Sunday, November 27, 2016

Pomladni Solinar, part 24



ŠTIRIINDVAJSET


Laški most pustil je za sabo, kamenito ino lesom podprto tvorbo potno, ki vodila ga je iz sela, zapustil tam prijatelje je ino svojo drago.
Sneg beli ino hladni padal za spremembo ni, ko Kalandir se napotil je iz župe laške; nje župan, starešina bil je Tilen, spoznal ga po osebi je le na veselici vaški dnevih preteklih ob, ko govor imel je velmož tega kraja. Le megla siva ino gosta bila se visoko potegnila čez nebo je, branila solncu toplemu na zemljo posijati, življenje svetu dati; Morana bila gospodarica hladna ino kruta je dežele vedno še.
Na vzpetini griča polovici zastal je Kalandir na kratko, po vasi znani se ozrl, gledal ino z očmi iskal po daljavi, nemara kod ugleda Tinko malo, ki maha mu v pozdrav poslednji. Upal on zaman je, bilo deklica zale na spregled ni, prazna ino pusta bila širjava je snežena.
Pot na se spravil je na jutro, povezal bisago svojo inu opasal meč si ostri zgodaj. Stari Kalužnik, Joža dobri imenovani, dal mu ob slovesu je zelišč osušenih polno vrečico, da iz njih si skuha čaj ali pa juho, oba preženeta vročico, lakoto takisto. Drugih znancev dobrih poslovil se od takenako danes je, odšel iz kraja prijetnega ino domačega. Dogodke ino stvari lepe bil doživel je tod, hotel še ostati bi, pak domov ga vleklo je močno, še mnogo poti ino potov pred njim bilo je.
Sedaj po poti kolovozni za silo spluženi hodil po snegu je steptanem Kalandir, otovorjen z v vasi pridobljenimi dobrinami, opazoval zasneženo okolico je, sneg visel je z veje sleherne, mnogo bilo jih polomljenih ino ozeblih je usodno, pred sebe iz ust pihal gosto sapo, vila se je kakor dim v mrtvo hladni zimski mraz, brada bila mu toplote nudila ni.
Mar bi bil vzel zmaja, si mislil je pri sebi, ta hitro ponesel bi domov, na koseze me, pustil ta sneg in mraz za seboj bi jaz. Pa bila to le dobra, utvarna misel je. Zmajev, ki uporabljala jih Zadruga je, to bila je združba znana, ki izključno oblast, razen seveda koseških dvorov ino pa ljudskih dveri, seveda obeh vladarjev prav tako, nad uporabo zmajev za prevoz blaga inu potnikov, ki to poplačali v dobrinah so, v tem zaselku malem bilo ni; premajhna skupnost inu prerevna bilo je Laško, da lahko njih usluge drage si privoščili nje bivalci bi.
Nanesla misel mu ponovno je na pretekle sanje, moreče jako res. V prenekaterih teh se bil je zoper magozde bojeval, bes jih plentaj!, zelene spake te, ki z vilini so v zvezi sorodstveni, pak mnogo bolj sprevrženi.
Povedano mu je bilo, še ko bil doma na koseskem dvoru je, kako kakih dvajset let nazaj bili strahoviti so se boji med Karantanci, Slovani nasploh pravzaprav inu pa magozdi, katerih številne sile šelele so zlo tvoriti ljudem inu ostalim deželanom.
Govorili so mu tako otec Franc, ki sodelovali v teh bojih so, mnogo sovragov posekali mrtvih. V vojni te nemali zmagali naposled Karantanci so, pobili skoraj vse magozde, nekaterim uspelo pobegniti je. Sedaj število njih zanemarljivo bilo je, takorekoč poldrugi ništrc. Pak previden človek vedno mora pripravljen na vse biti; tako mu Otec so bili svetovali.
Iz misli turobnih vzdramilo ga konj je hrzanje ino pa škripanje voza, bržda naloženega težko zelo. Času zimskemu navkljub, ki delo prevoznikov oteževal je močno, branil jih delo pošteno ino zaslužek, bili so mnogi vozovi v Laško vas prihajali, kraja ven takisto šli, promet vozov in konj tekel je, četudi težje. Kalandir vkraj poti se stavil je, eno roko spustil na držalo meča, pripravljen na spopad, ako bilo bi skazalo se, da prišlekov sovražni nameni so. Kar pridejo naj, črti!, vsi dobijo svoj delež meča ostrega.
