Leseno Nakovalo, part 10

10.



"Kar bili povedali, razložili ste mi sedaj, Kosez, navdaja s strahom me, negotovostjo hudo takisto."
Dasiravno bili so hodniki dvora knezovega, taistega, ki Karantaniji, državi, ki nastala na ozemlju je Slovenov, vlada, modrost inu navodila deli, hladni venomer, bil bi vsakdo pomislil, da sredi zime še je, ali pak, da ta se bliža hitro, čutila sta govorca znana inu spoštovana mraza, hladu ledenega nikakor ne, sta telesi jima bili ogreti inu glave njune bolj še tako. "Kar pa iz zgod teh sledilo bode, hujše bo še od tega, kar tu je že, predvidevam. Posledice venomer večje so od njih vzroka."
Sta hodila po hodniku temnem onadva, Valuk Knez inu Mohor Kosez iz hiše Hrastakoren, svetloba sončna, zunaj bil se lep je dan naredil, posijala je zgolj tu pa tam skozi okna zidna, toplote pak tako bolj malo je v notranjost dvora prišlo, obuvala njuna težka ob tla kamenita inu trda zadevala so glasno, so jima se v zvoku pridruževali še koraki tistih, ki za njima v spremstvu so hodili.
Bil Valuk je v opravo svojo knežjo oblečen; halja dolga belo siva, z obrobo črno, kožnata srajca bila pod to je djana, hlače pa bile so rjavo zelene, prepasane inu spete, obuvalo mu škornji črni so bili.
Glava njegova bila je brado krita z, ponekod bila se še nekolikanj je v sivo belo izspreminjala, inu lasje dolgi, takisto, lastnosti so bili enake. Upal je Mohor, kosez, da to na njega modrost, razsodnost kaže; potrebno imeti je oboje to našteto, da v Karantaniji se dobro, pravično vlada, zapoveduje, vodi.
Akoprav bil je Mohor še v noči poprejšnji, katero sedaj je jutro mlado inu novo skončalo, po Ivarski naselbini, vasi Slovenom sovražni, se mudil, z vojsko svojo skupaj zbrano jo zavzel nadmočno je inu prebivalce tam pobil ali zasužnjil, Svarog jih bil udaril, sami so si to nadse pripeljali, navbi, zmaga to bila je sladka res, bil je sedaj na Knežji dvor prispel, hitro dokaj zelo, je bil zmajevodca on vseskozi bil priganjal, da zmaja svojega gnal je do meja njega zmožnosti letalnih skrajnih, morebiti čez, se utegnil Mohor še preobleči pred obiskom Kneza ni, kar obleko bojno včerajdnevno imel je še napravljeno, raztrganine inu rezi krvavi bili so dobro vidni vsem, si zgolj je plašč nov izbral črni, mu bil do tal je segal, plapolal nerahlo, prejšnjega bil je odvrgel, zamazan bil je povsem s krvjo ubitih sovragov, imel je stvari nemalo veliko Knezu Karantanskemu poročati o; verjel je Mohor, da Valuk vesel ob njih slišanju, predočitvi jasni njemu s strani Mohorja, ki sam bil v njih je udeležen, ne bode ravno.
Poslal Mohor, kosez ptujski, je pred seboj še sla hitrega, pripadnika koseške straže baš, da ponesel novico je o njega horde zbrane zmagi slavni, osvojitvi, podreditvi, na dvor knežji je, sam prišel sedaj le nekaj ur kasneje je za njim, pripravljen, da razloži jasno, kako bilo do tega je prišlo.
Ob prihodu zgodnjem bilo mu ponujeno je kot gostu po šegi stari inu navadi v ujed dvoje, soli ščepec trojni inu kruha kos, pak dali so mu nekateri na dvoru zbrani, velesniki inu Zadruge predstavnik, vedenje, da zaradi njega dejanj mnogo raje bili mu kaj drugega, bolj smrtonosnega bi ponudili v uživanje.
Med njunim sprehodom po dvora hodnikih temnih, dočim okrašenih lepo zelo, se spaševal je Mohor, od kot vse lepe kipe bil je Valuk dobil, jih domači obrtniki znali takih napravljati niso, koliko bil je on kaj o tem vedel, morebiti škrati inu vilinke so bili njih tvorci, umetniški stvaritelji, pak sprehod to bil običajen ni, tak, ki človek ga opravlja, da misli si sprosti inu naravo mirno pri tem opazuje, nej!, bil pogovor njun je mračen, kaj bil bi tak ne, ko pa o boju, smrti tekla je beseda, tako kot bila je pred časom tekla kri rdeča, bil razložil je Mohor knezu Valuku podrobno, kaj bilo se prejšnji dan inu noč zgodilo je; kako bil meje slovenske varoval je on, zapazil sosedske Ivare, ki bili so na Karantansko ozemlje bili zašli, pregnal z napadom jih srditim je, nato zasledoval jih do domače vasi, koder utekli so kršitelji sovražni, jih tam napadel v noči, mnogi ugledali jutranjega svita niso, jih bil pobil s svojo vojsko Mohor nenežno je. Morane roke bile so v v naročje svoje temno premnoge sprejele, popeljele.
