Pomladni Solinar, part 12

DVANAJST


Izba kmetska bila je topla. V sobici prostorni tej ravno vsi od zbranih gostov lahko so okoli mize velike ino lesene se posedli, hrast to bil je na pogled inu otip, tako da prostora ino zraka umanjkalo nikomur ni, sveč bilo nemalo po kotih je nastavljeno, na omari nizki ali široki ino mizi glavni jedilni takisto bile so razpostavljene, brljava njih rumenosvetla dobro raszvetljevala izbo je, toplo okoli malih lojnic je bilo, se širila je toplina naokoli, med ljudi takenako.
Prišedši skupaj s Kvaternikom, kozarjem obilnim ino lačnim, v izbo to hranilno bil je Kalandir z veseljem uvidel, da na mizo postavili bili so latvico veliko mleka kislega ino kruha pošteno veliko štruco, to bode jim nocoj prvo jelo, preden prašiča divjega ulovljenega kosi slastni na mizo pridejo.
Mirolesa zaročenka Katja, prijetno polna delovala je nosečnica ali ne debelo, ino Tinka mala bili sta žlice okoli po straneh mize postavljali ino kruh črni rezali na velike dolge kose, menili nekaj se na tiho, žensk pogovori bržčas. Ko bili uvideli sta ga, Tinka nekaj zašepetala je sogovornici, ta njej nazaj spet nekaj drugega, obe bili sta v smeh prasnili, mogli se zadržati ne.
Le kaj bili sta deklini na njega račun med seboj besedovali, baš nemarno se kozili, razmišljal Kalandir je, ko bila je Tinka povešenih oči mimo njega izbe kmetske iz se napotila, rdečica rahla bila ji na obrazku sicer bledem je dehtela.
Za večerjo bila se gospodična kovačeva je preoblekla; drugo obleko, sinje modro, sedaj Tinka je bila nosila, preko nje predpasnik snežno beli, takiste barve bila ji srajčica je, oranžna rutica bila ji lase rjave je pokrivala, pod njo dolgi ino rjavi bili so počesani.
Na vratih stari Kalužnik bil pojavil se je, starosta le-ta sela tega slovanskega bil je spoštovani, ali nikakor ne betežen starec kaki, bilo življenje v njem močno je zakoreninjeno, zatikal si srajco za hlač pas rjavi usnjeni je, baš mršav bil očanec spoštovani je na pogled. "Bil sem bil zunaj odtočil," povedal je ino za mizo pripravljeno se vsedel. "Hudika, skoro bilo mi scanje v zraku je pomrznilo; mraza taciga pa še ne, zapomnil bi si jaz, spomin mi dober je še za stvari take."
Prišli še drugi so za njim v sobo, glasno besedovali med seboj kako toplo ino svetlo je tukaj, povsem drugače kakor zunaj na mrazu ino snegu, na Svaroga!, da, tako je, okoli mize pripravljene se posedli, leseni žlicah po bili posegli ino velike sklede iz bili mleko kislo ino dobro bili zajemati jeli, zraven kruh so prigrizovali, svež inu trdo skorjo z, da dlesen zakrvavi rudeče.
Bilo je mleko kislo dobro jako zelo ino jedli so ga hitro, da na toplem le-to iz hladnega prišlo v toplo ne bi, takisto bilo več tako dobro bilo bi nikakor ne. Snegu bilo podobno je, belina bila velika je v latvici veliki, koder iz zajemali jedci so, pred vsakim njih obličjem bila sled bela je na mizi majhna ali opazna, kakor gaz v snegu bila Kalandirju je delovala. Spomnil tako se on bil je na prigodo svojo v deželi tujski, koder bil pred več mesečevimi poti mudil se je; prigoda čudna ino nevarna bila se tamkaj mu je pripetila; namenil se povedati jo zbranim vaščanom prijateljskim je on sedaj; za dovoljenje je pripovedovanja kovača Rogomira bil povprašal, starešina domačije te je bil, gospodar hiše spoštovani.
