Pomladni Solinar, part 8

OSEM


Tako opremljeni z orožjem inu dobro napravljeni, mraz bil je res hud, zima je pritiskala, Kurent jo vzel!, odpravili so se v gozd. S seboj vzeli so še vsak baklo eno gorečo, mrežo inu vrv močno, pa Gromir ovesil si je še rog muflona okoli vratu, da z njim gromki zvok, ki prasca zmede, naredi.
Noč padla hitro je, kot da bi jo bil s cepcem omlatil.
Nekaj časa hodili so v tišini, gazili v sneg globoki, pomrznjeni, pokal pod njih koraki je glasno, surovo. Z brljavo bakel si svetili pot med drevjem gozda so, poslušali zvoke okolice, iskali svinjo divjo. Govorili niso, iz ust uhajala jim le sapa topla je, se dvigala v temo, izginjala v nič, na strani se sopenje glasno psov slišalo je, tu in tam se pojava živalska pokazala je med snegom, nato spet izginila. Daleč videlo se ni, ne le zaradi teme, pač pa tudi dokaj gosta megla se spustila je, otežila jim tako je hojo, lune na nebu videti bilo ni.
Nato bila se druščina je lovska, ki prej v gosjem redu, eden za drugim je hodila, razdelila, vsak je na stran stopil, oddaljil od drugov, tovarišev se za nekaj sežnjev, tako pokrili s pogledi več ozemlja so, povečali možnost zapazitve plena.
Kalandir bil je na levo stran stopil, desno pred njim med debli dreves visokih hodil Kvaternik je strumno, spredaj pred njima videla se svetloba, luč je kovača plamenice, a za njima slišali so se koraki Gromirja, ki hodil zadnji je. To Kalandirja nekolikanj motilo je, zaupal gozdarju on ravno ni preveč.
Naenkrat se v goščavi, snega belem zametu na desni strani, kjer Kvaternik je hodil, nekaj premak- nilo sunkovito je, da kozar se sunkovito je v tisto stran obrnil, v rokah lovsko orožje držeč. Slišali šum so tudi drugi, obrnili se v taisto smer. Pak Kvaternik jim odkimal je, plamenico rdečo držeč. Zapazil v nje je soju neresca ne, pač pa veverico, glodalca tega zvitega, ki po drevesnih doplina bivališče ima.
Izbesedoval nekaj močnih je Kalandir, kosmatina malega očrtil, za brata Vedomca ga imenoval.
Nadaljevali z iskanjem naprej so lovci, pogledovali okoli sebe, da kje kaj najdejo. Bilo ni nič, kakor da nikjer bilo ni žive duše, razen njih, kakor da zima pregnala življenje je, da gozd ta ostal je prazen, mrtev.
Kalandirja po hrbtu je zmrazilo, dasiravno oblečen je bil toplo, ko bil zaslišal je zvok. Bil to je zven zvonov gromkih, spomnilo ga je to na njega sanje nedavne, strašne baš zelo. Zvok bobneči prihajal je iz smeri za njim in Kalandir mogel ni drugače, kot da ozrl se je v taisto smer, ustavil se, poslušal. Za njim prišel je Gromir, v rokah z ovčjo kožo orokavičenih držal je obojeročno sekiro mogočno.
"To glas zvonov iz župe je," dejal je z mirnim glasom Kalandirju. "Veter piha v našo smer, pa je njih zven prinesel." dodal je nato, nekoliko se nasmehnil. "Boj ti se ne." "Saj strah me ni," zatrdil mu je Kalandir, a v glasu njega slišati bilo drugače je.

''Kakšna razlika med shrambo je inu žensk tesno luknjo?'' vprašal Svit, gozdar je, ko bili postanek na jasi mali zasneženi so zbrani lovci naredili. Možje ino psi, vsi bili so za kratko počitek potrebovali; pot po snegu visokem inu noči temni ino mrzli bila je težka, lahka nikakor ne.