So za knezom Valukom, ta bil je v mislih zaskrbljenih zatopljen, roki imel spodvihani je za hrbet pod suknjo dolgo, zamišljeno predse zrl, inu Mohorjem kosezom, ki stopal zraven njega je počasi, skladno s starejšega oblastnika korakom, v hordi skoraj mali, si mislil Mohor je, hodili dvorniki zbrani, predstavnika velesnikov inu perunovcev, zastopnik Zadruge takisto tu je bil, pak v senci hodnika moč najti bilo moro je, ta prihuljeno jim sledila je, na ušesa vlekla besedo vsako izrečeno. Se spraševal je Mohor, kje vešč je kak. Poleg teh naštetih zraven sta hodila sta kosezka še dva stražarja, oprava njuna svetla bleščala se v uborni je svetlobi poredki, inu lakaja dvorna dva takisto. Bili vsi ti so dvorni prebivalci, vdani knezu ravno ne, bolj tam bili zato so, da nadzirali so ga, inu pak seveda da naužijejo se svetlobe oblasti, ki senca Kneza Valuka jim je dajala, so hvalili ga inu spoštovali navzve, včasih pak še to ne, v bistvu svojem pa bili pokvarjenci najhujši, ki prodali, zamenjali bi lastni rod za roženico medice slastne, zgolj Katarina, ki bil jo Mohor s seboj na poročanje, pomenek s knezom je vzel, pripeljal, deklica mila ino tiha, njega bila je spremstvo malo. Le njo bil je potreboval, nasmeh prijeten ino besedo toplo njenih usten; mehko bil stisnil njeno roko v svoji je.
Po predstavi jako krvavi, ali za sovrage žive oči poptrebni, na ivarskem trgu bil je časa mnogo on porabil v pomenku s Katarino, tolažil jo z besedo prijazno inu umirjeno, vsemu navkljub povedala mu on ni, kaj tako bilo jo pretreslo je, prestrašilo v dno duše maldo dekle.
Sicer sprva je Mohor nameraval Katarino pustiti v domačem baš Ptuju, koseskem dvoru svojem rodnem, da tam bila bi po noči neprespani inu poprejšnji srditi dnevni bitki spočila se, naspala, pak vztrajala je ona, da z njim vseeno pojde; želela si močno je znani Krnski grad videti, čudesa zanimiva, katerih o bila popred le slišala je inu sanjala v nočeh skupnih. Vsaj tako dejala mu je ona, pa domneval Mohor je, da še nekaj ji na umu stoji, zato da zraven hoče, upala si ga pustiti iz rok ga ni, ob njem stopala, roka baš topla bila se ji nekolikanj tresla je, ko po čudesih dvornih bila je z očmi lazila, le za knežji dvorec deklica imela oči je sedaj. Na sebi bila njega oči je občutila, nasmeh baš plahi mu dala, roko stisnila, se bližje k njemu privila.
"Take misli moje so, zlovešče," dejal je Valuk naposled, sredi dvorane se ustavil inu spremstvo številno z njim takenako, bil ta prostor veliki, zračni je na eno stran se z balkonom velikim je v naravno okolico odpiral, svetloba močna solnca je od tam sijala, metala sence po tlakovanih tleh dvorane, na drugo stan pa vodilo dvoje je stopnic kamnitih v prostore zgornje inu tiste, ki višji so od teh, takisto, vrat število lepo pravtako bilo je po krajnih stenah sobane postavljenih. "Kar bilo sinoči se zgodilo je, prineslo nam škodo bode v prihodnje veliko, mislim, da zaveda malokdo se kolikšno." Se obrnil je to rekši Valuk k Mohorju je, dejal. "Takole Vam porečem Kosez; dobro storite, če poskrbite ino ukrepate na svojo pest več ne."
