Leseno Nakovalo, part 6

6.




Bila v ritmu je sekira ostra pela, zavdajalo je nje rezilo dvojno lesu svetemu, ki bil namenjen, dolo- čen je za to, da razsekan bode inu primerne kose v se spravi, ki za kurjavo bodejo namembni, v soparnem dnevu tem, solnce bilo neumorno je sijalo, takisto tukaj med drevesi gostimi ino zelenimi močno zelo, so njega žarki skozi dospeli, osvetljevali zelenico gozdno, rastje pritlehno se bilo v njem kopalo je, pilo življensko silo, so lesketale se kaplje rose posamezne na listih rastja, v rahlem vetriču se majali, jih bil metal sem je inu tja nerahlo; gozdni duh bil vseprisoten naokoli je, se ptic petje je med udarci, seki s sekiro močnimi, moglo slišati prav dobro je, nemalo različnih vrst bilo je moč spoznati.
Si bil je Ambrož, postave čokate inu široke, pak nizke, kakor to škratom vsem normalnim, nesprevrženim priteče, bil v opravo je vsakodnevno on odet, oblečen; rjavotemne hlače dolge, suknja pak taiste barve, škornji črni, ki bili že po mnogih temnih rudniških poteh so bili lazili, so obuvalo trdno bili njemu, nek obscen napev požvižgaval glasno, v ritmu stalnem, ubranem, s sekiro dvoročno sekal deblo drevesno, hrast bil je to starinski, na kose manjše, ki bili za polena mišljeni so, v rudniški peči bodejo toploto potrebno škratom priskrbela, v velikih ognjiščih ruda bila se obdelovala je, ki kasneje škrati so bili jo prodajali naprej, v dobrine druge, ki potrebovali so za življenje svoje normalno jih, jo zamenjevali.
Prenehal z delom je za trenutek kratki, odložil sekirče težko vkraj, polen kup na, dosti se bilo jih že nabralo je, z roko desno si pot otrl z čela orošenega dokaj zelo, bil bi vedro s tem napolnil preko roba zagotovo, z levo pa bil si brado rjavo je pomedel, bila je ona gosta inu velika dokaj zelo, spletena na ramen višini v dva dela, segala sta ta navzdol do kolen mu, včasih bil še z večjo se kosmatostjo je on ponašal, v rodnem rovu predmet govora inu mišljenja bil med škrati inu njih ženami takisto.
Dan današnji bil vroč je nemalo zelo, na travnikih zunanjih verjetno bilo močno je pripekalo, travo zeleno sušilo, pot bil Ambroža je oblival po telesu močnem vsem, je upal na vrnitev skorajšnjo v njega domovanje podzemno; tam vladal hlad je znosnejši; vedel sicer on je, da v globinah nižjezemljih vročina huda svoje mesto ima, pak tam, kjer njega rov bil je stanovanjski, bilo lepo hladno je.
Se spraševal je gledaje sonce zgoraj nad dreves krošnjami zelenimi, kako ljudje, vile inu druga bitja, mokriši sicer vode so bivalci, pak vseeno, preživijo vse življenje na površju odprtem, to biti mora neprijetno dokaj zelo, ka-li.
In skrbelo ga še nekaj je Ambroža škrata, ko bil v vročem dnevu tem proti nebu je pogledoval. Namreč, kako pred nevarnostjo strašno bivalci zgornji ubežijo, bilo med škrati nekaterimi je mnenje, da vsake toliko časa nebo podre se, pade na zemljo, nato ponovno na viši prejšnji se pojavi. Bili so škrati v rovih, rudnikih svojih velikih podzemnih na varnem pred tem, pak kako bili temu so utekli zgornješi, uganka mu bila je večna. Kako na prostem, odprtem so prostoru oni živeli varno, ko varovali jih ne oboki kameniti niso, stebri baš mogočni, ne podboji leseni, ki takisto so bili jih škrati so v rudnikih za varnost pred rušitvijo imeli?
Je bil nato proti grmovju bližnjemu se napotil, moral se olajšati je on, spustiti vodo odpadno sebe iz. Spustivši hlače, bil je zelenilo grmovno zalil obilno.
Se nenadoma je v grmovju pred njim nekaj premaknilo, završalo listje sveže je, pak v vetru ne, nekdo živ bil na drugi strani je. Nemara kaka žival, si mislil Ambrož je, zalival trato še naprej. Upal je pri tem seveda, da kaka divja svinja, neresec hudi, baš obilno močni, na drugi strani ni.
