Leseno Nakovalo, part 11

11.




"Stopite z menoj, Kosez," dejal je Valuk, mimo Mohorja stopil, z roko eno svojo nakazal proti mizi veliki leseni, ki na drugem koncu te sobane velike stala je, ne njej jedil bilo izbornih videti je nema- lo. Mu sledil je Mohor po dvorani, vleklo se ogrinjalo črno njegovo je po tleh, Katarina takisto bila poleg je stopila
"Pridružite se Nam pri jutranjem obedu, Mohor," velel je Valuk za mizo sedel, bil je Mohor na drugo stran mize stopil, ostal stoječ, pripravil se na nov pogovor o stvareh, ki bile se zgodile sinoči so, tistih, ki slabe so inu tistih, ki njih od slabše so, takisto.
"Spoštovana gospodična koseska," je bil vešč Joža izrekel, pozdravno se rahlo priklonil. Mislil je sicer Mohor, da vešč visoki inu suhi bil je z drugimi ta prostor zapustil, da z Valukom sama sta, pak kot pokazalo se je sedaj, bil se je o tem motil on dokaj zelo.
Bil je Mohor skupaj s Valukom ozrl se po stopnic smeri, tamkaj se k njima je deklica mlada bližala je, spuščala počasi po stopnišču se, njej sprevodno družbo pravile so spletične mlade, kršenice v modro inu sivo opravo odete, devetero njih, v gornjih sobanah nje sobica bivalna inu spalna je bila bržas. To knežja hči je zagotovo, si mislil je kosez, ko videl je, da Valuku se ob nje prihodu je oko zdanilo, obraz bil se razpotegnil je v smehljaj prešeren, tisti, ki ponosnemu očetu svojski je.
V črno oblačilo dolgo, segajoče skoraj do mrzlih kamenitih tal, bilo dekle to odeto je, rdeča obroba živa kakor mlada kri ga krasila je, bila v pasu tankem prevezana s povezo črno je, život mladi lepo oblikovani proseval v obrisih nežnih je skozenj, so lasje gospodične svetlo oranžni padali nazaj hrbet ji na, nekaj pramenov zeleno obarvanih imela obraz mladostni spuščene je na, prekrivali so svetlo rjavo polt ji, zelene oči so nerahlo se svetile ji, vilinskega gozda to bila je barva zagotovo.
"Zdravstvujejo, Kosez," dejala mladenka zala je, skoraj že do dna stopnišča prišla. "Inu otec znani," se bila je rahlo priklonila, ko bliže je pristopila. "Dobro jutro Vam želim."
Pokimala v pozdrav Katarini takisto inu vešču vljudno je, se nato je deklica rodu znanega k spletičnam njenim spremstvenim obrnila, odbrala dve, ki z njo sta ostali, ostale bile nekolikanj so žalostnih obrazov, bledih še bolj kakor ponavadi, počasi iz dvorane se odpravile, pogledovale polprikrito inu zvedavo proti Valuku inu še posebej njega gostu, zagotovo zanimal jih je visokorasli kosez inu to, kar povedal, govoril bo. Pak dozdevalo se je Mohorju, da stvari izrečene bodejo nelepe; nežna ušesa dečev spletičnih, kršenic, bile tega ne prenesle bi.
"Pridruži se nam pri obedu tem jutranjem, Tinkara" dejal je Valuk, s stola svojega lesenega pozdravno vstal, nakazal z roko na mesto njemu za mizo veliko nasproti. "Verjamem, da stvari zanimive ti bodeš slišala; poslušaj dobro inu v spominu to ohrani; bodočnost jih imej pripravljene uporabo za."
Tinkara, tako torej bilo dekliču karantanskemu ime je, si mislil Mohor je, nje ime obračal v glavi. Odkar postal koses spoštovan je on, oblastnik zemlje inu ljudstva njemu zaupanega, bil na kneži dvor le še enkrat popred bil dospel na obisk kratek je, tega že dve leti bilo je v preteklosti sedaj, preden pa bil še smrkavo mlečnozob je on, poslušal zgolj o dvoru Kneza Karantanskega je od vešča inu drugih, ki v domačih njega kosezah za njegov uk, izobrazbo potrebno so skrbeli.
Pri obisku prejšnjem na dvoru knežjem zapazil Tinkare mlade Mohor ni, verjetno bil prekratek čas se tod mudil je, morda bila takrat mladenka zala z dvora po opravkih odšla je. Akoravno bil jo takrat bil on jo videl bi, zapomnil bi si jo, takega dekliča sreča človeka dan vsak ne.