"Kar, moje dovoljenje ti imaš," bil mu Rog pokimal je. "Zgodba dobra vsekakor pri dobri jedi se prileže; ne le trebuh, takisto glava lahko napolni s čim dobrim se, tako jaz menim."
Takisto bili so drugi za zgodbe pripovedovanje inu poslušanje, Kvaternik bil glasno ga pohvalil je, takisto kakor popred bil je hrane izvrstnost hvalil gromko, pa še do jela glavnega bili prišli oni niso. Tinki bil obraz nežni inu bledi se razsvetlil je, nasmeh prijeten bil tamkaj se ji je znašel, zanimalo je deklico zagotovo, kakšne dogodivščine zanimive bil je Kalandir v deželah tujskih doživel.
Zgoda jako neljuba, še sedaj ga pošteno je zmrazilo, ko se nanjo bil je spomnil, ino ko bil starikavec on že bi, od strahu vnovičnega pobralo ga zagotovo bi, primerila se mu na pričetku zime te je, na zemlji sosednji, tisti, ki kraja domači ino bivalni ljudi tujih je, Ganoba kliče dežela se ta.
V skupini skromni on bil potoval takrat je, sneg nepričakovano bil zapadel je, visoko ino hladno, konji komaj so gazili predse pot. Tabor mali ino zasilni v dolini ozki, soteska zlovešča to bila je, ozka ino visoka, duplin skalnih zasneženih polna ino dreves velikih zasneženih bila je le-ta, so si popotniki izpravili. Potovali oni skupaj dni nekaj že popred po Ganobi so, nekaj domačinov bilo je, kakor on takisto dva tujca bila sta prisotna v ježi. Tukaj bil Ivar je, jahač ponosni inu v tej sposobnosti svoji neprekosljivi, dva lovca Ganobe iz doma, poznala sicer kraje domače sta, pak vseeno nekoliknj se nelagodnosta v soteski tej počutila sta, potoval zraven je še trgovec iz Sivera, dežele severne, sosede Karantaniji bližnje, družbo vsem bilo dekle je mlado pravilo; bila je ona sicer v mesto obmorsko južno namenjena, tamkaj opravke svoje je imela.
"Morje, na Svaroga," se bil oglasil Miroles je, čez ramo bil je svojo zaročenko drago objemal. "Iz pripovedovanj jaz le zanj slišim, videl ga nikoli na oči lastne še nisem. Zagotovo lepo mora tamkaj biti." Takenako bili so drugi poslušalci pritrdili, izrekli se za nepozanvalce morja. Kalandir bil sicer v kasnejši svojih potih tudi do obal le-tega je prispel, pak zadržal tam se dolgo ne, pot naprej ga je vodila.
Ali kar bil v tistem kratkem času videl od morja je ino doživel, zapomnil bode si do življenja konca svojega. Povrnil nato se on k zgodbi snežni svoji zanimivi je, za kak drug čas pripovedovanje o teh širjavah modrih inu valovitih ino mestih obalnih, baš zanimivih bil prihranil.
Tabor majhni okoli ognja toplega bili so si popotniki ustvarili, pomenkovali okoli njega se, zgodbe zimske bile so padale, med njimi nekatere jako zlovešče so bile. Posapali so večinoma, v spanec nemirni v snegu utonili, ko bilo jih lomastenje živalsko je zbudilo, zatekla jih tamkaj huda beštija divja je, iz samih zgodb bila je vzeta. Bela bila je pošast snežna ino kosmata dokaj zelo, velika v glavo ino dele druge telsne taksito, šape bile ostre so ino velike, usta premogla zob nešteto ostrejših so bolj.
Po poslušalcih bil je Kalandir pogledal, videl z veseljem, da pozornost njih vseh bil je pridobil, le tiho bili so iz sklede skupne zajemali, v usta nosili, gledali njega ino poslušali, Tinka bila oči baš velike je imela. Nadaljeval nato je pripovedovanjem svojim z, zadostil njih domišljiji ino radovednosti takisto.