Iza ovinka prikazala se je vprega dveh konjičev, noričanov rusastih, akoprav mršavih, za njima voz leseni, težko naloženi. In na njega vozataja mestu postava ista, neznanec črni, ki pripeljal ga je v Laško časom pred, solinar.
Bilo hladno je Kalandirju po hrbtu šlo, streslo ga po životu močnem ino žilavem, v glavi bili strahovi pretekli so v obliko hudih misli se prelili. Dolgo hodil še to jutro ni ino zrak bil je hladen močno zelo, pak po telesu vsem ga bil leden pot je oblil.
"Pozdravljen znova," dejal je voznik z rezkim glasom, iz kute njegove glavo čez poveznjene vila tanka se je sapa, izginjala v prazno. "Kot vidim, nadaljuješ pot ti svojo. Potrebuješ nemara prevoz zopet," vprašal je še preden je Kalandir odzdraviti utegnil. Nevidni veter rahlo pokal je ob njega oglavnico temno, obraza pak razkril solinarja ne.
Kakove naklepe zlohotne v malhi svoji imaš, zrabljenec? si bil mislil je Kalandir. Sicer le v sanjah bil enkrat je solinarja srečal, njega obliko mršavo, v kožnato haljo odeto pojavo, pak dovolj to bilo je, da strah od takrat močan zastran njega je nosil. Kakor v odgovor, bil se solinar le naprej bolj proti njemu je nagnil, mogel v temno notranjost mu videti Kalandir ni.
"Rečeno po pravici," odkašljal se Kalandir je, besede prave iskal, "Bilo bi dobro peljati se vozu na, nekaj vsaj časa." Premeril ga s pogledom je. "To je, seveda, če na vozu še kaj prostora zame je. Kaj še vedno sol prevažaš?"
Postava črna na vozarja mestu kratko je pokimala. "Še vedno. Letos moje delo se nekolikanj zavleklo je, moči že skoraj mi pošle bodo." Pogledal naravnost v njega obličje je, kakor da ocenjeval bi letino, "Pak mislim, da nabral dovolj moči bodem, tudi letos opravim svoje delo."
Ravno ga je Kalandir vprašati hotel, kako neki delo opravlja vozaštva poleg, vsaj tako razumel njegove besede zadnje je, pa solinar mu pomignil je, naj voz se na potegne. "Lahko te peljem, pak obirati vseeno se ne morem. Zamuditi jaz ne morem, ne smem."
Kalandir se zadaj za voznika sedežem udobno je namestil, našel dovolj prostora je med hrastovimi sodi, v njih naj bi sol bila. Četudi bil le kratek čas iz sela je, malo bil sneženega potu prehodil je, bilo vseno bolje peljati se je, kakor peš hoditi. na vozataja slanega pak moral paziti bode, nemara kaj naklepa staruh, Vedomec bil ga vzel v tem primeru.
Kako prikladno, da kojci ko iz vasi prišel sem, solinar se je pojavil, menil je pri sebi. Nej?
Da, bil veter je od nekod neznano misel prinesel.

Med vožnjo bila govorila kaj prida nista, Kalandir bil raje po deželi snežni mimobežni gledal je, opazoval naravo spečo v hladu ino ledu, nemara mrtvo. Živali gozdnih bilo na spregled ni, v brlogih spijo zimsko spanje, zaloge svoje kopneče použivajo, takisto kosmatink veveričjih ino bivalcev drugih duplinskih po drevesih videti bilo moč ni.
V zaspanem ritmu bil se voz solinarski težko naloženi zibal je, k spancu mehkemu vabil, jako težko bil je Kalandir oči odprte držal, z mislimi na lepe čase v župi Laški utrujenost pregnati skušal.
"Nekdo, ki jo poznaš?" bil dejal z mesta sednega je solinar s krmila voza, pokazal z glavo na postavo, na poti spluženi vozom pred iz megle goste se je vzela, čakala na njih dohod.
Bila je Tinka.