''Spet s svojimi okvarjenimi domislicami si bil prišel na dan, ka-li?'' dejal je Gromir, zaničljivo gost oblak vroče sape predse puhnil; ostali bili so na mestu stojnem v snegu se prestopili, nemara jih stvar zanimala je; v takem mrazu vse prav pride. ''Razsvetli nas, o vedežnik.''
Pomenljivo se bil po zbranih je Svit razgledal, nato dejal: ''V shrambo gredo tudi jajca.''
''Eh, saj sem vedel, da takole bode,'' rekel je pesar vprežni, ''Resnično misli jako sprevržene ti po glavi brodijo. Resnica pak vseeno.'' Obraz razjasnil se mu je, takole je dejal: ''V temle mrazu dovolj bilo le tiča bi v deklino dati, pa pogreješ koj se malo cel; zelo mrzlo je sedaj, ni res?''
''Resnično,'' potrdil je Gromir. ''Ali ko sem pri tvoji sestri grel se, spravil sem vse meso vanjo; dečva tesno ima, pak veliko vanjo spraviš, če pravilno pot ubereš.''
Krohot bil se poslušalcem je izvil iz ust, baš okvarjeno se vse skupaj slišalo je, par domislic nemarnih padlo takisto zraven je.
''Sedaj vidim, po kom dobil si taka velika ino hvalisava usta,'' ga zavrnil Tulgor je. ''Po materi. Bila mi celega je v usta vzela. Ko še zob ne bi imela, resnično bilo bi, kot da Živa mi ga vleče.''
''Vseeno bolje je bilo, bi rekel, kot kadar psom ga daš, ka-li?'' mu gozdar ostal ni dolžan.
''Z mojo sestro taka pesem pak bila ne bi,'' del je Miroles. ''Bil bi hitro brez nosu ostal ali dela kakega drugega pomembnega. Mati bili so Brino edini lahko v celi župi krotili, no, sedaj to nalogo namesto nje opravlja nje mož, Svarog mu ob strani stoj, potreboval pomoč vseh božanstev bode.'' Tako govoril je o svoji v drugo selo omoženi sestri kovačev vajenec, naprej besedil. ''Akoravno ne bila drugod sedaj bi stanovala, zagotovo z nami na lov hotela iti bi; volkulja prava naša Brina je.'' Postrani je pogledal, pljunil mastno. ''Ne takista kot brat Tevž; ta raje na toplem lonce iz gline gnete inu pravi.''
''Brina, je-a,'' pokimal je Tulgor. ''Bil sem ene parkrat jo podrl, deklino, ali grizla kaj posebej ni, če ni bila vprašana. Bil sem ji ga po pasje rinil, tulila je kot psica, katera tudi je.''
''O, to naj bi me bilo zadelo, ali kaj? Potrudi bolje se,'' od strani del je Miroles. ''Nej, kar v zrelo bučo ga vtakni, Zloduh prišel.''
''Gruntam, da v drevo bolje je porivati,'' okvarjeno se zarežal je Kalandir, ne hoteč izostati od tega pogovora, dasiravno bil kake posebne visoke vsebine inu izbornega jezika le-ta ni premogel; pogovor lovski med premraženimi lovci pač; kaj tu češ. ''Bi rekel, da počasneje se izrabi inu med obdelavo pri miru ti stoji, ne zvrne se ti preč, uteče.''
''Tako,'' pokimal mu je Kvaternik, ''Ali paziti moraš na bivalce v duplinah; veverice, kune; sova lahko ti ga začopati, krvavo okljuva.''
''Dajte ven jih ino na mizo, pravim,'' dejal slabovoljno Rogomir, kovač je, postrani stopil. ''Tako bodete lahko ogledali si jih, izmerili ino primerjali. Tumpki eni vsi ste, da, tako je.'' Rekši bil je v roko orožje poprijel, proč namenil se. ''Tako storite, resnično, ali pazite, da vam v mrazu hudem ne pomrznejo ino odpadejo. Strah ino groza, hudo to bilo zares bi, Perun vas vžgal.''
''Kam pojdeš, Rog?'' pogledal ga je Kalandir.