"Vas bil popred še srečal nisem," dejal je Mohor, okoli mize obložene stopil, roko bil Tinkari v pozdrav podal, mu prijela jo z obema rokama svojima je mehkima, majhne inu rahlo vlažni bili sta, ga smehljaje je z očmi svojimi pogledala naravnost v obraz, čeravno bil on višji je je od nje kar za glave dve. "Inu danes, ko snideva se prvič, gospodična, vidim, da zrasli ste v lepoti." Je bil nekako premolknil, zastal. "Mislim, um, od prejšnjič, ko Vas srečal nisem, um-"
Na strani bila Katarina zgolj roke je na prsih mehkih prkrižala, zavila z očmi.
Se nasmehnila mu Tinkara je ob tem, nastran pogledala spletični, upal je Mohor pri sebi inu Vesno inu Živo, boginji mladi inu lepi obe, naprošal goreče, da osramotil se sedaj preveč v očeh njenih ni.
"Ah, Mohor, res znate dekle polaskati," dejala knežja hči je lepa, z glavo razposajeno dvignila, zaprtih ust nasmeh raztegnila, da zanihala sta pramena nje zelena prek obraza. Stopila mimo njega je, k mizi obedni napotila se se prav narahlo bila obleka njena rdeče črna zadela obenj je.
Za bedaka se izkazal sem sedaj. Inu Katarina poleg je bila!
Posedli vsi štirje v dvorani zbrani so, bili vešč inu spletične mlade odšli drugam so, k obedu jutranjemu spravili končno se. Sedel Mohor je na eno stran, ob Katarino svojo, knežja hči Tinkara pa nasproti Valuka kneza, spletični mali, modrosivo obleko sta nosili, ostali sta stoječi zraven knežje deklice stolice.
Posegli vsi po pripravljeni so hrani, bilo le-te ogromno je, vrst različnih, nekaterim izvora Mohor celo določiti mogel ni, na njegovih kosezah tako se izborno jedlo ponavadi ni, za nekaj časa bilo je mišljeno sedaj, da govori se ne, v miru tiho uživa v jedi.
Z vajeno potezo roke bil je Mohor preko krožnika lesenega bil zamahnil počasi, tako preveril, da v hrani, ki tam je za uživanje pripravljena, kaj strupenega ni skrito, imel v ta namen je na roki prstan je kateri bil pokazal na prisotnost stupa bi, akoravno ta bil bi v hrano djan. Bilo je znano to v deželah teh, da naprotniki bilo so eden drugega skušali s strupi ugonabljati, tako mirnega načina s poti se spravljati, deželni oblastniki raje kakor z orožjem, silo, bilo so zavdajali si na tak način, zmikljivo, zatorej imala sta v smoter isti Valuk inu Tinkara na rokah prstana pokazatelja, takisto, da obvarovala sta ju teh nečednosti. Sicer lahko se govorilo in mislilo je, da sam knežji dvor je pred tem varen, pak zaupati temu bilo ni, zarotniki lahko povsod bili so, zmikljivo skriti, preodeti v pojavo neupadaljivo.
Vsemu navkljub, bil je beli del prstana, od roga zlatomoroga, bitja tega bajnega, ki živelo je ponekod po severnih deželah Karantanije, pak bilo le malokrat od blizu videno, rečeno bilo je, da z rogovi svojimi čarovnimi žival ta čudna kalno vodo lahko spremeni v pitno, drugi pa delce njega uporabljali so za ugotavljanja strupov v bližini, ostal nespremenjen, se obarval v zeleno ali modro barvo, odvisno pač od vrste strupa, tudi rdeč lahko postal je, ni; lahko kosez Mohor brezskrbno je po kosu dobro zapečenega koštruna segel, zraven namenil se prigrizovati bel pšenični hruh je, dober zelo, s skorjo, da dlesen zakrvavi.
Ko bili so prvih nekaj grižljajev vase spravili, potešili najbolj silno glad, Mohor bil sicer vajen je dolgo ostajati brez hrane, tako da zanj kake hude sile ob umankanju zajtrka bili bi ne, pak bilo bi nespoštljivo akoravno bi odklonil povabilo kneza, huda žalitev za Valuka to bila bi, bil je Mohor na kneza željo bil ponovno še za Tinkare slišanje ponovil celotno zgodbo, kako bilo do sinočnjega spopada na travnikih vzhodnih inu napada na Ivarsko selo prišlo je inu kako njega nasilno zavzetje bilo se končalo je, takisto. Bila je deklica poslušala njega pripoved, pri tem pa, tako kot ostala dva živa za mizo, grižljaje bogate zajemala, saj ti bili navsezadnje tam, da porabijo se, ni res?, vase jih spravljala.