Boj bil z zverino nočno je kratek; orožje bridko ino ostro bilo napadalcu kosmatemu ni kos, prvo popadala domačina sta kakor trava pokošena, krvavo bila ju beštija je oklala, nadaljevala nato enak način na z trgovcem siverskim. Kalandir sam bil je z mečem na razdalji ohranil se, ali kaj dosti mogel sam proti zveri divji nikakor ni. Spoznala usodo hudo ino izbežno ne svojo takisto deklica njih spremna je; preden bil jo demon nočni utegnil zaskočiti je ino kakor pobite tovariše pred njo v krvavih kosih pojesti, bila je bodalo srebrno nožnice iz izdrla, v prsi si mlade ga zapodila, sneg pordečil okoli nje se je trupla.
Tihi vzdih bil se Tinki iz ust je izvil, deklica bila je zgodbo živo doživela, žalostno bila pogledala.
Bila nje žrtev je zaman; žival ta divja, zakaj le žival lahko to bila je, kar napadlo jih tamkaj v tesni zimski je, bila se menila za nje ohlajajoče meso ni, le topel ino sveže ubiti plen beštija žrla je.
Izvlekel se le on je živ, prvo mislil je v žalosti inu obupu, da konec z njim takisto bode, ostali poklani inu pojedeni od hudega stvora so bili postali. Zverina bila skoro že ga v šape svoje je velike zadobila ali bil jo v past je on spravil, katero eden on bivših tovarišev skupaj v varstvo je spravil, kol ošiljen bil je zimsko pošast na zemjo prikoval, učinkovito ubil.
"Dobro bil si porekel; 'prikovala' ," rekši bil je Kvaternik kruha nov kos v usta bil djal, iz posode lesene naglavne pak mogel zajeti mleka kislega več ni, bili so vse že pojedli. Vstala bila je Tinka ino v kuhinjo odšla, tamkaj hrane pripravljene mnogo veliko bilo za današnjo bilo je večerjo.
"Dobro je to, da bil si preživel ino nam mogel o tem povedati," bil je Joža, Kalužnik od strani jsno dejal, bil glas njegov zaspan nikakor ni. "Ali sprašujem se; bil to si ti resnično skozi djal, dogodilo to se ti dejansko je, ali pak bil si le lepo zgodbico tvezil nam, da zabavaš nas ino deklet pozornost s tem si pridobiš."
"Bil tako nas zavajal on že ne bi," zavrnil tako govorjenje je Gromir, močni gozdar, postrani ga ostro pogledal. "Ka-li?"
"Pot do dekleta skozi želodec gre, resnično," dodal je Kvaternik, nadaljeval, "ino preko zanimivih povesti takisto."
"Še neka druga pot v deklice je," predlagal je Tulgor z nasmehom pokvarjenim, bržčas domislica neumna ino kosmata bila mu je v glavo padla, bolje da za sebe obdrži jo, črt ga požgal.
"Na Peruna, bilo se to resnično pripetilo je," zatrdil jim Kalandir je "Vedomec oplazil me, če lažem."
"Saj ti verjamemo, Kalandir," mu dejala je Katja, na mizo krožnik velik mlincev postavila, katerega bila je iz kuhinje prinesla, pomagala Tinki pri večerje postrežbi.
"Resnično, bodeš tako katero vaško deklico očaral ino na ples popeljal zagotovo, ako tako besedil bodeš jim lepo," se strinjala je gospa Maruša. "Stori tako ino boš videl."
"Inu dobil takisto," smeje se dodal je Tulgor.
"Veselica vaška bode vsak čas," podal besedo je Svit, gozdar ob Gromirju drugi. "Le nekaj dni še do nje je, tako mislim. Zbralo bode veliko ljudi se tamkaj na plesu inu hranjenju bode; tako zabavo naše ljudstvo ob vsem tem mrazu ino snegu potrebuje, pregnalo zismko turobnost jim bode."
