloga bila posvečena je, ob rojstvu svežem že s strani rojenic inu z njih usodnim glasom jim prerokovana ino z znamenjem na njih telesu potrjena. Takisti ljudje, v času bil ponavadi le eden je naenkrat živel ino bival, nase nalogo vedno pomembno se prevzeli, katere navadni smrtniki opraviti mogli sami niso, pomoč tako božanska, katera izvirala iz njihove posebne je narave, bila narodu kmetskemu je od kresnika v uporabo dana, ob kresu ponavadi glavni boj z Vedomcem jih je čakal.
Resnično; spoštovani inu med ljudmi čislani dokaj zelo bili kresniki so, daril manjkalo jim ni ino darovov, dekleta takisto so za njimi mokra drla, pak visela nesreča je nad njimi ino večna skrb za soljudi; kresniki pozne starosti bili niso nikoli dočakali, nalog inu dejanj bilo vedno dovolj ino še preveč za njih je v deželi, ljudstvo domače vedno kako nesrečo je na zalogi imelo, ki kresniku se izkazala je za gonobo jako pogubno.
Nej, dišala mu pomisel na kresnika nikakor ni, želel njegove kože junaške obleči Kalandir nase ni; kot vsak bil navaden človek, nameraval si dekle je prijetno poiskati, poročiti se ino otroke gori vzgojiti, do pozne starosti kmetovati.
"Kresnika ti junaškega ino pogumnega kar v kom drugem išči," zavrnil Tinko mlado je. "Kak taki mogočen dobrotnik jaz ti nisem ino tudi v prihodnje ne nameravam biti. Dela dobra inu junaški boji; vse lepo ino prav pri tem je, tako jaz rečem, pak zame tako življenje ni."
"Tako"
"Resnično," je pokimal, dasiravno videl on je, da dekletu brhkemu se iskra upanja v očeh rjavih inu toplih je ugasnila, sklonila glavico je, nadaljevala z oskrbovanjem rane. "Znamenja kresniškega na meni ti našla bodeš ne, navaden smrtnik sem, moči čarovne v meni ni."
"Bila nisem te še vsega videla," nasmehnila se je ona, nogo močno inu mišičasto mu pogladila s prstki mehkimi, drugačne vrsta iskrice v nje očeh sedaj bila je. "Ali pak znamenje nujno ni, brez njega vseeno ti lahko kresnik si mi."
"Rojen za kresnika bil jaz nisem, postati naknadno le-ta jaz mislim ne," dejal ji je. "Za takiste posle inu junaška dela potrebnen človek dober je; tak jaz nisem."
"Sebe ti za dobrega nimaš, Kalandir?" postrani ga povprašala je Tinka. "Kolikor bil si dobrih stvari v naši župi že storil ino po pripovedovanju tvojih prijateljev, znancev otcovih, bil si po selu tem mnogo pomagal, dela kmetska izvrševal, še Joža hvali te."
"Ne poznajo vsega me, ti ne takisto," jo je zavrnil znova. "Kaj dober ali slab sem jaz, o tem sam sodil bi težko, drugi o tem pa lahko le govorijo, poznajo pak me ne,"
"Pustil meni bi, da te spoznam, Kali?"
"Le človek sem; in živ in svoboden, in to je vse," dokončal je on.
"Lep zajček," dejal je, na kunca malega pozornost obrnil, žival se kosmata po sobici sedaj je kobacala, zanimivost v robu omare lesene ino velike našla si. "Je tvoj?"
"Da, mali Zajko moj je," pokimala je deklica mlada, z roko krvavo rano z mokro cunjo obrisala, da zapeklo je jako močno, Vedomec tako močno ne udari, inu Kalandir skoraj dvignil bi se na postelji.
"Bili so otec mi ga dali v ranih letih, že vrsto dni imam ga zase."
"Ko ste z lova se nam povrnili, bili so nekateri misli take izrekli, da zajčka v lonec ali na ogenj dajo, tako si hitro večerjo nočno izstorijo. Tulgor baš nemaren včasi biti zna."
"Mi prijatelj je ino drug dragi, ta mali zajček, v veselje spravi me, rada zanj skrbim ino pazim." Premolknila je, naprej govorila. "Ali Mati - teh on ne more mi nadomestiti." Postrani je pogledala, oči so si ji mokre zasvetile. "Bila to njih popredi soba je, v kateri sva; sedaj je moja."
"Ali bili mi gospa Maruša pomagali so v življenju," dejala Tinka je po trenutku tihem, "Z nasvetom dobrim ino pomočjo vedno bili so oni mi v tolažbo, pogum." Med pogovorom bila mu rano na zelišč zdravilnih je nanesla, obrisala kri, ki še vedno je iz mesa razbolelega mezela, vse prevezala to skupaj tesno je ona. "V družbo inu pomoč mi veliko bili so, gospa Maruša; ko prve korake bila sem storila, bila je zraven, vsaj tako mi otec pravijo, ino pa ko prvič me trebušček bolel je inu krvavo mesečina mi prišla je, takrat mi svetov pravih dala je."
Rekši, bila je stvari zdravilne v košaro skupaj vse povzela, od postelje njegove vstala, v roko eno zajčka vzela, pozdravila ino iz izbe odšla.
Nekolikanj zmedeno bil je Kalandir za Tinko gledal. Koliko bil je o tem razmišljal, menil je, da ko dekle o trebušču svojem ti govori ino mesečini, rada bi od tebe, da odpraviš ji jo ino napolniš."
Upal on je, da preveč se deklica nanj navezala ne bi, narobe razumela njega namene. V rodni župi severni, kosezah slavnih ino pomembnih imel zaročenko je ogledano, ob vrnitvi obetala se mu poroka je, nameraval se v Laškem s kom vezati resno ni. Tako povedati bo mladi Tinki potrebno, je modroval, slej ko prej, ali ne preden bil jo položil vsaj enkrat je.

Navlekel hlače Kalandir je nase, kožnato oblačilo toplo, podloženo ponekod z ovac volno; to ga v zimi tej hladni ino dolgi preko vsake razumne mere pred pozebo hudo je varovalo, pak pred prasca ostrimi zobmi tako dobro ne, občutil močno silo neresca divjega na koži svoji je, Vesna zahvaljena,
oblačilo gornje še, ki suknja debela ino podložena takisto bila je usnjena, nase spravil, po izbi Tinkini nekolikanj se izsprehodil, preskušal, kako noga sedaj ga oskrbljena ino povezana drži; zaključil je, da dobro je ino vnaprej še takoenako bode, lahko normalno hodil spet bo on.
Namenil se do prijateljev je svojih; nemara bili so divjega prašiča oni že odrli ino meso krvavo mu izrezali, med seboj po deležih pravičnih, vsi bili so v lovu ino uplenu pomagali, ga razdelili; zamuditi tega on nikakor hotel ni, spomin mu na domače dni je speljalo, ko pomagal pri klanju ino kolinah sledečih temu on očetu Francu je.
V predelku hiše prostornem, pak prevelikem spet ne, bila izba je obita z lesom svetlim, toplo svetilo je nemalo sveč lojnih okoli, brljava močna njihova na leseni lik je padala, mogočni inu sveti, okoli bilo rož suhih je nabrano cvetje, lepo dišalo tu takisto je. Hišni oltar boštev slovanskih to je bil; Perun mogočni ino udarni, Gromovnik silni oj, Svarog inu Veles zraven njega gospodarja, Živa ino Vesna, boginji mesnati inu mladi, Radagast, Prove inu Lada tamkaj imeli svoje mesto so takisto. Pak le ti bili na stran postavljeni so, podobe njih svete inu od ljudi domačih čaščene pod kipom hrastovim bile prebivale so, svoje mesto božansko imele; njim vsem vladal je obris mogočni Njega - Svantovita.
"Jahač nočni," bil je Kalandir v zanosu zašepetal, v mislih pred podobo božansko sam odžebral par priprošenj; v mislih bili so Otec Franc mu, draga sestra Ana inu zaročenka Jerica, takisto Kvaternik pastir ino drugi znanci, Tinka bila tudi poleg je.
Kip leseni bil je to, hloda velikega ino močnega iz bil napravljen je, rezbar dober ga bil odbral ino naredil je, grč bilo črnih videti ni, les pravšnji bil je za podobo Gospodarja, nadvladnika neba inu diha svežega tega oj. Na obete mu Kalandir je dal obilno, obljubljal ino naprošal za prošenj uslišanje. Kakor bila je Tinka dejala; sama takisto bila tukaj je za otca inu njega daritve dala.
Zmotil ga prihod je Maruše stare, gospa priletna iz kuhinje bila prišla je, dobro zadišalo je, prijeten duh baš zelo po hrani, pečenju ino kuhanju, ko vrata je odprla. "Na obete dal si inu prosil," pokimala mu je, nadaljevala. "Tako je prav ino pravilno, vedno bila sem otroke svoje jaz učila, kakova dela inu običaji stari pravi so, šege, inu za spoštovanje ter izvajanje nadaljno v prihodnosti," Spomnil se Kalandir je na pripovedi o Mirolesa sestri Brini, dečvi jako neukrotljivi, obema bila starševala gospa Maruša je, "skrbela ino učila pak takisto tuje, ko ti bilo pomoč mojo so zatrebali." Tinka vsekakor dobro bila je odgojena, uslužna ino prijetna ona deklica bila je.
"Bila mi Tinka nogo oskrbela dobro je," poročal ji je Kalandir. "Lahko spet hodil svobodno jaz po svetu inu deželi slovenski lepi bodem; na obete dal sem, da kaj zagnoji se rana ne mi, lahko kaj nevarno se izkaže."
