Pomladni Solinar, part 17

SEDEMNAJST


"Pred letoma dvema največ bilo je, kar bil sem jo prvikrat bolje spoznal; popredi le na daleč kdaj ugledal sem v vasi jo, večera tistega pak bila sva dobra postala si z Nežiko," govoril Kvaternik z odtujenim je glasom, zamolklim nekolikanj, počen bil je pijače zaužite od ino pa žalost ob spominih veselih ino žalostnih takistih izgubljene ljubezni bila svoje storila na kozarju je. "Prav taki bil je kraj ino običaj, takovi kak danes, nocoj, ko bila sva z Nežo po plesišči vrtela se, bilo lepo nama je."
Poslušal ga Kalandir zraven sedeči jako pozorno baš ni, zanimiva štorija bila zagotovo je, pomembna za pastirja koz tolikanj bolj še, sam bil je v dogodkih omenjenih nastopal, sedaj obujal nanovo jih, v pijači žalost utapljal obenem, ko spomin mu nelep o smrti spet bil je na vrh priplaval.
Ali imel je Kalandir na ramenu svojem sedaj podpornem ino močnem, za žalost ino nesrečo jako zdravilnem, še eno drago osebo mu znano: Tinka bila poleg sedela kot kupček nesreče je mali, v naročju eno ročico svojo pestovala, kot svojega malega zajčka, uhca kosmatega tamkaj imela bi v varstvu, nesrečo pred ga branila, sedaj odsotnega pogleda gladila z drugo po njej je mehko.
"Prijetna bila na pogled je Nežika," nadaljeval svoje besedenje je Kvaternik, postal za trenutek, da v lonec veliki si na novo natočil pijače do roba je, veliko odpil, postavil treskoma mizo leseno na.
"Manjša bila nekolikanj po velikosti je od mene, noh, saj malokdo mi je raven, postave mehke ino skladne, las dolgih, nekolikanj na rdeče vleklo ji je, oči pak imela je tople, zelene; nemalokrat bil le ob njej sem sedel, vanje očarano zrl."
Okoli bili so ljudje vaški veselo v kolu vrteli po skednju plesnem se, glasba godcev bila jim v vodilo ino spremljavo je; na mizah okoliških bilo hrane je ino pijače nemalo veliko stravljene v gostov rabo, pelo se je ino zabavljalo na glas o stvareh teh ino pa onih drugih, vsakdo bil si je družbo spremno poiskal, bil sam nikdo ni. Pak Kvaternik bil zraven njiju sedel je ino v mrtvilu pil, zraven govoril.
"Besed nekaj takrat prvič izmenjala sva, hitro postala si draga, večer ves takrat skupaj bila. Nekolikanj bila mlajša je od mene, leto največ; pak saj tudi sam komaj bil sem med ljudi prave prišel, tolikanj da dobro vedel sem, da tič ni le za scanje dober."
Bila Tinka zraven glasno je posmrknila, iz naročja roko dvignila, solzico si malo slano utrnila. Potrla zelo jo je Mojca z besedenjem svojim nemarnim, v jok jo spravila, zares bila deklina nevzgojena je čez Tinko malo govorila ino iz nje se norčevala, na Živo!, moral bi ji sam eno okoli ušes pripeljati.
Pak storil tega takrat ni ino sedaj bila Tinka zraven njega je potrta na stolu čemela, za veselico glasno ino veselo, takisto kakor Kvaternik, se ne menila. Ko mogel bi kaj reči ji v vzpodbudo, prenoviti duha ji uplahnelega, razsvetliti misli ji ino nasmeh na obrazek lepi bledi ji pripeljati, storil kojci to bi.
Tako bil le roko ji močno je ponudil v podporo; očke mokre bila po njem je deklica dvignila, v svojo mehko roko vzela ga, narahlo stisnila.
"Dobro storiš, ko pojdeš ino se razvedriš," dejal ji je vzpodbudno. "Tamkaj Katja v strežbi je," pokazal čez plesišče do znanke nje noseče je, ki pri piva sodih se mudila je, vsem točila, ki za pijačo so glas dali. "Do nje stopi in pogovor kak načni; dobro delo bode ti."