"Resmično spodobilo bi se, da katero povabim," rekel je Kalandir, po Tinki pogledal, ki ravno v izbo jedilno žgancev skledo kadečo prinesla je; ta pogledala ga z iskricami pričakovanja v očeh je, plaho hitro povesila pogled, ko videla je, da otec pozorni so.
"S Katjo zagotovo tja bova šla," naznanil je Miroles, vajenec Rogov, nežno si zaročenko k sebi privil, poljubil nalahno. "Z Nino takisto bodeta tamkaj se znašla, kaj Svit?"
Le-ta bil na to pritrdilno pokimal je ino v roženico natočil si medice prvič to noč, zadnjič zagotovo pak ne, ostali takisto bili so od Katje dobili pijačo toplo ino sladko nalito.
"Ti bodeš Mojco na ples peljal?" povprašal Tulgor je zraven sedečega gozdarja Gromirja. "Takisto si bil nekaj med lovom omenjal."
"Tako; bil sem se že nekaj z njo menil ino na to temo govoril, verjamem da rado ona šla bode, dasi snubačev veliko tosmerno ima. Ali bodem jaz že poskrbel ino storil, da moja na koncu se skaže."
Raje spraševali ostali ga niso, kako bode on za to poskrbel, Kalandir takisto raje ni v to se vpletal.
"Z Mojco, krčmarja hčerko, ti porečeš," načela je besedo Maruša, gospa spoštovana. "Tako si mislim ino ti svetujem Gromir, posvarim te; ona vsem naokoli vejdeča kurba je."
Dasi bila beseda močna je, Gromir se vznevoljil ni, le požirek bil odpil, takole menil: "O nje naravi ino navadah znano mi veliko je, resnično; ali kaj posebno bolj od drugih deklin Mojca ni okvarjena."
"Jaz vseeno mirkal bi, s kom se pečam, tako jaz rečem," dejal je Rog, kovač. "Od kake garjave ino kozave mrhe živ človek vsemogoče stakne, posvarim tebi v dobro te."
"Vseeno pa z njo, ali kako drugo brisačo vaško varneje iti je," dodal je Tulgor, mogel ust držati skupaj tale ni, "kakor pa da bil bi z vilinko se povaljal; njih rod baš okvarjen je, do ljudi neprijazen."
"Ti takisto tak si," zavrnil ga je Gromir, medtem pak bil je Kalandir pogleda pomenljiva med Rogom ino Kvaternikom zapazil, dejala nista nič, le po prinesenih pladnjih hrane posegla, pomagala dekletoma pri postavitvi le teh na mizo veliko, ko kmalu bode premajhna za obilico napečene ino kuhane hrane.
"Za mene ino mojo žensko skrbite vi ne; raje sebi kakšno najdi, Tulgor, namesto da z jezikom otresaš."
"Nekaterim puncam to z jezikom je povšeči," ni hotel mirovati pesar.
Postavila vrč veliki Tinka je na mizo slivovega žganja, tistega medice poleg, vino rdeče takisto bilo je v tretjem; to pili bodo drugi, sama si čašo borovničevega soka je nalila.
"Veselica dobra je, tako razmišljam," modroval je Joža, "Ali: Prvo moral sneg iz dežele naše iti bi, Morane dar sneženi ino mrzli predolgo že je v naši župi, na Vesno ino Živo, božici lepi ino topli, nato šele čas za veselje ino ples je pravi. Pred tem pak proslavljati kaj dosti ni, ka-li?"
"Kurent bode za sneg ino ostalo poskrbel," odgovoril mu je Miroles. "Za veselico pak pravi čas je, vedno bili smo takole vasovali; kako bi letos ne."
"Morda moral mu bo kresnik pomoč dati," predlagal Kalandir je, videl vtem, da Tinki se obrazek je nanovo zjasnil, ravno bila je deklica na pladnju prasca pečenko bila prinesla. "Sam nemara, korenjak kakršen že on je, mogel vsega postoriti sam ne bode."
"Kakor sem bil popredi na dvorišči besedil," se oglasil Tulgor spet je, "Za povedko o Kurentu jaz vem, povedati vam jo hočem; smem?"
