Pomladni Solinar, part 21

ENAINDVAJSET


Neprijetno dejstvo vsem ljudem živim laškim prostro znano bilo je to, da mraz zimski bil še vedno neljubi gost je v deželi bližji ino daljni, sneg beli, ki spremljevalec bil je njega vsakokratni, takenako bil prisoten je; Morane bili so darovi hladni vedno ino ljudem sovražni; toplina ino svetloba , katerim silam naravnim božica Vesna poveljuje, z Živo si delo prepodilno ino plodilno deli, prišla še nista.
O namenu svojem jasnem, katerega dovršil je ta dan, zatrdno se odločil o vsej stvari, prišel je Kalandir povedat do hiše kovačeve, velike ino črne, po durih glavnih potrkal. Dasiravno bili kidali so pretekle dni ino sneg plužili, zmetavali vstran, bil nadstrešek je prepolen, naložen z debelim snegom, toplota notranje izbe kmetske pak mogla le tolikanj storiti je, da kratkotrajno se topila je snežina hladno mrzla, ubožen potoček bil s strehe se ulil je, sedaj mraz ino pozeba zopet sta zavladala, v ledeno svečo izspremenila ga.
Postrani so lasje mu rjavi ino dolgi v vetru severnem zanihali, ko vzdignil glavo je, pokonci stopil; odprla mu vrata Tinka je.
"Moj kresnik" bila je tiho izbesedovala, bolj za sebe, kakor v pozdrav, odsotno uhca kosmatega v naročju svojem držala, čohala ga med ušesi zajka, živalica bila v mrazu hudem se še bolj k nje mesu toplemu inu mlademu je stisnila.
"Zdravstvovali takisto, gospodična," del je Kalandir, naprej želel v izbo, pak Tinka bila že prej sama je na dvorišče stopila, vrata vhodna lesena inu težka trdno zapahnila. Otožnega obraza bila je ona, upal je, da kaj z zajčkom ni narobe.
"Zakaj sploh zajček svoj zvonček je izgubil?" vprašal je, ko po snegu trdem inu shojenem bila sta proč od kovačije šla, želela Tinka verjetno z njim ni pred otcem se meniti.
"Zajček porečeš," bila pogledala postrani je deklica, nekako na izgubi. "Kako na to si prišel?"
"Mali uhec me spomnil je," bil je na živalico v nje naročju pokazal, z roko zajka po kožuščku gostem pogladil, nato nje roke nežno objel. "Kar tako zvončka mogel izgubiti on ni; kdo ga odnesel, odvzel mu ga je?" Poprej bila Tinka obraza je žalostnega, ali sedaj bila se ji bledica z obraza je skrila, nasmeh rahel prihajal na plano je.
"Le zgodbica to bila je, bučko,"
"Ali vseeno rad vedel bi; otec kovač bili so ti zgodbo povedali, zagotovo tudi o tem več razjasnili." Ob nje strogega očeta omembi bil se obraz ji zopet stemnil je, žalostno pogledala Tinka je baš, malega uhca k sebi stisnila na varno, ob toplo modro obleko.
"Zaspal v razposajenosti svoji ino misli o nevarnosti ne, ta mali zajček," bila je deklica dejala. "Deteljica bila dobra je ino najedel se jo dokaj veliko je, blažen zaspal, zvonček čarobni ob sebi brez varstva pustil. Kako ino kdo bil mu odnesel ga je, vedel on ni, drugi gozdni bivalci še manj." Pogledala ga Tinka je pomenljivo, nadaljevala; "Kakovi nepridiprav bil je po njega lastnini posegel, vedel takrat zajček ni ino kasneje izvedel nikoli ni, pak občutek imel je vseskozi nenavaden, da v bližini nekdo na njega preži, zvončku njegovem prikrito hlapi. Um, tega želela Marinki zanči povedati nisem, prestrašila preveč nemara tako bi jo s tem."
"Tako"
"Resnično. Pak," bila je besedo Tinka povzela, pogovor v stran drugo speljala, "ti bil si danes do mene prišel; namenom kakovim, če vprašati smem?"
Objel jo v odgovor je Kalandir, mehko k sebi bil stisnil, na zajčka v nje naročju pazil, nežno poljubil na usta jo.
"Jutri vasi Laške jaz odhajam iz."
Oči bila deklica zaprla je, tiho še bolj k sebi stisnila ga, glavico lepo na njegova ramena slonila na; rahlo bila stresla se po životu je vsem, pogoltnila debelo, nazadnje dejala: "Vedela sem, da tako bode, ali nekako vedno upala, da vseeno ne pojdeš, pri meni ostaneš." Solzica mala se ji po licu je tiho spustila, slana ino grenka, bil jo Kalandir okusil je, na lice poljubil.
