Pomladni Solinar, part 20

DVAJSET


Nekaj dni kasneje bil je Kalandir v bližnjem gozdu, nedaleč od zaselka tega, ki se Laško kliče, drva cepil, potreboval jih Kvatrenik je, ki mu zatočišče dajal je, za kurjavo, stara skoraj že pošla so mu, novih natesati bilo je potrebno.
Na prostoru, ki manjšo, pa dovolj prostorno jaso tvoril v gozdiču je, postavljeno bilo sredi belega snega leseno tnalo je, na katerem Kalandir večje kose hloda, drevesa, ki prej podrl s sekiro je, tesal je, tvarjal manjša polena, velikosti primerne na ogenj za. Seveda je bilo potrebno po nasekanju les za ogenj prvo še osušiti, saj moker, vlažen za kurjavo primeren bil bi ne.
Zamahnil ponovno s sekiro, orodjem tem ostrim, ki pa lahko takisto se za orožje uporabi, po nastavljenem polenu je, preklal ga na pol. Pobral obe polovici lesni je, ki na tla sta padli, vrgel ju obe na kup ob strani, kjer še veliko jih ležalo v skladi je, čakajočih odnos na.
S potnega čela spolzela mu mokra je kaplja, kanila na snežena tla. Za trenutek Kalandir prenehal z delom je, oprl z eno roko na sekiro se inu vzravnal, z drugo otrl čelo si, pihaje vročo sapo razgledal se po okolici. Vsenaokoli zgolj videti bilo je gozda drevesa visoka listov brez inu zime beli sneg, ki prekrival tla povsod je, sekalčeve stopinje kazale so, odkod prišel je.
V daljavi zaslišal zdaj znani se je glas zvonov vaških. Vedel dobro je kaj so, pa vseeno vedno, ko začul njih zven je, spomnil se svojih sanj, bolje mor rečeno je, v katerih srečal s Kurentom se je. In ta ob koncu more umoril ga je.
Pa še nekaj drugega razen zlohotnega demona zimskega, ki naj pomlad prinašal bi, pa na spregled v deželi ga bilo ni, kod se klati, ljudstvo pomlad potrebuje, ga v mislih je skrbelo. Vedno bila prisotna v sanjah je tudi vilinka. Res, da ni bila na pogled ali po imenu vedno ista, pa vseeno so bile si podobne, vilinske deklice, izgleda lepega, pak usoda njihova takisto vedno hudo strašno krvava.
Pomišljal je Kalandir, da nemara Kurent želi v sanjah se ga dokopati, ali pa morebiti Solinar, vilinka pak nasprotuje jima, v sanjah mu pomoč nudi, nemara sama za svoje posle neznane si ga želi. Pogovor s Kalužnikom bil mu je zamisel eno novo temu še pridodal; kaj če sojenice z njim kake načrte zlovešče imajo. A vedel dobro ni, kaj res je; to bile zgolj njega so domneve.
Naenkrat, iznenada, po hrbtu spreletel ga ledeno mrzel srh je, dasiravno vroče mu od dela dolgotrajnega bilo je. Zazdelo se mu je, kakor da nekdo za njim stoji, pripravljen da napade ga. Ozrl se čez
ramo je Kalandir, sekira v rokah pripravljena bila je za zamah, a glej Vedomca!, tam bilo nikogar ni.
Zgolj huda slutnja, dejal si Kalandir je, namenil se, da z sekanjem drv nadaljuje, še nekaj večjih kosov mu je preostalo za razsek sekirni.
Začel pihati je še bolj hladen veter, tuliti, zavijati okoli dreves, snega zametov. "Huh?" zasopel Kalandir je zmedeno, zakaj zazdelo se mu je, da v vetru sliši iz sanj poznani glas; tuljenje grozovito, tako, ki le Kurentu je svojsko!
Prijel sekiro ostro je, razgledal se po okolini snežno beli; nikjer nikogar.