"S spoštovanjem, ki pristoji Jim," odgovoril je hripavo Mohor, v sebi srd naraščajoči potlačiti skušal, vedel prav dobro on ni, ali Valuk resnično takšnih misli je, ali pak to bil dejal bolj zaradi prisotnih je. Vedel ni, kaj od tega bolj jezi ga. "Pustiti jaz mogel nisem, da Ivari nam divje spet napadejo, kako vas, ali še huje!, kosesko naselbino. Sem bil ukrepal, kakor pač sem; za ubitim sovragom jokati pač ni, tako Jim jaz porečem."
"Inu ravno v tem Vaša napaka je bila, še vedno je," se oglasil od stani je desne Gorazd, eden izmed tistih, ki zastopali so Zadrugo, mu ob prihodu je predstavljen bil, iz dela nje, ki imenoval se štala je in bavil se z vzrejo zmajev je, ki Zadruga z njimi potlej upravlja. Oblečen bil v draga je oblačila modra, vsi Zadruge možje inu žene vedno so zase izgled dobro znali poskrbeti, pojave nekolikanj preobilne.
"Menite Vi s tem - kaj?" se obrnil proti njemu je nekolikanj grozeče Mohor, roke svoje močne, v rokavice črne odete, bile so kože črnega kozoroga narejene iz, če verjeti količkaj bilo je trgovcu, ki jih prodal mu je, na boke naslonil, premeril Zadružana od pet navzgor, vse do njega debele glave, mu pleša nemajhna je krasila jo, gnezdo tvorila, da posmehnil se mu Mohor bi naglas, da stvar v besedah pogovornih bila tako resna sedaj ni.
"Mar jasno ni?" potegnivši roki skupaj v rokave dolge halje svoje dejal je Gorazd. "Ukrepate Vi sami, na lastno pest zelo radi, sami ste bili to prej nam dejali, potrdili." Je bil vsevedno glavo dvignil.
Se obrnil je po zbranih velmožeh, znanih inu spoštovanih seveda po deželi vsej, koder že za njih so slišali, naprej besedoval. "Svetujem vam, posebno Vam še, Knez, da trpite takih izkazov samovolje več ne. Kam bode pač država naša draga prišla, sprašujem se, morda v Navje?, če dopuščalo se bode, da vsak kosez po svojih lastnih vzgibih odloča." Je bil skoraj preteče pred Valukom, Knezom s pogledom svojim se ustavil Gorazd, tako dejal. "Svetujem Vam, nej, zahtevam!, da odvzame ime kosesko se Mohorju; slava, čast inu oblast, ki k njemu zraven sodita, takisto, se ta naziv spoštovani inu njega zemlja drugemu, bolj spoštovanja vrednemu preda, ki znal bo po naukih Kneza delovati."
Karajoče bil je naposled Mohorja, koseza zdajšnjega, ki pa po besedah pravkar izrečenih hudih utegnil kaj kmalu to ni več biti, zavzdihnil glasno.
"Morali bi se s Knezom, kosezi drugimi inu koseško stražo o svojih načrtih prvo pomeniti, nato šele ukrepati, na pa takole..."
"Preden bil bi on skupaj Večo sklical, ali vsaj do Kneza dospel, verjetno bilo že prepozno bi, akoravno se Ivari namenili so kako našo naselbino napasti, tako Vam vsem porečem-" začel besedovati je eden izmed pripadnikov koseške straže, verjetno eden glavnih, predvideval Mohor je.
Bil vedel on je dobro, da Gorazd, Zadružnik preobilni, kvasi besede kar na slepo, vajen bil takih on je govorov, so na kosezah inu dvoru knežjem vselej tako govorili, pak ukrenili bolj malo, takorekoč poldrugi ništrc. Vseeno pak v mislih se Svantovitu bil zahvalil je, obete velike inu mastne obljubil, da vsaj kdo se na njega stran postavil je.
Bilo je mnenje na dvoru kneza Valuka vselej razdeljeno, so sile močne inu različne medseboj, nasprotne, vseskozi v zelje si skakale ino hodile, četudi zgolj inu le zato, da ena drugi so si nagajale. Valuk stari imel kake oblasti vidne nad njimi ravno ni, cepec inu gorjača bili primerni orodji za tako drhal obvladovanje sta, so spletke politične na dvoru cvetele kot o pomladi baš celo leto.
"Ko se bil že ti oglasil si," vskočil Valuk starikavi je, z roko pomignil na poslušnost vseh, "Povej ti Nam, kje poveljnik koseške straže, Tone, je. Smo bili ga Mi danes pogrešili-"
"Kar kosez govori, neumnost je," se vmešal eden izmed Velesnikov je, mu imena poznal Mohor ni, možakar dolgega obraza inu oprave črnorjave. "Inu tisto, kar slišali smo od Mohorja Koseza enako..."