"Če morda sneg bil bi danes ponovno zapadel, morda" začela v upu praznem je ona, odkimal brž on je, zatrl v kali kar moglo iz tega bi biti.
"Četudi zamete danes naredi, na pot jaz svojo moram; časov veliko na poti svoji sem z doma, povrniti tjakaj se moram, čakajo me."
"Domov, da" bila je medlo Tinka ponovila.
Raje govoril ji ni, da zaročenka Jerica ga tamkaj že čaka, družina vsa koseška takisto; le popotnik dobri bil zanjo je on.
"Veš; zadnjič se Tulgor pri meni oglasil je," dejala je je Tinka. "Vprego svojo ponujal mi je prevoz zanimivi pokrajini zasneženi po."
"In, kako bili so se gospodična odzvali?" vprašal je Kalandir, vedel kakove načrte ima deklica v mislih; ljubosulje v korist svojo obrniti, njega pri sebi ohraniti.
"Nič še nisem rekla; kaj ti misliš?"
"Zahvali se mu ino povabilo sprejmi; mene tukaj več kmalu ne bode, novega si najdi." Baš težko to bilo mu z jezika šlo je, pak ubogal je nasvete Jože, starega Kalužnika.
"Tako"
"Kaj kdaj te bodem še srečala?" vprašala je ona, upa očmi polnimi ga milo pogledala.
"Kaj srce ti o tem pravi?"
"Morda. Upam."
Objel jo spet bolj trdno je, stisnil k sebi na varno ino v lase poljubil, žalost njeno želel odgnati, vedel da pravilno je storil.
"Pridi, bova snežaka postavila," bil ji predlagal je, ko mimo njive večje ob hišah prišla sta, zasnežena bila je ino pohojena ne, živali ino ljudje bili niso beline ponečedili. Nekolikanj bila se Tinka sprva obotavljala je, hitro nato k stvari se spravila, snega kose skupaj nosila, Kalandirju pri stvaritvi ledeni pomagala.
"Ko mogel bi, tebe obličje v snegu izpostavil bi," dejal ji po času je nekem, ko pridno bila sta kip beli polnila, za obraz našla kosov par oglja ino pa palica bila je za v roke snežaku.
"Beži no," se je Tinka zraven hihitala, na glavo lonec preluknjani, le kod ga je našla, poveznila bitju sneženemu; nasmeh bil na nje licih sedaj otroško igriv je, 'zabila na težave je svoje sedaj.
"Saj ti nekako podoben je, veš," podražil jo je, ko bila sta delo končala, izdelek sneženi si družno ležeča v snegu ogledovala.
"Mi-sliš?" bila je Tinka nejeverno pogledala belo nakazo.
"Oja; morda celo lepši od gospodične snežak je," zatrdil ji je. "Ali nos povsem tvoj ima, to je gotovo." Le kos starega korenja bil iz obraza je snežku molel.
"Pacek!" bila ga deklica okarala v smehu je, nenežno ga po roki udarila, pak smeha mogla sama več ne zadrževati.
"Oprostijo, gospodičan kovačeva," dražil naprej jo je, "pak tako je pač to" naprej pa več mogel besedovati on ni, polno roko bila mu Tinka snega je svežega v glavo zabrisala. Dolžan ji ostal Kalandir ni, vrnil četverno v sneženi obliki; oba sta v snegu ležala, z njim se obmetala.
Podredil si jo je na sneženih tleh pomečkanih, nanjo zlezel, omavžal jo dodobra, dokler deklica v smehu milo prosila ni za milost.
"Res škoda, da jutri odhajaš že, veš," nekolikanj otožno dejala mu Tinka je, noge svoje voljno razmaknila pod njim v snegu, še bliže nje mesu on tako lahko je bil, toploti mehki.
"Slap tu v bližini teče ino izvir vode vroče, ki tudi pozimi se ne ohladi, zraven se nahaja, v času zimskem vedno se oblike lepe ino zanimive na slapa zaledenelem zidu store; lahko skupaj si bi jih ogledala, svetlikajoče utrinke sonca na kristalnem ledu." Postrani bila pogledala je na snežaka belega ino sneženega. Mali uhec okoli njega se kobacal je, korenje nemara skušal doseči. "Oblike ino kipe zanimive narava v mrazu tamkaj narediti zna."
"Drugič kdaj, morda," bil ji dogovoril je, nadaljno besedenje zatrl s poljubom.
"Se še kaj danes vidiva, kaj vredi?" bila dejala je ino spod njega vstala, zajčka spotoma pobrala.
Obležal je v snegu on, s pogledom ji sledil, dokler se postava nje poznana v ulici do kovačije ni izgubila. Težko mogel misliti na Jerico sedaj je on, ko Tinka mala bila mu v očeh je; Žive mesečina, hudo težko!