Meč bil s seboj takisto v morebitni bran pred hudim si prinesel je, ležalo rezilo spravljeno je v okrašeni nožnici, kraj na snegu mrzlem.
Nenadoma za hrbtom zazdelo se mu je, da sliši težko, globoko dihanje, sopenje kakor. To znano mu bilo takisto je; Kurent je tako se v zadnji mori slišal, glas od sebe dajal zlovešči.
Pa obrnil se v tisto stran je, odkoder sopenje je prihajalo, pripravljen, da zagleda črno ino belo pojavo
Kurenta, demona tega tujega, Perun ga vžgal!
Spet nič. Zgolj in le, samo debla inu veje dreves, kupi sneženi.
Že skoraj se po nekaj trenutkih napetosti Kalandir pomiril je, ko spet zazdelo se mu je, da sliši v hosti korake težke, pokanje, njih pogrezanje v sneg trdi.
"Sedaj dovolj je!" zadrl se Kalandir je v smer, kjer umislil si sovraga je. "Pokaži se, da naposled skusiva se midva!"
Ostal je brez odgovora, prikazal se takoenako ni nihče.
Zato pa veter je začel zelo čudno pihati, Karantancu se dozdevalo je, kakor da poskuša oviti se okoli njega telesa, zadržati ga na mestu. In takisto megla, gosta, siva, se spustila je, kakor veter se vrtinčila je, ovijala okoli Kalandirja.
Iza dreves okostenelih debel bledih, snegom z okrašenih ledenostrupno, bila izvila se postava sloka je, počasi ino koraka umirjenega, rahlega bližala se Kalandirja kraju sečnemu je; vrtinci beli snežine hladne bili obkrožali so dekle neznano, ko prihajala je bliže, veter bil od strani lase ji temno rjave, kostanja to bila je svojska barva, na obraz prijetni, bledi nosil je, dospela neznanka je.
"Lahko svetuješ mi, kod pot najkrajša proti Vesinam pelje?" Glas imela nežen je, nadzorovan ino prijeten, pak odločnost skrivala se v njem je takisto.
Obleka bila je preprosta ino bela, lepo zapolnila jo deklica je, preko trebuha polnega napeta bila je oprava, razkrivala nje visoko nosečnost.
"Um, seveda, kakor gospodična vprašajo," pokimal je Kalandir. Bil toliko se že spoznal na kraje te je, dni nemalo veliko prebil je v Laškem to zimo, da vedel je, kod selo Vesine nahaja se; pot bila vodila najboljša mimo župe je laške, nato dalje na vzhod. "Če pri Laškem mostu zavijejo levo ino pot spluženo sledijo, do poldneva morali dospeti bi tja."
"Laškega mostu, rečeš?" bila neznanka vesela ni, srepo ga gledala. "Pot lahko do tja mi pokažeš, znana mi ni."
"Malo na tesnem sem s časom," osorno odvrnil je Kalandir, sekiro v novo poleno zasadil. "S sekanjem vsem tem ino pa spravilom lesa dela veliko imam še. Bi lahko sama tja odšla?"
"V takem stanju?" je ta zmajala z glavo. "Kmalu bodem porodila. Čas se mi bliža ino rada dospela do cilja pred tem bi. Bi lahko ti kaj na to pomogel, kmet?" Nekako jezno bila je po nasekanem gledala.
"Poslušali sedaj, gospica," se je vzdignil na tnalu. "Za pot so me vprašali ino odgovor dobili, sedaj pak gredo naprej naj. Delo me čaka." Rekši bil je po novem kosu drevja posegel.
"Kaj veš ti, komu namenjaš takove besede?" brado bila vzdignila v vprašanju je ženska.
"Mrhi, ki teži ino preveč sprašuje."
"Kmjet! Za navadno vaško deklino ti me imaš, a?" Stala še vedno pri miru je zraven, pak zdelo se Kalandirju je, da večja postala je. Ino ne le zaradi obsega trebuha.