"Bodemo bili se o teh rečeh, Ivarskih napadih, ki vzhodno nam deželo pestijo čase zadnje, z veščem to dvornim pomenili, mnenja takisto od drugih dvornih svetovalcev spoznali, si iz vsega tega svoje mnenje ustvrili; točne naloge kosezom spoštovanim inu drugim velmožem predočili, kako naj ravnajo v bodoče." Tako bil je knez Valuk dejal, ko bil je Mohor pripoved o stvareh nelepih svojo zaključil, obsedeli so vsi trije za mizo; jedli skorajda več niso, pa bilo je hrane ostalo za jerbasa dva še najmanj zagotovo; zares bogastvo knežjega dvora bilo je veliko, nedojemljivo. Vsakdo bil poželel bi si tukaj živeti, vladati Karantaniji, deželi Slovenov.
"Pak razen sosedske nadloge te, ki veča se z dnevi tekočimi stoterno, druge stvari, reči resne Kneza misli zahtevajo." Dvignila Tinkara lepostasna ob tem je znalno glavo, rekla ničesar.
"Nam vsake toliko časa na knežja ušesa prineso sli urni novic, mejnim kosezom tistega konca zljubi se ne, da o tem bi osebno poročali mi," nadaljeval je Valuk.
"Vi lepa, pak redka izjema ste, Mohor, da na zahodu nikor ni mirno povsem," nadaljeval je Valuk, odpil sladke medice iz roženice velike, pred njim imela na mizi je mesto. "Meja, ki tam so jo Ganobani, sosedi naši, Perun jih obrzdal!, limes po njihovo se reče, iz vrste nepregledne trdnjav stražnih sestavljena je, kršena nemalokrat je bila v zadnjih časih inu tistih, ki bili pred njimi so, tako s strani ene, to je Ganobske, kakor tudi s strani druge, to je Slovenske."
"Bil sem nekaj o tem že čul," na to odgovoril je Mohor, pomedel si brado kratko inu črno, z enim očesom po Tinkari poblisknil. "Vešč mi domači o tem je zadnjič nekaj pravil. Pak mislim vseeno, da na kako nevarnost resnejšo, vdor pripravlja se ne."
"Niso Otec bili mislili na to," vskočila Tinkara z besedo milo je, še preden uspel Valuk odgovoriti Mohorju je. "Da s slovenske strani skušajo nekateri preko meje navkljub prepovedi, tako kot to godi se Vam, Mohor, na vzhodni meji, zaskrbljujoče je inu mora o tem se meniti, dognati zaključek.'
"Resnično," je bil knez Valuk na to pokimal, "lahko naši ljudje tako hude stvari nadse pripeljejo, nad nas deželo celotno celo. Tujim oblastnikom taki vskoki na njih ozemlje ljubi niso. So sicer jih do sedaj še nekako trpeli, pak bojimo se; tako več dolgo bode ne."
"V preteklosti bili smo jih Sloveni zbrani vedno še premagali, odganli," dejal je Mohor, orokavičeno roko stisnil, na mizo leseno položil tiho jo. "Ne vidim, zakaj drugače bi sedaj bilo. Naklestimo jih ko vole, akoravno bodejo nam kaj težili, Svarog jih sesul v pepel smredeč!"
Svojo zmoto bil je Mohor prekasno spoznal, šele, ko bil se knezu obraz pooblačil nekoliko je. Bilo dobro takšno besedenje o vojni za Valuka ni; se ta zanašal na pomenek temeljit sosedski je.
"Morebiti," je bila vskočila Tinkara, pomiritveno besedo dala, "razrešilo se bodejo same zase te stvari. Ne povzročajmo si skrbi inu razdora mozgaje o tem preuranjeno." Bila je s tal kamnitih izbe te malega zajka, bil ga je še popred Mohor zapazil, kako po dvorani se potika, belega kožuščka, pobrala, v naročje si ga posadila, si žival mehko je zavetje našlo na mesu toplem inu mladem.