"Misliš, Kali?" se glas ji je tresel.
"Seveda; pojdi ino stori."
Počasi bila vstala je ino po kraju skedenjskem se odpravila, videl Kalandir je čez ramo, da resnično bila do Katje je stopila, tamkaj nato ostala.
"Dobro si jo odpravil," bil od strani dejal je pastir. "Kakor bila se žalostno držala je, človek mislil bi, da težave večje kake še ima od mene. Smrkala bi ino postrani gledala cel večer."
"Kar pij ino mir daj," odpravil ga Kalandir je, vedeč, da Kvaternik ne misli resno; bil le od spominov ino pijače je zaveden.
Bržkone bil bi mu kozji pastir še mnogo veliko o svoji umrli zaročenki pravil ino pripovedoval, pak sam bolj bil v skrbeh za Tinko milo je, zanjo bolj se brigal je, zatorej vstal od mize je.
Imel kaj drugega v mislih početi ni, ves čas pri kozarju tudi mogel ni sedeti, plesati pak se tudi mu vseskozi ni ljubilo, zatorej po skednju bil pot je našel prvo do točilne mize, tamkaj krščenica vaška hitro mu postregla je s prigrizkom toplim ino svežim, ga sramežljivo je pogledala, se videlo ji je na obrazu, da prav rada se z njim po skednju bi zavrtela, nakolikanj se po prostoru od tod je razgledal, žvečil pridobljeni obrok tople hrane.
Plesalci bili so v številu velikem naokoli zbrani, pak takisto nabralo se takistih ljudi v skednju je ta večer, ki imela so nakano pokazati drugim, ne umetnosti svoje plesu na, pak pa znanja ino spretnosti pri prascev rejenih podajanju. Tekmovanje bilo je v pripravi, glasovi cvileči preko vrveža ljudskega se je čulo, kmalu bodejo svinčeta po zraku letela.
Videl je, da Tinka bila več v pogovoru s Katjo ni, novega plesalca je dobila si, z Rogomirjem bila v množici je na sredini se vrtela. V bližini Mojce bil zapazil on ni, nevzgojena punca, katera krčmarjeva gospodična je bila, drugod se verjetno je gonila, bila lahko Tinka v miru se družila je z drvarjem. Da le vesela ona je bila.
Pijače popil nocoj veliko je, preveč nemara vsega je bilo, pak ob dobri ino mastni hrani vaški, ki bila na tej veselici laški je postrežena, moral poplakniti vse dobrote spečene ino nakuhane je z nečim. Bil mehur mu pak le toliko je zmožen nositi; napotil ven se je, da izprazni se.
Mraz zimski, ki moral nadomeščen že pred tedni biti bi od pomladnega vetriča toplega, pozdravil ga je neprijazno, sneg bil bel je ino pomrznjen okoli štale vaške, malo ljudi bilo je zunaj po opravkih se mudilo, hitro raje spet v toplino skednja ino hiš se skrilo; gruntal je Kalandir pri sebi, da še Tulgor v takem mrazu zunaj ne bi se z deklino zabaval.
Temno bilo je ino pusto prazno kraj vaške hiše plesne, večer se v noč je počasi, ali vztrajno baš premikal, le kupi snega ino dreves oddljeni štrclji osneženi ino pomrznjeni bili so oblike nejasne.
Na stran nekolikanj je stopil v temo, z luči brljave, ki od vrat vhodnih kajže laške je svetila, skoraj v par zaletel se, ki iz temote zimske se je vzel. Bil deklič je v smehu se prestrašil, poskočil, pak mladec spremni umiril jo je, privil k sebi, naprej sta od njega šla, hihitala se deklina je glasno. Spoznal je Kalandir nato, da v zmoti hudi bil je on sam; za Tulgorja mesene posle bilo premrzlo ni.
Skoraj bil je že hlače do konca odpel ino meso v mraz negostoljubni podal, ko od hleva se vrat škripanje začulo je glasno, počasi bil nekdo je ven prišel. Na Peruna!, živ človek še tukaj miru nima.
"Kam si se skril?" vprašala je, ko bliže je prišla. Bila je Tinka.
"Kod vidijo, gospodična" del je, odprt proti njej se obrnil, "ravno kanil scati sem."
"Mhm; kako s stvarjo je, vidim," pokimala je ona, nekolikanj zardela. "Bil kar samo si me notri nameraval pustiti, drugod zabavo si iskati?" Pristopila mu za hrbet je, okoli z rokami drobnimi šla, zaobjela ga, s prstki mehkimi curek po snežini mu vodila.
"Videl sem, da bila si drugod plesalca si našla, z Gromirjem sta bila skupaj plesala." Preveč ostro je vprašati naravnost upal si ni, imela ga v rokah je namreč, v oblasti.
"Malo bila sva vrtela naokoli se, da," potrdila je deklica, vodila po belini tekočo pot rumeno, kakor da pisala kaj bi; tako mu vsaj bilo je poznano, kar bil je od Kvaternika dela čudnega videl.
"Opravičil se mi zavoljo Mojce okvarjenega jezikanja je, zastran nje izrazil mi skrb. Pozoj jo požrl!"
"Da le z njim sedaj ali drugim kakim vaščanom plesala ne bodeš; nenazadnje mene hotela spremstvo si za;" del je, malo se zdrznil, ko prijela trdno bolj ga je. "Um; saj ne, da jim branim."
"Boj ti se ne, z njim ali Tulgorjem bodem se kaj veliko nocoj družila ne. Ali nemara Gromir me še kaj za plesanje pobara; če le poskrbi on ino osnaži se, da sline prasice na njem bode ne."
Od znotraj štale laške bilo se zaslišalo gromko je cviljenje, praseta bila so to v glasu, ki bil je velik ino mogočen, paren njim stasu; prašičev podajanje bilo se začelo je v Laškem.
"Takole; to moje ime je," ponosno bila je na krace v snegu pokazala, še vedno bila ga za meso mehko držala, s katerim bila je rumeno umetnino v snegu napravila. Toplo bilo v njenih rokah mu je.
Kako bila se takisti reči priučila je, vedel on ni, ali mogel trditi je Kalandir, da znala pisati je Tinka, četudi s stvarmi nekolikanj nenavadnimi za takisto početje. Da le kaka mora ali velesnik je začopatijo ne, takisti družniki, ki zoper znanje branja ino pisanja govore, ljudem ga v svarilo pred pogubo brane.
"Za tebe ime bilo več dovolj ni," dejala je Tinka, poljubila mehko ga na usta. "Nemara kasneje še kaj iz tebe lahko spravim." Se v poljubu izgubil njegov je odgovor.
"Čas bode verejetno pravi, da v notranjost hiše povrneva se midva; zamuditi tekmovanja jaz nočem," bila ga deklica za roko je odvedla, sledil ji je Kalandir braneč se nikakor.
"Pridi, greva pujske gledat."

V polnem razmahu bila je igra ta divja, običajih starih ino šegah starejših še teh bolj imela korenine je svoje v, bili si njih predniki praseta podajali že v davnih so časih; takisti bil njih je ino tega namen, da zimo odžene se ino proslavi pomladi prihod se brsteči, solnca toplega le-tega takisto. Svinjče eno obilno, ki bržčas tekmovalcu iz rok se je zmuznilo, bilo sedaj je po prostoru divjalo v sili živalski hudi, begalo semkaj inu pa tja, med ljudmi smejočimi, ki bili so tekmovalce vzpodbujali, se hotelo izmuzniti, med nogami pobeči, neuspešno.
Prebila se do mize svoje sta sedne ino jedilne Kalandir inu Tinka, posedla se ino po hrani posegla, imela še nekaj je spravljeno šarklja izvrstnega ona, v roženico nalil si je pijače nove on. Videlo dobro se je na kraj tekmovanja, koder zbrani ino odbrani med seboj so v spretnosti ino obvladovanju zmikljivih inu težkih živali se merili. Takisti bil namen tekmovanja je tega, da človek eden drugemu žival poda, ne da bi ta na tla jima padla, kdor bil zadnji jo spustil iz rok je, tam bil je izločen. Vsakega baš to primerno tekmovanje bilo ravno ni, le močni možaki bili so pri tem sodelovali, ostali neznalci, ženske ino otroci po strani so stali, vzpodbujali jih, podporne besede kričali, zabavljali v dobrem namenu med seboj ino na račun njih takenako.
Odpadali mnogi so hitro ino neslavno, ostala na koncu le dva sta obilna možakarja, ki poznal ju Kalandir ni, poleg njiju še Gromir, poznani gozdar.
"Ho!" zarjul eden od neznancev je, ko skupaj z živaljo zvrnil na tla se je, prašič obilni kojci jel se je v kraj spravljati, ubežati na varno. Ko bila sta še druga dva tekmovalca na tleh se znašla po hitrem postopku, držala oba sta vseeno prasca vsak del en, bilo je odločeno, da zmagala oba sta, nagrada bodede delila se. Zbrani vaščani bili so odločitev starešin gromko pozdravili, nazdravljali obema, bolj še pa sebi.

Sedel je Kalandir po plesu že ničkolikem na svojem mestu, požirek močne kapljice bil mu blizu je vseskozi, hrane izvrstna vaška takisto bila je na dosegu. Pomenkoval se z ljudmi je mnogimi to noč, o prascov podajanju beseda tekla je, takenako s Kvaternikom ino Jožo, Kalužnikom starovednim prenekatero zgodbo je bil izmenjal; kozar bil sedaj nekolikanj je boljše volje, mnenja svoja bolj vesela v pogovoru podajal. Večer ino noč bila sta lepa.
Tamkaj na sredi ni sobe bil zagledal Tinko je, na plesnem prostoru bila je stala, mila ino zala, deklica mala. Plesala sta ino se vrtela danes mnogo ino dobro, veselje bilo je na nje obrazu lepo videti, večkrat bil ga ji je Kalandir priredil.
Zagledal ga Tinka je mala, proti njemu obrnila se, nasmehnila, počasi z roko proti strehi pokazala.
Odprli so streho nekateri močni vaščani, odprli vrata strešna v nebo, iz nočne teme zimske sedaj bilo narahlo je v sobano plesno snežilo, okoli Tinke modre obleke se bele so iskrice vrtele v sapici rahli, vrtinčile z neba so, padale okoli nje na tla. Lepa bila je vedno ona, sedaj stoterno še bolj lepa je delovala, zimska vila bila tamkaj pred njim je stala.
K njej ga je vleklo, bil v trenutku čez prostor je prečni, v objemu sta našla se sredi snežink, ki padale so izpod razkritega neba.
"Za to bila sem prosila ino obetala," tiho dejala je Tinka, ko od poljuba nežnega sta se ločila, objeta tamkaj stala.
"Kako to mislijo, gospodična?"
"Za sneg bila sem obetala," šepetala tiho Tinka je, roke njegove v svojih držala. "Ko bil spet sneg bi, ostal v Laškem, pri meni bi ti."
"Tinka, četudi sneg zapade danes ino pa jutri, prišel čas enkrat vseeno bode, da naprej se odpravim," razložiti ji skušal je Kalandir. "Mogel tukaj za vedno ostati ne bom."
"Saj vem" dejala, pak videlo se je, da ve ne.
"Ino bilo to lepo ni, da za nadaljno sneženje ti prosiš, sneg ino pozebo. Ljudje drugi dovolj imajo zimske nadloge, čas za spremembe je zdaj, zamuja celo."
"Spremembe, da" pokimala zamišljeno je Tinka.
"Sebično od tebe bilo je, da zaradi mene vsem ljudem želela bi sneg ino mraz."
"Kakor porečeš," bila ga je deklica s poljubom umirila, preden nadaljeval z govorjenjem bi on.