"Tako se obnašajo že, četudi lepše odgojene srečal sem v Laškem."
"Vilinka sem, od trnovskega gozda rodu. Spoštovanja malo pokaži, kmet!"
"Em, morebiti; če tudi oni se lepše obnašali bodo." Baš jako nadležno bilo je, ko govorila ino ponavljala 'kmet' mu je. Nenazadnje bil Kalandir sam je od koseške rodbine, dasitudi za takistega se v javnosti laški imenoval ni. "Če gospodična lepi so, pravice to daje jim ne, ostale črtiti."
"Bi ti rad kaj dubu, kmet?!" prestrelila ga s pogledom svojim je ostrim samoimenovana vilinka.
"Lepo prosim, hrane kaj, ali pijače dajo naj. Ali; bili so nemara kake druge usluge predlagali?"
"Bedak ubrisani!"
"Tako lepo ljudi klicati ni, punca," sekiro na stran je Kalandir odvrgel, v sneg jo je spustil. Bliže je stopil ino porekel. "Torej gospodična radi do Vesin bi danes prispeli, za otroka poskrbeli."
"Tako. Kmalu mi bode voda odtekla."
"M-hm, ino pomrznila še v zraku ob takem vremenu. Lahko jih do mostu odpratim ino pot nadaljno od Laškega pokažem. Zmoči naprej ti bodeš morala sama."
"Bo že šlo, saj nisem človeška mladica posrana." ponosno bila je vilinka glavo dvignila. "Pot vodi."
Od kraja koder bil drva je sekal bilo daleč do župe laške preveč ni, vsaj po vremenu inu času letnem drugačnem, pak sedaj se potovanje kratko po gozdu zimskem sprevrglo v počasno je gaženje, dasiravno le do gležnjev vdiral se sneg je sveže zapadli. Gazila tako predse sta onadva, sapo vročo puhala.
"Imena ti bila mi nisi svojega naklonila," podal je besedo po času on nekem.
"Tako"
"Jaz Kalandir sem."
Ko bila na to le pokimala odsotno je, prek rame ozrla se ino nekolikanj prestrašeno spet nazaj na njega spogledom pristala, del je tako "Mislil sem ino domneval, da tudi ti povedala ime svoje bodeš."
"Oh. Tako. Razumem," nekaj drugega bilo vilo vznemirjalo je, mir ji kalilo. Nemara bila deklina le predporodno prestrašena je; kdo bil bi ženske, ino vilinke tega še poleg!, razumel.
"Jasna sem," bila je tiho dejala, za trebuh nato se prijela, postala nakratko, zrak mrzli v pljuča zajela.
"Bode s teboj vse v redu?" vprašal je Kalandir. Upal je, da nositi moral bode je ne. Tako že bil je nasekana drva v gozdu pustil, le meč sedaj prepasan imel je, ino moral kasneje ponje spet iti bo.
Z bolečino vidno jasno na obrazu bila Jasna je pokimala, naprej za njim stopila.

"No, dobro," bila je Jasna besedo povzela, na čistino bila sta gozdno novo prišla, drugo že odkar do Laškega napotila sta se. "Tod bila upam še nisva, pak lahko zatrdim ti ino povem, da tole Laško ni."
Za njo bil je Kalandir na drevo se naslonil, počil ino sopihal v mrazu.
"Izgubil si naju, bedak." Zmajala bila Jasna z glavo je, roke na prsih karajoče prekrižala.
"Ko ne bi bili vseskozi nekaj pameti solili mi, dospela pred časom že bi," jezno podal je Kalandir. "Z vsem spoštovanjem ino klanjanjem, katero gospici priteče, seveda."
Ozrivši naokoli bil videl le snega kupe je velike ino bele, dreves neznanih obrise ino hribine, ki bile so naravne zmrzali pokrite od. Mostu nikoder ino Laške vasice še manj. Vedomec vse skupaj vzel!