"Inu druge naprijaznosti, takisto, v deželi tej naši se godijo," dejal je Valuk, nekolikanj bolj pomirjenega obraza, se Mohor takisto bil je vpoprejšnje umirjeno stanje povrnil je. "Ajdi inu čateži; med njimi budi nek razdor glede živine se, tako mi sporočajo, bil sem veščem priporočil, da tja poizvedeti koga pošljejo, o tem kasneje mi poročajo, svoje mnenje starovedno zraven dajo."
"Pa vilinke, Otec?" se oglasila Tinkara z nasmehom rahlim na obrazu je. "Na njih inu pa na škrate pozabili ste, tiste, ki imenujejo se mokriši, takisto." Čohala zajčka malega med ušesi je, belinka, Mohor prav rad bil na njega mestu udobnem bi, iz jerbasa, ki na mizi obloženi ležal je inu zelenjavo v sebi hranil bila je korenček oranžni, zel to okusa dobrega inu oblike zanimive, vzela, hranila žival malo z njim, zobal kunec koreniko je glodaje zob belih.
"Ho-ho-ho," je bil zatrobil Valuk, "deklič tankega je ušesa inu uma urnega takisto."
"Zares,"potrdil vljudno Mohor je.
"O vilinkah danes raje ne bi," dejal je knez, izpil požirek ola, ki takenako kakor medica inu vino na mizi se nahajal je, "Le-te zase se držijo zadnje čase, mokriška združba pravtako."
"Še dobro," dostavil Mohor je, "da ukvarjati se z magozdi, nakazami temi temnini, nam treba ni."
"Dobro, da," pokimal Valuka je, "čisto dovolj pa tudi z ljudmi domačimi je skrbi inu dela. Mi poročajo iz vaših koncev, Mohor, da k suši se tudi letos pripravlja. Letina bode potemtakem spet pičla. Imeli ljudje kmetski kruha za jesti bodo ne, bojim se."
Je že hotel Mohor odločno odgovoriti, zatrditi, da njega koseze bodo vse kar v njih je moči storile, da sušo odvrnejo ali pak vsaj omilijo, se bilo je zadnje leta nemalokrat primerilo, da dežja prepotrebnega dalj časa ni bilo inu polja inu travniki sušili so se zato, ko ga Tinkara je prehitela, z druge strani mize se oglasila. "Če kruha nimajo, potico naj jedo."
Take besede presenetile so Mohorja, zaprle usta mu. Bil govorjenja taciga pričakoval od te knežje gospodične bi nikoli, verjetno zaradi mladosti svoje rosne v takih pogovorih se še znala vesti dokončno pravilno ni. Videl on je, da Valuka njeno besedovanje je ujezilo nemalo. Katarina pak, katera v pogovoru ob strani raje se je držala, takisto bila zgolj mladica neizkušena je tozadevno, bila nemarno se nasmehnila je na neumnostjo Tinkare, hitro bila grižljaj v usta nesla velik, tako pokrila svojo nedostojnost, zardela jako baš ob tem prisrčno.
"Govorjenje tako nespametno inu nesramno je, Tinkara," ostrega glasu dejal je Valuk, se brada mu zatresla je nekolikanj ob tem nerahlo. "Ko sama bi bila sedaj v sobi, po nagi riti bi ti jih naložil."
Čisto res, si mislil Mohor je, takega govorjenja inu razmišljanja okvarjenega trpi se ne, posebno še na dvoru knežjem Krnskem, bil on takisto strogo je od vešča inu drugih kosezov ptujskih naučen, nemalokrat jih bil s palico dobil je, mu v glavi je poduk ostri ostal. Inu ravnanje enako bil je tudi do drugih on tako izvajal, so bili njemu podrejeni venomer v strahu pred njim, Katarina bila bi izdatno po goli koži s šibo skupila jih krvavo, akoravno glasno bi kaj takega, kar ravno knežja gospodična je izjavila nespametno, porekla Mohorju; za to bil bi jo hlapcu dal v bitje.
Hotela Tinkara nekaj še na to je reči, nesramno otcu odgovoriti bržkone, pa spričo gosta visokega, Mohorja, koseza ptujskega, zadržala se, ostala tiho, v ustne mlade rdeče se ugriznila.
Se v tem položaju bil počutil Mohor ničkaj dobro ni, takole med očetom inu hčerko, dasiravno sta vodilna v deželi Karantanski, sedeti, poslušati njiju nasprotovanje medsebojno. Že hotel se za obed izvrstni inu izdatni zahvaliti je, ko ga prehiteli so koraki od zadaj slišni, bil nekdo je pri vratih levih v dvorano stopil, je potegnilo hladno po izbi prostorni, hladen piš listje je z balkona proti mizi zanesel.