"Naprošam Zadružana spoštovanega," začel je eden izmed drugih, ki v hordi zbrani so bili. "da umiri se. Mislim, da razmere-"
"-tako resne niso?" zaključil njega misel začeto Valuk je, do besede svoje spet prišel. "Pač. Ravno Mi takih misli smo..."
"Ne skači mi v besedo, bednik, Perun te nima rad!," zadrl se spet drugi na zraven njega stoječega je velmoža, ki besedovati hotel je povprek. "Ti bodem tako pripeljal, da tri dni se ne bodeš pobral..."
Inu drugi vsi, takisto, ki v dvorani knežji so bili zbrani, vsi jeli so povprek, eden čez drugega, se zdelo je kakor v štali kmetski, pak še tam več reda inu miru je bržkone, govoriti prav glasno, bila to slika lepa ni; tisti od ljudstva odbrani, da o rečeh važnih pomenijo modro inu pravilno se, da takole se med seboj prepirajo. Kdor to videl inu slišal bi od blizu, izgubil verovanje v državo svojo bi takojzagotovo .
"Heeeej!" zadonelo po dvorani glasno je, da mislil človek bi, da zagrmelo je prav blizu mogočno.
"Heeeej, heeeej, heeeej! "
So ozrli se vsi zbrani v dvorani knežji tej proti glasu gromkega smeri, ugledali tam pojavo v belo oblečenega vešča, ki bližal se strumnega koraka od vrat vhodnih proti sredi sobe je, mu vihrali dolgi beli so lasje nerahlo.
"Spoštovani vešč Joža," začel je eden izmed perunovcev, pred njega stopil, ga v pogovor hotel potegniti. "Smo bili ravno o Vas se menili tukaj zbrani, um, lepo je to, da ste nas s svojo prisotnostjo obdarili-" je jel nakladati, da voz obstal bi inu konja, akoprav noričana baš, obnemogla bi.
Se oziral vešč visokorasli na njega besedovanje ni, proti sredi zbranih koračil. So spustili medse ga medseboj govoreči, še naprej med seboj inu vsepovprek besede metali kakor seno suho.
Bil je vešč v rokah nosil palico leseno izrezljano, umetelno okrašeno, sedaj dvoročno jo prijel, ob tla z nje koncem spodnjim udaril, iz nje po tleh so strele se kot kače odvile. Se ob tem je za trenutek kratkotrajni stemnilo, cela sobana stresla se je inu zadonelo je gromovno, kakor da sredi nevihte hude je, bil Mohor skoraj pomisli je, da toča ga debela zadela bo vsak čas.
"Dovolj!"
Je to bilo zadostno, da zbrani so se kojci umirili, zaprli usta. Zavladala tišina je sedaj, zgolj veter od terase zunanje vlekel je narahlo. Ptic se slišalo je petje milo.
"Sedaj pa razložite mi, o čem beseda teče," dejal z mirnim glasom Joža je. "Inu, gospoda, prosim, končujte stavke svoje začete. Vas drugače prava mora je poslušati."
"Hej," se ob tem je ena izmed mor v senci oglasila.
Medtem ko bili so drugi okoli modreca starovednega, kateri Joža, vešč je bil, k Mohorja prostoru se ena izmed mor prikradla je. Jo Katarina skoraj v preveliki vnemi podrla je na tla, pak nato ji Mohor je pomignil da spusti jo bliže.
"Kar bili ste sinoči bili storili, Vi, Kosez spoštovani inu Vaša vojska odbrana, lepo je inu spoštovanja vsakega vredno prav gotovo," začela mora je, tiho mu besede te govorila, bil Mohor jo je zgolj z enim ušesom poslušal, z drugim lovil besede je, ki izrečene so bile v gomili, koder glavni bil sedaj je Joža, vešč. Nemalokrat bil je Mohor sam pri vešču, ki domoval pri njem doma je, v koseski naselbini rodni, Ptuju, nasvetov modrih inu misli startovednih iskal; ga razočaral ta nikoli ni. Upal Mohor je, da Valuk v sebe spremstvu premore istotako izvežbanega inu bistrega.
Obraz svoj svetlo beli imela mora pred njim je stavna, mu segala ženska, prisodil bi pomladi ji okoli trideset, zgolj malo nad pas široki je, zakrit s kapučno cunjo temno je, videl lahko je on zgolj nje obraza pol inu oči dvoje; drugo vse bilo je skrito. Besedovala mu ta mora je na veliko, da Morana, boginja temna, kateri red mor je hvalo pel, bode vesela bila dokaj zelo, ko bil je on tako veliko sovražn ikov pobil, k njej napotil jih, inu da prav gotovo mu bode še naprej ob strani stala.