"Časa veliko več nimava," dejala je Jasna. Tekom poti večkrat postati sta morala, dekle bolečine predporodne trpela je, upal je Kalandir, da sredi gozda se spravi rojevati ne.
"Kaj je to?" bila vilinka je na vrhino stopila, višje ino dlje tako videla njega od. "Tamkaj." pokazala je z roko, koder bila se reka mimo hiš zlivala je, zraven bil most je postavljen. Laško naselje, le skozi gozdiček ino nižje spustiti se morata. Lahko od tod nadaljeval ona bode naprej.
"No, vidiš. Tam most laški je, pot vodi odplužena proti Vesinam. Sledi ji," povzel je za njo, namenil sedaj nazaj se v gozd zasneženi, polena odnesti mora.
"Kaj spremil bodeš me ne?"
"Nak. Pak nisva se plačilo za zmenila še," bil je dodal na to, dodatno se nečesa domislil. "Spremstvo ino vodenje zastonj more biti ne. Pa še pozimi je, mrzlo ino sneženo."
"Ničesar razen plenic s seboj jaz nimam," bila odkimala Jasna je. "Kaj tako me ti gledaš?"
Polna bila je ino zaobljena Jasna, mesa mehkega ino toplega bila vilinka je. Pravšnjega za v roko ino posle drugačne mesene takisto. "Popredi bila si drugače ponujala," del je z nasmehom nagravžnim.
"Bedak!" bila je Jasna v bleda lica rdečico dobila, ko spoznala je, kake vrste plačilo on v mislih ima. "Če ti misliš, da ti bodem tukajle dala; sneg je ino noseča sem. Kaj si ob pamet? Mah, saj ni za verjeti; ljudje resnično izprijeni ste ino pokvarjeni!"
"Povsem mogoče, a plačila še vedno ne vidim."
"Daj ob drevo si ga podrgni!"
"Ne misli, da si ga ne bodem! Pravzaprav bom s teboj odšel v vašo preklicano vilinsko vas, tisto znano ino sveto lipo naskočil ino zrabil na očem vseh vas od Vedomca zadetih mrh, potlej pa še tebe tam pred vsemi v mehki travi nasadil, z ostaline lipe vejo te v lepo vilinsko ritko napičil!"
"Saj ne bi" bila Jasna pretresena je, tiho govorila.
"Kar glej me, punca." Rekši bil je meč izdrl nožnice iz, golim rezilom z ob vrat nje bledi podrsal.
"Kdo sploh ti si?" vprašala ga Jasna je, kakor da prvič dobro bi videla ga.
"Jaz sem možakar z ostrim mečem ino trdim tičem. Na delo se spravi!"

Gozd zasneženi bil miren ino tih je, le krokarja pokrik zlovešči jako zelo zarezal v mrtvo tišino zimsko je, izvijal počasi se v zamegljeno nebo. Vsaj snežilo še ni.
"Čas odhoda, mrha," bil je Kalandir pošten oblak tople sape v zrak strupenomrzli puhnil, hlače svoje bil skupaj si zavezoval, toplo oblačilo kožnato nudilo mu zaščite pred pozebo zimsko ni nikakršne, Morana kruta ti tako moraš biti!
Odsotnega pogleda na snegu klečeča bila ga Jasna je premerila, z roko sneg tal z zajela, usta bila v nesla belino, oprala luknjo si lepoglavno. Slabost predporodna bila vilinko mlado je mučila, telo ji stresala v krču ino vročico rdečo na obrazu ji storjevala, težko bila je deklina živela.
Sneženi delci mali ino svetlikajoči od nje oprave bele so bili zleteli, ko vstala iz snežine Jasna je, zaprašilo se je ino zaiskrilo, otresla prašino je od sebe, pogladila tkanino belo ino tanko čez svoje obline.