"Naprošam odpuščanje, ker Jih motim, znani Knez inu Njih, presvetla gospodična mlada, Vas, gost cenjeni, takisto, v tej zgodnji uri," prišel pred njih je mladenič, v kapučno cunjo odeti, črna bila njegova je obleka, nasmeh nekako pristen ravno ne. "Prišel sem, Njih ponižni lakaj, naznanit novico, da Tibor, velesnikov član inu njih odposlanec, naproša, da sprejmejo ga k sebi v pomenek."
"Se pustiti sedaj ne bomo Mi pustili," je bil razsodil Valuk. "Povej mu, Mengeš, da počaka naj."
"Rečeno mi bilo od spoštovanega gosta je, da stvar je nujna inu resna-"
Ko je to govoril, mu izza hrbta bil drug možak obritega obraza prišel je, strumnega koraka se napotil mimo njega, spoznal Mohor je na njem svetlečo kovinsko opravo, taisto, ki koseški straži je edinstvena, čelada iskriva pokrivala mu rjavo grivo je.
"Poveljnik Tone," se je presenečeno oglasil Valuk, vstal od mize, k njemu se napotil. "Tukaj ste."
Vstal takisto, kakor knez, tudi Mohor je, namenil pozdraviti se koseškega vodjo, tistega, ki prvi je od tistih, ki na dvoru knežjem stražijo, za red inu mir skrbijo; so bili po deželi Karantanski raztroseni kosauzarja, na krajih, kjer to je bilo potrebno. Bil za hrbtom je pri tem zaslišal majhen pok, Tinkara bila polila se po obleki z olom je nespretno.
"Bil sem malo se zadržal po opravilih drugih," odgovoril jasnega glasu je poveljnik, s pogledom svojim ostrim Kneza inu Tinkaro zaobjel. "Odpuščanja Njih naprošam; bilo v dobro je, um, dvora." Zapazil ob tem je Mohor rahel smehljaj, ki se Mengešu, lakaju, na obrazu za trenutek hipni stvoril je, hitro izginil. Se vprašal je Mohor pri sebi, kaj ta s tem je mislil.
"Je že dobro, poveljnik," ga po rami potrepljal je knez, hotel nekaj reči, pak nato naprej stopil, da gosta novega pričaka, ki bližal se je hitro po hodniku. "Knez Karantanski časa zase inu miru nima," dejal je Valuk, z rokama ob boke se naslonil, pomedel brado si, gosta stoječ pričakal.
Bila je po preprogi modrorjavi, ki od hodnika po dvorani, koder bilo se v kratkem je lepo število nabralo je, poleg Mohorja, kneza Valuka, Tinkare, še Mengeš, Tone, inu pa seveda Katarina inu krščenici, sedaj pa prišla še ena oseba nova je, koračila hitrega inu samozavestnega koraka mladenka rjavolasa postave skladne, oprava njena bila je tista, katera svojska je zmajevodcem, čelada oblike znane, ki pod roko jo držala je, bila to zgolj potrjevala je. Oblačilo črno inu vijolično bila je krojeno po načinu ustaljenem, hlače inu zgornja suknja v eno stkani, obuvalo bili so škornji udobni, segajoči skoraj do kolen. Imela je dečva zadružna lase dolge v čop spete, na hrbet mladi nje je padal, kakor konja griva bujna.
"Bila sem sem prišla, da poročam," dejala z močnim glasom je mladenka, čakala ne, da kdo od zbranih, Valuk najbolj od vseh je imel to pravico, povpraša jo po imenu, namenu njenega prihoda nenadnega. Bila taka je navada, da urne sle, koder so bili po opravkih oni prišli, spuščalo se je naprej, morebitne njihove napake glede postopka, šeg inu navad, spregledalo. Bila njihova je naloga sveta hitro leteti na zmajih njih prevoznih, novice važne sporočati velmožem inu pomembnim ljudem v deželi slovenski takisto. "Ivarske sile močne prešle so zopet meje Karantanije, udarile silovito. Koseze, koder oblastnik bil je Tribidar, v plamenu so."
So novico hudo to zelo sprejeli vsi zbrani glasno, čudenje inu strah obenem svoj izrazili mrmraje in na glas, takisto, ni eden ostal tiho, le Mengeš inu Mohor sta izmenjala pogleda temna si.
"Huda to novica je, poslanka," skrušenega glasu dejal je knez Valuk, bliže k njej prišel. "Povej, preživelih Slovenov iz kosez teh - je kaj?"