''Scat, kaj hočeš zraven? Ali naglavno moram si ušesa od vašega natolcevanja ohladiti; kot da bil bi prascem pomije v uživanje nalil, hudika.''
''Kako nevljudno ino neprijazno,'' dejal je Kvaternik, ko bil kovač odlomastil je v temo, proč skupine od, daljavo tako na, da slišal več jih ni. ''Kakor hoče, zamerim nič mu ne.'' Bisago veliko s hrbta si potegnil je plečatega, vreča velika kožnata to bila je, jako polna izgledala je na pogled v brljavi bakelj, razvezal ino potegnil ven zavitek en je povoščeni, razgrnil ga; bil spravljeno je tu pogačo mastno.
''Goveja pita,'' dejal je, kos odlomil velik ino vanj zagrizel baš požrtno, žvečil glasno, v užitku oči zaprl trenutno, nato pogledal zbrane, ki postrani so motrili ga. ''Bo še kdo?''
''Na lov ti bil si hrano si vzel?'' nejeverno inu z glasom, ki obetal karanje nelepo je, povprašal ga Gromir je. ''Si mar zblodil, da jed s seboj si neseš, ko vendar ravno po meso sveže smo se odpravili?''
''Kozar ravno zaupanja v nas sposobnosti lovske nima velikega, bi rekel,'' dodal je Tulgor. ''Nekaj že ujamemo, boj ti se za južino ne.''
''Pa če že izkaže se nam taka neljuba smola, da ničesar ne ulovimo,'' nadaljeval je Svit, na orožje svoje se naslonil, predse puhnil vročo sapo, ''Za jedačo poskrbljeno bode vseeno; ženske nam v vasi obilo dobrega pripravljajo, kuhajo inu v peki imajo mnogo.''
''Saj ne, da bi vam v sposobnosti dvomil, bratje,'' si usta je z roko veliko Kvaternik obrisal, po novem koščku, nej, kosu velikem iz bisage posegel, baš nevljudno zase držal. ''Ali tako moje mnenje je, da človek vedno na najhujše pripravljen mora biti; kaj veš, kaj te zateče v gozdu. Ino takole mislim še: naglavni smisel lova ni v ulovljeni hrani, nej!; druženje s solovci, pomenek dobri inu trenutek ter razburjenje lova, to je tisto, kar človeka sredi nočne zime za živaljo divjo žene.''
''Tako, morda resnica je, kar praviš.'' Rekši bil je Miroles do kozarja stopil, iz ponujenega odlomil si pošten baš kos pogače mesne. ''Dobro je,'' dejal je, zagrizivši v jelo. ''Vzemite si še drugi.''
''Resnično, dajte,'' pokimal je Kvaternik. ''Bil sem z vami v mislih to s seboj na lov vzel, le zase nameraval nisem; dovolj pite je za vse.''
''Za Roga starega bode nič ostalo, akoravno povrne se nam ne takoj,'' menil Svit je, jedeč svoj kos. ''Kje le tiči; moral bi se že vrniti. Da ga Hladuh ujel zase ni?''
''Ta le na deklice preži, demon hladni,'' zavrnil ga je Gromir, rekoč: ''Odtočil že je, pak verjetno malo na samem sedaj je, ušesom dal je čas počitka.''
''Ali pa si našel drevo godno je,'' se zarežal Tulgor je, venomer tale bil pripravljen je na dovtipe. ''Kako smreko ali jelko; smole inu iglic bode poln.''
''Bilo bi dobro vseeno pogledati, kako je z njim,'' se spomnil Kalandir je prošnje Mojce, Roga hčerke. Prijazno ga bila deklica lepa ino prijetna je prosila, da na otca ji popazi; nakazala da pripravljena potlej bi z njim biti dobra. ''Stopim ino pogledat, kam bil je stopil.''
''Mah, na miru pusti ga; bo že sam prišel,'' zavrnil ga je Miroles. ''Raje jej.''