Zavoljo sile nujne ino mraza okoliškega ostrega bil se Kalandir mudil ino ukvarjal kaj posebej z odlaganjem oblačil svojih ni, le hlače bil si snel je, medtem ko Jasno bil z besedami ino mečem ostrim pripravil do tega je, da slekla se mu vilinka do golega je, lahko bil nagledal se je mesa postave polne ino mlade, meso sveže ogledal, dele tople ino vlažne nato izkusil.
Prvo bila Jasna pod njim drgetala zavoljo mraza ino strahu je naga, kurjo polt zadobila po krajih zanimivih, pak kaj kmalu bila oba sta ogrela se, ko Kalandir vanjo vztrajno je rinil, vilinka na koncu tresla se iz razlogov drugih je, vsaj tako rad si domišljal je on.
"Kaj rada bi še enkrat ga v usta dobila?" del Kalandir je, dasi vedel je, da Jasna za takiste posle bode pripravljena ne, pak nemara vseeno kaj toplega bi rada pojedla. "Tudi prav," rekši bil je meso svoje na varno ino toplo v hlače kožnate spravil.
"Kdo bil ti ga je napravil?" vprašal postrani je, uvidel nato brž, da deklina pripravljena na pogovor ravno ni, zakajti spet jo krč v trebuhu je zgrabil, sklonila se Jasna je ino vsebino želodca dvignila, snežino sveže polila.
"Zakaj zanima te to?" s počenim glasom vprašala vilinka je, ko mogla spet govoriti je, roke drobne bila okoli otroka sklenila je.
"Saj drugače o stvareh ino poteh vaših zanimam niti najmanj se ne, s pripadnicami vaših vrst opravkov niti najmanjših nočem imeti." zagotovil ji Kalandir je, meč si pripasal. "Ali nemara bila si s kakim nevednim pastirjev v senu valjala se, tako za zarod vilink poskrbela."
"Motiš zelo o tem se, kmet"
Tako bilo vedenje je splošno v deželi ino ljudem skoraj vsem jasno poznano, da zavoljo manjka svojih lastnih plodnikov vilinske mrhe s tistimi človeške se vrste parijo, za vrste nadaljevanje svoje tako nemarnice poskrbijo.
"Zguba negodna zagotovo ta bil je," razsodil je Kalandir.
"Zguba, porečeš?" vzrojila je Jasna, grdo ga pogledala. "Motiš ti se; lepše ino bolje odgojen bil je od tebe, to lahko zagotovim ti. Ino vedel je, kako pravilno se z žensko ravna" Pihnila prezirljivo je. "Če vsi takisto ravnate s svojimi deklinami, čudim se ino sprašujem, kako da še množite se. Resnično, vaša vrsta prej bode odmrla kot moja."
"Zguba bil je," potrdil je Kalandir svojo besedo. "Če bilo količkaj ga v hlačah bi, poiskal si deklino med domačimi bi, tako pa revčka bile ste mrhe izkoristile, ker dedcev lastnih ne premorete."
"Mnenja najboljšega ti vilinkah o nimaš, ka-li?"
"Ne, a res? Nisem opazil, sploh ne," posmehljivo bil je Kalandir del. "Počasi ti pride."
Zabrusiti nelepega kaj ino sočnega zelo zagotovo hotela mu Jasna je v tem, pak bilo se od gozda sneženega tuljenje začulo, svinjsko poznano ino sovražno bilo je delovalo, Kalandirju postalo jasno pri priči je kojšnji, kaj vzrok temu je ino pa bobnenju zvoncev mogočnih, imel priti bržčas pred njiju na plano je Kurent, ovnar.
K mrhi vilinski se hotel obrniti je ino nujo veliko izbesedovati, da hitro od tod morata iti, beštija huda nečloveška v njiju smer gre, pak prehitela ga Jasna je, vstala ino dejala: "Za menoj demon zimski je, hitro stopiva."
Reči potrebno to Kalandirju ni dvakrat, še enkrat bilo bi preveč; jela sta kojci stvari svoje skupaj pobasati, za roko bil je deklino prijel, v gozdu nemara poiščeta spas si nujni pred silo naravno, katere oblika Kurent bil preklicani je udejanjena.
