Leseno Nakovalo, part 4

4.



Dne tega spomladanskega sijalo toplo rumeno solnce je, ogrevalo mlado zemljo inu rastje njeno zeleno, dajalo svetlobo dnevno deželi slovenski je.
Ravnina poljska se vila je daleč naokoli, gor visokih domačih bili so daleč, v daljavi zaoblačni, obrisi špičasti, nebotični videli se poljasno. In za njimi, skalami inu kamni trdimi, velikimi, da ajd jih premakne ne, bilo glavno naselje Slovanov je, njih poveljujoči kraj, koder knez Valuk svoj dom ima, Krnski grad, odtod vlada ljudstvu svojemu Slovanov, uveljavlja red inu pravico.
Pa zlovešče sile so v teh dneh na delu, mir inu red v deželi Karantanski ogrožen je, nesreča zadela je te kraje, ljudstvo slovensko v strahu zdaj živi, na boljše čase upa, Peruna inu ostale bogove silne prosi pomoči, utehe.
Mrko pogledoval je Mohor, roda koseskega Hrastkoren, proti drugi strani travnika zelenega, od sonca obsijanega. Obdan bil on je z leve inu z desne z možmi svojimi vojaški opravi v, bojevniki so oni bili iskušeni. Prenekateri izmed njih danes se ne povrne živ domov.
Bil on je telesa močnega, isklesanega, kakor pač vodečim ljudem priteče, ki imajo nad drugimi oblast zapovedovati, jim poveljevati. On, mladenič dvajsetih pomladi inu treh povrh. Odet v črno on opravo bil je temno, dolgo ogrinjalo vilo se okoli njega telesa močnega je, plapolalo v vetru. Inu takisto njega dolgi lasje vranje črni vihrali v sapi so nerahli. Brada njega bila porasla je bila narahlo, vzbrstela mu nanovo je ob koncu zime, Morane čas prešel takrat deželo je.
Kakor bilo je Slovenom lastno, da peš, brez uporabe konj borijo se, pa bil je Mohor, kosez ptujski hudi, ki oblast inu posest ima inu deli, odreja drugim, tistim, ki ljudskega rodu so, pak tistim, ki vile, ajdi so, takisto, visoko v sedlu konjiča črnega, nekateri njega borci pa na silnih, težkih liscih so bili, noričanih močnih baš. Vranec močni pod njim poslušnost začel mu je že skoraj odkazovati, prhal iz nozdrvi močnih, s kopiti po zemlji okoliški travnika kopal. Kot ljudje oboroženi okoli nje, bila takisto žival močna nestrpna je, borbe željna baš močno.
Pa oprava bojne vrste Karantancev bila je taka, da bržkone ljudstva borbena z zahoda pomislila ob njej bi, da lahek plen oni bodo. Napaka huda! Kar slovenov so ljudje umanjkali v teških šlemih inu ščitih, oklepih železnih, to nadoknadili so oni z voljo, trmo, vztrajnostjo samo njim lastno, stoterno. Stali tako so oni večinoma bosopeti, v halje inu ogrinjala iz kož živalskih izdelana, nekateri skoraj goli, oboroženi s cepci, kosami, motikami inu kar je še podobnih kmetskih orodij, ki primerna so tako za poljedelo, kakor tudi za zavdajanje sovragu takisto, nekateri v rokah nože inu meče ostre so vihteli, tudi lok inu njemu lastna puščica bila jim tuja nista.
Je bojna vrsta, no, bolje horda obvladljiva, pripravljala se na sovraga hudega, ki že v daljavi bližnji risal se v luči dneva je. Ivari to bili so hudi, naj Peruna strela jih osmodi smrdeče!
Ozrl se po zbranih borcih je Mohor zaskrbljeno, sedeč v sedlu konja močnega svojega, poleg njega pa na konju rjavem, malo manjšem sicer, bila je pomočnica njega, mu nosila orožje je pred borbo inu za cel jerbas drugih stvari skrbela, deklič slovanski lepostasni, Katarina po imenu.