Nekolinaj nelagodno se bil vseeno je Kalandir počutil, ko odšel na ogled po Rogu ni; upal je, da za nesrečo se vse skupaj ne izkaže. Zamišljeno bil je košček pogače odtrgal, z drobtinicami črno ptico bil nahranil, spustila se žival leteča je na podrto vejo v bližini njega, *hra*, *hra* se oglašal je ta krokar.
''Kaj ima kdo kake novice, kaj godi po deželi se?'' povprašal čez čas Kalandir je, ko skoraj celo pogačo so pospravili, Roga bilo nazaj še ni, le nekaj jo psom so prepustili, pomagačem tem, ki v zimi ino mrazu pomagali so prasca jim zateči. Zaenkrat bili so oni neuspešni, zadvakrat pa upal on je, da sreča se jim skaže, Perun jim bil ob strani stal, oj, Gromovnik ta mogočni. ''Dni že nekaj sem v župi, zanimalo bi me, kaj po okolici se bilo tačas je izgodilo.'' Ko pred prihodom v Laško, župo to slovansko, bil po poteh snežnih inu dolgih hodil je ino ljudi srečeval, povprašal jih je vsaki dan, izvedel mnogo stvari novih ino jako zanimivih.
''Bil sem ravno en dan nazaj vprego pasjo na severno stran dežele domače gonil,'' dejal je Tulgor. ''V obiskani župi ino na poti dvakrat srečal sem ljudi, ki imeli so besedo na jeziku, da iz krajev še bolj severnih prišli v bližino psoglavci so.'' Malo po zbranih je pomenljivo pogledal, nato nadaljeval.
''Psoglavci, besednjaki te odljudni pravim, ne volkodlaki, pazite, ki le posamično se jih tu in tam vidi. Beseda živa je bila med pripovedovalci, da le-ti prišli v številu večjem so k nam. V tej zimi bila je mejna reka gori na severu pomrznila trdno, lahko so psoglavci prehodili jo, šli čez njo.''
''Bi rekel, da tole najmanj čudno je,'' menil Kvaternik je. ''Znano je, da te zlodeji množijo se počasi, pa še v zadnji vojni, toti ka Vojna magozdov kliče se, bili zdesetkani so po številu svojem stoterno.''
''To je znano,'' je potrdil Svit, nekako v spominu orožje svoje močneje poprijel.
''Nemara bili so z ljudmi sparili se, tako vrste svoje prenovili ino povečali,'' predlagal Miroles je.
''Lahko verjetno,'' pokimal Gromir je. ''Zatorej na svojo žensko ti le pazi; nemara jo bil kak psoglavec že zaplodil je. Dečve vsakemu velikokrat dajo, da le dovolj trdega zanje ima.''
''Tako o Katji ti mi govoril bodeš ne, gozdar,'' dejal je Miroles. ''Spoštljiva ona deklica je, lepo ino pravilno vzgojena. Ino ko poročila midva bodeva se, nihče je več pogledati na nepravilen način bo smel ne.'' Potrdivši besede izrečene, vzravnal se le-ta je nekolikanj.
''No, če tvoja zaročenka za tujski zarod ne poskrbi, pa bode katera druga; dežela polna je brisač.,'' nadaljeval je Svit. ''Tinka nemara kmalu se bode ožrebila.''
''Malo Tinko pa kar na miru pusti,'' ostro ga zavrnil je Tulgor, vprežnik veliki. ''Tako se pridni deklici ne govori o, Morana ti ga bila ohladila.''
''Ho-ho,'' se zasmejal je Gromir, prijatelja po rami kresnil, da vola bi podrlo. ''Vidim, da Tulgor oko na Tinko vrgel je, kovačijo nemara takisto.''
''Zaprita duri,'' revsknil jima Kvaternik je, še preden utegnil bi pesar kaj okvarjenega v odgovor povrniti, izbesedovati, kar kasneje bil bi obžaloval. ''Rog se vrača.''
Vsi utihnili so za hip, pogledali ino poslušali, odkod prišel kovač le bode; prvo pokanje snega inu tiha kletev, izvila se postava velika ino temna je iz teme, soj plamenic jo bil je obsijal. Kovač Rogomir se povrnil je živ. Perun zahvaljen, se pridušal Kalandir je, inu Živa lepa takisto, ki bila sta ga ohranila.