Veje bile so napoti jima premnoge, snežina bela ino pomrznjena za hitenje priročna bila nikakor ni, zameti pak skrivali nevarnost so nevidno, v trenutku lahko človek nogo si zvil bi ali pa zlomil, ko v luknjo zasneženo, globočino nevidno zagazil bi neprevidno, upal je Kalandir ino na Vesno obetal, da med begom med drevesi neznamimi, takista nesreča ju ne zapopade; že Kurent bil je preveč.
"Lahko gospodična povedali bi, zakaj beštija nemarana za nama se podi?" vprašal je Kalandir, brez daha na hlod trdni lipov naslonil se, na kratko počil, Jasna bila je ob strani izmučena teka od na tla klecnila, varovalno bila roke ob trebuh položila.
"Zgodba je dolga ino razvlečena, predolgo bi trajalo," tiho dejala vilinka je, na stran poslušala v sneženo tišino, če Kurenta stopinje ino zvoncu se slišijo: Le sopenje njuno glasno ino gosto v zraku ledenem sprva zaznavno bilo je, nemara bila sta na varno utekla, že v praznih upih menil je Kalandir, pak nato bilo zopet zamolklo udarjanje zvoncev orjaških zaslišalo se je, bil je bližal se jima počasi a vztrajno zimski demon.
Drugih časih ob bil ga Kurent lovil je sanjah v, nikoli bil na druge se ljudi spravljal ni; tokrat pak bila vilinka njega tarča nemočna je, vedel kakove usode bile so sopotnice njega sanjske umrle.
"Resnično, drugič o tem mi ti več poveš," strinjal se Kalandir je, za roko jo ničkaj nežno s tal povlekel, Jasna bila skoraj naprej v sneg padla je, naprej morata iti, hudi stvor za njima prihaja. "Če preživiva vse tole, seveda," dodal je.
Tekla naprej sta ino počezi po gozdiču nepreglednem, smeri preč Kurenta od, vsaj tako upal je Kalandir, vilinka v pomoč bila mu nikakršno ni, popotnica tuja v kraju le-tem, spotikala mnogokrat se in boleče, kletve ob tem spuščal je on, dečva pak moči hranila je, tiho dohajati skušala njegove ubegle korake, dasitudi mogla kaj bolje kot hitro hoditi več ni.
Zatekla pak sila naravna Jasno je v teku, zatulila v bolečini predporodni je strašni deklina, zajokala, njega roko vodečo spustila, se v snežino zvrnila.
"Brž pokonci! Naprej morava iti!" rekši to bil je Kalandir v obupu spoznal, da Jasna naprej več ne more, bil čas njen prišel je prehitro, porodila ona na jasi tej bode. Na hrbet legla v mrzlo snežino je, belo obleko tanko ino dolgo ne tolikanj povlekla kot strgala s trebuha je svojega vilinka, na otroka pripravila se.
V tem bil na čistino je gozdno s snegom pokrito s korakom trdnim ino namenom nemarnim jako zelo prišel Kurent, Svantovit Vrhovni bil mu opravo belo mrtvo črno ožgal!, na robu čistine postal ino žrtvi svoji zagledal, lahko bil nemarnež v notranjost Jasne je videl, ko razkrečenih nog bilo dekle pred njim sneg sveži pograbila v bolečini je, pršec izstisnila med prsti, v solzah na otroka prihod upala.
"Otroka... dobiti on... sme ne" bila je med krči izdihala, "Obljubi mi..., Kalandir."
Pokimal na to je le on, med žensko ino demona postavil se, meč svoj nožnice iz potegnil, zoperstavil se Kurentu, kaj drugega tako prostalo mu ni, pustiti same tukaj mogel je ni, ko pak stekel naprej bi, dohitel bi ga zlodej, kakakor še vedno do zdaj.