"Pogorišče tam zdaj je zgolj," izustila hudo novico novo je mladenka zlovešča, ostrega pogleda sledila Kneza postavi, ki v razmišljanju je okoli nje izsprehodil se, držeč za brado sivo z roko eno se.
"Kdor bil ubit v napadu ni, odpeljan je bil z napadalci v sužnost. V kosezah živega več ni nikogar."
"Hudo je to," se oglasil Tone, poveljnik koseške straže dvora knežjega je, po sobi prostorni stopil, v kateri hladno postalo je zelo, pak v glavah ljudi v njej nahajajočih še zelo vroče.
"Potemtakem na mojem domačem koncu nevarno je," zaključil Mohor je, s korakom hitrim se obrnil, napotil proti izhodu. Če bili so Ivari nove sile preko meje napotili, da uganja nečednosti nove po karantanski zemlji, sklepal je pri sebi, da najbolje bode, ako on hitro na domače koseze odide. Tam poskrbi za obrambo pred napadom sosedov, Svarog jih nima rad!, morebitnim. Juj, Morana, kaj ti še dovolj mrtvih inu trpečih ni?! Mar ljudstvo slovansko v miru inu spokoju dalj časa bivati, živeti more ne. Besi črni inu sprevrženi, njih samih nedorečenih pojav dela so to zlohotna, zaprmej!
"Zahvaljujem se za Njih gostoljubnost," se bil je Valuku rahlo priklonil, "Pak sedaj dolžnost me zopet kliče. Odhod takojšnji je moj neizbežen. V koseze svoje se jaz napotim, tako ljudstvu svojemu najbolje pomorem."
"Pa srečno hodi," mu bil je Valuk odvrnil, zamišljeno proti poslanki zadružni se obrnil, namenil se povprašati jo o drugih stvareh podrobno je. "Poslali bodemo Vam Mi po slu kasnejšem, kako ravna v prihodnje naj se. Stvari gredo s slabega na slabše."
"Bojim se jaz," se od strani oglasila zadruga selica je, "da mogli ukreniti Vi boste bolj malo. Koseze, tako tiste, ki v Vas upravi so, ko tudi tiste drugih kosezov, zoperstaviti se Ivarskih kaganom dobro ne morejo, tako vam rečem."
Grozeče se je bil proti njej Kosez Mohor obrnil, dvignil črno orokavičeno roko, globoko zadonel. "Posvaril bi Vašo poslanko, da take besede so nezaželene ." Se bil je počasi okoli nje izsprehodil, vedel nje imena rodnega ne, pak saj to bilo ni važno. Ga bolj je zanimalo, kar reči ima. Inu kar rekla ona je, bilo ga v gnev velik spravilo sedaj je. Kako naj človek vendar sovražniku zunanjemu, sosedom baš!, se zoperstavi učinkovito,. ko pa v deželi domači posluha inu želje za dejanji pravimi nikoli ni inu dvom o neuspehu poraja vsem se še pred bojem končnim. Zares, sovražnik notranji, bes ga plentaj stoterno!, ta najhujši inu najnevarnejši je izmed vseh!
"Vaše pomankanje zaupanja, poslanka, me moti."
Se bil ustavil pred njo je Mohor, črno njega ogrinjalo se tal dotikalo je, plapolalo nekolikanj v rahli sapi prepiha v izbi. Bila zmajevodka je ponosno glavo vzdignila, čakala, kaj z njo bode. Ali pogubil jo bo na mestu stojnem kosez pri tej priči, vrat ji zlomil, ali na kak drug grozovit način ji zavdal, vedela ona ni; se pripravila na usodo neizbežno je, ki sama si jo nase je pripeljala.
"Bila jaz nisem v Vas osebno neverjela, dvomila ne," dejal jasnega je ona glasu, se tresel ji le nekolikanj je ta, razumljivo, saj govorila velikemu je Kosezu, Mohorju Ptujskemu. "Pak izrazila sem svojo bojazen o neuspehu Slovenskih sil, nič več."
"Pak saj ti si vendar naše krvi hči," pristopil poveljnik koseške straže Krnske je. "Kako moreš tako o tem zlovešče govoriti. Pokaži vendar čustva svoja. Inu upaj, da dobro vse se izteče. Zares, ne nasprotnik s preveliko silo - sami se mi bodemo pogubili, pot v navje si tlakovali na široko, poverm vam."
"Kakorkoli že," dejal je Mohor, tako pogovor ta zaključil, namenil se domov hitro, preveč časa je bil že na Krnskem gradu izgubil. Ga za obirati vendar bilo ni; časa namreč. "Grem."
Stopila v korak za njim je Katarina, skupaj sta bila z Mohorjem se proti izhodu napotila. Jima pak ob pot stopila je Tinkara, spremstvu krščenic dveh. "Kosez, dovolite-"
"Govorite, gospodična," pokimal je Mohor se ustavil pri njej. "Pak beseda Njih naj bode kratka."
Gospodična knežja premerila nekolikanj postrani Mohorja je spremljevalko tiho, namignila, da govorila bode ne, ako ona bode zraven prisostvovala. Ji bil je kosez pomignil z glavo da odmakne se.
"Sama sva. Govorite."
"Novic bila je poslanka zlohotnih prinesla," dejala je Tinkara, pogledala ga v oči, "Razumem, da se mudi Vam po opravkih, ki vašemu položaju pritečejo inu nujni so; pomoči tu kake ni."
"Pak mislila sem jaz, da še kdaj se midva lahko bi srečala," nadaljevala je, z roko si pramen las zelenni odmaknila z oči. "Ob priložnosti kaki bolj srečnejši, prijetni bolj, nemara."
Njena črna obleka bila mokro omočena, po levi grudi se vlekel ji teman madež je, obris mesa mladega bil lepo je skozi blago viden, mokra tkanine tesno bila se Tinkari na kožo je oprijela napeto.
"Bodem jaz sedaj dokaj zelo zaposlen," odvrnil ji je Mohor, nastran pogledal. "Bolj malo časa človek ima za stvari druge, ko ga sovražnik napada."
"Kako je z roko?" bila je Tinkara drugo stvar načela. Presenetilo nje zanimanje je Mohorja; bil sicer je omenil svojo poškodbo, rano naročno Valuku pri poročilu svojem inu potlej še naknadno, ko bila se jima knežja gospodična pridružila je takenako. Bila ona je tudi edina, ki zanimalo jo je, kako s celjenjem rane je.
"Upam, da kmalu bolje bode," dejal je Mohor, polzavestno omenjeno roko dvignil; ga še kar dobro je bolelo, Živa dobi obete velike, ako izkaže se, da rezilo zastrupljeno bilo ni!, ga pekočina vseskozi pomalem kljuvala je v mesu.
Je bil pokimal v pozdrav, nato odšel vihravo, zaplapolal njegov je dolgi plašč v rahli sapi, ki po hodniku vela je, za njim.
"Vesni na obete postavim obilne inu dobre, da roka se vam hitro zaceli, Kosez," dejala za njim je Tinkara. "Zdravstvujte!"

"Robidovje bodeče ti v črevih krvavo pognalo, nub," zasikala je Tinkara Mengešu, "Kaj bilo je to?"
Stala sta na strani sobe, na drugi strani mize bili so Otec Valuk z Tonetom inu veščem Jožo, ki bil poklican je iz stolpa svojega visokega, so skupaj o novici novo prinešeni, o Ivarov napadu na koseze ze modrovali, pametne misli skupaj dajali. Nekaj bilo treba je storiti. Inu hitro.
"Kaj bilo je kaj, draga gospodična?" nevednega obraza vprašal Mengeša je, lakaj bradati, rok prekrižanih na prsih svojih, pogledoval proti knezu inu njega družbi znani je, mu smehljaj nerahel igral na obrazu je kosmatem.
"Poveljnik Tone, kaj pa," siknila še bolj je kačasto Tinkara, če to bilo je sploh možno. "Sem skoraj se uscala, ko zagledala sem ga tam sredi sobe. Zbujenega inu spočitega!"
Ob nenadoma povzdihnjeni besedi, bil se vešč Joža v njuno stran obrnil za trenutek je. "Tišina, mladinca," ravsknil je. "Tu o rečeh pomembnih beseda teče." Se nato v pogovor njih treh povrnil je.
Nihče razen vešča bil neotesan tako na dvoru ni, da pažnje, pozornosti prave inu spoštovanja ji izkazoval bi ne; se pridušala je Tinkara, da akoravno enkrat ona bode glavna, to drugače bode.