"Ustavi voz," bil kratko vozcu je dejal Kalandir, v skoku enem bil z vozila, poti dekletu proti.
Čakala ga deklica je ob strani, pred vozom bil dospel je do nje, teku hitrem snegu po, nasmeh prijeten bila nosila je, obleko toplo na sebi imela takisto, kožni plašč črnobeli, živali kož stvorjeni iz, ji sapica postrani je lase dolge rjave nosila; veselo ga objela je, stisnila k sebi, ko prišla sta skupaj, zahihitala se, ko dvignil jo od tal je, zavrtel v zraku. "Oh, Kalandir."
"Lepo te videti je spet, Tinka," veselo porekel je. "Kaj bili so končno otec Rog od doma te spustili?"
"Da. Bila prišla sem, da poslovim od tebe se dostojno." Nasmeh bila nosila je presrečen.
"Mislil sem že, da brez slovesa bodem iz sela šel," dejal je Kalandir. "Bila si zadržana, mi rečeno je bilo."
"To opravila sem; sedaj za tebe čas imam le," bila nasmehnila se Tinka je. "V bližini tu kraj naravni je, kod voda pozimi tudi na površje topla bruha, pare vroče okoli po površju silijo, ledeni slap poleg biva, zaledenele pojave tamkaj se brstijo, svetloba zimska svetlika se po belini ostri. O tem kraju zanči se ti bila pravila na snegu; pojdiva tjakaj zdaj."
Mimo bil prišel vtem je solinar z vozom, škripaje bila se vsa stvar je mimo njiju vlekla, konj rezget bil je pridušen, težko bile so živali breme vlekle po snežini, vozar naprej se sklanjal je v tišini mrki.
"Čuj, bodeva midva se sama menila; naprej ti kar pelji," bila ukazala je Tinka vozniku; mislil je Kalandir ino domneval, da solinar rad bi na vozu ga obdržal, tolikanj bolj bil presenečen nad njim strinjanjem je; pokimal le temni voznik je, naprej kočijo peljal.
"Lepo bode bilo nama tam, kraju samotnem ino prelepem, boš videl," rekoči bil krokar črni na roko je spustil se frfotaje, deklica bila ga sprejela je k sebi. "Dobra bodem s tabo bila."

Po gozdu bila sta sprehod prijetni naredila, ogledovala počasi rastje pozimljeno, gola drevesa bila so veje polomljene ino prazne v vetru majala, po dnjimi štori so mesto imeli, grmovje bilo ovešeno s snegom je belim. Pot posebna bila držala skozi lozo to ni, pak Tinka vodila ju je, kakor da vsak dan tod bi mudila se, kakor vrt domači za imela je gozd. Dohajal jo komaj je Kalandir snegu visokem po ino vdirajočem, korakom mehkim ali odločnim bila je deklica po snežini stopala, plašč težki za njo je vihral, do tal segal, ostro belino plužil.
Bilo je res, kar obljubila mu Tinka poprej je v pogovoru, na široko ino dolgo z besedami povzeti skušala lepoto naravno snežne dežele, ledenika slapnika izborne oblike kristalne inu para buhteče,
vrela iz tal je zimskih vsenaokoli, zemlja tod bila je ogreta, skopnel sneg trdi je okoli toplih izvirov, zelenje ponekod je sveže vzbrstelo, prvo življenje pomladno, kar bil ga je Kalandir v dnevih dolgih uvidel.
Pogačo mehko ino belo bila je Tinka s seboj imela, sebi ino Kalandirju malico uborno ali prijetno tako izgotovila, drobtinic nekaj velikih krokarju spremnemu takisto podala, obedovali tamkaj vsi trije so skupaj, žival ino človeka.
Travnik bil se belo sneženi vil okoli je slapa poledenelega, njega sveč špičastih ino oblik drugih zanimivih takisto, katere narava bila iz vode ino hladu je napravila Morane čast v, bruhali vrelci vodo so vročo jako zelo iz zemlje globine, predeli zeleni okoli tolmunov so tvorili se, deli reke pomrznjene bili so kosi ledu odlomljeni, plavajoči prosto, od sten mnogih ledenih svetloba se zbirala je, brljava naravna prav res uborna, odbijala ino pršila po ledenem je kraju se, barve mavrične ponekod bile prišle so v življenje, pare okoli se vile so vroče, postavi oblivali visoki, na rtu tolmuna sta stali; bilo sredi je dneva, ko tam sta bila, popotnik in snežna deva.