Se rastje zeleno predkratkim še zalivano bilo naenkrat je v dva dela razdelilo, sredi ugledal Ambrož je z grozo hudo, ki večala se je stoterno hipno, pušico ostro, bila uperjena je vanj, napeta čakala na uporabo smrtonosno ležeča loku na, lastnica bila je čatežinja mlada, prsi razodkrita.
"Ambroža nikar!" bil je škrat poskočil, ritensko začel se umikati napadalki; vedel on je dobro, da čateški strelci lokostrelno odlični so, vilam v tej veščini parni, nemara celo boljši.
"Hej, hej, hej!" se bil zadrl je, z rokama hlače svoje spuščene nase vlekel; nemara si mladenka kopitna že vse je ogledala. Imel videti je ogromno, bil je on med nogami imel mesa nemalo, bi ajd mu zavidal velikost tako bržkone zelo. "Mar človek tukaj še v miru svojem scati more ne, al' kaj?"
Stopila na plano gozdno čatežinja mlada je, lok sprostila, puščico nevarno v tulec tonamembni skrila. "Naprošam te odpuščanja, škratelj," dejala je, okoli sebe se razgledala, z lasmi rumenimi zaplapolala v vetru. "Uteklo ovco jaz tukaj iščem-"
"Ovco, kaj?" bil je Ambrož nekolikanj jezno revsknil, sedaj oblečen polno spet zbran bil. "Inu po tvojem jaz bil sem ovci tej utekli podoben, ka-li? Kosmat sem že, gospodična, pak ovca ne!"
"Kakorkoli že," povzela čatežinja je, okoli njega stopicljala, ozirala naokoli se. "Si nemara vseeno jo kaj videl? Dobro bilo bi zanjo inu zame obenem, ko našla bi jo še pred nočjo."
"Ni, ni ovce, draga moja," odkimal Ambrož je spravljivo, proti sekiri svoji delovni se podal, nameraval nadaljevati z delom sekalnim on je. "Poskusi drugje spet, morebiti sreče večje bodeš takrat."
Se usedla je čatežinja na tla, v travo mehko gozdno, opazovala nekaj časa ga od strani tiho.
"Sekaš, kaj, škratelj?" vprašala je čez nekaj časa ona, z rokama trgala bilke travnate posamezne. Bil je on nato prikimal. "Delo to naloženo mi današnje je, nasekati določeno moram lesa količino, z njim v rudnik domači se povrniti. Dobro mi od rok to gre, kmalu bodem jaz končal." Se obrnil k njej je, z očmi rjavimi jo premeril. "Pa ti, kako si?"
"Jaz?" dejala čatežinja je, polsmehljalno predse zrla. "V redu, kaj sprašuješ?" Premolknila je, nato izbruhnila. "Le ovco eno sem izgubila, vem ne, kje sedaj je ona, morda že mrtva je, izpolnila naloge svoje preproste dokaj zelo nisem, bednica, vsakdo se mi v čredi bode lahko posmehoval vsak dan poslej," bila je skozi jok jela nakladati, da voz obstal pod tako težo bi.
"Tak, ženska, zberi se," nestrpno rekel Ambrož je, prenehal z delom svojim. "Ne joči." Mu kar malo žal postalo je za mladenko četveronogo. Se zavedal on je dobro pri sebi, kako njega doma sprejeli bi, ko tako neumnost bi naredil, nalogo lahko neizpolnil, škodo svoji družbi tako povzročil.
Stopil k njej je škrat, po rami potrpljal jo. "Vse bode dobro še, boš videla." Ona le še huje zatulila je. "Bodem ti jaz pri iskanju ovce malo pomagal; kojci ko delo svoje sekalno dokončam, opravim."
Jo to bilo nekolikanj je utolažilo, zdaj le še tiho hlipala je ona, smrkala glasno.
"Ime mi Ambrož je," dejal je škrat, roko ji ponudil. Je čatežinja malo pomišljala, otrla oči mokre si, dejala "Jaz pa Elika sem. Zdravstvuj."

Sta bila kar mnogo predelov gozdnih onadva preiskala, Ambrož inu Elika, to je, konci mnogi inu kraji bili v gozdu zelenem tem so, kjer ovca svoje mesto lahko si našla bi, utekla tja, pak znala ven več iz gozda, na travnik, koder bila je od, ne, pregledala pod vsako drevo inu grm gosti, nekaj guckov, bivalcev malih inu kosmatih, jih človek hitro je za hrčke glodnate bil zamenjal, ki v podrasti svoja domovanja imajo, povprašala, pak o ovci vedeli oni niso ničesar.
