Pomladni Solinar, part 22

DVAINDVAJSET


"Torej pojdeš jutri Laške vasi od, ka-li?" vprašal od mize Kvaternik je, kozar obilni, skupek listov popisanih pogladil, oblogo usnjeno čez obrnil, s pokom topim vso stvar zaprl. Popredi bil je po knjigi listal ino bral, vsaj tako se dozdevalo je Kalandirju, ta takistim poslom reče se, celo jutro bil zabil je s tem, takenako prejšnji večer imel opravkov je za mizo bralno. Cela čarovnija to bila je nepoznana, posli od mnogih združb oblastnih v deželi strogo prepovedana, s kaznijo varovana. Sedaj pak bil mu Kalandir je vest svojo ino namen jasni predočil; iz kraja tega sneženega on pojde.
Po premisleku daljšem, pri katerem v ozir vzel vse dosedanje zgode je, premotril skoraj vsako mož- nost, odločil se je Kalandir, da skupaj povije svojo bisago inu napoti naprej, proti domu svojemu se. Sicer zunaj v naravi še vedno bila je huda zima, sneg kopneti hotel ni, pak solnca rumenega takisto bilo že dolgo videti ni, ali on odločil se je tako, bolje nadaljevati pot, kot čemeti v tej župi, z grozo le čakati vsakega spanja, kaj veš, kake more spet imel boš. Menil on je, da morebiti njega strašne sanje o Kurentu povezane so s tem, da v bližini je hrib zemeljski, ki Kurentsko se imenuje, vsaj tako mu Kvaternik omenil med pogovorom njunim je nekoč.
Prijatelje ino znance tukaj si dobil je dobre, deklet godnih takisto manjkalo mu ni, le težko od njih vseh se ločil bode, pak stvar bila je taka ino nič drugačna; na pot je treba. Kar koli pak ga tam zateče, bode s tem se takrat ukvarjal.
Ko smoje namere obelodanil Kvaterniku je, ta sprejel je njega misli dokaj mirno, to ga nekako presenetilo ni preveč, saj ob prvem srečanju domenila sta se, da pri njem nastanjem bode bil, doklej ne napoti se naprej, sela laškega iz. Ino poleg tega pastir kozji bil sedaj bolj v žalosti je, vsaj tako se Kalandirju dozdevalo je, zavoljo svoje umrle zaročenke, katero bil izgubil je pred časom, ob vaški veselici spet spomine stare obudil, več žalosti kot sreče tako pridobil.
"Na poti srečo bodeš potreboval ob vremenu takem, privoščim ti jo ino želim obilno." Od sebe bil odrinil je kozar veliko knjigo, oči pomel si neprespane, branja od zgarane, vstavši mize od roženico eno v bil natočil mleko si, drugi polič tudi Kalandirju ponudil.
"Bil bral sem v knjigi tejle danes ino sinoči, prejšnje dni takisto," načel pogovor je pastir, "Zapiski to kaki učeni niso, znanja ino učenosti preteklih rodov tamkaj prav tako ne bodeš našel; le iz časov srečnejših besede so povzete, spomini moji ino občutenja dnovih preteklih, ki skupaj sem z Nežiko jih preživel."
"Tako"
"Zanimivo je to ino nenavadno, prečudno, kako spomini lepi tako se lahko ohranijo, s časom zbledijo ne. Preteko mnogo od nje smrti do danes je, ali ko bral sem zapiske svoje totega časa prelepega, kakor da spet poleg mene je deklica draga, skupaj da deliva lepe trenutke. Tako živo bil sem podoživel takove dogodke, katere zapisal sem srečen za spomin si; takrat vedel jaz ne, da edino mi to na srečo uteklo bode spominek grenki ostalo."
Spomnil se Kalandir je v tem na Tinke zajčka malega, dolgouhca bila deklica s seboj nosila vedno je, na mater jo spominjal je.
"Bil si takrat torej dogodke popisal v knjigo, za kasneje hrambo naredil jih," bil Kalandir je podal, leseni kozarec na mizo odložil. "Ali tako mislim; kaj pravi to podatki so, ali pak bila se resnica nekako izspremenila je, lepša ino drugačna postala?"
Postrani ga Kvaternik pogledal je, srknil požirek ino naprej govoril. "Kar bilo takrat med nama z Nežo je bilo ohranil sem v spominu pisnem, verno v knjigo prenesel; seveda lepše ino s strani moje to povedano je, opazovalec nepristranski jaz nisem bil. Ali nemara res kaj resnice v tvojih domnevah je."
Posmrknil je, odpil. "Ko misli ino občutke, spomine drage človek na papir prenesti skuša, delo to je dolgo ino naporno, predolgo traja to vse, ino čarovnija zagotovo tu nekakšna je posredi."
"Čarovnija, porečeš?"
"Dokler le v glavi, mislih so stvari ino besede, tvoje so ino nikogar drugega od; prenesene na papir, obliko pisno drugačno, stvarno one zadobijo; v knjigi bivajo, živijo. Z branjem podoživiš, na novo ustvariš te trenutke, misli, pak drugačne so od resnice, kdo nemara rekel bi močnejše, čarovne."
"Torej zato more ino velesniki zoper pisanje ino branje govore; moč skriva se čarovna v knjigah, lahko nevarna je ljudem živim," bil razsodil je Kalandir.