"Pogovor prihranite za kasneje," dejal jim Rogomir je. "Vsa hrana je na mizi; posežite po njej inu jejte." Moral dvakrat jim on reči ni, kojci so bili ubogali. "Pa kasneje," se hotel ugnati v kozji rog ni Tulgor, domislico svojo zagotovo jako neokusno prihranil jim začasno.
Pojedina bila velika je, resnično za se je skazalo, kar Rogomir je bil večkrat porekel; njegova hčerka Tinka znala dobro res je kuhati: svinja divja bila izvrstno je priravljena, spečena; skorja rumenorjava bila zapečena ravno prav ino hrustljavo je, mast snežno bela svetila se na vrhu je ino po mesu cedila vroča, zelišča najrazličnejša bila so pridodana, šetraj, poper ino luštrek, jagode črne brinove bile zraven so takisto, okus mesa dodatno še pozlatile, sok naravni bil tekel je po mesu, na dnu pladnja se nabiral.
Pa pridodano zraven je še mnogo drugih jedi; obara piščanca iz, kisla juha močna, katero iz parkljev svinje sveže ubite kuharica vešča je napravila, kruha dvoje vrst, potica dobra pehtranova ino tista druga, ki lešnike imela v sebi je, klobase velike inu mastne, kosi te iz mesa izdelani, dobrega okusa pak oblike pomenljive.
Bila je Tinka s tal izbe te malega zajčka pobrala, bil ga je že popred Kalandir zapazil, kako po sobi se potika, belega kožuščka, v naročje si ga posadila, si žival mehko je zavetje našlo na mesu toplem inu mladem. Čohala Zajka malega med ušesi je, belinka, on sam prav rad bil na njega mestu udobnem bi, iz jerbasa, ki na mizi obloženi ležal je inu sočivje v sebi hranil, bila je korenček oranžni vzela, zel vrtno to okusa dobrega inu oblike zanimive, hranila žival malo z njim, zobal kunec koreniko je.
Imeli tako na mizi hranilnih so dobrot veliko, nemalo, vsakdo lahko posegel je po tistem, kar najraje ima. Tako zajemali iz sklede zelje kislo so, neizmerno dobro inu pa hranljivo takisto, katero bila je Tinka, hišna gospodična, spraviteljica vešča kmetovalska, v sneženi luknji na vrtu hranila, tam svoje mesto našla še druga so jedila, ki bila jih tjakaj v spravilo čezzimno dala zamrznit v sneg in led je.
Poleg bila stavljena je lesena skleda žganecev suhih, takisto dobrih, sam Perun lahko jih jim zavidal je. Pa seveda glavno mesto pri večerji tej imeli kosi veliki prasca divjega so, popečeni ti bili na ognju vročem so, meso živali divje natrto bilo z začimbami, zelmi na veliko je, se duh je prijeten po izbi topli kmetski širil, v nosnice lazil ino veselje nad jedjo še povečeval.
Jedli veliko, dobro so, pa pili mnogo takisto, poliči bili prazni niso, tako da dolgo v noč se vlekla veselica je.
"Dobro tole je, na Velesa, da, resnično," bil hvalil Kvaternik, koz pastir, je glasno, nov kos v usta nesel si. "Tinka, tako ti rečem, dobro peči znaš; tale narastek bučni je izvrsten."
"Veseli me, da Vam všeč je,"sprejela je pohvalo deklica, nove kose omenjene dobrote na pladnju jim narezala, sebi takisto majhen košček si naložila. "Bila sem morala v pečenje le-to do mlinarja odnesti, dovolj prostora doma v peči nismo imeli,"
"Do mlinarja, porečeš?" povzel je Rogomir, njen otec. "Takole noči sredi bila si po župi ti sama se sprehajala ino nastavljala; bila nisi nič popredi o tem mi rekla. Učil tako ta nisem."
Tiho bila je na očeta besede karajoče Tinka glavico povesila, rekla ničesar.
"Nikari otroka za to ne oštevaj," posegla vmes je Maruša, Kalandir upal je, da kovač ne bode pred vsemi trdote svoje nad dekličem izvajal. "Mene bila vprašala za dovoljenje je, ko tebe bilo doma ni, na lov ste šli; dovolila sem ji kratko pot ino svetovala, naj o tem ti govori ne."
"Kriva jaz bila nič nisem," tiho se oglasila Tinka je, pak Oče bili so jo s pogledom ostrim umirili.
"Hu-hu," se oglasil stari očanec Joža je. "Nikari se naj sedaj kak prepir ne naredi; bil dovolj sem jih že v življenju svojem imel; mislim sedaj novega poslušati ne. Hudo je zelo, ko otroci ino starši se na razumejo, spor med njimi kaki je."
"Nič spora tukaj bode ne," razsodil Rog je. "Le hčerki povedal sem, kar gre ji."
"Hčerki, da," dejal je Kvaternik. "Tako do nje vedi tudi se." Obrnil se h Kalužniku je. "Le mirno jejte, dedek, prepira bode ne."
"Bolje, da ne; preveč sem jih bil že skozi dal. Kvaternik, ti bil si tam ino veš."
Očitno zbrani vedeli so, kako s stvarjo je, zakajti nihče rekel ni nobene, Kalandir pak v gnezdo osje raje rinil ni, po novi hrani raje je posegal.
"Koliko še do otroka časa imaš?" spremenil Joža je pogovora smer, h Katji se obrnil, slonela zraven Mirolesa je, jedla dva za, pa saj toliko ju tudi bilo je; otroka nerojenega ona je nosila.
"Čas bode se mi čez kak mesec dopolnil," mu odgovorila je. "Z Mirolesom upala sva, da otrok rodil se bode o pomladi, mu prihranjeno vsaj prvo leto bode mraz ino sneg, da zima mimo njega šla vsaj enkrat bi, sedaj pak takole je vreme v deželi, da ne vem, če utekli bomo ji kaj kmalu."
"Dobro storiš, če poskrbiš ino otroka kojci toplo zaviješ," svetovala ji Maruša je. "Boj ti se mi nič za otroka; pri porodu zraven seveda ti pomagala bom jaz." Zahvalila se ji Katja za skrb je z nasmehom ino dejala: "Da le Lada nam naklonjena bode, boginja ta zakonske sreče ino doma."
"Jaz tudi bodem bila nekoč zibala, "ojunačila se je Tinka, želela ni, da sovrstnica pri čemer bi jo prehitela. "Kmalu, upam."
"Za take stvari si še premlada ino premajhna," zavrnil jo je otec. "Kar misli take si iz glave izbi."
Hotela na to mu Tinka nekaj je odgovoriti, pak spomnila se je ino oči je uslužno povesila.
"Ino nikarte sedaj takole me ne glej, kakor da sem bil zajčka brcnil," dodal je Rog, Tinka pak bila je belka k sebi bolj stisnila, ne tolikanj živalico majhno, kakor sebe otcem pred zavarovala.
"Ino sedaj k zgodbi moji," dejal je Tulgor, spil medice dober polič, brado majhno si pomedel, po ljudeh zbranih se razgledal, na trenutek daljši s pogledom na dekletih se zadržal. "O Kurentu povem vam, njegovih delih ino zgodah."
"No, da slišimo," rignil Gromir je. "Ali pazi; brez neumnih basni."
"Kakor gospod ukažejo," bil je resno pesar dejal, nato pripoved svojo pričel.
"Toti Kurent ali Korant, kakor so bili ga ljudje stari takisto klicali po imeni, zgodba tale oziroma pri- povedka stara je ino med ljudmi mnogimi pozabljena že skoraj čisto, vsaki malo po svoje besedi jo, bil je silak ino gorostas dokaj mnogo veliki, para bilo mu v deželi domači naši ni, takenako med tujskimi se mu para ni našlo, od same Vesne bil je med ljudstvo poslan, nekateri pravijo ino tako pripovedujejo, da Živa bila njega je gospodarica, kdo vedel bi, bilo ga nenazadnje za obe med nogami dovolj je, z nalogo svojo sveto ino od ljudi spoštovano, da Zimo hudo odganja, katera od same boginje Morane, Vedomec bil ji grdo reč storil, poslana vsakoletno med ljudi je, baš nemarna le-ta božica do ljudstva se kaže, spremljevalce nje mraz, sneg ino zmrzal odžene drugam, veter mrtvohladni severni takisto, novo Pomlad v deželo pripelje ino bujnost cvetočo v naravi stori.
Nalogo svojo zadano, katera bila prehuda za kresnike je, kdo mogel samo Morano premagati bi ino nje pomagače mrzle takisto, nihče - le Kurent, bil spolnjeval z gromkim tuljenjem je, zbijanjem strašnim ino zvonenjem z zvonci velikimi inu poskoki mogočnimi, ob katerih pristankih treslo se kakor ob potresu mogočnem je, takenako opravo svojo imel on je strašno.
V višino bilo ga je toliko, kakor če dva močna možaka eden nad drugega stopita, v širino pak za poštenega vola ornega, ino oral, pazite, on je mnogo veliko, po poljih, pašnikih inu gozdovih, dvoriščih kmetskih inu takisto deklicah prijetnih, katere bile so mu robce barvite inu ostale svoje dele oprave rade oddale.
Pojava njegova bila je črna suknja ino bela kamižola preko dana, kosmata volna bila ga krasila je bujna, napravljen res dobro zoper mraz ino zmrzal on je bil. Škornji bili so njegovi veliki ino težki, gazil z njimi po snegu je Kurent, dokler okoli le potok žuboreči pomladni ni tekel, rokavice bile so usnjene; volka Moraninega bil ustojil kožo si je ino odevalo ročno napravil.
Strašnejša pak najbolj bila njegova pojava v predelu glave je, tako stari očanci znajo povedati, kdo bil bi v njih starovednost ino nezmotljivost mogel podvomiti, jaz najmanj, vi manj še pak bolj do tega upravičeni ste. Rogovje lopatasno, orjaško ino ostro dokaj zelo bilo mu iz glave poganjalo je, strašnejše jelena od bilo je, takisto od losa, Njemu, le Kurentu lastno. Obraz bil njegov lep ni, za preganjenje Zime tega potreboval on ni, deklic slovanskih pak njegov obrazni izgled takisto ni motil, drugod bil to nadoknadil je on. Kosmat v obraz bil je on, brada ino obrvi črne takisto, lasje krokarja črnega od, oči bila dva sta plamena rudeča, iz ognjišča Žive vzeta, plamen orjaški, sikajoči glasno bila njegova so usta, bolje rečeno jezik njegov dolgi le-ta, katerim z švrkal po mrazu je ino Zimo odganjal."
Po zbranih jedcih ino pivcih Tulgor se razgledal je, videl da pripomb na njegovo besedenje do sedaj ni, nadaljeval zatorej je z nijm, predtem usta si sveže omočil, roženico polno izpraznil.
"Takisto bilo delo njegovo je, da Zimo odganje, namreč, ob določenem času letnem le, drugače bil se po deželi Kurent potikal je, družbo iskal si ino dela različna opravljal, dasiravno za življenje svoje potreboval živeža ni, preživel brez vsega on bi, moč življenska bila mu od bogov je dana.
Med mnogimi njega lastnostmimi, ki bile so dobre, obvladanje gosli bilo je le eno. Godec on bil je ino dober povrh; koder bilo ga po poti zaneslo je, tamkaj ustavil se on je, gosli užgal inu ljudem v veselje inu ples zagodel. Pretiraval včasi seveda je on, takole igral on dobro inu čarovno je, da ljudje plesati mogli več jenjati niso, dokler on sam gosti ni nehal.