Maral za njene besede kaj preveč Mohor sicer ni, priporočal se je on drugače Svarogu posebej, Perunu, takisto, pak vseeno dobro imeti bilo še kakega izmed bogov na svoji strani je. Kar slišal od konca sobane prostorne drugega je, navdajalo ga z dobor voljo ni, veseljem notranjim nikakor.
Dvorniki preslavni bili okoli vešča v velike inu dolge razgovore medsebojne inu z njim takisto se vrgli, podali, so, vedeti pak bilo je treba, da v pogovorih učenih vedno zmaga vešč, zato bile so njih namere brezplodne, jih odpravil je Joža vkratkem, namenil se v pogovor z Valukom na samo; sta onadva oddaljila se od drugih na mesto odročno, balkon prostorni, tamkaj ostala v pomenku nekratkem.
Akoravno bil kdo popred dvomil je o Valuka nemoči nad dvorjani, oblastniki združb različnih, ki v deželi Karantanski so živeli inu na dvoru kneza čast inu oblast iskali, predočeno mu to bilo sedaj je nedvoumno. Resnica pekla vsakega boleče inu skeleče je v oči, zameglila um s pekočo rano. Mu nasvete dajal je Joža, vešč, sam se Valuk mogel odločati pravilno glede reči pomembnih večkrat ni, mu svetovalec starikavi vedno je pri roki v pomoč ustrežno inu potrebno moral biti.
Zaskrbelo je v tem Mohorja, zamislil se je gledaje slike po zidovih visokih inu temnih dvora tega knežjega, mu po glavi je rojila misel; kaj če Valuk preveč bil zaupal veščem je; lahko ti kaj hitro bi zavedli ga v odločitve neprave, to poguba zanj bila bi huda, prestola knežjega bi stalo ga.
Vešči pak bili priložnost to lahko bi izkoristili, sami na oblast povzpeli se.
Sta bila vtem se Valuk inu Joža od balkona prepihnega povrnila, napotila k zbranim v dvorani se. Verjel je Mohor, da povedati kaj imata jim, upal je pri sebi, naprošal Svaroga, Živo ino Morano, da zanj kaj hudega preveč ne bode. Si želel je obdržati ime je kosesko svoje, inu tisto, kar to ime prinese njega nosilcu, takisto. Se mar slavno ime rudu Hrastorenov je ohranjalo skozi leta, le da tako neslavno sedaj propade? Pridrućil se počasnega koraka on je drugim na tlaku dvorane, bila stisnila mu roko je Katarina, stopila z njim; skupaj bodeta se soočila tem s.
"Smo bili takole se Mi odločili," dejal je knez Valuk karantanski, s pogledom svojim zaobjel vsepovrsti, počakal z nadaljevanjem, dokler se vsi umirili niso.
"Pretehtali Smo izrečene besede današnje, tiste, ki bil jih je Kosez Mohor izgovoril inu tiste, ki bile so od drugih tukaj zbranih oblastnikov bile izrečene. V njih bilo nemalo veliko je stvari povedano, reči, ki slabe so inu tiste, ki slabše so od njih, takisto." Se množica zbrana nekolikanj je medseboj razgledovala, izmenjanih bilo besed tihih je nemalo. Pak poslušali so vsi naprej.
"Ste nekateri bili mnenja proti Kosezu, pak zopet drugi ste mu pritrjevali. Pretehtati inu razmisliti je bilo potrebno mnogo; to pa zato, da se prava stvar naredi inu tista, ki je njej nasprotna, opusti."
Zbrane je Valuk knez pogledal, obraz njegov, četudi že starikav, bil je živ inu spoznati bilo je na njem obrise tistega moža, ki so ljudje slovenski izbrali ga izmed kosezov, da jim deželo dobro vodi.
"Smo bili v ozir Mi vzeli vse tukaj izrečeno, dognali končni sklep," dejal je Valuk, od stran pogledal za trenutek vešča, ta stal zraven njega mirno je, palica lesena, umetelno izrezljana, ki znal jo on dobro je uporabiti v takšne inu drugačne smotre, počivala mu v roki je. Brada bela dolga mu zibala se nekolikanj je v rahli sapici, ki vela po hodnikih inu sobanah tukaj je. Stava bila njegova je navkljub letom mnogim, ki že bil preživel jih je, hrastu stoletnemu lastna. Valuku svetoval je, tako je Mohor upal dobro iu pravično. "Ta neizpodbiten je inu veljal bo."
Dvorniki spoštovani zbrani utihnili so, se slišala lahko le miš je mala siva, ki švignila nekje zadaj po hodniku je, zavese dolge inu široke plapolale so ob balkona vhodu, ptice zunaj nehale so peti.
Izprsivši se, bil je Mohor zrak globoko zajel, pripravil se, da dostojanstveno sprejme Valuka sodbo. Nasmehom bežnim deklici svoji spremni pogum vliti skušal, katerega sam prav malo sedaj premogel je. Oporekati najvišjemu oblastniku Karantanije pač ni šlo, Kar od odloči spoštuje vsakdo. Bojda.
"Napadši naselbino ivarsko, tistih ljudi, ki imenujemo sosede jih inu nekdaj smo z njimi skupaj z pojezdi bili, ravnal Kosez Mohor samovoljno je inu o tem dvoma kakega najmanjšega nikakor ni."
Obraz ostal nespremenjen Mohorja je, pak v mislih vihr mu bučal je. Se spraševal je on, kako nesveto kazen bode mu Valuk odredil. Da ravnal tako je, bilo je res, četudi samovoljno. Pak, ko bil imel on bi priložnost znova o tem odločati, vrniti v času se nazaj, na bese inu črte, storil bi natanko isto!
"Se s sosedi mi skušamo razumeti dobro v časih zdajšnjih, kakor smo se v poprejšnjih inu skušamo to ustvarjati še v prihodnje," nadaljeval je Valuk, z pogledom svojim ostrim celokupno motril zbrane, velmože posebej še.
Bil se obrnil je s pogledom na steno za njih hrbti, z roko jim nakazal, da tja se obrnejo. Na steni sivi bil zemljevid je rjav naslikan, velik inu razločen. So na njem bile dežele slovenske zarisane bile meje, poleg Karantanije bila prisotna je še Karniola južna, Ivarov, Siverov inu Ganobov posesti državne takisto so bile predočene slikovito ničmanj.
Je velesnikom inu perunovcem nekaj izletelo iz ust; razumel jih Mohor ni, pak dozdevalo se mu je, da ravno navdušenja nad slikarsko tvorbo, ki na zidu je bila sedaj na ogledu vseh, izražali niso. Inu mora v polmračne kotu takisto nekaj grdo je gledal, še bolj kakor popred inu ponavadi odljudno.
So imeli svečeniki inu njih združbe mnogo pomislekov, ko bil je Valuk leta nazaj odredil na steno kamenito naslikati deželo domačo inu nje sosed obrise mejne takisto. So bili bujno besedovali takrat inu še dandanašnji se za kakim vogalom jih je slišalo, da to pogodu jim ni, da take stvari v navzkrižju so z voljo bogov inu prepovedane z besedilom Izročila.
"Bili smo tako ravnali z Siveri na severu, Ganobani na zahodu inu Ivari na vzhodu. Do sedaj. Bila je Slovenska država gostoljubna, pripravljena pomoči vsakomur inu vsaki državi, ki njej sosedska je." Se odkašljal je narahlo Valuk je, naprej govoril.
"Pak sedaj, ko udarjajo Ivari, sosedi naši baš!, ki vedno bili nam so soborci, nad ozemlje naše, vasi inu gozdove zavzemajo, može morijo inu naše žene zrabljajo surovo, stopimo Mi pokonci inu rečemo tako. Dovolj!"
"Dovolj. Dovolj bilo je njih dejanj zavojevalskih nekaznovanih. Smo mar ovce mi Sloveni, primerni zgolj za vodenje, ponižni, razplod, da čakamo, kdaj zakoljejo nas vse po vrsti!?"
"Porečemo vam Mi; nikakor ne. Rod nas inu naših dedov ponosen inu močan je, pod silo tujo se ne ukloni. Pak pa nazaj udari stoterno!"
Se obrnil je knez Valuk k Mohorju, nanj pokazal z desno roko. "Tega moža postavimo vam vsem za zgled. Njega dejanja bila so hitra, četudi morda nepremišljena, pak dobra za življenje naše dežele inu zdrava za ljudi, ki tod bivajo, živijo."
"Bil je Kosez Mohor hrabro bil odbil napad zavojevalski sosedov, ki mislili so, da lahko po našem roke stegujejo inu da pri tem zasačeni oni bodejo ne, niti ne bodo te roke njihove odsekane. Povrnil jim stoterno je. Zahvaljuje se mu dvor, dežela cela slovenska z njim, takisto."
