Leseno Nakovalo, part 7

7.




Se že večer temačni bil začel je storjevati, ko bil je Mohor, kosez gorostasni, ki bil oblastnik je ptujskega naselja kosezov inu območji, zaselkov drugih, ki njega so bili okoliški, takisto, v njih imeli domovanja, bivališča svoja so ljudje, živelj slovenski, ki bilo mu varovati, skrbeti zanj je od kneza karantanskega naloženo za, pa prav tako bili pod zaščito njegovo vseobsežno so še bivalci drugi, ki bili različni so po rasti inu vrsti od ljudi, to je, vilinke, škrati, čateži inu ajdi ničmanj; vsako živo bitje, ki zavedno je bilo inu priznavalo je oblast kneza karantanskega, Valuk to bil v sedanjih časih je, stopal počasnega koraka baš res, pak misli njega hitele so stoterno; zlovešče so stvari imele v tej noči se zgoditi, Svarog mu ob strani stal!, po travi vlažni nekolikanj že od večernega hladu, na sebi čutil on mraza ni, mu telo v prav vsaki mišici je toplo gorelo, dogodki bližnji, kakor da že bili nastopili so, mu obuvalo težko drselo tiho je, ko pak po poti kolovozni bil on bi hodil, dvigalo prahu v zrak se dokaj mnogo bi inu zvok bil enak bi tistemu, ki ajdov, hrustov teh orjaških, Perun Gromovnik jih bil požgal smrdeče, hoji lasten je.
Bil zamišljeno je on po obronku travnika zelenega koračil, vsake toliko časa proti obzorju bil pogledal; čakal sla je, da povrne se, novico dobro ali pak slabo, vsako bode on sprejel enako, prinese.
Dasiravno bile misli temne njega so pri boju skorajšnjem, Svarog mu moči stoterne dal!, bilo možnosti za umik ni, so pol dneva bili jezdili do sem, tisti, ki bilo so konja brez, pa naredili pot so tekoč, videl Mohor je, da njih želja maščevalna enaka njegovi je, nemara večja še, pa utrgal čas si takisto za misli na dom domači je; grad ptujski, veličastni, ki najbolj utrjen inu branjen s številom velikim kosezov je; dolgo bil že na poti branitelski je on, Ivarov zlodejanja so temu razlog bila, ognjišča domačega videl že tedne ni.
Njega rod bil koseski je že let številnih, spoštovani pratretji ded bil že kosesko ime je nosil, takrat oblikovala se še zveza s Samom je zoper nasprotnike Slovanov, dolgo že tega bilo je, pak za pozabiti nikakor ne, tako bili so učili inu Mohor sam bil do spoznanja tega vašnega prišel je takisto, vedeti je treba koder ljudstvo izvira od, tako se ono ohrani zgolj.
So starši mu koseski bili umrli zgodaj, prezgodaj oj!, ko otrok še bil je Mohor; skrb zanj prevzeli so kosezi ptujski, ki bili podložni njega otcu so, oni oblastnik koseski bili so ptujski, inu kakor pred njim otec, sedaj bil Mohor je odrasel prevzel oblastnika koseškega ime inu moč temu lastno, zapovedovati inu varovati, tistim inu tiste, ki njemu so podložni. Rodbina močna Hrastokorenov prešla ne bode še.
Juj, kako bil je on pogrešal zidov domačih stene inu vrtove dehteče; prav rad bil skoznje svojo ženo nekdaj peljal, v pogovu sedel v travi mehki tamkajšnji zeleni, otroci našli zanimivega bi tam obilo.
Zmotilo njega misli domače šumenje od leve je; se izvila iz teme večerne podoba Katarine je, spremljevalke, njegove mlade, izvrševalke ukazov njegovih, priležnica takisto dobro podkovana.
"Sel povrnil se še ni," dejala mladenka je, stopivši njega zraven. "Se odpravil že pred časom je. Kosez moj spoštovani: misli moje so zlovešče. Če ujet on bil je, vseh nas je življenje ogroženo."