"Pridi bližje, nemarnež, Morana te ohladila!"
Ino, glej!, od neba sivega bilo udarilo hladno je, smeri vetrov štirih vseh takisto, iz tal belo stlanih mrzlo bilo v skupno šlo je, mraz smrtnostupen bil se združil je v njega meču, postalo njega orožje je drugačno, ostrino svojo ohranilo, ne iz kamnine rude, pak vode zmrznjene jo dobilo, izspremenil se meč je Kalandirja v ledeno svečo; ledeniko svetlo, najčistejšo ino najhladnejšo, najostrejšo.
Kalandir je vedel; Morana resnično za sebe meč je vzela, ohladila ga v ledeno svečo.
Kakor, da v živo meso bi ga zadelo s strelo, zastal je Kurent ino zatulil v bolečini, poti pol do Jasne, katera rojevala je v mukah, krvavo bilo od nje nog je teklo, prstani srebrni trije na prstih izstopali so ostri, rezali v meso dekleta.
Do moči čarovne ino nenavadne prišel je, kako vedel Kalandir res ni, pak na Kurenta ledenica bila delovala dobro je, bliže upal si demon pomladni ni, na razdalji varni stal, grozeči bili so plameni rdeči mu iz usta ino oči izhajali, zmaju rdečemu nalikoval.
"Večno mogel zdržati takole bodem ne," dejal proti Jasni je, pogledal kako je z njo. Zvijala se v krču je vilinka, iz sebe otroka spraviti skušala, glasna bila pri tem jako zelo. Od sveče ledene bil mu hlad prehajal je v telo počasi ali vztrajno, zanohtalo se mu na prstih je, stresalo po rokah ino trupu, misli jako hladne so ga obhajale. Če pogubi ga Kurent ne, Morane darilo neprijazno izkaže zanj se usodno.
Krvavo bil se beli sneg z rdečino izmed njenih nog pojil je, slina bila Jasni s solzami iz ust je mezela, prsi polne bile mleko so polivale.
Le plapolanje ognja Kurentovega ino veter hladni od strani severne bil slišen je, preglasila vse to na koncu Jasna je; s krikom matere bolečim ino jokom z otroka bilo skončano je.
V roke nežno bila vila je otroka vzela, na prsi si ga tople položila.

"Morem... več... ne" dejal je Kalandir, na kolena izmučen ino podhlajen padel, sveča krasna ino svetlikajoča iz rok premraženih ino otopelih mu je zdrsnila, žvenketaje kakor najtanjše ino najnežnejše steklo se na belem snegu razbila. "Oprosti..."
Ob strani videl Kurenta je on, kako do Jasne šel z namenom hudim je, težkimi koraki, zanj se menil ni. Zakričalo bilo dekle je v smrtnem strahu, ko z ježevko bil ji demon otroka s prsi zbil je, utišalo na to, ko glavo ji razbil je Kurent v enem mahu. Sočno bilo se slišalo je, ko cepanico iz krvave gmote kože ino mesa potegnil ven je, krvavi pršec ino kosti belina sta ostro v oči se ji zarila.
"Neeeeeeeeeeeee!" zatulil Kalandir je, pak storiti mogel ni ničesar več za njo ali njeno dete.
Noro se mu storilo je, z močmi ki vedel ni, da v njem so še, na noge spravil se ino kraja tega hudega, morišča utekel. Kakor divja žival se splašil je, zarjul in z rokama pred seboj pognal se v smeri vasi mu znane laške, vsaj upal je ino Živi obetal darove mastne, da v pravo se smer nameril je.
Veje mnoge so bile ga v obraz zadevale v teku hitrem, preko štorov ino podsnežnih pasti nemalokrat se bil je zvrnil, odnehal pak ne, Kurent bržčas za njim je bil v jagi.

Dospel dokaj hitro, a zanj še vedno prepočasi, do prvih hiš naselja je, pak ustavljati se namenil ni, dokler na varnem, pri Kvaternika poslopju kmetčkem ni. Morda tu v vasi, med ljudmi sovrag, Morana ga vzela podleža!, ne poišče ga.