"Morda," se strinjal je kozar. "Pak bolj verjento je, da to moč ino znanje le za sebe ohraniti v tajnosti oni hočejo, za namene kake jaz ne vem." Ob tem spomnil se na pogovor je Kalandir svoj z Jožo; o sojenicah bila sta pred dnevi nekimi govorila.
"Morda pa nečesa me naučiš še pred odhodom," dejal je Kalandir, ko prej nekolikanj pomišljal je.
"Bi lahko naučil me, kako svoje ime obeležim, uporabljavši te 'besede', 'črke'?" Če že nemara nam- enjeno bilo mu je, da Kurent ali solinar pogubita ga, želel pred smrtjo svojo neželjeno je označiti svoj obstoj, da izgine on ne čisto v pozabo.
Kozar nekolikanj pomišljal je, pa nato nasmejal široko se. "Seveda, prijatelj," dejal je inu od mize vstal, sprehodil se po izbi. "Pak moraš razumeti, da naš narod, to je slovanski, pozna pisave, črk ustreznih ne. Nekoliko temu krive prepovedi so, ki jih peruniki in more oznanjajo, pa tudi sami smo si
krivi, da tako kulturo imamo, ki takih stvari pozna ne. A zato nismo nič manj vredni, čeprav nas drugi narodi postrani ali celo zviška gledajo."
Pogladil si neobrito strnišče je, naprej govoril. "Seveda dobro je, da človek, pravzaprav vsako bitje, tudi ajdi, pridobi si čimveč znanja. More inu druge podobne združbe menijo, da branje inu pisanje za Slovane ni, pak jaz menim, da temu ni tako." Pokazal je na 'knjigo' na mizi in na omaro, kjer še mnogo več podobnih predmetov je bilo postavljenih.
"Te knjige ki jih premorem, veliko so mi jih lahi v zameno za mlečne dobrine dali, pisane so v Slovanom nepoznanem jeziku. V njih so znaki, vsak posamezni predstavlja nek glas, skupaj pak tvorijo besedo."
"No, počasi," ga prekinil Kalandir z dvigom roke orokavičene je. "Jaz želim si le, da znal označiti svoje ime bi, nič več, nič manj."
"Prav, prav," dejal je Kvaternik, pomignil z roko, naj sledi mu. "Nič lažjega, kot to. Pojdi z mano."
Prišla na dvorišče pred njega kolibo sta, vodilo je do staje kozje, slišali njih meketajoči so glasovi se.
"Lahko povprašam, kako da za pisanje si ogrel se, prijatelj?" bil od strani dejal je Kvaternik. "Drugače vedno le zviška ino z neznanjem si o teh stvareh govoril."
"Um, bila mi Tinka je določene stvari storila," podal besedo je Kalandir, nato izpovedal vse, kako bila sta kraj vaškega senika v noči veselice po snegu pisala.
"He, he; punca te ima v rokah, vidim," se zarežal dobro namerno je pastir. "Ali; za jajca te drži, mirkaj inu popazi, da ti jih ne odtrga."
To povedši ino skupaj se krohotavši, Kvaternik se sklonil je, nekaj po snegu s polenom, teh sedaj bilo pri hiši spet dovolj je, saj kozar iskat je šel v gozd, kjer jih Kalandir je v strahu pred demonom zimskim pustil, risal.
"Poglej tole," pomignil je pastir Kalandirju, s polenom v roki kazal na ustvarjeno v snegu. Kalandir pobliže je pogledal, videl črte, vijuge v belem snegu zabeležene.
"Napisal tvoje sem ime," razložil mu Kvaternik je, pokazal na prvo vijugo, od katere so druge se nadaljevale v desno. "To -k- je, razumeš, nato sledijo -a-, -l-, pa spet -a-, -n-, -d-," pri vsaki označbi je zastal, pokazal nanjo ino istočasno pod že prej napisano nanovo počasi izrisal iste znake, "-i- in -r-."
Obrnil se sedaj h Kalandirju je. "Tako izpisano tvoje ime je v jeziku, katerega veliko narodov razume." Podal mu poleno je. "Poskusi sam."
Kalandir se nekolikanj obotavljal je, nejeverno gledal v nastalo sliko, ali kakor jo imenoval je Kvaternik, 'besedo', premišljeval, kako naj stvari se loti. V življenju svojem že veliko skusil je; boril z Ivari se, ajd jih shodil!, Siveri ino Ganobi ter klal beštije silno hude, čudrake, medvede, muflone. Ali pisanje, tega bil še počenjal ni.
Počepnil v mehki sneg je, pazljivo gledal poteze, rise v beli površini, ki jih Kvaternik je prej ustva- ril. S počasnimi, tresočimi gibi naredil par potez po snegu je, izoblikoval je prvo 'črko' svojega imena. Pogledal jo je, primerjal s Kvaternika stvarjenimi. Njegova bila je malo večja, postrani inu bolj ostrih robov, pak črk, vsemu navkljub.
"Juhej! Pisati znam!" dejal veselo Kalandir je, nadaljeval z ustvarjanjem ostalih znakov, zraven njega veselo stal je Kvaternik, kozji pastir. V kratkem času je skončal celotno ime svoje. Vzdignil se iz snega je belega, zadovoljno opazoval nastalo stvar.
Prebral je na glas. "K-a-l-a-n-d-i-r. Kalandir."
Prejšnjič mogla Tinka z njim le svoje je ime v snegu narediti, tokrat lahko še svoje bo pristavil.