''Kako, ste si bili jih že izmerili?'' povprašal je, psa potrepljal, ki bil mu ob nogi stal je.
''Tako,'' pokimal je Kvaternik. ''Bilo mnenje večinsko je obveljalo, da najbolj huda bolha med vsemi je Gromir.''
''To je znano,'' pokimal Svit je.
''Povprašam jih takole, gospodarja, '' začel je Miroles spoštljivo, zakajti vajenec bil Rogu staremu je on, ne le v kovačiji, pač pa vedno. ''Kod bili so se mudili; preteklo že nemalo časa je od njih odhoda.''
''Prvo sem bil ozemlje svoje označil,'' dejal je kovač. ''Nato bil sem pak naokoli po gozdu ino snegu pogledal, da nemara ne izvoham nam plena kakega. Lahko le rečem sreča zla bila mi je ob strani stala.''
''Ino kako bil si ti nameraval žival najti sam?'' nejeverno povprašal ga je Kvaternik. ''Nemara nos tako izvrsten imaš, oči takisto?''
''Psa bil sem s seboj vzel, seveda.'' odgovoril Rog je, kat da to samo po sebi umevno je, žival ob sebi kosmato, katera pes velik je bil, potrepljal.
''Psa, porečeš?''
''Resnično.'' se razgledal presenečeno je po zbranih lovcih. ''Ne recite mi, da nihče zapazil ni, da pes eden manjka.''
''Mnja-,'' nekoliknj zmedeno začel je Tulgor, katerega psi lovski inu vprežni bili so lastni.
''Saj za verjeti ni,'' se zgrozil jezno je kovač, z glavo odkimaval. ''Lovci ste mi vi eni pravi. Kakšni le neki lovci; teleta pravim.'' Baš mastno na sneg visoki ino beli pljunil je. ''Hladuh bil vas zase vzel.''
''Že večkrat denes bili ste omenili demona tega, ki za Hladuha ga imenujete,'' dejal je Kalandir. ''Poznam jaz tega zlohotnega bitja ne.'' Zanimala ga zgodba je za tem imenom, pogledal je po lovcih, kateri mu bil razložil to vse bode.
''Zloduh imenuje se bitje jako ledeno, po izgledu ino naravi svoji,'' začel je Miroles. ''Po pojavi je velik kakor kak medved, za Medavca ga bil lahko človek bi zamenjal, ali le led sivo moder njega je prevleka, za kosti njegove rečeno je, da iz najčistejšega ino najtršega ledu je izpod ledenika. V ledenih jamah inu pod slapovi pomrznjenimi da on prebiva pravijo, po zimi, pazite, ko pa dežela se ogreje, spet nazaj v gorske ledenike se pobere, tamkaj dom mu sneg je inu led, veter gorski smrtnomrzli.''
''Očanci pripovedujejo tako zgodbo,'' dopolnil ga Svit je, ''da nekoč bil se Hladuh v lepo vilinko je zagledal, dvoril ji ino okoli nje se smukal. Hotela ga pak ona ni. Sprva, to je. Po besedi starovednikov, ki zagotovo pravilna je, zakajti očakom tem zaupati gre vedno, bila ga na ples vilinski povabila enkrat je, tamkaj zbranih nešteto vilink lepih je bilo ino vilincev nekaj takisto, pak slednjih mnogo manj.
Pred vsemi z njim bila plesala je inu z njim družbi v hodila po plesišču; delovala, kot da rada ga ima. Bila je kača, tale deklica vilinska. Na zadnjem plesu, ko vprašal jo Hladuh je, ali ljubi ga, bila vilinka se zasmejala je škodoželjno ino glasno, pred vsemi ga odslovila je.