"Si mar zblodil, prijatelj?" začudeno ga premeril s pogledom svojim je Kvaternik, pastir kozji, ko zagledal je Kalandirja, ki opotekel se proti njemu je, stal pred kočo svojo leseno je, namenil se je proti staji svoji, kjer koze, ducat inu pet povrh, imel nastanjene je.
"Kje drva za kurjavo imaš, po katera poslal se te? In nenazadnje, kje sekira je? Ne reci, da izgubil si jo ti, drago me v dobrinah, siru inu mleku stala je."
"Pusti sedaj sekiro," zasopel dejal prestrašeno je Kalandir, naslonil se na ograjo bližnjo. "Inu na drva takisto pozabi za trenutek." Ozrl se po ulici je, nemara Kurent sledil mu je. Kvaternik začudeno ga gledal je, mislil si nemara je, da Kalandir se napil je ponovno, ali pa morebiti od napora telesnega v šoku je.
"No, razloži mi, prijatelj, kaj tare te sedaj," dejal je kozar, stopivši bliže prišleka.
"Kurent, ..." izdavil Kalandir je, zbegano gledajo okoli. "On, ... Amm- ..." Nekako ni vedel kaj poreče naj mu. Da pove mu, kako v sanjah ga Kurent inu Solinar strašita, da vilink inu ostalih bitij sploh se ne omenja, pomislil bode nemara Kvaternik, da on znorel je, pamet mu opešala, zrabljena je.
"No, verjetno ti preveč si delal danes," presodil kozar naposled je, stopil k njemu, potrepljal po hrbtu ga, da ta skoraj se pot silo udarca zgrudil je. "Le pojdi spočit notri v barako se. Jaz prvo moram za koze v staji poskrbeti, nato pa pojdem v gozd po drva inu sekiro prinesem nazaj takisto."
Obotavljaje ga Kalandir ubogal je, drugega mu pravzaprav preostalo ni. Vedel sicer ni, kaj zgodilo se kozarju bode, čće sam v gozd zaide; Kurent pogubi ga hitro lahko, kakor bil zaklal je Jasno mlado.
V koči prostorni ino temni prostor svoj običajni našel je, zleknil se na mehko ležišče je, v kamižolo modro se zavil.
Čakal do vrnitve Kvaternika on je buden; Perun zahvaljen, srečno vrnil se je kozar živ, sekiro s seboj prinesel, polen dober jerbas takisto. Miru to le malo mu je dalo ino tolažbe manj še.
"Meč bil sem ti prinesel," dejal je Kvaternik, nožnico polno ino okrašeno njega orožja ob mizo prislonil.
"Um, meč, porečeš?" Čudno to bilo mu je, zakajti v rokah se mu popredi meč izspremenil je v ledeno svečo, orožje Kurentu pogubno. Pak sedaj spet meč imel je on, rezilo jekleno ino ostro.
"Tako. Pri polenih bil si ga založil, pozabil," pokimal je kozar. "Na stvari svoje pazi malo bolj."
"In kako z vilinko je?" vprašal Kalandir je v upu; nemara preživela Jasna je, otrok njen takisto.
"Kakih se znebiš," zasmejal se gromko je Kvaternik, čudno ga pogledal. "Nobene vilinke srečal nisem. O kakovih stvareh govoriš mi ti?"
"Nič. Pozabi. Malo blodim." zavrnil ga je Kalandir, na ležišče se nazaj zvrnil.
Ležal naprej je v izbi sam ino razmišljal o stvareh hudih, ki zgodile so se danes; dekle ino nje otrok bila sta izgubljena, od Pomladnega nestvora pogubljena. Ali pa bile vse to zgolj so sanje, kdo bi vedel. Mirkal je zaspati ne; preveč se bal je, kake sanje mogel sanjati bi.