Trenutek je počakal knez, da lahko svojo zahvalo izrazili so velmožje, očanci naroda, se videlo jim je, da prenekateri raje z mečem nadenj planil bi. Inu na Mohorja takisto.
Bila taka je navada inu običaj, šega stara, da po knezu so ravnali se še drugi dvorniki, se vedelo je sicer, da njih volja je drugačna, nasprotna mnogokrat, pak običaje potrebno spoštovati je.
Je bil knez Valuk s tem dejanjem Mohorja dvignil v časti pred vsemi zbranimi, njegovo krivdo, četudi kaka je že bila, le Prove o tem lahko mu sodi!,omilil, izpral.
"Zategadelj kazni zanj z odvzemom imena inu časti ne bode," nadaljeval je knez." Nagradimo ga inu pod njega oblast priključimo še dele dežele naše Karantanske druge, ki popred njega oblastjo pod bili niso."
Izgovorivši govor svoj dolgi, bil je Valuk premolknil, po zbranih velmožeh se razgledal. Videl Mohor je, da z besedovanjem svojim si sedaj naredil novih sovražnikov ravno ni, pak prijateljev taksito ne. Inu zanj, Mohorja veljalo takenako je.
Govor ta dolgi bil kar lep je, Valuk kljub starosti svoji bil še vedno v umetnosti besedovanja leporečmnega je velik, težko bi kdo mu lahko besede izrečene oponašal, norec brezumni ta bi bil, usodo svojo zapečatil bržkone tako. Dočim vedel je, da na dvoru Karantanskega kneza inu koseških dvorih velja v sedanji čsih več beseda prava, kakor pa surova sila, pak takisto bilo nič bolje ni pri oblastniških selih Karniole, sosedske državne tvorbe slovenov južno Karantanije ozemlja od, bil bi Mohor tukaj zbrane dvornike, znane oblastnike, ki za svoje dobro so skrbeli zgolj inu le, razgonil kakor stekle pse inu polovil inu poklal krvavo jih do zadnjega kakor volkove, kateri oni tudi so.
Dočim drugi bili so tiho ostali, misli svoje, mnenje zase zadržali, ob kaki drugi priliki od njih bode slišati o tem bržčas, Gorazd bil naprej je stopil, pomembno za ovratnik svoj prijel obleke se, nasprotovanje njega od Valuka izrečenemu bilo je jasno kakor beli, sveže umiti dan.
"Besede to so, kar bil je Valuk ravno nam izrekel. Besede inu besede zgolj. Te poceni so." Govoril bolj je zbranim velmožem, kakor pa Valuku, bi kdo pomisli, da že zbira glasove za volitve kneza, to je sebe; Valuka v slabo luč, temo postavlja, pak sebe v najboljšo inu najsvetlejšo.
"Dejanja so pomembna," nadaljeval je Zadružnik, po zbranih se razgledoval, izogibal se temnemu pogledu Mohorja pri tem. Je Katarina zraven Mohorja vidno komaj v sebi besa tlačila, da na klavetalca se pognala s krikom ni, da z mečem inu ognjem ga zatre za vekomaj. Prijem bil njene roke je baš močan v njegovi. Mah, mnogo raje sedaj napotil se bi z njo domov, na samo, tamkaj proslavil z njo svojo zmago ino priznanje kneza na način pravi, topli ino sočni.
"Inu dejanje strašno bil je Kosez Mohor sinoči storil, pak ako če baš storil tega sam ni, dovolil to grozodejstvo sprevrženo je drugim." Premolknil je, tako pozornost na besede sledeče pritegnil, naprej govoril. "Zaradi njega poveljevanja Zadruga utrpela je škodo veliko," bil pokazal ostro s prstom na Mohorja je obtožujoče. "Zmaj naš, naše Zadruge, prevozni - bil je ubit! Zaklan!"
To slišavši bil je Mohor globoko vase zrak vdihnil, oči nejeverno izbuljil kakor tele pred zakolom. Mu bilo rečeno, povedano o tem ni nič, presenečenega ga ta trditev Gorazda, koprivo mu v hlače bi Šetek zatlačil!, našla je.
Bila Karantanija edina dežela, koder Zadruga je svoj dobiček poslovni ustvarjala, seveda ni; so zmajevodci potovali v dežele sosednje, tako tudi k Ivarom. Da pa bili bi sinoči kakega zmaja ubili oni v napadu na selo malo, zaselek, bil obveščen nikakor ni. Pogledal postrani po Katarini je, le zakaj mu o tem ni kake besede rekla. Morda vedela ni. Pak kako da Gorazd o tem poučen nesveto bil je?