"Ljubi se z mano, Kalandir," obrnila se k njemu je deklica.
"Kako porečejo, gospodična?"
"Hočem te tukaj, zdaj. Vzemi si me."
"Um, lepo res tukajle je ino toplo zagotovo, ali; snega sredi inu gozda sva Tinka, mrzlo tukaj je"
"Kaj več ne maraš zame, Kali?" pogledala ga z očmi svojimi velikimi je rjavimi, malo šobico z ustnami naredila.
"Posredi to ni, Tinka," odvrnil ji je, nato skušal naprej besedovati, oporo najti v dejstu snežine ino hladu, spomnil nato se dogodkov z nosečo vilinko; podrl jo sredi je zime.
"Pa malega tudi nisem danes pozdravila še," dejala je Tinka, z rokama mu hlače počasi razvezala, sklonila se k njemu, v usta ga mehka nežno vzela.
Lepo bilo mu postalo ob nje nežnosti je kmalu ino dokazala mu zatrdno deklica je, da mrazu navkljub ostremu on bode z njo zmogel.
Kotičku sveže zelenem v sredi beline bila sta na tla polegla, obleko eden z drugega zvlekla, le v plašču toplem bil jo Kalandir na tla je zvrnil, pod seboj si podredil jo, nogi bila je deklica beli voljno razprla, nato okoli njega sklenila trdno jih, ko ž njo se je združil.
Ljubila sredi snega sta se v zimi baš hladni, para iz vrelcev puhteča okoliških bila za toploto skrbela je, temu dodala sta onadva z dejavnostjo svojo telesno vročine še več.
Mesečino imela Tinka je, naravni čas dekleta, krvave ustne nje rdeče zapustil je s poljubom, na snegu belem sta ljubila se objeta.
V naročje bil si naložil jo je, z rokama tla snežna oprl ob se, bila je Tinka zajahala ga, glavo mu k sebi na prsi prislonila, s poljubi našel mesto med njimi je toplo, čutil srce je utripajoče.
Trenutki topli inu nežni bili so lepi med njima do vrhunca sladkega hitro prišli, končala družno sta, omahnila v sneg beli, z lasmi mu obraz je oroseni pokrila, skupaj se v nje plašč sta zavila, eden drugem ob počila.


Po jezeru hladnem tok vlekel je ledeni kos, gori čepel krokar je, ne kos.
*hra* oglasila se ptica je, *hra* , vzdramila Kalandirja. Iz objema Tinke se počasi dvignil je, pazeč zelo, da zbudi je ne, na noge se postavil, okoli po čistini stopil, razgledal se po jasi, ga veter je mrzlohladni opomnil na obleke manjko.
*hra* oglasil se znova krokar je, zlohotna ptica črna, pokrik njegov bil navdal Kalandirja je s hudo slutnjo, nazaj do ležišča toplega hotel je stopiti, hlače ino meč poiskati, Tinko zbuditi.
Poti pol do tja, le korakov nekaj pravzaprav se oddaljil je on od dekliča, zastal je on, nekaj mu bilo pozornost je na stani gozda pritegnilo, pogledal tja je Kalandir in videl; volk bil stal na robu gozda je.
Svarogova moč ga osmodila, volkodlaka, kaj ravno zdaj moral priti je? Jezno bil po meču je posegel, med žival ino dekle spečo se postavil.
Od roba loze počasi se sprehodil je črni volk, počasi zakrožil okoli njiju, motril z očmi rumenimi. Mislil že je Kalandir, da mimo zver bode šla, pustila ju pri miru, pak uštel se stoterno je, volk nadenj se je pognal. Reči mogel nič ni Kalandir, še zatuliti v bojnem zovu ne; po dejanju samem bil hropenje šele svoje slišal ino sočno trganje, mezenje.
Pogledal dol je; žival divja raztrgala mu trebuh je, meso razžrla ino odtrgala; krvava čreva bila so mu v sneg popadala.