Dostojno kosezu besede govorila deklica je, zakajti sama tamkaj bila nista, korak preč ino dva vstran bila je uslužno stala straža.
"Predlagaš potemtakem ti," se obrnil k njej je Mohor napol grozeče, premeril jo s pogledom, "da umaknemo se mi, postimo sovražniku sosedskemu tako, da nekaznovan uteče, povrne k nam se kak drugi dan, smrtno takrat nam zavda, ka-li?"
"O tem odločajo lahko le Oni," dejala Katlarina tiho je, pak boječe ne, "jaz lahko le misli svoje Jim povem inu kaj dejstva neizbežna so, takisto."
Zadovoljen z odgovorom dekliča bil Mohor se nazaj obrnil je, koder popred pogled njegov oster si opravka dajal je. Ostala deklica prijetna poleg njega je, čakala.
"Nemenili so se kosez to storiti, navkljub posvetovanja s kosezi drugimi ali knezom vrhovnim spoštovanim brez, ka-li?" vprašala čez nekaj časa ona je. "Dobro to ni, ukrepati na lastno pest."
"Pak verjamem v Njih pravilno odločitev, nasprotujem temu jez ne," nadaljevala hitro je, ko bil jo Mohor ostro je pogledal, da ko bič imel bi, počilo bi stoterno.
"Bilo spopadov med sosedi, to je nami inu Ivari, Gnobaniali ino Siveri severnimi, že dolgo ni," dejal je Mohor, vedoč prav dobro sam on ne, ali s tem Katarini odgovarja, ali sebe zgolj bodri.
"Pozabil Valuk stari je, kako se bojem streže, in vsa država slovenska z njim; zdaj vse se meni inu preverja popred, prosi inu zahteva od oblastnikov inu združb deželnih, ki pravo moč imajo v rokah, udari s silo se šele kasneje ali pa sploh ne. Nekaj sprevrženega v tej deželi slovenski vlada."
"Bodejo Ivari povračila tako hitrega pričakovali nikakor ne. Ujamemo jih nepripravljene; zavdamo jim zmagovito." Ko bil to besedenje on končal je, zanosno dihal je globoko, vse mišice so se napele mu, spopad končni bliža se. Se rana mu na roki znova je skeleče, kljuvajoče oglasila.
"Akoprav bode kdo o dejanju mojem današnjem se kaj zgovarjal, sam mu bodem to razložil, predočil mu resnico pravo, neizpodbitno: Kdor napaden je inu se brani ne, ta zapisan je pogubi končni."
Vtem bil pritekel eden izmed mož podložnih je, kosez starikavi, že veliko bil je bojev skozi leta dolga svoja skozi dal. "Se vrnil sel je naš, Kosez. Obšel Ivarov straže je, razgledal se po naselbini njih domači, povrnil k nam se, da o tem poroča."
Bil Mohor je globoko vdihnil, skupaj s Katarino stopil, da s slom se pomeni.

Odloživši kupico železno pravkar izpraznjeno, popred v njej izvrstno vino ivarsko svoje mesto je imelo, popil on te noći že prenekatero je, gostoljubnost ivarska mu povšeči bila je dokaj zelo, nahranjen inu napojen takisto on bil je dobro, stopil Urban je do lesenih vrat kolibe, bila ta zgradba lesna je po ivarov prastarem izročilu skupaj sestavljena, tla notranja bila so z zemljo suho krito, stene lesne pa končujoče so bile pokrite z streho neravno, s slamo inu kožami živali, konjev večinoma, pokrito.
Je stal na vratih vhodnih, razgledoval po okolici bližnji se, ivarska naselbina velikosti srednje tudi sedaj v noči temni, četudi zmaj prav nizko letel nad njim bi, visel, zapazil on ga ne bi, nekaj življenja je premogla, tam nekdo je do vodnjaka vaškega bil po vodo pitno stopil, dva zaselnika pri živini sta na nočni straži stala, v njih lastnem jeziku govorila; če hotel Urban bi vedeti, o čem razpravljata, le prisluhniti bi moral bolj pazljivo; ivarski jezik mu, kakor tudi mnoštvu drugih Slovanov, poznan je bil dokaj dobro, sosedje ponavadi morali so razumeti kaj eden drugemu sporočajo, govorijo.