Še ena bila njegova odlika je, ženske najbolj za to so hvalile ga, taka je zgodba. Kakor bilo ga v pojavi celotni med ljudstvom ni para, takisto bil med nogami veliko, nej, mnogo mesa on je nosil, konjskih razsežnosti, če dekletom pripovedi veseli moglo verjeti se je. Čudno nikakor zatorej, da prve bile so ga vedno v vasi koder prispel je sprejele, robce svoje inu druge tkanine mu poklonile."
Bila se Katja nemarno zarežala ob takem pripovedovnju je, Mirolesa ob tem objela, k sebi privila, Tinka pak bila tolikanj spodobnosti premogla je, da rahlo zardela je.
"Bila njegova se do deklet ljubezen mu za gonobo enkrat skoraj skazala je," nadaljeval je Tulgor. "Bil se z deklico videza prijetnega ino jezika umetnega spečal je Kurent, bila sta v skednju gostila se onadva. Ko podse bila ga ona zadobila je, čar od nje je odpadel, sama Morana bila ga zadobila je zase. Tako bila ga v nepazljivosti je boginja dobila ino na njem svojo moč uporabila, spremenila v vola ga ona je.
V rejo ga kmetom je dala, redili so ga ino na polju trošili, moral trpeti vse to je Kurent. Rešen da bode on bil, mu Morana je djala, ko deklica bode ga takega spet rada imela."
"No," bil se je Tulgor nagravžno nasmehnil, "Bila Morana računala na okvarjenost ženske ni; hitro se našla je ena, ki vola rada je imela: Kurent postal je spet prost ino obliko ter nalogo svojo sveto, ki zraven mu gre, zopet zadobil."
"Lepo bi si storil, ino okvarjenosti zunaj pustil," dejal mu je Kvaternik, medtem, ko bil je Gromir pesarja le tiho motril, pod nadzorom še vedno imel ga, da kaj čudnega reče spet ne. Končal tako je s pripovedjo svojo je Tulgor, nadaljevali lahko so s pogovori drugimi, jedli pak tako vseskozi so inu nato pijačo točili.
Jedel Kalužnik starikavi veliko je, za mladega gorostasa količino hrane, nosil vase zalogajev dobrih veliko dokaj mnogo. Ob jedi dobri v pogovoru je živahno sodeloval, pametne stvari pripovedoval, da vsi zbrani so čudili se, odkod ve to inu ono stvar.
Hišnega gospodarja mladostna hčerka, Tinka vilinsko lepa baš, poleg njega je na pručki mali sedela, leseni pomočni stvari hišni, z zanimanjem otroku lastnim vneto poslušala, ko Joža je zgodbe zanimive pravil, pri tem klobaso mesnato inu maščobe polno je prigrizovala, po ustih jo vlačila.
"Kaj te Netek je obsedel, prevzel?" dejal Rogomir Kvaterniku je, ki zraven poleg mize je sedel, užival hrano dobro, domačo, v količini veliki res. "Možic ta starikavega obraza pa nikoli polnega trebuha večkrat koga si tako privošči, da ta ne jenja jesti, dokler kaj hrane je okoli, pak potem vztrajno išče, kje še kaj jo je."
"Netek nima pri tem nič," zakrohotal se kozar je gromko, izpraznil zvrhan polič vina. "Narava moja taka je, da rad jem veliko inu dobro. Vesna inu Živa zahvaljeni, da dovolj hrane je v deželi."
"Jaz pa tudi to sem od starešin bil slišal," se oglasil je Kalandir, odgriznil velik kos mesa s kosti svinjske, prej to v juho je pomočil, da okus še drug dodal je hrani, "da koder Netka ne spoštujejo, ali celo iz njega se norčujejo, Perun ne dal!, takim se ljudem slabo v prihodnje bode bo godilo, gorje inu poguba huda nad njih pride Netka od, takisto gospodar krive hiše v lakoti se zvija."
Vzdignil roženico svojo je napoli polno, dejal: "Rečem bratje tukaj zbrani vam, nazdravimo Natku, škratu temu naravnemu, ki za blaginjo prehrambeno skrbi nam, zlih misli ne storimo."
So vsi zbrani mu glasno pritrdili, nato veselo nazdravili, izpili.