"Moram vedno znova pripominjati, koliko malo zmajo je živih še tod okoli," je zavzdihnil Gorazd, zmajal z glavo žalostno narejeno.
"V Karantaniji inu Karnioli jih skupno v naravi prostih ni več kot petdeset, trideset jih imamo v Zadrugi, nekaj jih je še v SIveru, vzhodno, na ozemlju Ivarov, in zahodno, v Ganobi, pa jih sploh ni."
To bilo je sicer res, pak kakor bila se Zadruga venomer zavoljo zmajov inu njih števila majhnega oglašala je, znano bilo je dejstvo, da po ureditvi stari, ki v čas pred Samom vleče se, inu pojmovanju starešin ljudskih veljalo je, da zmaji vsi v deželi pod oblastjo so kneza, nihče te pravice si lastiti more ne, zoperstavljanje to bilo odkrito bi kneza položaju vrhovnemu. Imele so koseze skoraj vse zmaja enega vsaj pod okriljem svojim, za potrebe prevozne svoje pač, pak odobreno njih imetje bilo je od kneza karantasnkega, tako kar vsak v deželi imel zmaja lahko ni.
Bil je eden izmed dvornikov tiho, a dovolj naglas, da so ga lahko slišali vsi, tisti, ki so to hoteli inu tisti, ki tega niso hoteli takisto, dvoumno pripomnil, da še dobro, da jih ni toliko kolikor je ovc v tej deželi.
Hotel že je Mohor naprej stopiti, na obtožbe Zadružnika obilnega odgovoriti, nasprotovati njega besedam izrečenim; zagotovo to morala kaka pomota biti huda inu nespametna je, odprl usta svoja, pak zadnji hip utihnil, ko bil mu Joža je od strani odkimal, naj se meša ne. Morebiti Valuk bode sam to zmogel skozi dati, odgovoriti nasprotovalcu njega besede. Upal je da zmogel bo; se Gorazdu je v glavo vsedla misel o nasprotovanju kakor klop na kravo tolsto inu mesnato.
Bila seveda je to že sama drznost velikanska, da nasprotuje se Valuka, Kneza besedam, da pa gre se še naprej inu obtožbe nove podaja, še posebej tistim, ki pod Kneza oblastjo so čislani, napaka huda je, nezdrava zagotovo.
"Straža," bil je Valuk pomignil kosauzarjema, ki bila sta ob strani stala, ta kojci sta bila Gorazda trdo obstopila. Se ta bil je splašil, boječe vprašal. "Kaj naj to pomeni, Knez? Zahtevam razlago."
"Ne!" je glasno odsekal Valuk. "Jaz zahtevam opravičilo! Nasprotovanje Knezovi besedi, moji besedi nezaželeno je." Je bil Valuk nekolikanj grozeče proti njemu stopil, tako porekel. "Dokler se obnašati moji zaupniki, svetovalci bodejo mogli ne, za njih mesta na mojem dvoru ni." Je bil obrnil proč od Gorazda presenečenega se, zazrl skozi balkona odprta vrata velika se. "Od danes dalje mesta Zadruga, zaradi Vas, Gorazd, na Našem dvoru nima. Se bodejo vodilni te združbe morali popred dogovovoriti, najaviti svoj prihod. Morebiti jih sprejeli kdaj bodemo."
Pomignil kosauzarjema ob debeluha strani je. "Odpeljite ga od tod, pospremite dvora z."
Je hotel obilni Zadružan še nekaj reči, zakajti usta bil je že napol odprl, pak premislil si nato je bržčas, spregovoril ne, obrnil se počasi, Valuka smeri z očmi pogleda srepega poslal puščic strupenih sto ino večv.
Medtem ko bila sta v opravi svetleči koseška stražarja odvedla Gorazda od Zadruge, bil je ta vseskozi glasno zoper njiju govoril inu psoval kakor kak pastir vsevprek, bil je Mohor zahvalil Svaroga, da bil mu je ob strani stal inu Valuku takisto, seveda.
Dokler bil Valuk je nas svoji strani koseško stražo pokorno imel, lahko bil je svojega dvora gospodar, pak kazila veselje Mohorju zlohotna misel je; kaj bode, akoravno enkrat ti se zberejo zoper njega.
S palico svojo leseno bil je Joža, vešč, po kamnitem tlaku dvorane prostorne dvakrat udaril, naznanil konec zborovanja. Peruna sekirče zlato, bila to cela veča, dolga inu naporna, je!, se napotili so dvorrniki, ki prisostvovali so pomenku temu zanimivemu iz dvorane počasi, druga so opravila imeli.