Veter nočni, sapica nerahla, pihal naokoli je, hlad v sicer toplo noč zanašal, odganjal svojski duh živine, bili ivarski nomadi vedno v spremstvu živine svoje mnogoštevilne so, ki v zaselbini je vladal.
Bil Urban postave kake posebne, ajdom parne, ni, normalne velikosti inu teže vseeno za človeka. Lase dolge rjavočrne imel spete v čop kratki nahrbtni je, obraz spodnji, čeljust koničasto pa brada mu prekrivala je kratka, vzbrstela mu kosmato na koncu zime je, njemu mladenču, ki dopolnjenih imel je štiriindvajset let. Zgornji del telesa mu pokrivala je kožna jakna, rjave koze narejena iz, pak hlače bile so iz usnja surovega storjene, obuvalo mehko njega visoko mu do kolen je segalo; ogrinjalo inu čelado oblike inu izgleda svojskega, ki označevalo njega poklic je, pustil v kolibi je spravilu na.
Dasiravno bili so v preteklih časih, še nedolgo tega nazaj, Sloveni inu Ivari skupaj jezdili, v zvezah, pojezdah vojaških zoper skupne nasprotnike sodelovali, zmagali marsikatero bitko inu zadobili ozemlje zase inu potomce svoje za, bila sedaj pojavila nasprotovanja so med njimi, so Ivarski jezdeci nemalokrat bili na ozemlja Slovenov zašli, tamkaj nelepe reči ljudstvu, živini njih takisto storjevali.
Prav popoldneva tega, ko on bil prispel po dolžnosti svoje je inu nalogi naloženi, bili so ranjenci utekli v vase ivarsko povrnili se, pobeg jim rešitev edina bila je, ko Slovenske sile so bile močno napadle jih, pobile jih surovo; mnogokatera mladenka inu žena danes bila vdova sveža je postala.
Pak to dosti Urbana zanimalo, skrbelo preveč ni; akoravno bili spopadi so sedaj med sosedi bojevitimi stalno dnevno opravilo skoraj postali, do večjih bojev, bitk krvavih, ki vzela bi stotine življenj prihajalo še ni, upal je da do tega ne bode sploh prišlo; ljudje inu ostala živa bitja imeli že tako dovolj problemov so z življenjem svojim, opravki vsakodnevnimi; kaj bi z vojno hudo jih še težili.
Inu četudi večja, resna se krvava klanja bi storila v teh krajih, nanj to imelo učinka kakega posebne ne bi. Bil Urban je zmajevodec, eden izmed tistih, ki dana jim sposobnost inu dovoljenje od vodilnih Zadruge je, da z zmaji, beštijami neboletnimi, lahko upravlja, jih vodi po poteh medoblačnimi, to delo znano inu spoštovano bilo v deželah okoliških je dokaj zelo; vsakdo bi si poželel ga prav res.
Kakor zaposleni Zadruge, združbe zanimive, ki držala se je zase, imela izključno oblast v deželah okoliških, to je, Karantaniji, Karnioli, deželi Ivarov, Siverov inu tistih, ki živijo v deželah vzhodnosevernih Slovenov ozemlja od, nad zmaji uporabo, bil je Urban pod okriljem varovalnim Zadruge. Pomembno, važno bilo več ni, od koder on sam izhaja, bil sicer on doma je iz Karniole, države slovenske, podobno kakor Karantanija to bila je severneje, vladar ji knez Dezider je sedaj, ljudski so oblastniki parni kosezom karantanskim, kraja malega, ki imenuje Ruše se, sedaj zastopal Zadrugo je, ta varovala svoj ugled inu moč je dobro, pazila, da katerega izmed njenih članov kdo napadel ni, pak še večjo pažnjo posvečali so Zadruge vodilni zmajem, njih število v teh krajih bilo veliko ravno ni, takisto jih naučiti letenja s tovorom takšnim ali drugačnim bilo težko je, ni bil vsak zmaj za to primeren.
Sicer imela vojakov Zadruga pod oblastjo sama ni, z zvezami inu vplivom svojim na združbe druge delovala je, je njena moč bila ocenjena od nekaterih, da enaka skoraj knezu karantanskemu je. Tako bili so člani Zadruge varovani, zaščiteni močno zelo, njih vpliv takisto bil je velik; trgovina inu odvisnost mnogih od nje oskrbe močno bilo je orožje ino Zadruga vihtela ga kot krepelo veliko, močno je.
Se zmaji so uporabljali smotre mnoge za; namembni so bili inu priročni dokaj zelo za prevoze ljudi inu blaga vsakovrstnega, tukaj prednjačile stvari so dragocene, ki kosezi inu knez Karantanski so jih radi imeli, takisto stvari vrednosti velike za ljudske inu oblastnike iz Karniole, pa dobivala je Zadruga prevozne naloge takisto od drugih prejomenjenih dežel nemalo veliko.
Poleg Zadruge imeli koseski dvori inu knez karantanski pod svojo oblastjo nekaj zmajev, ki v svoje namenen so jih bili uporabljali, pak njih število bilo je majhno; večina naučenih, zdresiranih zmajev, ki sposobni bili so prevažati ljudi inu tovor težak takisto, bila v Zadruge je lasti.
Zadružniki bili so trgovci vešči, ustvarjali so bogastvo si tako kar znatno, veliko, bilo se govorilo je po zadruge središču, to nahajalo se je v kraju, ki Vetrnik se imenuje, da v zakladnici skrbno varovani
nemalo veliko dragocenosti mogoče uzreti je, morebiti zgolj čateži, kozarji kopitni, ki takisto s trgovanjrm, prevozom dobrin z živino inu vozovi po travnikih prostranih so se bavili, bili jim parni so v tem; jim nudili so pravšnjo mero zdrave tekmovalnosti; dobra to vzpodbuda za Zadrugo bila je.
Rahlega koraka se napotil je Urban počasi po naselju mirnem, večina Ivarov bila sedaj je spala že, malokateri še bedel je, zgolj ranjenci, ki tega dne bili dospeli so, bili so v oskrbi dobri, so jim rane oskrbeli domači skrbno, slišalo se njih je stokanje v mirni noči zdaj, namenil se je on, da do zmaja svojega stopi, pogleda ali vse v redu inu prav je z njim. So paziti morali zmajevodci, da zmajev ranili ali, Perun odvrni zlohotno misel!, ubili niso; huda to izguba bi bila inu zmajevodec za to krivni plačal z življenjem lastnim bi krvavo zagotovo; Zadruga bila takih stvari oproščala nikakor ni nikomur.
Prišel do zmajišča ivarskega zaselka je, to bila lesena inu s kamni nekaterimi večjimi, skalami belimi, utrjena velika tvorba, koder stopnice so bile narejene do višine zmaja hrbta, lahko so potniki nanj tako posedli, pa tovor težki se takisto bil je tam pripenjal, vezal na žival veliko, katera zmaj je bil.
"Kako si kaj, Marihad?" bolj zase kot zmaja bil je Urban povprašal prišedši bliže velikega beštija, poleg zmajišča bil ležeč na tleh počival je. Barve bil je Marihad, Urbanu v vodenje zaupani zmaj, oranžno rjave, bili so sicer zmaji oblik različnih mnogih, velikosti takisto, ta bil nekako srednje je.
Bil pojave zmaj Marihad velikanske primerjaje sččlovekom malim res je, z luskami rjavimi pokrita njega glava bila velika je močno zelo, lahko bi v gobec spravil celo kravo, nemara celo dve, kdo ve, oči imel velike zelenočrne je v velikosti človeka glave, trup bil mišičast je inu dolg, veliko bil že potov letečih on opravil je, se trup mu z repom je skončeval, ta bil je dolg zelo, okoničen na koncu, zmaji bili z repom pri letenju izdatno so pomagali si, ohranjali ravnotežje z njim.
Mnogo bil je potov tovornih inu prevozni bil Urban z njim, zmajem velikim baš zelo, neredil, sta poznala dobro se, prenekatero zgodo čudno zkozi dala. Upal Urban sedaj pri sebi je, da tudi tokrat bode varno domov dospel. Nameraval si nato nekaj dni počitka je vzeti, do tega bili so zmajevodci upravičeni, jim Zadruga tega mogla braniti, preprečiti ni.
Bilo zgoraj med oblaki belimi, od koder zgolj gore inu zemljo močno oddaljeno bilo mogoče videti bilo je, zelo prazno, dolgočasno je, premnogi vodniki zmajev bilo so na umu prizadeti postali. Temu pak bila kriva praznina nanebna zgolj ni. Velik delež njih, ki med oblaki veliko so prepotovali, lajšal si tegobe izostanka družbe inu višine čudnega vpliva z uživanjem šmarnice je modre, to bila zel je vzhodnega izvora, so bili jo čateži v Slovanske dežele s trgovanjem bili prinesli; povpraševanje po njej bilo veliko je, med zmajevodci še posebej.
Takisto bil je Urban vsake toliko bil časa zaužil nekaj listov šmarnice, pokadil zvito, posušeno, mu kojci potem bilo je za nekaj časa bolje, odlično pravzaprav. Kasneje pak spet slabše.
Prepričavsi se, da z zmajev vse v redu je, bil se je Urban vrnil v kolibo njumu od ivarskih gostiteljev namenjeno, namenil se, da zaspi do jutra. Takrat bode spočit inu močan, bode lahko on z zmajem svojim v Zadrugo se povrnil, opravil naloženo njemu delo prevozno, bil Ivarom danes je dobrin zanimivih pripeljal po zraku, zasluženo k počitku nekaj dnevnemu se spravil.

Bilo ga močno hrumenje je zbudilo, predramilo iz lepih sanj, trušč strašen se je bil od zunaj slišal, napolnjeval Urbana kolibo spalno; Perun pomagaj!, kaj godi se hudega sedaj? Je bil hitro buden on povsem, odvrgel toplo pokrivalo kožnato, ki toploto mu med spanjem je ohranjalo, postavil se na noge, te nekolikanj so majave, nestabilne bile od spanja še, stopil vrat vhodnih njega začasnega bivališča do, pogledat, kaj zunaj se dogaja, godi. Zlohotna misel se porodila je nekje v glavi, pa zatrl jo je v kali, potlačil vase; bila preveč nelepa je; Perun jo bil odgnal v Navij globine črne najspodnejše!
Pak brž, ko bil Urban je vrata kolibe lesene odprl na stežaj, uvidel on je, da misli, predpostavke zlovešče njega bile pravilne, prave inu resnične so: Boj se bil je v ivarski vasi vnel. Morana, boginja bleda inu huda!, zima inu smrt nje domena lastna je, le zakaj vedno imel je prav o stvareh nepravih!?
Se prvo spomnil Urban prav dobro ni, kaj storiti mu najbolj je. Sprva še pomišljal je, da nemara bili nekateri vaščani se napili, morda preveč šmarnice zaužili, inu posledično v prepir, pretep se bili spustili, pak ko mimo njega mesta stojnega je bil konj velikanski, noričan ogromni baš, prihrumel, tako razmišljanje bilo utvara huda je postalo; bila ivarska vas, naselje malo, napadeno od zunaj je inu napadalci bili Slovani so, jahalec gorostasni, oboroženi težko, noričana bil je to potrdil močno zelo.