Jedra rjavolaska sedaj bila je tiha, mirna, misili njene bile pri prihajajoči borbi so. Ali Mohor je bil dobro vedel, da dečva tako mirna vedno ni. Bil prejšni jo večer nabijal je strastno, rinil vanjo je globoko, a ona pod njim tulila je naglas, v slasti hropla mokra vsa, strastno prosila, nej, rotila!, ga za še!
Mlada bila sta oba ino zaljubljena, kaj več še tu je reči za!; takisto v borbo bila sta skupaj šla, kakor popredi dan vsak skupaj v posteljo.
Konja z svojega sestopila je Katarina, do njega se napotila; pričakal jo je peši, sam sestopil doli.
"Čuj, povrni iz tega živ se, kaj bodeš." bila mu deklica dejala je, skrb ino ljubezen v nje glasu sta bila.
"Ti takisto," bil ji odvrnil resno je, kakor tolikokrat doslej enak odgovor na nje podani stavek, skupaj bila sta tamkaj sta na travniku prišla, poljub delila tiho.
"Za ostalo moraš nazaj k meni priti," bila narahlo od sebe ga odslonila je igrivo. "Pojdi zdaj."
Mu povšeči bila ta bitka ni, menil pri sebi je spet na konju sedeč, preveč gorja bilo je že tako v deželah slovanskih inu tistih, ki njim so sosedske. Pak dolžnost klicala ga k delu je klicala. Bil on oblastnik okoliških je krajev in zanje bil zadolžen je od samega kneza vrhovnega, Valuka III, da poskrbi ljudi, živali inu ostala bitja za.
Ti sosedi hudi, zaupati jim pač ne gre, Ivari, ki obri se tudi imenujejo ponekod, bes jih plentaj!, prestopili meje so dogovorjene med njimi inu Sloveni, povzročili tako neskladje, razdor sosedski, ljudstvo bilo je v strahu, gorjah.
So vpadniki vzhodni prihajali v Slovenov župe, vdirali v bivališča ljudska, plenili živino inu dekleta mlada, jim silo storjevali hudo. Bil sam je priča temu, ko Ivari surovi so v Ptuj vdrli inu njegovo sestro mlado, še ne sedemnajstih let, zadobili medse, ko ponesreči se na glavnem trgu je med njimi znašla. Se zvrstilo jih devetero je na njej.
Kaka nesreča to je, se pridušal Mohor je, roki črno orokavičeni stisnil v trdo pest, da sosedi boje bijejo med seboj neizprosne, surove. Se še dobro je on spominjal dni, ko Sloveni bili z Ivari skupaj
so po deželah tujih potovali, gorje in dobro si delili. Pa sedaj bili so vsak na svoji strani, razprtije mejne bile med njimi so.
Ozrl se po zbranih svojih borcih je, potrpežljivo so ga ti čakali, da odredi povelje za napad. Premeril on takisto je nasprotnika vrste zbrane, ki prihajala jim nasproti je.
"Stvorite mi Navje tukaj," jim dejal je kratko. "Nihče naj ne uteče."
Se iz ust je mnogokaterih rjovenje strašno začulo, tako surovo inu nerazumljivo, da jih človek za živalske bi imel jih, pa ko bolje bi pogledal, videl on bi, da glasovi to so slovanskih borcev močnih, ki nad sovraga derejo, zmage inu slave lačni dokaj zelo. Jim v glasu, dretju nečloveškem res hudem, bili Ivari na drugi strani dolžni ostali niso.
Pognala se Slovanov horda divja proti bližajočemu se sovragu je, ta takisto jim naproti dirjal je, ivarski jezdeci hitri res. Pod kopiti noričanov težkih zemlja poljska zelena se zatresla je, trušč živali bil je nepopisen, oglušujoč, na vse konce leteli šopi trave sveže izpuljene so, zraven zemlje drobci.
Med prvimi bil je Mohor jezdil, meča ostrega svojega izdrtega, pa za njim gruča velika tistih, ki zase konjev imeli niso inu peš so mahali nad sovraga, takisto, njih pogum bil je jezdecem paren, morebiti celo večji.
Polzavestno bil je Mohor na svoji desni videl ajda dva, ki skupaj s trolom nekoliko manjšim sta takisto družno z njim dirjala nad Ivare, vedomec bil odnesel jih v temni kraj!, vsi trije gorostasi silni vihteli krepelca so lesena zavidljive velikosti, eden celo odnekod orjaški cepec si privlekel je.
Kakor njih moč, surova sila bila njegovi strani v pomoč je veliko, bili predstavniki ajdovsega rodu vseh muh so polni, težko jih zaobvladati je bilo.
Inu takisto trol, zelena nakaza, ajdov v pojavi silni enakolastna, ga pred bitko moralo ga troje mož moćnih je miriti, da zaćel jim ni klanja delati še pred načrtom, ga komaj so obvladovali. Inu ajda nista bila pri tem nič boljša.
Pak imeli niso le Sloveni v svojih vrstah orjakov silnih, takih, ki drevo mimogrede izrujejo z eno roko pa z drugo obenem skalo veliko zalučajo daleč, da pol dneva potem do nje hodiš. Si omislili ivarski so veljaki, kage njim primerne okrepitve takisto. V bližajočega sovraga mnoštvu uzreti zatorej bilo je dvoje ogrov, Perun ju vžgal!, v pojavi ajdom inu trolom sicer neprimernih, pak to nadoknadila sta s surovo silo, ki jima bila še večja je, kot prej omenjenim silakom.
Zabili sta se vrati bojni Slovenov, domačinov inu Ivarov hudih, ki kršili meje so sosedske zemlje, prihajali tja, ker njih oblast posest bila ni. Mar nima vsakdo pravice, da tisto brani, kar njegovo je?
So bili Ivari vsi na konjih hitrih, noričanih sicer ne, pak vseeno močnih, hitrih, jahači nosili kopja dolga, ostra so, drugi pa z lokom so poznani hudo zelo dobro inu spuščali cele roje puščic ostri, hitro jo marsikateri bil Sloven v grlo, glavo inu trup je staknil, da pobral se posihdob več ni.
Bil poznal je Mohor, ptujskih dežel kosez oblastni, Ivarov način bojevanja dokaj dobro, večkrat bil se z njimi bodel surovo je, zatorej presenečenje bilo med njega možmi ni. So pešci spustili naprej noričanov jahače, sami pa se s ščiti kožnolesnimi pokrili, seveda kdor premogel tovrstno opravo je; drugi bili so hitro v prah inu travo zagrizli, vstali več živi ne. Jahači bili so z meči hitro poklali nekaj Ivarov, drugi bili so naprej jahali; njih čakali pešči so, da zavdajo jim.
Kopja ivarska bila so se lomila, nekatera ob ščitih Karantancev, druga bila so z meči inu sekirami pa tudi drugim orodjem inu orožjem premagana, pa nemalo jih v mesu toplem, ohlajajočem je ostalo.
Bil je Mohor Ivara dva zaklal prav hitro, nato na tretjega se spravil; ta brez glave zvrnil je prav hitro, živ več ne. Hitro mu še eden loveč čreva svoja krvava sledil je na tla. Morana, neisprosna si!
Bilo umetnost mečevanje kaka ni, kdor pač spretneje inu hitreje bil zamahnil je, ta zmagal je; za drugi udarec pogosto bilo prepozno že je.
Se ozrl je naokoli sebe Mohor je, pogledal kako borba se odvija. Bilo sicer v tej bitki udeleženo na vsaki strani ni več kot trideset mož, vštevši ajde, trole inu ogre, pa zazdelo se mu je, da najmanj sto na tleh jih že leži. Borba, nej, postoj! klanje silovito vladalo povsod je, kriki bojni oglušujoči, trava več bila zelena ni!
S pogledom svojim ostrim bil je med bojevajočimi se bitji Katarino zapazil, orožjenosko inu priležnico obenem svojo, kako zavdajala nemilostno Ivaru je, poleg nje že četvero jim mrtvih je ležalo, teles krvavih celih svojih ne. Malo naprej od nje trol že čisto inu povsem divji, upal Mohor je, priporočal k Perunu inu Svarogu takisto se, da v žaru borbe on ne bode zamešal svojih borcev inu tistih, ki nasprotni so, vzel za enake jih, to pogubno bi bilo zelo!, delal iz ogra je salamo, kri tekla je povsod.
Upal Mohor je pri sebi, naprošal Vesno inu Živo takisto, da zmago mu podarita, da porazu on uteče danes, tako kakor v poprejšnjih bojih, iz njih on se vselej kot zmagovalec je izvil.
Misli te mu zmotilo njegovega je konja črnega hrzanje; žival ubogo, ki popred mu dobro je služila, zadele strelice Ivarov smrtno so, mu iz pust krvava pena je ugajala, se konj v smrti trenutku stresel je, nato padel na poljska tla mrtev. Moral Mohor je boj svoj nadaljevati peš.
Bila ga njega konja ugonobitev zmedla ni, kojci jel je po Ivarih, Svarožič jih požgal na kresu!,
udrihati nenežno, petero jih popadalo okoli njega je. Pa vedel Mohor je, da takole brez konja on lahka tarča za Ivare, ki na konjih so inu kopja dolga premorejo, je. Upal je pri sebi, da kako zanj ne bode skončujoče.
Naskočila sta v tem ga dva Ivara, čreva njuna se jima z gnojem napolnila!, pak Mohor ne bitši len prvo enemu je roki odsekal, da ostal zloduh krvav je brez orožja, pak njega soborcu, nej, ne soborcu, sokrivcu!, prebodel glavo je, da mrtev ta je bil, še preden njega hladeče truplo tal se dotaknilo je. Obrnivši se okoli svoje osi, bil je Mohor meč svoj ostri poslal napadalcu skozi trebuh, smrtna rana zagotovo, pak nato tistemu predhodnemu, ki ga ptujski koses ob roke spravil je, odvzel orožje, pri tem obglavil spotoma ga še, hudobca, z novo pridobljenim mečem, namenil se na klanje sovragov prihajajočih še bolj krvavo.
Je bil prvo z enim mečem Ivara udarec odklonil, z drugim pa njega nebranjeno truplo obsekal silovito, nato z enim udaril je po sovražnika konju, pak z drugim po konja lastniku, oba sta kojci bila s tega sveta poslana, Navje njun zdaj so novi dom.
Inu naslednjega Avara bil je prav na poseben način Mohor se namenil ugonobiti, bil tega udarca se naučil nedavno je pri enem izmed veščev, starovednikov teh čudnih, ki na ptujskih kosezah so opravkov dajali si. To bode zanimivo videti.
Prišla priložnost za to je brž zatem. Ga nasprotnik napadel je srdito, z mečem zamahnil po Mohorju enkrat, dvakrat, trikrat, vselej se kosez mu izmaknil je zmikljivo, ostajal na razdalji primerni, varni, ki pa manjšala se je z vsakim zamahom, preden pa četrtič poskusil z udarcem svojega orožja Ivar zavdati smrtno je, Mohor bil za hrbet mu je zmaknil se, uklestil v prijem svoj neizbežni, s krikom presunljivim dal sovrag je vedeti prav glasno, da po njem je zagotovo.
S potegom obeh mečev istočasnim bil mu je Mohor vrat razparal.
Pustivši, da pogubljenca truplo butne ob tla, bil Mohor se v zanosu bojnem spravil na naslednjega sovražnika je, ta takisto ostalim mrtvim se pridružili bo kaj kmalu.
Se bil je nizko sklonil, meč nasprotnika nad njim zgrešil je, pak nato bil mu Mohor je vrnil dvojno, z oberma mečema mu telo pri trebuhu razparal, da vsulo se drobovje mu na plano je sluzeče.
Levo od njega bil Mohor je slovenskega soborca zapazil kako ta na Ivarskega soseda bil se je z orjaško sekiro spravil, obtesal ga nemilo, da leteli krvavi kosi kože, mesa inu kosti so vsevprek.
Bil je v boju Mohor sicer nekaj ran zadobil, pa bile vse so bolj nedolžne, nikakor smrtne; mu kri mezela je iz levega stegna, inu po rok imel nekaj ureznin je krvavih; bržkone bode on preživel.
Kri inu ostali sokovi telesni bilo so v zrak topli, s kriki prepojeni, se dvigali, vonj smrti bilj je vsepovsod, je ptujski oblastnik klal vse povprek, v zanosu hudem, smrtonosnem. Morana bode bila spričo tega vesela dokaj zelo, ka-li?
Nesrečnež, ki iskal je prezgodnjo smert, se bil pred Mohorjem je znašel, sirota bode njega otrok inu žena vdova mlada pravkmalu! Se v belo oblačilo odeti nasprotnik sosedski skušal zoperstaviti je, pak neuspešno, Mohor bil premočan, prehiter zanj je, tako kot za ostale prej poklane.
Spodsekal nogo mu prvo kosez je, da nasprotnik zarjul živalsko je, nato utišal ga je Mohor s krožno brco, ki mu vrat zlomila je, se zvok lomljenja kosti je slišal prodorno. Bilo pak Mohorju ob tem ni dovolj; z mečema je bil usekal po že mrtvem Ivaru, razparal vrat mu, rdeča kri vročična zapršila je iz njega vseokoli, oškropila Mohorja po obrazu, telesu gorostasnem. V ustih svojih toplo, lepljivo kri bil je okusil, ko bil zarjul v žaru borbe klavne on je, brizgnila je tudi tja mu.
Je bil v trenutku postanka on na pazljivost zabil, neoprostljivo, zakajti on vendar sredi boja krvavega zelo močno je bil, kojci bilo se to za slabo je skazalo; je bil od zadaj prišel udarec, Ober ga po desni roki bil posekal grdo je, prav do kosti bilo je jeklo dospelo, raztrgalo predtem obleko, kožo inu meso krvavo. Bolečina strašna Mohorju telo je stresla, zameglilo se mu pred očmi je rosno, skoraj bil je klecnil; kaj ne bi, mu roka kakor mrtva je omahnila. Vedomec ga pobral Ivara, prasca, s čim bil je svoje orožje premazal, nizkotnež?!
Znano to bilo je namreč dobro, da Slovenov sosedi bili so zelo radi svoja rezila inu osti s strupi sprevrženimi oplemenitovali, nemara tudi ta sedaj, ki mu zavdal je kruto, bil je od te veje suhe.
Meč bil je iz rok mu bil izmuznil se še pri udarcu, sedaj le enega bil Mohor je premogel, dovolj čisto za pobitje velike količine naprotnjakov, seveda, akoravno to bodo mu dovolili, kar pa malo je verjetno.
Njega napadalec seveda bil križem rok čakal ni, da Mohor zbral se bi, nemara pred njim utekel, tako preživel; bil kojci je po njem z buzdovanom udariti, zadel ga je po rami; akoprav glava bi bila udarjena, Morano srečal Mohor bi kaj hitro. Tako pa bil je Mohor le po tleh zletel, pod noge dveh bojevalcev. Je potreboval nekaj trenutkov on, da zbral je misli, na noge stopil spet. Je bil meč v eni roki sedaj le mogel držati, druga ga kot prasica je bolela; nemara še kaj zlomljenega je, Svarog pomagaj!
Enoročno bil je klanje nasprotnikov on nadaljeval, vlekoč eno roko za seboj, mu vsak je gib inu tresljaj novih bolečin prizadejal, kot strela da mu roko prestrelila je.
Boj okoli njega je divjal še vedno, tu ajd je s cepcem pripeljal par gorkih dvema sovražnikoma naenkrat, tamkaj eden izmed Slovenov se zvrnil je na tla, držeč za puščico dolgo, ki vrat mu je prebodla, se sedaj v lastni krvi je on dušil, mrtev vedno bolj postajal, bljuval kri inu daveče kašljal, nedaleč od njega eden ležal je s sekiro v glavi, ta bila razpolovljena je na dvoje, krvavi šopi las ležali so scefrani poleg, tamkaj bil je eden izmed Ivarov skušal spod mrtvega konja se rešiti, da ta ga zadušil, pod seboj zdrobil ne bi, poleg s kopjem v drobu na kolenih klečal je slovenski borec, z zadnjimi močmi, bil je konja sovražniku pogubil, nož inu meč v konja truplu temu bila sta nemi priči. Mimo Mohorja prijezdil bil je Ivar nakonjski, vihtel lok v eni roki, v drugi kopje dolgo mu počivalo je, pripravljeno na uporabo smtonosno; se uziral je v polnem teku konja on okoli sebe je, iskal naslednjo žrtev. Nedaleč bil od njega Mohor ugledal je silaka Slovanskega, da malo takih, iz koseške straže ta je bil, priključil se njega hordi bojni je na pol poti; orožje njegovega izbora bilo je kopje dolgo kakor hrast inu ostro verjetno možno zelo. Se bil ustavil je kosez, postal, varval inu mirkal, da kateri ga ne popade od bližnji bojujočih se. Pomeril je kopjenosec, pošvignilo je njega orožje po zraku, prebodlo konja ivarskega s tako silo, da jezdeca vrglo je povprek na tla, žival pa bila pri priči mrtva je. Zvalil se zrušeni jezdec je čisto blizu Mohorja; ta ne bitši len, kojci mu pognal je orožje svoje skozi drob.
Bili so sosedje obrski lokostrelci hudi inu nemalo je Karantancev končalo v krvavih hropcih, ko dve inu več strelic končalo je v njih telesih slabo zavarovanih, se bojevali so nekateri skoraj nagi, le prepasico kako ubožno na sebi so imeli, ajdi inu troli, ogrov za pozabit nikakor ni, pa bili so goli.
Naenkrat, iznenada pa strelice drugačne napolnile so nebo, našle cilje smrtonosno v Ivarov hordi. Niso teh puščic poslali Sloveni pač pa z boka bližala se četa čatežev je, kozarjev teh polčloveških, ki po načrtu Mohorja so Ivarom se prikradli od strani.
"Juhej, tu kaže se rešitev, ki otme pogube nas, prinese zmago nad sovragom!" se je pridušal Mohor, ne bitši len obenem dvoje Ivarov sesekal, približala sta se mu na bližino nezdravo. Zanju.
Sedaj, v tem času, ko dobili so Sloveni, branilci posesti svoje zemljiške, premoč v številu borcev, ki živi so, nad Ivari, ti imeli večino svojih so med mrtvimi, zavedel se je Mohor z olajšanjem velikim, da zmaga danes jim ne uteče; ponovno on bode zmagovalec bil.
Pa do zmage končne bilo še dosti je postoriti za. Začel takojci je iskati konja prostega, ki ponese hitreje ga po bojišču, to sedaj se praznilo hitro je od Ivarov živih, četveronožca taciga, ki njega koseskemu je stanu primeren v moči inu velikosti. Našel ga je ta na strani, okoli njega mrtvih je bilo ččoveških trupel mnogo veliko, konja lastnik bil vzrok je temu. Ga prebodel Mohor je nemilo silovito, ni vedel Ivar zdaj mrtvi, kaj zadelo ga je, od kod prišlo je.
Zajahal belca je, konja Ivarov sicer, pa bode svojemu namenu sedaj služil v Karantancev silah, zamahnil z mečem okoli sebe, tako odgnavši pešca ivarskega, ta utekel daleč ni, se zvrnil je na trda tla zelena, s puščicama dvema čateškima ostrima v sebi.
Kolikšna bila ga surova bolečina je spreletavala po telesu bil je komaj jasno gledal inu razmišljal jasno, moč le stežka našel v sebi je za to. Mu roka visela prosto je ob strani, kot da imel je več bi ne.
Preletel je dogajanje okoli njega, kriki bojni vsepovsod se mešali so z žvenketom orožja ostrega, strelice so švigale skozi zrak. Ivari preostali, ki uvideli so svoj poraz neizbežni, sedaj nihče jim več pomore ne, skušali so ubežati, proč od tod, s kraja Slovenov zmage, uteči, vrniti na varno se v svojih zaselkov prostore zastražene.
"Danes tak ne pojde," bil je Mohor si zamrmral, misli njega bile črne, zlohotne so, njega pogled pa, da z njim bi zmaja ubil. "Pobegnejo nam danes oni ne." Zamahnil z mečem svojim ostrim je, s katerim že ničkoliko je bil sovragov ugonobil, nakazal proti ubežnikom živim, zatulil z močnim glasom.
"Za njimi, bratje zbrani, ki še zmožni ste! Pobijmo jih vse; nihče naj ne uteče!"
Inu tako so Slovenov sile združene s tisto čatežev, kozarjev lokostrelnih, udarile po bežečih preživelih; ti kmalu to bili niso več. Je Mohor s konjem enega uteklega Ivara konja brez ujel, nemilostno mu z mečem svojim glavo odrobil, da ulila se je kri vročična. Nadaljeval nato je z dvema po načinu enakem, vsi so padli ugonobljeni, živi ne več. Inu nato naprej, do zmage končne, baš krvave.

Ko bilo je bitke konec ostali živi so na polju tem zelenem, ki pa sedaj bilo okrvavljeno dokaj zelo je, posejano s trupli sesekanimi inu prebodenimi, ležalo orožje je inu konji mrtvi naokrog, pristopila je Katarina, v rjavo oblačilo ponekod raztrgano od rezov, sekov orožja, okrvavljeno, nosila preko prsi svojih mladih opravo železno je, ki ščitila ji meso je mehko; taka bila oprava v teh krajih naravna ni, le tujci, ki iz dežel Karantaniji sorodnih so prihajali so nosili temu podobne, k Mohorju, kosezu ptujskemu, stal ta je v vetru nekolikanj hladnem čisto mirno, pregledoval gomile mrtvih, tako Slovenov kot Ivarov, inu pokrajino okoliško takisto. So lasje ji kostanjavo rjavi plapolali v sapici.
"Pristopam sedaj k Vam kosez spoštovani inu tako sporočam Vam ponižno, v vednost inu ravnanje; zmaga naša se skazala je, sovrag utekel ni, njega sile mrtve pred nami ležijo." Bila nekolikanj je ona premolknila, Mohor kimaje tiho ji dal je vedeti, da posluša nje poročilo bojno, čaka na nadaljevanje.
Bila sta si na samem dobra zelo, poznala se do obisti, notranjosti mehke, pak ko dolžnost bila je bojna na obzorju, resne stvari so se godile okoli, zahteval Mohor je od nje, da kakor drugi se do njega vede. Bila se njega tej zahtevi je mladenka podredila, izpolnjevala to, kokor tudi druge naloge njene.
"Bili smo njih po številu štiridesetih pobili, pa oni nam so jih odvzeli poldrugi ducat. Izmed ajdov dveh, ki z nami sta bila se bila zoper zavojevalce Ivarske, enemu bilo je zavdano smrtno, pak drugi živozdrav je inu cel, trol takenako." Znala dobro je deklica govoriti, to moral si je Mohor priznati. Pa saj jo bil je on v uk vzel, naučil jo poslušnosti, ustrežljivosti v vseh reččeh takojšnje.
"So v boju se pridružili nam takisto čateži, dvajset jih bilo je zbranih v čredo napadalno, dobro so bili zatrli sovraga hudega; izmed njih petero se ne bo pobralo več."
"Inu predvidevam," dejal je Mohor na to, "da za njih usluge nam podane v bitki inu za izgubo njih drugov kopitnih zahtevajo oni sedaj povračilo v naravi, dobrinah, ka-li?" Vedel on je dobro, da čateži se v boje mešajo ne, ko prej ne dogovorijo se z njih naročnikom, najemnikom, da to jim bode bil povrnil dobro. Koncu koncev bili so čateži trgovci tisti, ki dobrine zanimive prodajajo drugim, za to kaj drugega zahtevajo od njih.
Na njega vprašanje kratko je Katarina pokimala, stresla z glavo, da lasje so ji zavalovili. "Dano jim zatorej bode, kar domenjeno bilo je, obljubljeno jim že poprej. To dogaja se prav zdaj, ko govoriva."
Pogledal jo od strani je Mohor, premeril s pogledom svojim ostrim. "Ti, dečva, kar v naprej dala si dovoljenje za tako dejanje," Vprašal jo je kosez, čakal nje odgovora. Si veliko bila je upala mladica lepostasna, ki v njega službi je bila. Bil je on že večkrat pomočnikom vrat zavil, ko mislili so, da več od njega vedo inu po svoje so bili odrejali, njega popred o tem ne povprašujoč..
"Tako storila sem," prikimala pogumno je Katarina, "ker vedela sem, da Vaša beseda čatežem d'jana bode neprelomljena ostala; da njim boste predali, kar zaslužili so z sodelovanjem v borbi si."
Jo opazoval je nekaj trenutkov Mohor je, da deklica vedela ni prav dobro, kaj storila dobro je, ali pak bode za to predrznost svojo sedaj umorjena. Pa gledala je vodjo svojo, Mohorja, koseza temnega, ki bil že tolikim ubožcem pred njo lastoročno vrat zavil, na njega meču takisto jih veliko je končalo, brez strahu, z očmi jasnimi. Pričakoval ona je kar resnično, da sedaj bode na mestu pogubljena.
"Tudi prav," dejal naposled Mohor je, povrnil s pogledom se v daljavo poljsko, tam si nekaj novega v zanimanje našel. "Pak povem tako ti, Katarina; dobro s svojo glavo misli že res je, pak zapomni si tako, da dejanj, namer mojih dobro, zdravo v naprej predvidevati ni, lahko vsak čas premislim si."
To bila je ona tiho sprejela, pokimal, da razume inu da tako storila bode. Ostala tedaj sama sta na strani, ostali borci vkraj so šli, po opravkih svojih drugih. Vprašala je. "Kako je z roko?"
Je bil ob tem Mohor spet v roki svoji boležino žgočo začutil, bil popred že malo je popustila, pa sedaj spet zbadalo ga stoterno v rani je, jo le stežka je premaknil. "Dobro si mi bila rano zadobljeno oskrbela," dejal je Katarini. Bila je ona ranarica takisto, znala oskrbeti takšne inu drugačne rane, pak pri tej kar dobro se spotila je. Na srečo bilo nič ni zlomljneo, le koža inu meso bila razsekana sta inu kri se ulivala je dokaj veliko, pak, ko povila inu prava zelišča dodala mu Katarina na rano je, Mohor bil pomirjen je. Vseeno opomnila ga ona je, da lahko bila se kaka zastrupitev lahko poraja, da previden mora on biti. "Upam na skorajšnje izboljšanje. Pridi sem," dejal je inu z zdravo roko jo prek ram objel, poljubil je na čelo, skupaj v tišini narave, ki oddaljeno jo motil trušč je od zadaj, stala.
Z zdravo roko bili jo skozi vrhno tkanino božal je, s prsti otipal mehko, toplo kožo pod njo.
"Za nasprotnike trdne izkazali so se danes sosedje," podala besedo je Katarina. "Biješ njih po ino tolčeš, pak zaleže nikoli jim dovolj."
"Kot nakovalo so," se bil strinjal z njo je Mohor. "Ali; železa oni niso iz nakovalo, prej les ali akj podobnega njih snov je lastna."
"Leseno nakovalo?" imela Katarina velike je oči.
"Resnično. Ino kaj zgodi se s takovim lesenim nakovalom, ko po njem razbiješ z močjo vso?"
"Moj kosez že vedo," bila deklica je vljudna, usta dvignila do poljuba.
Pomignil z roko ji proti ostalim zbranim je, ki zadaj so pospravljali orožje, konje pripravljali na ježo skorajšnjo. "Povrni k drugim se inu moje besede pretehtaj." Nato dodal je, kot da sedaj se tega je bil domislil, spravil svoje misli vkup.
"Veli tako meni podložnim, da pripravijo za dolgo pot se inu nato borbo; nad Ivarov domovanje pojdemo odtod."