Pomladni Solinar, part 23

TRIINDVAJSET


Stara bila je ino obrabljena bisaga popotna, kož živalskih iz sešita, z belo nitjo na vrhu speta, mnogih potih ino zgodah na bila mu edini prijatelj bila je, stvari mnogo veliko bil je v njej s seboj pretovoril; vsemu času ino obrabi navkljub bode spet verno služila mu tokrat takisto, ko bil se je Kalandir iz župe laške odpraviti namenil. Obleke nekaj prav malo bil je notri potlačil, hrane suhe nekja bil je imel že v spravilu ino pijače malo kožnico, dodal temu vsemu še malenkosti par je, spominkov drobnih ino različnih, ki po poteh svojih v krajih različnih bil jih nakupi ino izmenjal je, darilo za Ano sestro ino zaročenko Jerico takenako je zraven bilo.
"Tole verjetno bode v pomoč ti ino podporo, zagotovo," prišedši v izbo glavno kmetske te hiše iz kozjega hleva bil je Kvaternik del, na mizo pošten kos sira rumenega ino domačega, v papir grobi položil zavitega. "Vzemi to ino zahvaljuj se mi ne."


Storil tako je Kalandir, jed dobro ino obstalno v notranjost torbe popotne bil spravil, do vrha napolnil z dobrinami jo, komaj zmogel vrv povezati. "Tako; bodem odpravil se, čas pot za na je iti." Rekši bil je na hrbet zadegal si polno bisago, težo nosila skozi toplo suknjo temne živali občutil, roke ob hlače otrl.
"Čuj, dobro hodi, kaj bodeš," bil mu na Kvaternik, pastir obilni dejal ob pozdravu na vratih je koče domače, še zadnjič bila sta pobratila se, kot prijatelja roke sklenila.
Klobuka on premogel za svojo pot po mrazu tem zimskem ni, ali navajen bil takistih pogojem neljubih v naravi je Kalandir, mraz ostri ino severni veter bila sta stara poznanca. Na ulice splužene koncu bil še zadnjič je kozarju pomahal, naprej po selu bil stopil, ljudi nekaj imel še v načrtu za pozdraviti je, prvo do krčme treh lilij ga pot je vodila.
Znanci mnogi bili so po mizah ležali, trupla greli si medico ino vinom z, jedača izborna takenako bila je na vidu, mudile krščenice se okoli gostov so, roženice polnile ino nove prinašale, katera tudi bila družbo vaščanu kakemu v naročju je pravila, za pultom točilnim je Skodelnik stari, Silvo z znancem se menil, dvema obenem ola postregel, bil zbranimi med v gneči on krčmarja je hčerko uvidel, Mojco mlado, mesa kot ponavadi imela na ogled je postavljenega lep del.
"Odhajaš naposled, kaj Kalandir? bila ga povprašala gospodična strežna je, lonec pira na mizo očancu vaškemu postavila. "Na pomlad bodeš ti počakal ne?"
"Nej, dovolj bil se tod jaz ždel," odvrnil on ji je, bliže stopil, poljubiti hotel jo.
"Um, bolje da tako storiva ne," bila otresla njega se prijema je krčmarica, roke ob predpasnik beli obrisala, po zbranih v izbi kmetski se razgledala v strahu.
"Saj Gromirja sedaj tukaj ni," bil vztrajal Kalandir je besedam njenim navkljub, okoli pasu jo k sebi stisnil, branila se pak dečva je, dejala. "Obljubila sem, da pridna bodem."
"No, to nekaj novega zate bode," se zarežal je, po hlevu krčme pogledal. Dasiravno bilo gozarja silnega ino močnega na spregled ni, strah imelo dekle njegovo je upravičen pred njega roko ino deli drugimi, kakor bil svojo oblast na nočni veselici s plesom je dokazal. "Nič potlej, bodem poslovilne besede s teboj izrekel, na pot se spravil."
"Čuj, bodi dobro," nasmeh prijazni mu vseeno je Mojca dala, na mizo pivce postavila. "Še zadnje od mene dobiš, na račun gostilne, kaj vredi."
Spivši ol izvrstni ino razgledavši se po strežnih deklah, bil je poslovil se od krčme, naprej po Laškem se napotil, pri Kalužniku se ustavil, nato vaškega kovača hiše velike ino temne končno dospel.
V delavnici temačni, dimom sajastim ino vročim polni, bil le Miroles je, vajenec na delu, podkve imel nakovalu na je v obdelavi, priprave železne te za konj noge. Bilo pak živali podkovanje za pripravljene še ni, takisto Tinka za konja umiritev bila je manjkala. Plavž bil deloval je mali tam ob strani, ogenj sijoči razpihan bil je, žareč, plameni veliki rdeči v sobo so uhajali, nevarno sikali.
"Zdravstvuj; kaj Rogomirja danes ni na delu; bi rekel, da dovolj opravkov je v kovačiji, mraz ino pluženje, to mislim?" povprašal je na vratih Kalandir, naprej v temačno izbo stopil, skoraj se spotaknil na kosmatincu malem, Tinke od bil mali zajec kobacal se okoli ognjišča je.
"Mojster posle drugove sedaj gonijo, sam zadolžen sem z delom tem," odvrnil Miroles je, s kladivom v ritmu po kovini tolkel, iskre v zrak pošiljal, na tleh ugašale so kot snežinke.
"Ino dobro od rok ti gre, to vidim," bil del je Kalandir pohvalno, zajčka s tal dvignil, na varno spravil ga, v naročju držal. "Rog zaupa ti pomembno delo; dorasel bodeš za njegov poklic."
"Trudim se ino ubogam, po nalogah delo svoje opravljam," strinjal se je Miroles, naprej po podkvi zbijal, ogledal si jo s primežom v zraku, na strah odvrgel, novo iz ognja vzel, v vodi hladni jo ohladil, sikajoče zacvrčalo je ob tem. "Mojster naročila ino napotke dajejo mi vsak dan, naloge jaz izpolnjujem rad; do boljšega kovača to me spravi." Močno bilo je poletelo kladivo baš težko na kovino, razbilo skoraj s silo hudo vročo meso. "Sprašujem ne kako ino zakaj, v njega posle jaz se mešam ne; le za kovača jaz tukaj se učim, ukaze jaz spoštujem."
"S poklicem kovaškim lahko bodeš dobro družino svojo preživljal," dejal Kalandir je. "Kako s Katjo je, kmalu se čas ji bode dopolnil?"
"Tako," pokimal je Miroles. "Čas načrtovan poroda njenega za pomlad je, ali zunaj še vedno zima je tista, ki vlada; želela oba sva, da otrok se v toploto novega leta zbudi."
"Mhm, v snegu poroditi dobro nikakor ni," bolj za sebe del Kalandir je, z mislimi na strašno usodo vilinke iz sanj se povrnil..
"Odpravljam danes se vasi iz," bil besedo podal je, okoli po kovačijski izbi stopil. "pri Joži bil sem na obisku že ino v gostišču, sedaj še Tinki želel sem slovo dati."
Zastal na kratko Miroles je s kladivom, dejal "Pri Joži, praviš. Kaj starovednež dobro je?"
"Seveda, bil mi nasvetov par novih še je izbesedoval ino težil me, da obljubim spolniti ino upoštevati le-te; takenako za popotnico mi čaja mešanico je poklonil, za darilo potno dal mi suhljat. Ali; zakaj bil bi dobro ne?"
"Um, zanči bil nekako slišal sem, da z Mojstrom Rogom govorila sta o stvareh bolnih, tako jaz razumel sem; Joža bil nekolikanj je v skrbeh. to vse kar vem je, res; nisem na ušesa vlekel, na Peruna."
"Mhm, kakor koli že," povzel je Kalandir, "zanima me, kje Tinka je."
"Um, mislim, da očetu pri poslih pomaga," bil odgovoril vajenec je, glavo sklonil, k delu spravil ponovno. "Kakšnih, znam ti povedati jaz ne."
"Lahko vseeno časa malo bode vzela si, da od mene se poslovi, kajne?" rekši bil je Kalandir proti vratom kovačne izbe v hišo stopiti hotel, namenil se deklico poiskati.
"Čuj, nikari tja ne hodi," oglasil se od zadaj je Miroles.
"In zakaj ne?" bil presenečen je Kalandir. "Saj tako zaposlena vendar nista; hišni posli lahko počakajo, mar ne?" Do vrat težkih ino okovanih stopil je, le par korakov še do hišne izbe.
"Mojster tega dovolili bodo ne," dejal je vajenec."Ne želiš ti vendar, ujeziti Roga; znal bi se nad hčerko znesti, veš."
"Kako si rekel?" bil obrnil se presenečeno je Kalandir. "Saj Tinko on vendar obožuje, varujej jo pred vsem, kar zunaj hudega lahko bilo bi se ji pripetilo."
"Um, morda preveč sem rekel, oziroma narobe," begal sedaj je Miroles, mogel ga v oči pogledati ne. "Ali rečem ti takole, nikari sedaj išči Tinke pri očetu; posle pomembne ima Mojster v gonilu."
"Mogel čakati je bodem cel dan ne, kolovoz me čaka." Pogledal je Kalandir na vrata velika ino težka, žeblji veliki ino ostri držali deske debele skupaj so, kot ječa temačna ino grda se mu kovačija je zazdela. Preko glasov kovaštva črnega, vajenca podkev kova, mogel čuti je on zvoke druge, nekako znane, glasove človeške pridušene, nekaj se prevrnilo je v hiši.
"Nikar ne hodi, Kalandir," odkimal mu Miroles je.
Le korakov nekaj bil od vrat želežnih je oddaljen, postal, se obrnil, pozdravil ino ven v zimo hudo stopil, in vrat odprl ni. In vrat odprl ni.