Zameril ji je to on močno zelo, rekel, da za vedno ona njegova bode. Za roko jo bil prijel je ino poljubil. Taka njega je bila narava inu čarobna moč, smrtnikom neznana, da hlad bil v poljubu od njega se na vilinko je razširil. Pomrznile so ji ustne, zobje biserno beli razklali so se ji od mraza hudega, obraz ostal ji kod okamenjen je, izraz presenečenja inu groze na obrazu. Telo sloko ino lepo celotno se ji je ohladilo, ledena sveča kot tamkaj je pomrznila, lasje snežno beli so postali, zavesa ledena kakor slap. Odnesel jo s seboj je Hladuh, v bivališče svoje slapom zamrznjenim pod; nikoli več nihče za vilinko slišal ni, videl jo še manj.''
''Tako, mrha dobila je, kar imela je dobiti,'' potrdil Kvaternik je, pokimal.
''Ko že pri brisačah smo,'' povzel je Tulgor, ''Ti sedaj si z Mojco, Gromir?''
''Resnično, bila sva dobra si postala,'' je ta pokimal. ''Namenil sem se, da na ples jo popeljem; čas le- tega bliža se, še nekaj dni do njega je.'' Kalandir raje rekel nič na to ni; kaj govoril bi gozdarju, da tudi on jo bil v preteklih dneh večkrat je podrl.
''Bodeš moral se za veselico pak očediti ino obriti, počesati,'' ga pokaral Miroles je. ''Ino ti takisto, Kalandir,'' se k njemu je obrnil, ''Drugače te nobena ne bode na plesu marala, plesati bodeš moral sam.''
Resnično bil v dneh zadnjih brado Kalandir je pustil dolgo si, lasje tudi že do ram so segali mu dolgi. Nemara pa katerim dečvam to všeč bode, kaj se ve. Nameraval malo Tinko je povprašati.
''Ti že veš kako to ide, nej?'' ga povprašal z nagravžnim smehom Tulgor je. ''Gruntam, da si bil, preden te Katja je malo uredila, enak barbar.''
''Kar sebe ti poglej, tako ti rečem,'' ga je ta zavrnil. ''Lahko bi skupaj z Medavcem košute po gozdovih gonila.''
''Nej; to delo podivjanih ajdov je.''
''Kakor koli že,'' povzel je Rogomir, ''našel nisem jaz nobene živali primerne lov za. Zajci inu kaka sova, le to še v gozdu živo je.''
''Zmaje morali s seboj vzeti bi, tako jaz mislim inu povem,'' del je Kalandir. Doma na kosezah prenekaterikrat z beštijami temi letečimi nad večji plen so šli; zmaji znali vedno so ulov dobiti.
''Njihov ogenj takisto morali s seboj imeti bi; stopili sneg bi inu živali presenečene poklali.''
''Ogenj ino led; to dvoje si nasprotij je, tako je,'' kimal Rog je. ''Kateri boljši je ino kateri slabši; kdo bi vedel.''
''Za eno stvar lahko rečem,'' mu rekel Kvaternik je, ''Da z ognjem škode lahko še več je kot koristi.''
''Oh, ne bi jaz takole rekel; prav prijetno se človek z njim pogreje,'' nadaljeval je Svit. ''Ino pečenka takisto dobra na njem napraviti se da.''
''Drugače ti govoril bi, akoravno ti družina cela v požaru bi pomrla,'' zavrnil ga temačno je kozar, baš slabovoljen glas mu je ob tem nastal. ''Morana plamen ogladila, jaz že vem.'' Spomnili so sedaj se vsi na njega nesečo ognjeno, raje rekel nihče ni nobene.
''Ali nadzorovati moreš led ino mraz ti še manj,'' menil Tulgor je. ''Baklja ino ognjišče, to že gre. Kako bodeš z ledom rokoval. Ledeni meč morda? Čarovna moč mora v človeku biti, da lahko na to upa.''
''Ko jaz imel kaj moči bi take,'' dejal Kvaternik je hladno, ''pol sveta bilo bi mrtvega, druga polovica pa želela bi si, da takisto je.'' Izbral kos eden je pogače, katerega v bisagi v spravilu je še imel, požvečil tiho ga.

"Takole vam porečem, fantje; bil čas bi pravšnji za vrnitev." Da noč današnja bila je, izvzemši ubožnih plamenic brljavo rdeče-rumeno, črna, rog muflona več svetlobe v sebi ima, ino hladna baš zelo, zimska gospa Morana ledena bila prekleta, od Vedomca hudega obiskana ino zlorabljena krvavo!, zanikati mogoče bilo ni; vsem lovcem zbranim bodla resnica v oči je, nosnice bile pomrznjene so, sopotnik jim žulji nožni so bili ino ozebline kmalu bodejo nezaželeni, jako neljubi gost postale. Ali da bili v rodno župo oni se vrnili bi, pri tem pak neresca hudega ino mesnatega, ali kakega ulova drugega, plena živalskega, s seboj imeli ne; to baš bila pomisel jako je okvarjena, nihče od zbranih je popred na glas izrekel ni, dasitudi bil Kalandir domneval je, da še kdo drug takole misli. Hodili sedaj že nekaj časa so po gozdu, srečali koga drugega živega ne; vse bilo je kot izumrto. Sedaj vse oči bile uprte so v moža, ki izgovoril je; ubesedil njih dvome Svit, gozdar krepki ino močni je.
''Ti srce spet v hlače padlo je, ka-li?'' del je Gromir ino mastno pljunil, rahla meglica se tamkaj na snegu naredila je, koder bil tadel je. ''Že tako ti sicer z njimi bolj razmišljaš, kakor z glavo.''
Ob straneh bili so psi hodili, na povodcu dolgem jih pesar je imel, še dvema jih razdelil; izvohale do sedaj živali so le pomrznjeno podgano, drugega nič.
''Resnično, bil se naš je gorostas kot kaže ustrašil," dodal je Tulgor, ki zraven hodil je. ''Nikarte ti ne plaši se; Hladuh ino Torka te ne začopatita; za prvega pregrd si, za drugo pa preveč mišičast, da bi lahko baba žvečila.''
''Druge še stvari na človeka živega v gozdu lahko prežijo,'' dodal mu Kalandir je. Sicer srečali jih danes k sreči niso, pak kdo potem govoril o njih še bi? Zgoda jako neljuba, še sedaj ga pošteno je zmrazilo, ino ko bil starikavec on že bi, od strahu vnovičnega pobralo ga zagotovo bi, primerila se mu na pričetku zime te je, v zemlji sosednji, tisti, ki kraja domači ino bivalni ljudi tujih je, Ganoba kliče se.
V skupini skromni on bil potoval takrat je, sneg nepričakovano bil zapadel je, visoko ino hladno, konji komaj so gazili predse pot. Tabor mali ino zasilni so si izpravili; zatekla jih tamkaj huda beštija divja. Izvlekel se le on je živ, ostali poklani inu pojedeni od hudega stvora so bili postali.
''Kar naravnost rečem vam: prasca danes ne zatečemo,'' nekolikanj užaljeno rekel Svit je. ''Po mrazu takemle ino megli; če to dovolj vam ni, še tema tukajle je, da od plena nas odvrne.''
''Akoravno z ulovom se domov mi ne povrnemo,'' menil Kvaternike je, ki dotlej v tišini hodil je, ''Bodemo baš lepo od žensk pozdravljeni. Resnično, gospa Maruša napela nam jih bode, kaki moški da smo mi; mladi dve takisto ne bodeda jezika štedili na naš rovaš.''
''Že nekaj bodemo ulovili, tako vam jaz povem,'' dejal je Rogomir, kovač bradati. ''Meso danes bodemo ujeli, divjačino pravo, pravim, mesnatega neresca baš. To zapre ženskam usta.''
''Ti nemara danes sojenico si bil srečal, da tako vse veš?'' posmehnil se mu Gromir je. ''Jaz tudi s katero od teh mrh nemarnih bi se srečal. Deklini usodni prvo povedal bi, kaj lepega misilim si o njej,
na tla snežena butnil ino v ritko zrabil jo, nato na snegu pustil vso krvavo, Morana jih bila vse vzela.''
''Nalagati pa znajo, babe,'' se strinjal Tulgor je, psa na vrvi močneje poprijel. ''Besedenje ino opravljenje, to njih glavna je umetnost, ki ob kuhi ino opravilih drugih vseh jo pravijo. Še v postelji vse bi govorile, Vedomec jih bil v temni kraj odnesel.''
"V usta ji ga daj, to bode jo utišalo; vsaj za kratek čas," predlagal okvarjeno je Kalandir.
''No, kakor ženske, takisto možaki mnogokatero znajo reči, razgovoriti se o stvareh določenih prek meja vseh.'' Tako bil pomenljivim glasom z dejal stari Rog.
''Lepo vseeno bode na toplo priti,'' del je Miroles, zraven stopal.
''Tako; k deklici svoji, vsekakor,'' pokimal Kvaternik je. ''Le hitro stopimo; prej bodeš bil lahko k njej se stisnil, vtaknil ga na toplo. Gruntam, da sedaj prav dobro mesnata že je, trebušček ino mehova-''
''Mirkaj jezik svoj kosmati ino okvarjeni, kadar o ženski moji ti besediš, Kvaternik, Vesne jozelj desni!''
''Kaj tako pomemben desni je?'' zanimalo je Kalandirja. Resnično, bili so domačini laški mnogokrat tako besedili, da pol jih razumel on ni. Že msilil včasih je, da s seboj vzeli kako močno kapljico so skrivoma, izmenjavali si jo ino pili njemu nevedoč.
''Zanimivo, da ravno ti takisto snetiš,'' oglasil se je Gromir. ''Po tem kar bil iskusil si, lahko bil bi-''
''Tajhu budi!'' revsknil kozar neobriti je, z roko nakazal v temni sneg. ''Nekaj tamkaj se premika.''
Pokazal na pse je bližnje; bila se pseta lovska v taisti kraj zazrla so, grčala.
''Eh, verjetno oni bili so le kak masten prdec bili zavohali,'' zavrnil ga je Tulgor. ''Tvojega nemara? Največ bil si hrane mastne danes pospravil; da, tako je.''
"Ali pa duh pogače jim v nos prišel je, iz tvoje popotne malhe; nemara še kako malico s seboj ti vzel si, ka-li?'' dodal je Kalandir. ''Če kaj še imaš, deli z nami.'' Nakazal z roko orokavičeno, v kožo kozjo toplo zavito, na ptiča črnega v bližini, baž zlovešče jih je krokar gledal, oko rumeno begalo hitro z lovca enega je na drugega. *hkra* bil glas njegov je predirljiv, kričeč. *hra*
V tem zasliši se iz bližine znano dretje, tisto, ki prašiču divjemu je lastno, drugim živalim ne. V snega snežnem kupu premaknila se je gmota, prasec se tamkaj kot kaže je zatekel; prebudili so iz sna ga lovci.
"Tristo kosmatih,'' se bil je Kvaternik pridušal, ko zaprašilo se naveliko je pred njim, snega beli kosci zleteli so po zraku, ko žival divja se pognala je naprej, pristala na ravnini snežni sredi lovcem zbranih, jako presenečenih, lajež psov bil jo je prestrašil, utekel prasec je na stran, preč svetlobe plamenic ino pogleda ljudi od.
"Raje imam pobrite,'' zagodel Rogomir, kovač je, iz snega pobiral se, belino s sebe otresal. Takisto bili so drugi se pobrali, popred bili pred ž'valjo odskočili so, vedel vsakdo za je ino spoznal sedaj nanovo, nevarnost hudo, ki čekani veliki ino ostri prasca so.
"Bi rekel, da željo dobili smo izpolnjeno,'' pokimal Tulgor je, komaj še pse na povodcu držal; trgale živali so se, hotele za plenom teči. Pesar prvi bil v lozo snežno se podal je, lajež ino plemenice soj sledila sta mu vselej.
Pograbili so še drugi orožje svoje, zapodili se za njim v sneg, temo, bakle nesoč. Gromir bil je na rog svoj muflona zatulil, da rjovenje hudo glasno se razleglo je po gozdu. Lov na neresca se začel je.