Zgrudil se na tla je snežna, kolena v mehki sneg zakopal, z rokami lovil lastna čreva, krvavo se mu dvigalo je v ustih.
Upal je, da žival končala igro krvavo bode hitro, nad njega vrat ranljivi šla inu milostno ga usmrtila; bil v zmoti hudi je.
Pustil volk ga hudi je v snegu klečati mrtveca živega, odcepljal do ležišča je dekleta, vohljal okoli nje, s smrčkom pretaknil konce pod plaščem toplim, z jezikom jo po obrazu lizal.
Prebudila se Tinka je pod njega gobčkom, mehkim ino nežnim; krvavo bilo kapljalo je od njega zob. Prestrašila se deklica živali divje ni, k sebi ga sprejela, plašč črnobeli od sebe spustila, gola se živali dala.
Mogel verjeti ni ino razumeti manj še vse skupaj ta dejanja Kalandir, ko videl je kako pred njim deklič se volku dobrikal je, po gosti dlaki glave ino trupa božal, repom z bila zver je veselo mahala, Tinka bila nežno v naročje njega glavo vzela je, čohala ga med ušesi, medtem ko volk lizal jo po prsi belih je, sledi njega krvi lastne na njej puščal.
Kakor da šele sedaj bi zapazila ga, bila Tinka je Kalandirja premerila, prenehala z božanjem volka ne, čudno ino s prezirom ga pogledala; vedel je, da raben več ji on ni: volk ga bil takisto ob moškost spravil je. Ino prvikrat jo sedaj je videl v naravi njeni pravi; bila vilinka je, naravna sila, kateri služile so gozdne sile, bitja vsa le nje oblastjo pod so bila, ljudje ino takenako živali.
V znanju svoje nepomembnosti ino nje veličine, bil mogel gledati je Kalandir brez besed, ko Tinka se k volku spravila je ino božala ga po mesu velikem, pustila mu, da ovohal ino zlizal jo med nogami je, na tla snežena počenila trebuh na, nastavila.
Velika bila žival je že poprej volk ta divji, še bolj njega veličina prišla je do izraza, nemara sedaj še dodatno zrasel je, kdo doumel bi vse hude sile tega gozda, ko zaskočil deklico pod njim je v snegu.
Sprejela ga je vase Tinka, pustila mu, da globoko v njo je rinil, vzpodbuda bila je na nje licu ino v glasu, ki bili le vzdihi ino pokriki strasti so najbolj naravni. Na njo spravil se volk je z vso silo, suval vanjo močjo polno z, lahko slišal pokati kosti je v dekleta životu.
Na sneg mu mezela lastna čreva so, gosto lepljiva bila je kri rdečila bela tla; smrt bila je blizu, da le za sebe ga bi Morana hitro vzela, mogel gledati več Tinke pod živaljo ni.
Postajal nasilen vedno bolj je volk pri svojem delu, na dekle se spravil v vsej svoji sili, klal s šapami po nje hrbtu belem, krvavi slapovi bili so tam pognali, grizel po Tinke vratu.
Zatulil kakor ob polni luni je volkodlak nemarni, končal po njej, z vso živalsko silo ino težo po njej lopnil, milostno ji hrbet zlomil.
Le solze tiho spuščal je Kalandir, z rokami stiskal meso krvavo svoje k sebi, gledal gostijo volka tam pred sabo; bila zver na mehki trebuh se je Tinke spravila, trgala krvava kose primerne za ujed.
Trgali zobje so špičasti ino beli krvavo kožo, drob vlekli iz dekleta, prsni koš razklali, vroči mozek iz kosti nalomljenih srkali; polil jutranji obed je Kalandir po snegu.
Gostije živalske sredi bila Tinka oči odprla je, zastokala v bolečini, spet potihnila; na Žive ino Vesne svete griče, bila deklica še vedno živa je, ko zver jo žrla je!
Z roko skušala Tinka od sebe potisniti je volka, motiti se pustil on ni; prenehal za trenutek glodanje nje trebuha je, za vrat jo zgrabil, popustil ne, dokler deklica izdihnila ni med njega ostrimi zobmi.
Vse to moral videti je Kalandir, preden tema bila ga k sebi je sprejela.

No comments: