Leseno Nakovalo, part 5

5.



"Tukaj torej bodeš ti moj voz zapustil," bila dejala mladenka jedra je, slamnik sedaj bil vrh glavice njene slamnatorumene je, lica pak nje rudeča inu polna bila v smehljaj prijateljski bila so razpotegnjena, v naročju narahlo bila je vajeti usnate vnemar držala, voz mali s slamo naloženi stal pri miru je, konj rjavi mali inu poslušni baš bil je ubogljivo na mestu stal, medtem ko Kalandir inu Rosika bila sta si opravka s poslavljanjem dajala. "Pot skupna inu druženje bilo je prijetno jako, tako moram reči jaz."
Pokimavši odločno bil je Kalandir ob vozu stoječ po okoliških vrhovih pogledal, te kraje poznal je on dobro inu vedel je, kaj narava bila mu pripovedovala je sedaj, kaj razločno bil mu je predočeno od gozda zeleno bujnega inu travnika cvetočega, diščečega zelo takisto. Bil doma je.
Se popoldne bilo že v drugo polovico je sklanjalo, solnce rumeno inu toplo pak bilo na nebu še vedno je, silo življnjsko naravi dajalo, rastlinam ino živalim, ljudem takenako. Rahel vetrič bil je okoli inu mimo dreves mogočnih, javorji, topoli inu hrasti, spoznal Kalandir med njimi še breze ino lipe je ob poti debel se vil, krošnje zelenja polne, plodov inu cvetov dišečih takisto zagotovo, majal narahlo jih, ptic mnogokaterih bilo se petje inu žvrgolenje slišalo prijetno je od vsepovsod. Pomlad bila je, tako kot vedno v času tem prijetnem letnem, Vesna daj, da vsako leto tako bode!, v razcvetu jedrosočnem..
"Kraj inu polje pravita mi, sporočata milo, da tukaj pot najina se loči, zakajti do doma mojega le še malo je hoda, za gozdom tem, gozdičkom malim, koseze domače tam stojijo." Klobuk bil svoj je Kalandir na glavo svojo poveznil, dočim bil dan je vroč ino suh, senca tako pridobljena od klobuka bila mu v dobro počutje je, vsaj malo se pripeki zgodnje pomladni je on tako izognil. "Odpravil zatorej od tvojega voza se jaz bodem naprej peš." Pokimal je bil on pozdravno, naprej govoril. "Lahko čisto, da srečava se midva še kdaj, pak morda kdaj okoli domačih logov tvojih pot zanese me, kaj veš." Povlekel bisago svojo popotno s slame na vozu zadaj je, kovinske naprave strašne, le-ta past za muflone kliče se, obrise bilo je zaznati skozenj podlogo, sekirče še svoje zadegal na ramo. "Do takrat pa dečva: bodi dobro."
"Pa srečno hodi," bila dejala vozarica mlada je v pozdrav, nekolikanj za njim še gledala, dokler prestopil meje travnika je inu v gozd zakoračil, nato iz slamnatega tovora na vozu bilko eno si odbrala, v usta jo vtaknila, sesljaje travo vajeti v roke nežne vzela, z jezikom tlesknila da konj spet shodil je, voz odškripal je naprej po poti kolovozni, prašni inu vroči solnca rumenega od.
Gozda hlad bil je Kalandirja zaobjel, mrak vlažen inu dišeč čudno lepo, po zeleh inu travah zanimivih gozdnih, ko ta bil po poti skozenj hodil je. Tamkaj bil je hlod velikanski na tla prevrnjen ležal, načela že sta plesen inu mah, lišaji ga, tod spet grmovje bujnorastno tla prekrivalo je, podrast takisto tam bila prisotna živa je. Žvižgavši si napev prijeten bil je Kalandir na veji smreke bližnje veverico zapazil, glodalca tega malega, ki bivališče ima v duplinah iglavcev inu plodovi njih so le-teh naglavna hrana. Veverica mala inu košata prav res bila z rokama svojima obema želod je držala, nekod bila staknil ga je, prav do Kalandirja bil zvok glodanja je prihajal, bivalec mali gozda zaposlen bil z jedjo je sedaj svojo. Veselo bilo se ob prizoru tem mu je storilo, pomahal veverici je na veji, pak živalica mala le naprej svoj plod je zobala, menila zanj se ne.
Kaka lakota mora jo gladiti, mislil si Kalandir je ob tem, naprej koračil, po gozdu razgledoval se naokoli. Seveda bila zalogo še svojo zimsko sedaj veverica je trošila, novih plodov na drevesih inu hrmih letošnjih bilo še ni, njih pravi letni čas še ni napočil, a bode kaj kmalu. Takrat živali, takisto ljudje, bodejo plodove narave zase si nabrale, v spravilo dale jih. Tako gospodarno s hrano se ravna.
Rosika morala takenako popred je biti lačna, zakajti tako bila je njegovo moškost scuzala, da nič bilo v ništrc šlo ni. Mladenka morala biti je kar lačna. Spomnil se ob tem je Kalandir neke stare zgodbe, take inu drugih mnogo čudnih bolj še pripovedovalo se okoli ognjišč je vaških v zdajšnjih inu poprejšnjih časih, slišal jih je on že toliko, da iz glave jih nikoli ne bi mogel več jih spraviti, ako baš hotel on to bi zelo močno.
Pravil nekoč je strari Bobovnik, dolgo že tega bilo je, kar nazadnje sedel z njim ob ognju je skupaj, da ob časih različnih gozdni duhovi, črti nemara celo, bes jih plentaj, podobo človeško znajo nase navleči, da spozna jih za drugačne nihče živ ne, za mrtve pa to ni več važno ali pomembno. Tako zmikljivo preodeti po deželi ino kraju oni hodijo inu z ljudmi se družijo. Kake nakane so njihove pak nihče ne ve zagotovo. Na Živo, če danes nemara ni bila kaka travniška črta v podobi Rosike se z njim se gonila. Pa tudi ime, rosika, tako bilo imenovano neko rastje je travniško; sedaj se je spomnil Kalandir bil katero. Rastlina mesojeda, nikaka druga ali drugačna. Kakor bila ga oblizovala inu sesala je ona, mogel si Kalandir je čisto dobro zamisliti, da za njegovim sokom telesnim bila je Rosika.
Iz misli teh čudnih bil ga udarec nenadni, pak rahli v glavo je vzdramil; veverica košatorepa bila je vanj oglodan storž zagnala. Beštija zlohotna, zakuga?
Ne vedši točno, kaj o vsem tem naj si misli, bil prišel je Kalandir iz gozda na plan, razgled baš prečudovit inu bajen pred njih se odprl je, razprostiral sedaj je inu takrat.
Pot kolovozna tod bila utrjena nekolikanj je bolje inu cesta širša bila je tod naokoli, zelenice okoli- ške sočno zelene pokošene bile so inu urejene, žuborenje reke zelene mogočne, pravzaprav dveh bilo preglasilo skoraj milo ptičje je petje. Na sotočju, tamkaj kjer reki bila sta iz dveh samostojnih ena inu velika deroča pot vodna postali, pa prostor imele koseze mogočne inu znane so svoj, stavbe velike, hiše bivalne inu hlevi prosrtoni, tamkaj živina svoj prostor ima poslopja gospodarska inu kozolci, vse imelo sebi namenjeni prostor je.
Čez reko mogočno enovito, ki tekla od kosez je naprej po dolini prostorni na jug, imenovala se le-ta Sava je, držal je most lesen, širok inu mogočen, s kamenjem utrjen, podporni so stebri leseni v tla rečna bili zabiti globoko, zakajti tod drlo kaj ostro vodovje je, inu Kalandir bil sedaj ga je prečil.
Hodil počasi po sredi je mosta, čutil poznani mu zvok, ko deske velike lesene pod njim so narahlo ječale, ko škripalo pod njega koraki je tiho, mešalo z vode bučanjem od spodaj prijetno se. Pred njim se razgled na ponosne koseze odpiral je zmeraj na novo, vsak korak poti bil mu novih stvari je v kra- ju odkrival. Globoko zavzdihnivši bil je Kalandir zrak domači vase spustil, pil ga slastno.
Doma. Končno.
Kakor bilo zanimivo po njega je potih po zemlji domači inu tisti, ki to ni, to je tuji, prenekatero za- nimivo zgodo inu nesrečo bil tamkaj inu tod bil je izkusil, pa bil sedaj si Kalandir na jasnem inu čist- em zagotovo je. Najlepše bilo doma je.
Z roko poprijel za bisage vrvico je, ki prek pleč močnih mu držala je, naglega koraka naprej stopil, do domačih vrat on prvo ino najprej stopi. Kako otcu gre inu sestri dragi, kaj ino kako godi se jima?
Po kraju tem domačem, ki Kranj se imenuje, tako so ime mu ljudje slovenski nadeli, pak bilo govo- rilo se med starimi je, da že pred prihodom slovenov na ta kraj, v davnih časih tod bila naselbina je ljudi; resnično stojba domača ljudi tod je že od nekdaj bila, Kalandir sedaj je hodil. Ljudi bilo prav veliko videti ob tej uri ni, tiste ki srečal je on, bil je seveda veselo pozdravil inu po zdravju povprašal kakor veleva stara slovanska šega inu navada, verjetno večina jih pri počitku sedaj je bila, ali pa še zadnja poljska inu hišna opravila vsakodnevna vkup dajali so. Ljudstvo slovensko bilo je delovno ino pošteno. Gorje tedaj nam, si mislil Kalandir je, ko tako več ne bode. Trda takrat zaprede ljudem, vsej deželi slovenski z njimi.
Do kosez se on napotil je, že čez polovico kraja prišedši, na trgu mimogrede se ustavivši, kjer lipo inu mizo kamnito ter kamne velmož bil si ogledal je, veča tod se godi občasno; bile so koseze stavba velika od kraja nekolikanj ločena, pak z njim še vedno življenjsko odvisno povezana. V njih dom sv- oj imel je kosez tega kraja inu družina njegova takisto.
Od drugih ljudi bili so kosezi seveda v vseh krajih nekolikanj ločeni, tako veleval njih položaj je pomemben, ki med ljudstvom slovenskim so si ga le-ti pridobili v časih poprejšnjih inu sedaj živeli, da ohranili bi olged za vnaprej takisti še, pak nosili visoko se niso, vsaj tako bilo je v Kranju, koder Logarji so bili gospodovali, skrbeli za ljudi kmetske, kateri bili zaupani jih v vodenje inu skrb so. Oblast bila sodna kosezom od kneza Karantanskega, kateri vladal dežele slovenski je vsej, podana je v čast inu službo; bili so kosezi oblastniki vrhovni svojega kraja, kosez to je, inu okolice kmetske, ki bila jim podložna je, sodili ino svetovali so moči preko župana, kateri drugače starešina inu vodnik vsakega kraja slovenskega, župe je bil.
Vsiljevali svoje oblasti kosezi ljudem svobodnim niso, pomoč inu vodenje dajali njim na uslugo le, ko to bilo je potrebno, ko ljudje sami bili so po tem jih prosili, ko nuja inu skrb za življenje bila je tu.
Držali drugače se kosezi ob strani so, po poslih svojih delovali. Imele so seveda vsake koseze svoje polje, koder živež pridelovalo potrebni se je, inu pa hlevov nekaj živine, da lačen inu žejen kosez bil nikoli ni. V zahvalo ljudje bili so pomoč njih od poplačavali mnogokrat letno s prispevki svojimi, s kosezi bili so ljudje kmetski svoje pridelke delili.
Naloga bila kosezov napram kneza deželnega le ta je, da kot vrhovni oblastniki krajev njim zaupa- nih zanje skrbijo inu ko potreba po tem se izkaže na pomoč knezu inu ljudem domačim z oboroženo silo stopijo. Kakor bili se sicer kosezi od drugih slojev ljudi razlikovali baš niso, imeli nekaj v svoji so lasti, kar dajalo jim položaj je nekolikanj poseben, svojstven.
Urilo se na kosezah vsakokratnih, Kranj od tega bil kaka izjema nesveta ni, mladci močni, kateri si- cer že v župi so bivali, pak v kosezah njih znanje v boju izpilili so bolje pod nadzorom o tem pouče- nih, vešči bili med njimi so. Razpolagale tako koseze vsake so z oboroženo silo izxvežbano, norec bili bi tisti, ki kar na slepo napadel bi koseze ali njih bivalce, ki kosezi so bili.
Pak še ena bila posebnost je kosez, ki delala je njih položaj svojstven v deželi, celo napram knezu. Namreč, bilo zaupano je v varstvo kosezov, da zmaja enega po številu posedujejo inu zanj skrbijo, beštijo to divjo inu veliko prav res, krilatega otroka močnega narave neukročene; on jim za obrambo inu predvsem znak oblasti ino časti bodi.
Razen kosez inu pa kneza Karantanskega imeli v deželi tej slovanski oblast, hrambo pravzaprav nad zmaji so le še ljudje v Zadrugi, ostali zmaji kolikor jih pač bilo je v naravi, veliko jih tako nikoli bilo ni, prosti so bili. Pak seveda oblastniki v Karnioli, LJudski so se le ti imenovali, ti takisto kot ko- sezi imeli so v lasti inu posesti zmaje.
Teh mislih bil je Kalandir stavbo mogočno pregledoval, ki koseški dvor bila je. Kamen svetli bil na kup znešen inu postavljen je, oblikovan v zidove mogočne inu visoke ravnoprav, da za obrambo slu- ži, pak da ljudje znotraj od ljudi zunaj izobčeni niso, leseni deli iz hlodov inu desk dobro iztesanih bili so podobo končno kosezam dajali, peli se v zrak so troji stolpi, dva spredaj inu eden večji zadaj.
Otec Franc kosez vrhovni tukaj so; nekoč to jaz bodem.
Na travniku prostornem zelenem, ki kraj kosez mogočne stavbe bil ležal je, postavljeno vse za ve- selico veliko je, tako bil je Kalandir precenil, zakajti na nemalo le-teh bil sam je že. Lesene klopi inu stoli bili postavljeni v redu po kraju so, ljudji namalo bilo okoli je zbrano, pražnje oblečeni, kakor za večo, pak še nekolikanj lepše, smejalo se je mnogo tod inu pelo še več, veselje bilo med ljudmi je.
Izvila se iz množice deklica mlada je, nekaj bilo je ostalih z njo skupaj hodilo, krščenice večinoma, proti Kalandirju, ki bil stal na robu je travnika ino dogajanje gledal, napotila z nasmehom veselim na obrazu svojem sijočem se. Lase svetlorumene bila prekrila z rutico svetlo zeleno je, obleka njena dolga do tal oranžna bila je lepa inu preprosta obenem, okrasnih črt nekaj bilo po robovih je, okrasje nje žensko bila zapestnica na roki pletena je, prstana na rokah obeh, obuvalo sandali lahni.
"Kali! Kali!" bil je deklič mladi Kalandirju planil v gorek objem, gor v oči ga veselo pogledal, na prsih mu z glavo počil. "Kali"
Veselo bil je on sestro svojo mlado objel, stisnil močno k sebi, zadržal inu dvignil, da smejoča na glas bila ona je z nogami po zraku pobrcala. Tako bila ona vedno je rada imela ko v zrak jo je dvignil.
"Res končno se povrnil si k nam se, Kali," dejala veselega glasu inu nasmeha je Ana, na tla stopila.
"Otec verjeli so inu govorili, da danes pa res inu zaprmej na Peruna inu Živo, da resnično prideš."
"No, saj čas bil je že skrajni, ka-li?" Razgledal se Kalandir po zbranih je, iskal si znano lice, bilo je žive videt' ni, povprašal tako Ano. "Kaka le veselica tod pripravlja se?" Spomnil se on ni, da kak praznik na bogove ali četev v tem času je.
Nekolikanj začuden mu pogled dečva sorodna je namenila obrvi rjave male dvignivši, po omizju inu ljudeh veselih pogledala, dejala nato "Moj rojstni dan je danes." Ga z očmi velikimi je premerila. “Ne recimi, da na to pozabil si.”
Seveda! Kako bil on mogle le pozabiti je na to. Bedak ti, si mislil je pri sebi. Zato seveda množica vesela inu hlopi ter hrana. Skoraj rdeč postal ob tem je, upal da opazi to se ne preveč. Z roko segel je v bisago svojo popotno veliko, nekaj po njej iskal, nato izvlekel.
"Darilo malo zate, sestrica," dejal je, pred njo v zrak na ogled podržal jantarno ogrlico. Bil on to že dolgo nazaj bil nabavil zanjo je, skoraj že pozabil, da s seboj nošeno ima. "Iiii, kako je lepa," zažgolela Ana je, z rokama veselo darilo sprejela, na sebi hitela pomirjati ga. Vtem bile so spremne krščenice do njiju prišle, prinesle po navadi inu šegi stari košček kruha inu soli pošten ščepec, kojci jele spraševati, če prišedši hoteli kaj piti ali jesti bi, nemara pivo domače, kojci po to naročeno podali sta dve se mladenki, zali tako zelo v oblekah svojih, da za njima je Kalandir moral pogledati.
"Vedela sam jaz, da danes pa le prideš," sijala je Ana, ogrlico okoli vratu si obesila. "Dolgo, predolgo juj, bilo je časa preteklo, od kar bil se ti si po otca navodilu inu priporočilu na pot podal po deželah domačih inu tujih. Povej mi, veliko si tamkaj videl inu naučil se o, ka-li? Oh, saj vem, nič mi ti o tem ne govori. Čakala sem jaz težko te že, veš. Vsi doma na kosezah. Prenekatero bila sem jaz noč na zidu slonela inu po tebi obrise iskala na travniku, poti, zaman. Dolgočasno bilo je brez tebe, veš. Otec bili so venomer govorili inu tolažili me, da drugi dan res da prideš, pak tebe bilo od nikoder ni. Veš ti, kako bilo mi je ob tem? Inu sedaj, ko rojstni dan imam imela sem nek občutek čuden, da danes ti resnično prideš inu otec Franc tako so mi takisto dejali. Kar upala si v to verjeti nisem." Objela ga spet okoli pasu je, privila k sebi. "Inu sedaj ti res si tu, naposled."
"Veš, da pozabil na tvoj rojstni dan jaz nikoli ne bi," dejal je Kalandir nekolikanj zmedeno, pomršil po glavi jo, kakor vedel je, da ne mara "Kateri bode še, devetnajsti?" Pokimala je glavo stresivši.
Zavedal se popred Kalandir ni, koliko navezala se njega sestra nanj je, pak bilo mu sedaj iz prve roke je predočeno. Kar verjeti mogel ni, da to še isti deklič zmedeni je, katera Ana je bila, ko pred letom enim ali še nekoliko pred tem bil koseze domače je on zapustil. Spremenila se njegova sestrica je od takrat, v duhu inu telesu. Bržkone imale polne roke s snubci vaškimi je že.
"Kje so otec," bil povprašal Kalandir je sestro mlado, okoli sebe se razgledal, nemara bili so koses spoštovani kje v bližini, zagotovo glavni so bili v pripravi tega slavja.
"Otec bili so po opravkih nekaterih ravno malo prej odšli," dejala Ana je, roko si drgnivši, okoli pogledala. "Dejali so, da za stvari koseške neke gre, več o tem ne vem. Bili so vešča Žira s seboj oni vzeli." dodala je na to.
Razumel jo Kalandir je inu zato pokimal. Bili so torej otec Franc, kosez vrhovni Kranja, po oprav- kih pomembnih se podali, upal je da kmalu se povrnejo. Vešča Žira bili otec so s seboj v pomoč inu svetovanje vzeli; taka bila naloga vseh je veščov, ki na kosezah vsakokratnih so živeli, bivali. Upal Kalandir je, da kaj preveč pomembnega ali nevarnega za življenje ni, da povrnejo se otec k njim. Do takrat bila je Ana na veselici glavna, on takoj za njo po vrsti.
“Takole zanima me ino te povrašam,” povzel besedo je Kalandir, k sestri se znova obrnil, “Mudi se Jerica takisto po tvojih nalogah, z drugimi deklami za hrano skrbi, ali pak druga opravila v gonilu ima?” Kakor bila Jerica mlada njega zarpčenka je draga, po rodu bila je od navadnih bivalcev vasi, tiste rodbine koseške kot onadva ne, zatorej bila je po opravkih takšnih ino drugačnih, kateri deklam pritičejo nalogo skrbeti imela, v službi koseških oblastnikov imela svojo je službo, spletičan bila je od Ane.
“Oj, Kalandir, joj” bil se Ani obrazek še ravno prej veselo razigrani zresnil je, senca bila zlovešča na deklico prišla, baš žalostno bila je pogledala. “Joj, Kalandir, tako mi je žal.”
“Um, kaj govoriš ino o čem?” zanimalo Kalandirja je. “Nikari mi reci ti ne, da dečva bila za drugega ogrela se je, na mena da čaka več ne.” Na Živo, samo tega ne!
“Joj, Kalandir,” bila je Ana roke svoje v naročju sklenila, gledala pak žalostno, kot da bode glih kar njega objela. “Takisto to ni; ko le bilo le to zgolj. Revica boga-” Zajokala vtem je ona, lica sveže polila.
Vtem bil je Kalandir videl, da čršenici dve poleg stoječi takenako bili sta tihi postali, v jadu ino žalosti gospodarici se svoji pridružili. Na Svantovita konja belega, kakovi posli tukaj nesveti so posredi?
“Že dobro, samo jokaj zaradi tega ti ne,” skušal miriti je sestro, spraševal se ob tem, če nemara ko izvedel kaj več bode o stvari, tudi samo utočil kako bode pošteno.
“Jerico bil je voda ob zadnji poplavi odnesla, utopila se revica je,” iztulila v naročje mu sestra je, skoraj bil jo od sebe je v nejeveri on pahnil, kot strela ga bilo je to zadelo v polno.
“Reci, da takisto res ni,” začel je, nato videl ino slišal naprej od nje, kako vse je hudo storilo radi povodnje pred časom se, kako bila mu narava je huda dekle odnesla za vedno.

“Tako” bil je skrušeno Kalandir slino debelo pogoltnil, ko povedano ino ispričano vse mu v potankosti skeleči bilo je, ino dvoma imel več ni, da Jerica sedaj je pri Morani.
Za roko bila ga je sestra milo držala, skupaj bila sta na samem na klopci sedela, pravile dekle so jima družbo; sedmina bila je v Kalandirja očeh ta veselica postala.
"Pridi z mano," bila ga Ana za roko je potegnila, med ljudi vesele na veselico povabila, skušala žalost njega ob izgubi pregnati. Sledil ji je, pol vedel ni, kam hodi; še vedno njega misli so bile pri dekletu utopljenem, ki nikdar njega sedaj žena bo postala ne.
Hodila skozi vrvež sta kmetski ona dva, ljudi pozdravljala inu pomenkovala z njimi se o stvareh mnogih inu dr- ugih, ki zanimivejše od njih so takisto, srečeval Kalandir je obraze inu prijatelje kmetske znane, z vs- akim izmenjal besed nemalo, povsod po šegi stari inu navadi po zdravju v hiši bil povprašal. Jela sta onadva sesti za mizo veliko poleg drugih, delila z njimi obed veliki ino dišeči.
Ljudi mnogo bilo je Ani, sestri Kalandirja bilo ob prazniku rojstnem njenem čestitalo inu darilo svoje izročilo, sprejela ona je vse čestitke inu darila veselo inu prijazno, smehljala se vsem.
Na mizah teh inu drugih dokaj mnogo veliko jedi inu živeža bilo je stavljenega, kdo mogel vse to bi pojesti, nemara imeli v gosteh so hordo ajdov, še ti bi se dvakrat presedli, preden pospravili vse to bi; bilo mesa je vseh vrst pečenega inu kuhanega; piščanca krožniki leseni inu vola zrezki veliki, kadeča pleča inu celi neresci, srnin vrat kraljeval mize sredi velike je; potic vrst mnogo številčnih inu kolačev vrst večih še, kruha vrst treh, mlinci inu žgancev cev kup. Pak juhe različne inu omake, zelje bilo kislo od nekod je dišalo, inu pijače vseh vrst; mleko, inu vino inu sok inu voda; nič od tega na mizi tej ali kaki drugi te veselice koseške vesele umanjkalo ni.
"Si lačen, kajneda," bila je Ana ponudivši mu pladenj neresca lepo dišečega Kalandirja vprašala. Vzel pladenj on je ponujeni mu inu z dveh drugih še naložil si predse, z žlico leseno v latvico skupno po mleko kislo zajel. "Veš da. Na poti sem danes sicer bil jaz že južinal, kar dobro, tako se pove, pak pot vozna inu hodna bila je dolga inu naporna, pretreslo mi vse je v želodcu, pošteno jaz sedaj sem lačen spet, sestra." Bil je grižljaj velik od kosa mesnatega on odtrgal inu dobro prežvečil, naprej takole govoril. "Bil sem v času svoji popotovanj mnogih pri pristavah krepčal se inu pojil, dobro kuhati zanjo inu variti ljudje v deželi domači, na tujem hrana nekolikanj drugačnega okusa se bila je izkazala, pak razumem, da temu tako je zato, ker vajen okusov različnih jaz nisem. Seveda najlepše se povrniti v rodni svoj je kraj, koseze drage, dobro najesti inu napiti domače se hrane inu pijače." Pomenljivo bil jo pogledal je izpod čela, debel kos mesa sočnega vtem pogoltnil. "Inu še lepše bolj, ako povrnem ravno v času veselice se, ki sestrii dragi stavljena v čast ino veselje je mlado." Klobaso bil s krožnika je bil zagrabil, bil skupaj s kruha črnega velikim kosom v kratkem času jo pospravil vase.
Z nasmehom prijetnim, toplim bila je Ana besede njegove sprejela, pokimala da res je tako. Bilo pak Kalandirja ob tem malo v glavi zapeklo je, da prikrival ji še vedno je, da na rojstni nje dan on bil je pozabil inu prišel domov ob tem času čisto naključju po. Zgodilo bi se čisto lahko, da še mesecev nekaj bil bi po zemlji domači pohajal. Vedel Kalandir ni, kaj v zvezi s tem naj stori, pove ji naj to, ali pak ne. Če že, skušal to prihraniti bo za čas kasnejši, po nepotrebnem bil bi jo sedaj na veselici v voljo slabo, ki nasprotna od dobre je, on spravljal.
Na koncih večih bilo je za glasbo inu petje skrbljeno po; ljudstvo koseško bilo veselo je pelo take lepe inu domače napeve, vsakdo mogel si kaj ni, da z njimi pritegnil ne bi, Kalandir bil je med njimi takisto, Ana seveda, godeži bili so v rogove velike muflona inu drugih živali rognatih tulili, godli na plunke dobro uglašene so drugi inu tretji bili so opravka si z mehom svinjskim velikim dajali.
Ostalo le pri poslušanju, godenju inu petju pesmi lepih domačih ni; bili so mnogi ino prenekateri izmed zbranih dobrih ljudi slovenskih plesalce izmed spola nasprotnega izbrali v družbo si, ali pa ako soplesalca si našli niso, kar sami bili se na prostoru za to namembnem v kolu ali plesu kakem drugem lepem domačem vrteli za.
Od vsepovsod so ljudje domači Kalandirja bili spraševali o potih njegovih, prosili inu naprošali, skoraj že podkupovali s hrano inu pijačo, katerih bilo v izobilju je, da pove jim o zgodah svojih po krajih zemlje domače, inu tistih, ki to niso, namreč tujih deželah. Ustregel jim Kalandir rad je v tem, razkladal na dolgo inu široko o stvareh, ki zanimive so inu o tistih, ki zanimivejše so od njih takisto, da voz obstal bi inu konja, noričana baš, obnemogla bi. Ljudstvo bilo se okoli njega je zbiralo, med njimi mnogo otrok, ti še posebno radi bili so take zgodbe poslušali, odgnalo jim to je dolgčas od del vsakodnevnih, nezanimivih, starejši pak v pripovedi našli so novic novih o tem kaj drugod v deželi se godi. Eni inu drugi pak bili so zavzeto enako bili Kalandirja pripovedi poslušali. Nemalokateri vašč- an je ob poslušanju pozornem prenehal bil piti, jesti hrano dobro ino izvrstno celo, tako ga zanimalo je, kaj imel je Kalandir še za povedati.
Ravno bil je Kalandir razkladal, kake stvari so bile se dogajale mu v Laškem, koder pozimi ga pot je zanesla, kake ljudi inu običaje tam bil je spoznal inu seveda kako hrano tamkaj bil je on jedel. Po- zabil omeniti piva laškega, ki mu posebno v spominu poleg stvari drugih je ostalo, ni ino pohvalil ga tudi tokrat je dokaj zelo, priporočil drugim. Na stvar drugo, ki slabša bila od piva je inu od stvari dru- gih dobrih, pozabil pak takisto ni. Bil je v tistem kraju, Laškem namreč, prav čudne sanj on imel inu iskusil jih prav čudno za resnične. Več še od tega!, bil je s samim se Kurentom, demonom tem zloho- tnim, pojave čudne inu strašne, črt bi se prestrašil ga celo, ki smrtnikov nevredno moč ima v mrzlem zimskem času, na sneženem kraju tepel inu mikastil prav surovo, bila sta si par gorkih oba izmenjala.
Bili so ljudje okoliški na take klobase Kalanirju govorili, da ni res, da izmišlja si, pak ta bil trdil je svoje vdilj, razlagal dalje, kako se vse to bilo v Laškem isteklo je. Skoraj ga že ta zimski duh bil je ugonobil, hudo to bilo bi Kalandirja za, koses sedaj bil bi tukaj z zbranimi ljudmi domačimi ne!, pak Kalandir bi tolikanj je še zmožen, da sekirče skoraj sneto bil poslal je vanj, na hlodovino teško ga bil prikoval. Tako bil utekel je on Kurentu, povest zaključil je o tem. V podkrepitev iz bisage svoje kož- ne, ki še vedno bil jo s seboj je vlačil po veselici, notri nenazadnje imel je stvari nemalo osebnih inu pomembnih v spravilo danih, želel ali hotel ni, da drugi nepoklicani po njej ali njih bi stikali, pripra-va lovska čudna, ki imenovala past za muflone se je, takisto bila je notri, ven potegnil je sekiro osto, ki od takrat jo namesto meča bil s seboj je nosil. Izkazala se mu le-ta odtistihdob je za uporabno, tako v lovu kakor obrambo za, dokaj zelo. Visoko dvignil Kalandir sekiro svojo je v zrak, da videli so jo vsi, razumeli s kakim orodjem bil on kosez zavdal je Kurentu. Večina bila še vedno zoper njega pov- est je besedovala, pak Ana mu od strani dejala je, da on verjame mu, kar pravi.
"Stvar inu reč takšna je, nikakor drugačna, tako na glas se reče!" dejal jim Kalandir je gromko.
Vtem ga po rami bilo nekaj teškega je udarilo, spustilo nad njega se telo, ki bilo je sicer močno inu utrjeno, bil za to poskrbeli so napori telesni, katere na poteh svojih dal skozi on je, pak sedaj skoraj se bil Kalandir je zvrnil na mestu svojem sedečem skoraj, tako ga močno inu nepričakovano zadelo je po grbi. Predno še bil on mogel na noge je skočiti inu napadalcu, ki upal si ga je tako strahopetno inu podlo, sam vedomec ga na to napeljal je nemara!, zaskočiti, vrniti stoterno, da vedel potlej on ne bi, kje glava se ga drži, začul se znan je glas. "Ho, ho, ho. Glej kdo se nam povrnil danes, Žir, je."
Bili so otec Franc.
Seveda bil kojci Kalandir na nogah je, pozdravil bil on je inu objel očeta dragega, videla se onadva že dolgo nista, dobro leto vsaj, če ne nemara več. Čez pleča ga bil je objel velika inu močna res, k sebi stisnil otec, dvignil ga nekolikanj. Kakor bili so otec sicer že v letih inu nekolikanj počasni bolj, pa moč njih bila enaka, če ne še celo večja je od tiste Kalandirja. Oba pak bila sta močna junca, kot spodobi za slovenskega se gorostasa. Ko tak udari, vsi bežijo, ako seveda prej že obležali niso.
"Zdravstvujte otec," bil Kalandir je lepo pozdravil častnega koseza, roko pozdravno z njim stisnil, nato še z veščem, ki takisto bil prišel z otcem je, se pobratil je veselo. Storila za njim enako Ana je.
Bil pa kosez Franc je pojave take; po širini inu višini bil je on stasa ogromnega, da kdo pomislil bi hipno, da od ajdske je veje odpadel, večji torej od Kalandirja, ki že tako bil skoraj v višino je metra dva, širino pak trebuh inu mišice bile so dajale potrebno mu, obleka četudi nekod skoraj preozka, bila na njem je okusno delovala. Oblečeno on imel je suknjo rjavo pleteno, hlače usnjene zakvečne, prek hrbta risovo krzno bilo mu viselo je, iz medvedove kože strojena bila je srajca kosmata. Obuvalo bili so škornji veliki, kosezu svojski, rokavic v tem dnevu vročem bili otec nosili niso, za pasom bile so le-te počivale. Obraza bil je on veselega inu z brado sivobelo, ne preveč dolgo, za razliko od vešča zraven, poleg, ki imel jo skoraj do pasu je segajočo, poraščenega, na glavi pleša mu začela se je stor- jevati, pak klobuka on sedaj nosil čezenj ni. Roke močne je imel inu noge takisto, znal brcniti je kakor osel trmasti. Kakor bil pojave močne inu vpadljive je, taki bili so skorajda vsi kosezi, pa vedel je Kalandir o njem, da pod zunanjostjo trdo inu močno otec Franc prijazni inu skrbni otec so. Spomi- njal se je on, kako z njim večkrat hodil je po gozdiču, koder panji čebelji so bili v otca lasti, inu še pred tem, ko ga pestovali v rokah nežno so.
"Bil popred sem nekolikanj jaz zadržan, pak sedaj tukaj sem," dejal je Franc. "Povrnil sem na tvojo se veselico, hčerka," pomežiknil Ani je o strani, zardela je dečva na to.
“Tako domnevam ino mislim,” postali s pogledom jasnim na Kalandirju so otec, “da objasnila ti novico hudo zastran Jerice je že sestra; žalostno ino hudo; vedi da vse hudo nas je zadelo.” Naprej govorili so ino podporo dali mu, baš veliko veselja pak tako Kalandir dobil ni.
Vsedel se nato je Franc z njima mizo polno za, katero hiteli so krščeniki dodatno še polniti, zagrabil svin- jsko kračo inu žgancev polno skledo, jedel z njimi. Pomenkovali so se o tem inu onem, inu stvareh drugih, ki takisto bile pomenka vredne so. Kalandir bil otcu razložil je stvari veliko inu ta bil vse pos- lušal je inu tu pa tam kaj vprašal. Po nekem času bil je otec kosški od mize polne še vstal, okoli se ra- zgledal, takole dejal: "V pomenku bodemo še naprej kasneje ostali, sin inu hčerka, pak sedaj na meni je naloga inu čast, da zbranim nagovorim, svoj govor dam." Odkrhal se je on nekolikanj, na sredo ze- lenega travnika, koder prostor bil za govornike je inu ples, napotil se s korakom strumnim.
"Kaj bodejo bili sedaj Otec povedali?" šepnil Kalandir je vešču Vitrancu, ki poleg je sedel, z gosko se mastil, zalival s kislim mlekom. Preden odgovoril ta je, velel dekliču strežnemu je, da napolni mu kozarec roba do.
"Govor bodejo Franc imeli," pokimal vešč Žir je, brado gosto si pomel. "O razlogu veselico tole za, verjamem, inu stvari kaki drugi še, nemara." Več iz njega Kalandir izvlekel ni. No, saj bode sam izv- edel, vsi zbrani tod okoli; otec bili so na mesto govorno prispeli. To vidši ljudje bili so nekolikanj potihnili, jesti nehali ne povsem, tu pa tam komu se je kolcnilo. Oči večine so po Francu, kosezu se ozrle, Kalandir inu Ana, Vitranc takisto, bili počuli so, kaj sedaj bode rekel.
"Prijatelji dobri inu znanci domači; ljudje kmetski slovenski," začel je z gromkim samo njemu lastnim glasom Franc, nekoliko počakal, razgledal se po zbranih, z očmi počasi vse vzel v ozir, pritegnil nase, nato nadaljeval. "Pozna večina me dobro tukaj med vami; kosez France sem, z mnogimi danes bil sem roko pozdravno že stisnil. Veselica tukaj bil je postavljena, še vedno je. Upam, da vsi lačni ste še inu žejni pijače; klet polna je inu shramba takisto." Odobravanje glasno na te besede sledilo je, ljudje pritjevali inu hvalili so hlastno ino veselo. Jih z dvigom rok je Franc pomiril. "Veseli to me dokaj zelo, da veselica vam prija, godba inu petje verjamem takisto." Pozdravov veselih na to še več. "Inu kaj razlog veseli je temu, porečete mnogi. Čemu godba inu ples inu jedač ino pijača res dobra. Sicer mnogo stvari v deželi je naši tej, kraju našem rodnem takisto, katerih v našli lahko bi povod za veselje današnje. Pak, danes se tukaj zbrali smo bratje, sestre takisto, da praznik baš posebni skupaj proslavimo." Obrnil se proti mestu sednemu je, koder Kalandir inu Ana bila sta sedela, s prstom iztegnjenim pokazal. "Tamkaj, ljudje. Tamkaj središče veselo današnjega dneva je, zakaj danes veselje v kosezah Kranjskih je teh. Ana. Hčerka moja najmlajša, dan rojstni danes praznuje!"
Mnoštvo glasov bilo se oglasilo vtem je, veselo tulilo inu Ani čestitalo, godba zaigrala poskočno je res pesem domačo. Jih umiril je Franc znova, glas povzdignivši. "Hčerka moja, pravim, praznuje danes svoj dan, inu zatorej vsi mi z njo! Čestitamo inu želimo mnogo veselja, dolgo življenje! Takole veselimo se danes zatorej vsi z njo, mize so polne inu sodi takisto!"
Potihnil nekolikanj Franc je, kosez, naprej govoril. "Druge stvari pak bile so mojo pozornost danes takisto zahtevale." Vedel v tem je Kalandir, da sedaj bodejo otec o stvareh spregovorili, katerih zara- di bili so popred veselico zapustili. "S veščem bil sem jaz sgodaj poprej bil v posvetu se sestal, sam bila midva pri tem nisva. Poslanik z novicami bil je do naju dospel, poslušala sva ga, kaj imel povedati za je imel. Stvari prav nič lepih, bojim se." Zbrani bili so v tem potihnili bolj. "Na vzhodnem koncu dežele naše, ki Karantanija se imenuje, bile so stvari sovražne naše ljudstvo zoper zgodile. Da, tako vam govorim inu povem, poslušajte me! Avarski sosedi našega naroda bili so preko meje med nami ino njimi domenjene prešli, na naše zemljišče posegli, živino inu ljudi nam zrabili! Hudo je to! Kosezi mejni tistega konca o tem obveščeni so inu ukrepajo zoper, ko govorimo mi sedaj celo!" Razgledal se kislosmehljajnega obraza kosez Franc naokoli po zbranih je, Kalandir videl je, da mnogi prestrašeni sedaj bili postali so. "Porečem vam takole; ne bojte se! Nevarnost je inu vedno bode. Pak tukaj, v našem rodnem kraju sedaj je ni. Na Peruna, Svaroga inu Svantovita!, da nikoli nam ne pride. Govorim sedaj vam zbranim jaz ne, česa bojte se, zakajti kar na drugem koncu dežele se dogaja, nam zgodilo bode ne se." Kalandir upal pri sebi je, da otec prav imajo. Stisnil Ano je za roko, veselo jo ta sprejela je, stisnila močno, nasmehnila se toplo. "Govorim vam o tem jaz, ne zato, da bojite se nesre- če, ki zadela sedaj naše sonarodnjake je. Nej!. Pak zato, da vidite kake stvari dogajajo drugod se inu zatorej bolje cenite tisto, kar imate tu sedaj."
"Poglejte okoli sebe, rečem vam. Oglejte si prijatelja, sorodnika, Slovena rodnega." Ljudje okoli Kalandrija res biliso se spogledal.
"Objemite, pobratite se z njim!"
Zbrano ljudstvo, ki slišalo njega je besede medseboj se je ogledalo, planili mnogi so si v objem, roke si podajali, mnogi mladi poljube vrože so si izmenjali.
Razumel je Kalandir, kaj mislili z besedami so svojimi svečanimi njega otec, videl sedaj okoli sebe kam to bilo je pripeljalo. Izvlekel iz njih je misli pravi, pripravil jih na to, da sprejeli so, kaj slabo je inu tistega še bolj se razveselili, kar dobro je.
Levo inu desno, naokoli vsepovsod ljudje so bili medseboj veselili so družno, roke stiskali inu si čestitali, objamali se vsepovprek, veselica še bolj se bila razvnela je.
Vedel je, kaj govorili otec dragi so, znali govoriti so ljudem, imeli posluh so njih misli za inu čut priljudnosti Ljudje radi naj imajo tisto kar je dobro inu kar imajo. Kaj veš, kdaj le-to od tebe bode na način nelep odvzeto. Juj, da do tega nikoli pride ne. Perun odvrni to strašno misel! V trnutku tem ljubezen veliko inu toplo do otca Franca inu Ane, sestre draga je začutil.
Kalandir bil Ano k sebi je privil, videl je da sestra mala joka tiho, sam tudi skoraj bi na tem je že. Bili pridružili se še otec Franc so, vsi trije skupaj ostali tiho objeti so, veselice glasne sredi.

Večer temni bil že padel je, ko Kalandir na terasi prostorni stolpa desnega koseškega bil tiho stal je, razgled bil mu v temi ne ravno velik ali zanimiv je; prišel on sem je, da o trušča veselice, ta med- tem končala se je že, odpočije si. Inu pot seveda današnja, ta takisto bila ga utrudila je.
Rahel veter hladni okoli vogalov inu kotov mnogih vlekel je, majal krošnje dreves tam daleč na obzorju, lunin soj bil jih osvetljeval prav nežno je, odnekod se kukavica slišala je peti.
Lepa, glasna inu baš obilna veselica tega dne bila je res, tako na glas se reče! Bil hrane mnogo dobre ino domače vase spravil on je inu pa pijače boljše še takisto več, sedaj vse to bil čutil v želodcu je.
Takisto bilo lepo je ino prisrčno srečanje z Ano, sestro drago inu Otcem, kosezom vrhovnim spošt- ovanim kraja Kranja. Besedoval z njim tega je popoldneva obilno, mnogo so stvari zanimivih si pov- edali, v pomenku takisto on z mnogimi vaščani, prijatelji koseškimi je bil pomudil nemalo dolgo časa se, predolgo on bil že od tega kraja baš domačega je, juj. O stvareh vseh novih inu zanimivih se on z vaščani inu sorodniki tukajšnjimi je pomenil, besedovali so do praka poznega, kateri bil sedaj v noč pravo se izpreminjal je, da Morana videla bi skozenj ne.
Raje na Jerice usodo hudo mislil ni.
Sorodniki, da, bili sedaj na misli inu umu jasnemu, navkljub pijači močni prekomernih količin zaužiti, Kalandirju so, razmišlaj on sedaj o očetu spoštovanem med ljudmi je inu sestri Ani, praznovala baš prav danes veseli dan je rojstni ona. Inu drugi njih, ki sedaj bili tod niso, ti takenako bili na umu mlademu so kosezu prišli.
Mati bili med njimi so. Spominjal se je Kalandir še dobro, kako bilo doma je, ko mati bili so živi še, preden bila jih Morane mrzla roka odvzela je za vedno njega od. Prav na ploščadi tej razgledni tlakovani pisano inu zanimivo baš, bili so mati večkrat ga pestovali, pak ko večji on že je bil, skupaj sta razglede nad krajino domačo si delila. Učili so ga mati draga o stvareh mnogih inu zanimivih, rad poslušal je inu skušal si zapomniti, bili so mati ena izmed tistih, ki vedele so prav vse.
Pak sedaj bili mati so odšli, baš na dan ko Ana svoj prvi jok bila od sebe dala je, mati umrli so ob nje porodu. Rojstni dan njega sestre bil takisto smrtni dan je njega mame.
Tolikanj bila je zatorej žalost Kalandirja večja, ko sprevidel danes je, da na sestre rojstni dan veseli on bil pozabil je. Huje tega od; pozabil dan na smrtni matere je od. Stisnil roke močne je na okrajo, prav žalostno mu je bilo prišlo. Cmok debel bil po grlu mu je zdrknil.
Inu sedaj bil on lagal še sestri je, povedal on ji ni, da v resnici na nje praznik je pozabil, tajil ji to je. Otrl si oči je Kalandir, po mislih iskal, če nemara bil e celo očetu ni kaj zamolčal, utajil.
Hotel tako on ni začeti bivanja svojega spet doma.
Ko bili mati draga, umrli so, na svet spravili so že dva otroka živa, njega inu Ano, z močmi zanjimi svojimi baš, drugih otrok kosezu Francu dala ni. Posihdob bili otec se ože- nili znova niso, četudi bilo to kaj posebno čudnega ne bi, taka bila navada je med Sloveni, sami pak bili ostali. Bržkone priležnic imel je nekaj, nobene resne. Povedali nekoč kasneje otec Kalandirju so, ko bil ta že dopolnil dovolj je let, da mati, ženo svojo bili zelo inu resnično so ljubili, mogla je nobena druga več je zamenjati ni. Verjel je Kalandir otcu takrat inu zdaj takisto še. Želel pak si je močno zelo, da mati bili ob njem še zdaj bi živi.
"Tukaj torej si,"
Kalandir se zdrznil je inu obrnil proti glasu; od vrat vhodnih kosez na razgledno ploskev bila Ana, sestra mlada inu vesela, je prišla. Nosila pletenino belo je, ovac domačih pletene vovne iz, zakajti večer bil navkljub pomladi zgodnji hladen je, za život mladi neprijazen. Prišedši bliže mestu njega stojnemu, zapazil bil Kalandir je, da preko pletenine zgornje Ana ogrlico jantarno nosi, taisto, ki bil jo danes on podaril ji je.
"Lepa, kajneda?" bila je Ana z rokama podrsala po okrasju navratnem, ko videla je, da brat to zapa- zil je. "Nosil bodem jo jaz sedaj prav dan vsak." Malo je pogledala po kraju, ki bil vmrak zavit je, luči od hiš mnogih so prihajale, živina se oglašala je v hlevih mnogoternih. Čriček bil začel je peti.
"Otec bili so mi prstan nov podarili," dejala ona je, Kalandirju pokazala roko z njim, nasmehnila se toplo, lase popravila si dolge z obraza, katerih imela pod rutico malo spravljenih ni več.
"Bil sem popred doli do zmajišča jaz se spravil," dejal je Kalandir, spremenivši temo. Želel on gov- oriti več o rojstnem dnevu več ni. "Do zmaja takisto bil sem stopil, pogledal kaj inu kako z beštijo staro se godi."
Namsehnila se Ana je, dejala: "Bili z živaljo letečo to hlapci dobro so ravnali, ponos on vendar je kosez, to pomni, inu otec bili so seveda vedno dejali, da za zmaja prvo mora poskrbeti se, tako se vidi koliko koseze nase dajo." Premolknila je nekolikanj, po mraku se razgledala, kakor pričakovala bi, da zdaj zdaj mimo njiju bode zmaj priletel prav nizko. Bilo ga mimo ni. "Vešč bili takisto zanj so skrbeli. Jaz takisto večkrat tamkaj sem bila, včasih teh ko bilo te ni." Vedela je ona seveda, da zmaj najbolj od vseh v kosezah na Kalandirja bil navajen inu navezan je, divja žival nepredvidljiva kakšna je le-ta bil.
"Nekaj hotel sem že prej povedati ti, Ana," začel koses je, po strani jo pogledal, pogled umaknil spet od nje. "Ko bila na veselici sva. "
"Kaj pa, Kali?" nasmehnila se prostodušno sestra njega je. "Kar povej." Želel si on ob tem je, da tako veselo ga to spraševala ne bi. Hotel ji povedati je to sedaj, kar že poprej ga v glavi peklo je. Vedel on ni, kako bode na to se on odzvala, namara zameri, zasovraži ga. Na Živo!, tako ne bodi!
"Bil sem rojstni dan tvoj pozabil," deajl preprosto je.
Pogledala ga Ana je začudeno, v boke roke svoje nežne vkopala. "Kaj vendar govoriš mi, Kali? Kako pozabil." Zmajala nejeverno z glavo je. "Saj darilo si mi bil celo prinesel. Vesela sem bila ga jaz zelo močno."
"Ne," odkimal je Kalandir, jezik po ustih vlekel, besede prave iskal. "Slučajno bil prišel sem ravno dan ta domov, po nesreči. Ali bolje, sreči." Tiho ga premerila Ana je s pogledom. "In darilo?" dejal Kalandir nadaljevalno je. "Tega bil za tebe sem namenil, ko na poti proti jugu bil sem. Čisto za tebe rojstni dan, ga prinesel nisem."
Gledala ga Ana še vedno tiho je, rekla nič. Z roko bila si k vratu šla je, s prtki mehkimi ogrlico otipala. Upal Kalandir je, da sedaj začela tuliti nadenj ona bode ne. Pak pravico vso imela bi. On bedak bil si to zaslužil je. Kakor bil on sicer od nje je večji inu močnejši, počutil proti njej sedaj se čisto majhnega je. Ko bila udarila bi ga, pobila ga na tla bi. Rahlo bil nazaj je od nje stopil, zrak globoko vdihnil, čakal, dihajoč globoko.
"Oh, Kali," bila zavzdihnila je Ana, po roki ga narahlo pogladila. "Saj že dobro je. Tako hudo to ni. Mogel pač zapomniti si vsega nisi na poti svoji. Saj bode dobro, veš."
"Tako res ti misliš?" vprašal tiho Kalandir je, nekako verjel ne, da takole kar mu odpustila bode. Nekoč, leto še nazaj bila ga napadala bi kričeče, opsovala zagotovo, že če kako manjšo bil priredil bi ji. Zares inu resnično, bila Ana odrasla je.
"Da," prikimala je, bliže njemu k stopila. "Zamerim jaz ti ne."
"Pak hujše še pri tem je nekaj," šepnil Kalandir je, debelo požrl slino kislo. "Takisto, kot bil sem na dan rojstni tvoj pozabil ... Bil pozabil sem na matere dan smrtni"
Pokrila Ana si usta je z rokami rekla nič, pak videl je Kalandir, da orosile se oči so ji.
Nič rekši bil ji v objem je padel, ga sprejela sestra razumevajoče je, po rami nežno potrapljala.
"Nič ne maraj, Kali. Nič ne maraj." Stisnila ga k sebi je, na čelo poljubila. "Bila sem jaz danes zju- traj ob prvem svitu bila ven na grobišče odšla, tamkaj ob matere grobu časa dalj ostala." Videl je Kalandir, da sedaj tudi ona tiho joka. "Bila sem lepih rož natrgala ji, mati bodejo veseli. Inu zamerijo ti mati prav gotovo ne, da bil pozabil si na njih. Važno je pri stvari to, da spomnil si se naposled, počastil spomin tako na njo. Verjamem inu vem, da rada te ima inu zoper tebe jeze ne drži."
Kako pak ti to veš, saj bil poznala nisi je. Umrla zaradi tebe, prav zaradi tebe!, je. Jezno misel to potlačil Kalandir globoko je.
Lepo bilo je, da vsaj kdo bil za mati se je zmenil, spomnil na se njen je dan. Pak žalostilo ga je to zelo, da on, ki z materjo bil mnogo je let preživel skupaj pozabil nanjo je, inu sestra njegova mlajša, ki bila na svet prišla je ob njih smrti, spomnila so se na njo je. Mogel kaj si ni, na glas bil je zatulil.
Mehko bila ga objela Ana je, tolažila brata svojega starejšega, mirila ga mrmraje.
"Zvezde danes na nebu dobro vidijo se," čez čas dejala Ana je, opazovala tiho nebo nočno, tema čr- na bila kraljevala je na njem, inu jasno zelo. Svetloba zvezd oddaljenih bila rumena je dobro vidna, brljava kakor luči medlih svetila je na nebu tam. "Spomniš se kako bili smo včasih z otcem skupaj v zvezde zrli, skušali ugotoviti koliko jih je vseh."
Pokimal je Kalandir, ob tem spomnil se, kako bil še v časih zgodnejših on z meterjo je zvezde opa- zoval, držali ga mati so v naročju, šepetali mu imena zvezd sojnih, baš svetlečih jako zelo. Ino sedaj Ana bila ga spet spomnila je, da matere več z njima ni. Pak mogel biti jezen nanjo ni, žalosten takis- to ne, da mogel z njimi tega več ni požeti. Z otcem Francem bila sta Kalandir inu Ana mnogokrat ta- kole v nebo gledala, uživali vsi skupaj v razgledu lepem so.
"Bili mi mati nekoč povedali so, koliko vseh zvezd na nebu je," dejal sestri Kalandir je, k sebi stis- nil v objem čez rame. Pripadnost domu toplo on spet začutil je, želel da vedno traja. "Spomnim pak se ne, kolikšno njih pravo je število."
"Skupaj poskusiva jih prešteti," dejala mu Ana je.
"Ena, dva, ..."
Stisnila se k njemu je, tako sta tam objeta, brat ino sestra nebo opazovala, zvezde štela.
"Lepo je, da ponovno doma si, Kali."