"Da, da," pokimal Mengeš je, z roko nakazal na nje madež oblačilni. "Vidim, da nezgodo manjšo tudi višje na sebi ste imeli." Dotakniti se že hotel je nesramnež nje mokre obleke ob kožo prisesane, kjer bila si ona ola polič skoraj cel izlila je po sebi, ko nenadni, strašno jo to zadelo je, prihod poveljnika koseške straže, dobil jo nepripravljeno je povsem, pa počila ga nerahlo je Tinkara po roki.
"Samo poskusi, kosmatulj! Odgovori, kar vprašan bil si ti!"
"Da, izgleda izvrstno," se nasmehnil Mengeš je, pogledal proti Tonetu. "Kakor prerojen, celo."
"Ne nakladaj, zrabljenec, pes te poscal!," ga Tinkara sunkovito za meso mednožno je zagrabila z roko, stisnila močno, da Mengeš, gnida zrivana, izbuljil je oči, v hudi bolečini usta odprl.
"Ooeev-"
"Vkolikor se ti, navb, bodeš kaj drl, poprijela bodem bolj močno," zagrozila mu Tinkara je, podkrepila svojo grožnjo s stiskom bolj močnim.
"Povej; kaj bilo se z njim zgodilo je," je bila prijem nenežni po mesu njegovem občutljivem popustila, roki prekrižala na prsih. "Ni mogel kar sam zbuditi se. Pak četudi, tako spočit on mogel hitro postati ni."
"Pravilno ugotavljajo, gospodična," se zarotniško je bil Mengeš namuznil, roki svoji, s katerimi se vedno mešal v stvari je, ki zanj bile niso, za hrbtom sklenil. "Bil sem mu jaz pri tem pomagal."
Ko bila bi ona dva sama, za to mu Tinkara bržkone bi pravo mačjo godbo bila priredila, ozmerjala ga hudo zelo z besedami, ki knežji hčerki ne pristajajo, le vozarji zakotni njih rabilci, izustvovalci so vsakdanji. Tako pa bila ga zgolj prestrelila je s pogledom, ki bil bi zmaja prestrašil črnega, poslal ga spodvihanega repa v beg silno hiter. "Razloži, bizgec."
"Ah, gospodična knežja, vedeti želijo," naprej bil je Mengeš zavlačeval, "Sem bil jaz pomislil, da to očitno je vsakemu, da spregedali so Karantanska Hči to že davno." Mu jasno kojci, ko Tinkaro je pogledal, je postalo, da dobro za njega zdravje ne bode, akoravno še naprej zakrival odgovor bode.
"No, prav," se odkrhal je lakaj nadležni, pogledal okoli sebe, da kakega kneza ali drugih dvornih bivalce na dosehu ušesa bilo ni; sta zraven ob strani Tinkari obe spletični mladi stali, pak njim zaupati je šlo, Tinkara jih za zaupnice svoje je imele, nemara še one vedele so kaj, česar on bil ni.
"Bil sem mu budilni čaj dal piti, protistrup, če se lahko tako izrazim, ki bil zaspanost poveljnika je odgnal hipno, sam sem bil presenečen nad hitrostjo delovanja blagodejnega."
"Nub nesrečni," zmajala z glavo je Tinkara, da lasje so se zatresli ji, premeni zeleni po nosu ji šli. "Zakuga?"
"Ker bil sem videl, da goste imamo pomembne na obisku," odgovoril Mengeš je. "Bil je Knez Mohor, ne vara misel me, ko pravim, da v oko vam padel je, ni res?, prišel po opravkih sporočilni, inu kakor bili ste kasneje videli, poslanka zadružna prinesla glas o Ivarov je nasilju novem. Bil sem domneval jaz spoštljivo, da dvoru inu celi deželi Karantanski obenem, da poveljnik bolj koristen bo nam buden inu spočit, kakor pa da v vaši postelji spoštovani smrči."
"Inu to seveda si bil storil zgolj iz varstva Karantanije, domnevam; te vzgib nizkoten kak ni v to gnal, ka-li?" dejala postrani pogledavši ga Tinkara je.
"Gospodična knežja," je bil Mengeš roke razprl. "Oni vendar me poznajo."
Poznam, da. Dovolj, da mi jasno je ko beli dan, ta v to te dejanje neslo ni, ker skrbel za blagostanje dvora Krnskega ali Karantanije bi, nej!, pač pa da v položaj neroden mene bi postavil.
"Ob drevo si ga podrgni, nub." To dejala je, obrnila jezno se, v spremstvu spletičen obeh odšla.
"To kletev zoper mene je," dejal je Mengeš, s smehljajem jo do vrat izhodnih pospremil, "ali pač predlog zanimiv?"