Še ko bil je to v glavi dojemal on, poleg njega se na tla je Ivar krvavo zložil, dvoje puščic smrtno mu je glavo inu vrat predrlo, se valjal nekaj časa ta v smrtnem hropu je, nato umolknil. Urban se okoli po naselju je ozrl, skušal v temi, ki osvetljevali so jo tu in tam plameni veliki, napadalci, to je, Slovani, bili so nemalo kresov iz lesenih hiš, ki popred so zavetje dajali njh bivalcem ivarskim, naredili, zublji, kakor da zmaj jih kak bil naredil je, morda še večji inu vroči bolj takisto, hlastno so bili vase jeli jemati vse kar goreti znalo je; les, seno, kože, pak takisto bilo so v njem končali tisti, ki utekli pravočasno niso, to je, živina inu ljudje, Ivari tukaj živeči, ki gostitelji so bili mu danes.
Brž bil je Urban izpred kolibe, hiške male, skočil, ko bil bi tega storil ne, naj bila se streha goreča bivališča tega bi spustila, pokopala ga pod seboj, da mrtev mogel uteči ne bi. Se pokonci s tal je on nato pobral, z mislijo le eno skozi naselje goreče podal v teku, ki tistemu je lasten, ki teče, da umrl ne bi, mu cilj edini bil sedaj je, da do Mirihada, zmaja njegovega, katerega skrbeti mora on za, dospe pred napadalci; akoravno bodejo bili le-ti do zmaja pred njim prišli, klanje se začelo bode, za zmaja, tega sicer lahko ubiti, mu smrtno zavdati, ni, pak bili sloveni napadalni vsega zmožni so, to slabo bo.
Se spotikal je prek trupel toplih še pravkar ubitih, nekatera nabodena, sesekana bila so, pak gorela takisto mnoga so; možje, žene, starci inu otroki, vsi bili na enak način končali življenje so; bodejo Navja nocoj napolnila se prek roba zagotovo! Morana, neizprosna si!
Se zavedal Urban je dobro, juj, znanje včasih, prepogosto, v nadlogo hudo je, Vesna, zakaj tako!?, da v bojni vnemi enako sta nevarne obe strani bojevajoči se, tako Ivari, kakor Sloveni takisto, paziti zatorej on je moral dokaj zelo, da kaka puščica, kopje ali meč bili bi vanj ne zašli; slabo bilo bi to za njega življenje vnaprejšnje zagotovo.
Se bil nekolikanj je okoli po bojišču smukal, skrival za trupli se, bojevajočim se umikal, bilo mrtvih je vse več na tleh ležečih, predvideval je Urban, da Sloveni zmagali nocoj bodo; presenečenje bilo na njih je strani zagotovo, četudi število inu znanje morebiti ravno ne.
Dospel je končno on do zmajišča tonaselnega, ugledal zmaja, ki bil živ je še. Pak v nevarnosti hudi, zakajti petero se napadalcev okoli njega zbralo je, ostajalo na razdalji varni; Marihad bil z repom je mogočnim svojim okoli mahal, kogar z njim zadel bi, ta pobral se v enem kosu več bi zagotovo ne, šape njegove bile so s kremplji velikimi inu ostrimi okrašene, pak takisto njega ogenj bruhalni, eden napadalcev iz bil ožgan kot tele na veselici vaški ležal je pod njim, za odmet, pustitev vnemar bil nikakor ni; ležalo kar nekaj že poteptanih napadalcev je okoli zmaja Marihada.
Uvidel je Urban vtem, da do zmaja bode on prispel nevidno ne, preveč Slovenov ga obkrožalo sovražno je, edina rešitev bila za zmaja je, da v zrak se dvigne, na varno v nebo poleti. Za to pak bil je on prostora vseeno nekaj prostega potreboval, kar tako v zrak on mogel zlesti ni.
Misli Urbana bil je napadalec z desne zmotil, ga popred zmajevodec zapazil ni; to pogubno za bilo je sedaj bržkone. Se hotel umakniti udarcu napadalca je Urban, vedel je, da pogovor bil sedaj odveč bi, s katerim skušal odvrniti sovraga bi od njega napada, uvidel, da po njem je. Ga orjak slovanski brž podrl je na trda, prašna tla, dobro s sekiro obtesal.