"Resnično, takiste smrti bil že marsikak vaščan deležen je," pokimala Maruša je. "Dasi za ranjeno meso poskrbljeno je, obvezano ti imaš, tako vidim, kakor pravilno je, mnogo stvai nelepih primeri se človeki še lahko pred okrevanjem popolnim; merkaj ti dejanja sunkovita nogo z."
"Tako nameravam, zagotovo," ji zatrdil je on. Kakor bilo snega ino mraza zunaj po deželi dokaj mnogo obilo je, nameraval še oditi po potih svojih hodnih po deželi Karantanski, do doma svojega koseškega, kaj kmalu ne še. Pozdraviti prvo nogo svojo mora on, takisto bilo se mu s toplega mudilo ni.
"Ko takole bil sem pred božtvi na obete dajal, " del je Kalandir, "Videl sem, da kip sveti jako lepi Rogomir premore Svantovita mogočnega; bi rekel, da vsakdo si privoščiti takistega ne more."
"Taisti kip božanski bil v njega družini je že mnoge čase, " odgovorila mu je ona. "Praded rečeno je, da bil ga že v lasti svoji je imel. Ino pravi imaš, vsaki vaščan laški ali širšri taciga premore ne. Ali takisto Rogomir navaden vaščan ni; kovačija njegovo mesto delovno je inu kladivo ognjeno njega orodje vsakdanje; zasluži mnogo inu daje ljudem drugim več mnogo še."
Spominjal se iz časov prejšnjih je Kalandir, kako bili so Otec mu pravili, kake kipe božanstev lepe knez Karantanski v domovanju svojem le premore; celi gaj ino gozdič polna sta njig podob svetih inu lepih, loza nadzemeljska to skorajda je; sam Svantovitov beli konj po livadah sočnih ino zelenih tamkaj dirja. Nemara kdaj v osebi lastni on to ugleda, Perun mu bil tako pravo pot nakazal.
"Bodeš v Laškem ti ostal vnaprej še?" zanimalo je Marušo.
"Dnevov nekaj zagotovo še," pokimal je. "Zima v deželi je še vedno močna, mraz ledeni takenako ne popušča, pomladi od nikoder ni še." Hotel reči on je, da naj Kurent vse skupaj vzame inu Morani ledeni plašč sname, pak bil nekolikanj nelagodno ga po hrbtu je zmrazilo, ko bil je na pojavo strašno inu kosmato sanj iz morastih, katera Kurent bil je, spomnil se, raje njega imena zloveščega izrekel ni.
"Bil mi Kvaternik prijazno stanovanje v njega koči je ponudil, še nekaj dni zagotovo njega sveto gostoljubje bodem jaz užival. Ali ne izrabljal, pazite," dodal je hitro, "Ko vreme nekolikanj popravi se bodem iz župe jaz odšel."
"Nihče podi te ne," nasmehnila se mu Maruša je, "Prijatelje tukaj našel nove si, prijateljice takisto."
Hotel že on je reči, da z Mojco, krčmarja dično hčerko prijatljuje sicer on, da pak lepo bilo bi, ko to omenjalo na glas pred Gromirjam ne bi se, imel gozdar močan udarec je, nadaljevala ona je, rekoč: "Tinka bila nam v kuhinji govorila je, kako zahvalna je, da otca si bil ji rešil." Od lesenega božišča sta bila odšla, po hodniku lesenem stopala, vodil le-ta na dvorišče notranje je kovačije, tamkaj bili so divjega prašiča za rezanje v spravilo dali, nemara sedaj že prasec bil je v kosih, primernih za ujed.
"Bo že tako," je pokimal. "Ali pak; upam,da razumela tega bode za preveč kaj ona ne; ravno bila mi popredi v sobi razlagala o kresniku je ino on da njej sem."
"Deklica hitro oči ima za junake," pokimala je Maruša. "Ino lepe oči; tako bil ti si zapazil, rekla bi."
"Rog pak na hčerko pazi skrbno," nadaljevala je, "Bila mu žena, Tinke mlada mati, umrla je že davno; sama bila sem pri porodu ji pomagala, dokler se peč ni podrla, pomagala sem Tinki na svet mali."
"Le ona mu ostala je, ljubeč ino skrben je do deklice, varuje jo, četudi kdaj prestrogo. Bile so ob porodu krvavem rojenice Tinki ob strani stale, za mater pomoči prinesle niso, ali vsaj njej življenje je ohranjeno ostalo." Prispela vtem sta do izhoda na dvorišče, tamkaj videl zbrane lovce Kalandir je, nameraval se pridružiti jim je, tako tudi bil gospe Maruši je povedal.
"Bodi priden," mu ta ob pozdravu rekla je, dozdevalo se mu je, da ne le na bližnje koline ona misli.