"Bila ta ovca sama je utekla," vprašal Ambrož je, z roko eno svojo vejo pritlehno dvignil, mimo nje stopil, v drugi roki bil je sekirče svoje dvorezilno nosil, za obrambo pred vsiljivcem, napadalcem morebitnim jo imel je. "Ali kaka beštija zlohotna, teh vse polno v gozdovih takih je inu po travnikih zelenih lazijo takisto, bila jo v kremplje, usta velika svoja je dobila, odnesla v brloh svoj, da tam masti se z njo." Se obrnil škrat k čatežinji mladi je, poleg njega na levi je hodila. "Kaj misliš, a?"
"Samo upam, da sama je bila žival zašla," odgovorila je Elika, pogledovala sem inu tja takisto, ovohavala gozdni zrak dehteči, nemara tako bil ovce duh zaznala znani. "Preden pogrešila sem jo jaz, bila slišalala, videla ali kako drugače zaznala sovražne kake živali nisem; sama sem bila z ovac trop- om na travniku, livadi. Mir tam vladal je. Prijeten dan, topel inu sončen bil je. "
Se ustavil njen korak vtem je, glasno bila je čatežinja zrak zajela, se dvignile ji prsi gole so ob tem. "To bilo bi na misel je sedaj padlo," dejala je, z eno roko za glavo se prijela. "Bila sem čredo ostalih ovac tam na travniku prostornem samo pustila; mislila sem si, da utekla žival daleč mogla ni. Pak sedaj že nekaj časa sem v iskanju neplodnem. Živali dolgo so že same. Predolgo morda. So sicer navajene one dobro same pasti se, pak lahko primeri, zgodi se, da kaka nesreča huda jih zadane, ko mene pri njih sedaj ni. Misel zlovešča se mi ob tem poraja, škratelj."
Se zamišljeno je bil Ambrož ob tem za brado povlekel, nekako odsotno bil dejal. "Da, taka lahko je njih ukana. Seveda. Da, da." Ga Elika zgroženega obraza je pogledala, le kaj bilo mu v glavo padlo je, da tako bil sedaj govoril, besedoval je zase sam?
"Kaj msiliš s tem?" vprašala čatežinja škrata bradatega zelo je, resnoba inu grožnja, kaj zgodilo se mu bode, akoravno pove, razjasni svojih misli njej ne, bila v nje glasu je razločno jasna dokaj zelo.
"Mnja," se odkašljal škrat je, pljunil mastno v travo natlehno zeleno. "Ambroža misel zlohotna je, jo ti dečva čateška hočeš izvedeti vseeno, ka-li?"
Je odločno prikimala Elika."Veš, da! Vse povej!"
"So po krajih tistih, ki Karantaniji so lastni inu po tistih, ki nje sosedov so takisto, bili zapaženi stvori čudni, ki na človeka od daleč sicer spominjajo, nalikujejo, pak njih pojava od blizu videna živalska je."
Je bil Ambrož ostro jo v oči pogledal, ga Elika le čudno gledala je ob njega pripovedovanju.
"Je njih število nedoločeno, pak njih nameni sprevrženi v bistvu dokaj zelo jasni so povsem. Živali domače inu tiste, ki prosto žive, to je divje, njih so plen. Napadejo jih krvavo, ubijejo takoj zelo močno." Elika še vedno nevedno zgolj ga gledala je, dojela še, o kom govori on, ne.
"Ambrož o psoglavcih ti govori, tega bila sprevidela, deklina, nisi še? bil je jasno rekel škrat.
"Eee-," zategnila nevedno Elika je, "Psoglavci? Slišala za njih sem že, to res je, kar o njih zdaj praviš. Pak njih kraji domači, rečeno je tako starešin od, da bolj severno inu proti vzhodu so, ni res? Kaj oni bili bi tod počeli, kjer mesto jim domače ni?" Kaj veš o tem inu rečeh sorodnih takisto? Povej!"
"Ti bode Ambrož takole rekel, Elika," začel je škrat, odgnal z zamahom roke nadležno muho, ki na glavo mu je sesti hotela, ruda železova jo bila zasula! "Se v rovih škratovskih že nekaj časa govori, da psoglavcev pojave nečloveške, kako le bile človeške bi, ko glavo za imajo psa glavo?!, so bile videne po krajih tod bližnjih; preseljevanje njih to je bržkone. Novih si bivališč oni iščejo."
Se Elika je na travo sesedla, glavo sklonila. "Misliš ti potemtakem, da ovčko mojo bili so psoglavci bili odvzeli, ubili jo, juj, strašno je to!, požrli?"
Pokimal škrat v njeno grozo je, ki širila se po telesu mladem je, vsa drehtela kakor v mrazu zimskem je. "To misel kar prava bi bila," potrdil bradatež je, nadaljeval, "Pak, tisto, kar prvo Ambrožu je v glavo padlo popred, bilo je nekaj drugega, hujšega od tega, kar sedaj rečeno je bilo, stoterno. Pripravi se!"
"Bila ti si za ovco svojo izgubljeno v gozd odšla, ni res?" vprašal Ambrož je, Elika na to tiho je prikimala. "Da, hotela sem jo najti, pripeljati jo nazaj do črede."
"Inu, povej Ambrožu, kako velika čreda ta je tvoja?"
Je bila v tem se misel zlovešča, pod kopito trdo spada!, ji porajala, zameglila druge misli. Ambrož bil videl je, da čatežinja mlada končno doumela njega poprejšnje strahove, domneve je.
"Misliš ti," vprašala Elika škrata nizkoraslega je, "da bila je ovca mi namenoma odvzeta, da jaz za njo bi šla, pustila druge vnemar, tako lahko brez boja mi odvzeli jih psoglavci bi."
Ambrož le tiho bil pokimal je.
"Kako sprevrženo," zasikala Elika je, drugega reči, izustiti mogla ni, jo bes inu jeza, pak žalost takisto bila zraven je, zaobjela sta, se ganiti mogla ni, stala na mestu svojem stojnem gozdnem.
Skočila je na noge svoje štiri okopitene, prijela lok inu puščic tulec poln, skozi grmovje zelene brž se pognala; bila nje misel dozorela novo nakano je, so vzvalovili njej lasje dolgi inu rumenoslamnati.
"Hej, kam pojdeš?!" bil za njo je Ambrož zatulil, pak vedel že pri sebi, kaka namera se porodila je Eliki. Naravna to bila je težnja. Se pognal za njo je, upal da kam bode on se ne prevrnil, bil vešč teka po odprtem on ravno ni preveč, mu ugajali so rudnikov rovi temni mnogo bolj zagotovo.
Nemalo vej inu grmovja bil spred sebe je z rokami inu nogami odbil, sopihajoče končno do Elike prispel, ta stala je na gozda skončujočem robu, se od tod dobro videla je čreda, ovce bele, nekatere črne, pasle so se mirno. Bravi bile so tam na samem, videti bilo kakega zlodejalca ni, mirno inu tiho bilo je vsepovsod, tu pa tam oglasila se kaka izmed živali pašnih je, veter nje glas je zastiral rahlo.
"Tvoj čreda, Ambrož domneva?" vprašal škrat Eliko je, ta le nemo stala je, gledala živali, ki žive so bile; napadel, odnesel jih s seboj nihče še ni. Nemara bilo nevarnosti nikakršne zanje ni, se bila sta oba zgolj prestrašila, so misli jima preveč bujno zdivjale.
"Še dobro," dahnila je čatežinja po nekem času, orožje svoje spet pospravila vkraj. Se obrnila je proti gozdu spet, za prvim drevesom se izgubila. "Hej, počakaj!" zaklical Ambrož za njo je. Šmenta, deklini vseskozi se nekam je mudilo. Prehitra bila za Ambroža je okus.
"Nemara pak bil Ambrož se zmotil je," govoril tako je škrat Eliki, ko sledil ji skozi gozd je, znova sta bila pri ovce iskanju, nemara bodeta jo le kje našla, "Morebiti bili psoglavci za umanjkanje ovce krivi niso." Se zasmejal je nemarno, mu misel nova je nastala v glavi. "Pak volkodlaki, ti še hujši so od njih, tako ti rečem."
"Volkodlaki le ponoči so dejavni," mu rekla Elika je, neustavljaje naprej hodila. "In ti to veš. Ne straši me sedaj še z njimi." "Morebiti bil pa kak čudrak ali medved, ris je, kaj veš," nadaljeval je Ambrož, pak hitro utihnil, zakajti čatežinja mu na glavo je puščico namerila. "Utihni, škratelj."
"Nič ne reče Ambrož," nadaljeval brezsramno Ambrož je,"nemara celo kak človek ali morda čate-" Ga strelica, ki mimo njega glave je švignila inu v drevesa deblu tankem za njim končala, utišala je učinkovito, bil sveže je škrat napolnil hlače.

Se odločila sta, da vsakdo na eno stran pojde, tako imela možnosti za najdo zgubljenke več bi zagotovo, tako menila Elika, čatežinja je, Ambrož pa hotel se pričkati z njo sedaj ni.
Pregledal inu pretipal dobro bil je Ambrož prenekateri konec, drevesne dupline inu jarke zemeljske takisto, prišel po nekem času, dolgo bila sta že po gozdu se v iskanju potikala onadva, bil sicer še vedno dan je, pak popoldne že, na odprto ravnico, od tam imel je kaj videti.
Se travnik mali je raztezal naokoli, sredi gozda jasa bil storjena mala pak prijetna je, na koncu enem tega travnika pa bilo je malo jezerce, ribnik pravzaprav, mu vir je slap mali je bil, ki izvir iz skalovja zravnega je tam imel. Rastje obvodno bilo je bujno, okolica ribnika bogato zaraščena, lokvanji inu drugo rastje poganjalo na in ob vodi je, črički, ptiči inu pastirji kačji, vsi oglašali so se obenem.
Dobro, mislil si je Ambrož, bodem lahko si tukaj hlače osnažil, začelo je že močno zaudarjati.
Inu v jezercu tem malem, pak vode modrozelene polnem roba do, bila se deklica mlada je kopala, gola bila se s hladno vodo slapa oblivala, škropila. Stala prvo je na kamnih mokrih, pustila da slap od zgoraj jo obliva, se vodne kapljice od nje napetega, mladega mesa so odbijale, tekle po njej navzdol, si z rokama je lase dolge slamnato rumene umivala, ožemala, nato prsi polne si jela umivati, si drgnila z dlanmi je ročno jih, solnce rumeno se bilo je na njeni goli svetlo rumeni koži lesketalo, odbijalo.
"Lej' jo, srnico," si z nasmehom na ustih prešernim mislil Ambrož je, nasladno po nje telesu golem se izsprehajal. Prav rad bil bi od blizu jo spoznal. Prav od blizu. Od znotraj pravzaprav.
Bi zamenjal hipno jo za kako jezersko vilo, vilinko brhko bi, take je lepote bila mladenka vodna.
Se spustila dečva je v vodo ribnika malega, segala ji do trebuha mehkega je ta, brezskrbno se igrala v njem, zajemala z dlanmi bisto vodo, po sebi jo pršila.
Hotel že je Ambrož do nje stopiti, pomeniti z njo se inu še kaj drugega storiti, pa bil prekinjen je s strani Elike glasu. "Si našel kaj, Ambrož!?"
"Voziček poln jo bil zasul!" pri sebi revsknil škrat je, v mislih jezen nekoliko na čatežinjo postal.
Prestrašivši se Elike klica močnega inu opazivši Ambroža pojavo v bližini bila mladenka gola se z rokama majhnima preko prsi polnih je pokrila, pak to šele sedaj, ko bilo že vse je ogledano dodobra.
Prišla je Elika vtem iz gozda, kraju za Ambrožem, ustavila poleg njega se, nadaljevala pot proti ribniku. "Si nemara videla tod kako ovco belo iti?" vprašala je mladenko v vodi. Ta odkimala je brž, prestrašena še vedno nekolikanj bržčas.
Se jima je Ambrož brž pridružil, na poti do njiju poigraval z mislijo se sprevrženo, kako bilo bi, ko vsi trije skupaj bi pozabavali se v vodi. S čatežinjo on bil še ni, pak slišal je o tem od drugih, poltretji svak se o tem bahal prav zadnjič je dolgo v noč, inu o rečeh, ki bolj okvarjene so od tega, takisto.
Ko bila dečva, medtem se oblekla je v oblačila modra, na robu jezerca jih je imela, ponovno je izpovedala, da, kje ovca izgubljena je, ona ne ve, Elika bila je živčna nadaljevala pot po travniku, iščoča sledi morebitne, ki do ovce, revice izgubljene, bi pripeljale jo.
"Zdaj, ko sama sva," pomežiknil dečvi Ambrož je, "lahko se resno midva pomeniva." Prišedši bliže nje bil roko svojo je v pozdrav iztegnil. "Ime Ambrož mi je," dejal je, "Pa tebi, gospodična draga?"
"Ime mi Maruša je," dejala dečva mlada je, stresla mu roko v pozdrav. "Pozdravljen, škratelj."
"Me zanima močno zelo," dejal je Ambrož, sekirče svoje bil del vkraj, na bližnjo skalo sivo jo bil odložil. "Kaj tod v gozdu počneš, uganjaš? Varno nikakor ni, sam okoli se takole potikati."
"Bila sem malo na sprehod odšla po gozdu tem zelenem," mu odgovorila je Maruša, sedla na hlodovino drevesno podrto, na zemlji kraj nje ležala je, "Sicer prebivam v vasi bližnji, naselje slovensko Trige se imenuje, nemara ti si že slišal zanj, pa bila sem sem prišla; za danes bila delo svoje kmetsko bila že opravila, oddih tukaj sem si poiskala."
"Da, da, poznam to selo," bil je Ambrož pokimal, poleg nje na travo se bil sesedel. Bila deklina vi- šine je nekolikanj večje njega od, bil pač škratovske je on stase, nizek ino širok, pak lahko si ju on predstavljal je v paru čisto dobro. Sedla nanj bi dobro zagotovo.
Poznal je nje rodno naselbino, bil slišal o inu bil že večkrat v Trigah; tam bili so škrati, kakor tudi v mnogih drugih zaselkih, svojo rudo nakopano preprodajali, menjali za dobrine druge, ki potrebovali so jih zase, rudnik podzemni, koder on bil doma je, oddaljen bil od tam ni daleč. Zanimivo, da predtem bil je tam še ni zapazil. Tako lepotico bil bi si on zapomnil zagotovo.
"Ko bil sem prej te zagledal prvič, zazdelo se mi je za hip, trenutek, da vilinka ti si; taka bil tvoja je lepota," dejal ji Ambrož je, nadaljeval. "Ti tale haljica modra pristaja dobro dokaj zelo. Lepote tvoje pak skriti more ne." Se nasmehnila je Maruša mlada ob tem, se videlo je dobro, da pohvala godi ji.
"Da videla tod okli ovce njene iti nisi, izpovedala si že popred," rekel je Ambrož, nadaljeval tako, "pak Ambroža zanima; nemara bila si ti kaka druga bitja v gozdu zapazila, jih pogled tvoj ujel je."
Je odkimala Maruša, z roko po jezerca modrega gladini mirni potegnila, narahlo jo vzvalovila, zasanjeno po naravi gozdni inu ribniku pogledala. "Nikogar srečala jaz danes nisem. Vidva s čatežinjo prva sta." Je bila z roko si pramene las popravila, ki ušli so ji na lice, nadaljevala. "Mislim pa, da nemalo gozdnih živali je naokoli prisotnih, pak skriti te se znajo ljudem inu škratom takisto dobro zelo, le vilinke lahko bi jih bile zapaziei, saj tudi sama so verjetno v bližini prisotno skrite."
"Da, da," je bil Ambrož pokimal, medel brado dolgo si, pak gledal ne okoli pač pa dečvo mlado inu lepo. "Verjetno ovca sedaj je že izgubljena. Na bogove podzemne!, nesreča Eliki se bila zgodila je."
"Ako ne zameriš," dejal Ambrož je, proti vodi stopil, začel si hlače slačiti, "bode Ambrož malo se osnažil." - "Kar, kar," pokimala je mladenka, opazovala ga spogledom. "Vidim, da škrati res večje imate od ljudi."
Bil jo Ambrož nevedno je pogledal, tako vprašal. "Kaj meniš s tem; mar brade?"
"Ne," se zahihitala je deklica sedeča, "Nekaj mnogo bolj pomembnega."
"Ah-" je bil se ogenj spoznanja v škratu razplamtel. "Sekire. No, resda so nekoliko dolge, ampak-"
"Tumpek!"
Se Maruša dvignila s sedišča svojega poprejšnjega je, poravnala obleko modro, dobro ji pristajala je, je bil Ambrož zopet opazil to, pobrala s tal še bisago popotno, v njej bržkone imela je še nekaj reči popotnih, ki s seboj jih je prinesla.
"Se bodem bila jaz sedaj odpravila, škratelj," dejala je "V vasi verjetno čakajo me že. Bodi dobro."
"Ti tudi. Čakaj! Kdaj spet videl te lahko bode Ambrož?" vprašal škrat je. Prav rad bil jo on bolje še spoznal bi, njo inu nje mesene čare takisto.
"Čez tedna dva v Trgovišču!" mu obrnivši glavo je zaklicala Maruša preko rame. "Bodi tam!"

"Sta bila se dobro doli djala?" vprašala Elika preko hrbta je, ko zaslišala lomastenje je skozi gozd, jo bil je Ambrož po nekem daljšem času našel. Iskala ona je še naprej, pak neuspešno, ovca, kakor da bi se v zemljo bila udrla.
"Kaj?" zasopihal škrat je, do nje zasopel dospel, "Sva bila le v pomenku krajšem se zadržala." Jo pogledal je karajoče. "Kaj pa ti si mislila, domnevala?" Mu odgovorila Elika ni, naprej se napotila.
"Čuj," začel je škrat, si potno čelo brisal, okoli sebe gledal. "Mislim, da tvoja ovca, izgubljena je za vedno. Pojdiva inu prenehajva z iskanjem. Dan vroč je inu utrujena sva že oba. Bodejo ti verjetno eno ovco čredniki vodilni že oprostili-"
"Tu, sem!" je bila Elika zaklicala, pomahala mu z roko, okoli večje skale inu kupa zemlje se spustila v globel manjšo. Ji Ambrož sledil je, sprašujoč se, kaj ženska kozja zanimivega je našla.
Bil je portal mračni iz stebrov marmorja črnega skupaj stavljen, postavljen v gomilo gozdne zemlje inu skal velik kup, vodil je v globino podzemno bržkone. Vrat bilo kakih železnih ali lesenih na njem ne, pak duh, smrad oduren, smrt tako diši, vel od znotraj ven je, napolnil nosnice Eliki inu Ambrožu.
Inu na mehkih tleh okoli portala, iglic smrekovih bilo nastlano je nemalo tod okoli, poznali so se dobro sledovi nog. Jih razpoznala je Elika inu Ambrož takenako. Ovca bila je tod hodila!
"Nikar notri ne hodi," bi je Ambrož čatežinjo za roko prijel, ko ta hotela je proti vhodu temnemu stopiti, bržkone za svojo ovco se podati. "Izgubljena je, če notri je zašla."
"Pusti me, kosmatulj," jezno mu odvrnila je Elika, zacepetala s kopiti."Notri moram iti, ovco najti."
"To Ambrož ti odsvetuje, draga gospodična; notri je nevarno dokaj zelo. Magozdov to je klet."
Zastala je Elika, od portala mračnega se oddaljila brž. "Kaj si bil porekel? Magozdov klet je to?"
Škrat tiho je prikimal. "Pred leti davnimi, v deželi tej divjala vojna med ljudmi, vilinkami, škrati inu pa magozdi huda je. So na eni strani stali magozdi, spake te zeleno črne, v rudnik jih peljal jaz nikoli bi na oglede!, na drugi pak vsi drugi; boji hudi so po deželi se godili. Povprašaj starešine svoje, akoravno o tem še poučena nisi."
"Inu to eno od njih bivališč je?" vprašala je Elika, malo s strahom v glasu proti luknji vhodni bila pogledala. "Pak saj sedaj magozdov v teh krajih vendar ni. So pregnani in pobiti bili vsi. Ni res?"
"Že, će," pokimal je Ambrož," pak njih bivališča ostala so po krajih skritih, nevarno v njih zahajati je, veš, nemalo bilo je ljudi že umrlo, ko izgubili so se v njih predorih, zaviti bolj so skoraj še kot škratov od, pak mnogo jih bilo je ugonobljeno na pasteh, ukanah bivališčnih, ki notri so nastavljene, da nepovabljenim zavdajo smrtno. Nikar ne hodi notri. Ovce ven dobiš več ne."
Bila je Elika tiho pokimala, sprijaznila se z dejstvom hudim. Se napotila sta od tod, slišala pak nista tuljenja temnega, ki od znotraj je prišlo, tistega, za katerega mišljeno bilo je, da nikdar se bode v teh krajih čulo več, da zamrlo za vekomaj je to, tistega, ki ponovno bilo se rodilo iz spanja trdnega zgodovine je, naznanjalo nove, drugačne čase je.