Short Story 41: Katedralia

KATEDRALIA



Prestrašivši se njegovega nenadnega prihoda se je velika jata raznobarvnih ptičev pognala z z mozaikom okrašenih tal, kjer so le-ti še malo prej zobali drobtine, visoko v zrak. Ob njihovem divjem plahutanju so raznovrstna peresa napolnila zrak.
Pospremivši njih divji polet s srepim pogledom je Baach Einbischen izpod zavetja svojega črno rdečega plašča iztegnil roko v zrak in med prsta ujel drobno, mehko stvar. Ni bilo črno pero krokarja ali kakega drugega prej prisotnega ptiča, pač pa rjavo rdeči list bukve, kakršne so rasle v parku nasproti katedrale. Odpadlo listje in mrzli veter, ki je tulil okoli vogalov in mu mršil rdeče lase, ki jih je sicer imel spete v kratek čop na hrbtu - vse to je jasno dajalo vedeti, da je v mesto prišla jesen.
V skladu s svojo namembnostjo in arhitekturno obliko je bila katedrala prvovrsten primerek gotskega načina umetnosti. Rjavo pročelje so krasile neštete kamnite figure ljudi in takšnih ali drugačnih bitij, ki so se porodila v glavah umetnika. Raznobarvno poslikana okna z nabožnimi motivi so odbijala mehke žarke jutranjega sonca, ki je vzhajalo za Baachom.
Pri vratih katedrale je na sivih kamnitih tleh sedel stari berač v razcefrani in močno ponošeni modri uniformi Napoleonove slavne vojske. "Kak dinar zame, dobri gospodič?" je z vajeno kretnjo proseče vprašal, ko je Baach stopil mimo njega. "Danes ne." mu je odvrnil ta in se ustavil ob pogledu na njegove oči. Bile so črno izžgane, na koži je bilo zapaziti sledove posušene krvi. Berač je slepo mežikal v sonce in ponovno vprašal. "Kak tolar zame?" Težka vrata katedrale so treskoma zaloputnila za Baachom.
V mračni notranjosti je vladal mrzel hlad, po zidovih obešene in na sebi lastnih podstavkih stoječe plamenice so dajale le medlo, ubožno svetlobo. Baachu se je dozdevalo, kakor da vsi plameni migetajo v istem ritmu. V njih brljavi ni bilo kaj dosti videti, a vseeno dovolj, da je lahko razločil posamezne predmete; lesene klopi, masivne stebre ob strani glavne ladje, prižnico, oltar; v katedrali ni bilo nikogar. Vtem so se oglasile orgle na koru nad njim, doneče zaigrale poznano melodijo. Baach se je s pazljivim in počasnim korakom izsprehodil med obema vrstama klopi po sredi temne cerkve.
Prišedši nekako do polovice poti do glavnega oltarja, ta je bil bogato okrašen z raznovrstnimi kipi, na sredi je kraljevala velika slika, kazala zmago nad sovragom, ga je zmotilo pritajeno sikanje, nekaj je letelo po zraku in kalilo mrtvo tišino teme. Sunkovito se je sklonil v desno in nato v levo, nato pa naredil premet nazaj, njegov dolgi črno rdeči plašč je pokajoče zaplapolal. Ko je vstal iz počepa, je v rokah stiskal četvero strelic z spiralastimi konicami.
Ni se še dobro ozrl povsem okoli sebe, že je zaslišal znani krik, ki je šel skozi ušesa. S stropa je s svojimi orjašimi krili zaplahutal modri beštij. Ko je preletel vrsto plamenic, preden se je ustavil v zraku pred Baachom, je bila njegova pojava dobro vidna v medli brljavi sveč. Bil je popolnoma gol, gladko obrio glavo je krasilo dvanajst rožičkov, v rokah je dvoročno držal kopje, ki je imelo delovno površino na obeh koncih. Izdavivši nov presunljiv krik je modri letečnež v nizkem letu preletel Baach in pristal za njegovim hrbtom, takoj napadel. Baach se je ognil špičastemu kopju in se zavalil v klop, vzela ga je tema. Beštij je zajadral v zrak in se začel razgledovati po prazni cerkvi. Naenkrat ga je zaskočilo nekaj dolgega, gladkega a hkrati ostrega, se mu ovilo okoli vratu. Vtem je Baach stopil izza stebra in potegnil za svoj z britvicami oplemeniteni bič, ki ga je zadrgnil okoli modrikavčevega vratu. Tega je sunek potegnil po zraku proti Baachu, ki mu je stekel nasproti. Skočil je v zrak, naredil obrat in iz notranjega žepa plahutajočega plašča potegnil priostreno poleno. V letu sta se srečala, se zaletela skupaj, nato pristala na hladnih kamnitih tleh. Baach v počepu, ki mu je sledil gladek preval vstran, modri rogovilež s topim padcem. Popravivši zanko v laseh in preprišavsi se, da je sovrag odpravljen, je Baach stopil v prostor s stranskim oltarjem. tam so bila tudi vrata, ki so vodila v spodnje prostore.
Vrnivši se spet v glavno dvorano katedrale je Baach Einbischen odsotno odvrgel razkosano roko nekege stvora vkraj in si ožel mokre lase. Njegova oblačila so bila pravtako povsem razmočena. Ribomoži res ne znajo z obiskovalci.
Napotil se je počez čez cerkev, izginil skozi vrata v stranski ladji. Ta so vodila po zavitih stopnicah, katerim ni bilo videti konca, v stolp z uro. Prišedši iz stolpa in potegnivši še zadnjega crknjenega netopirja iz las, je odvrgel meduzino glavo na tla in stopil v nov temačni hodnik, ki naj bi vodil na kor. Zamolkli zvoki orgel so ga spremljali že vse od kar je stopil v katedralo; nameraval je poiskati orglarja. Vtem je z druge strani hodnika zaslišal težke kovinske korake. Iz teme se je pred njim izvil živ oklep. In ga z enim udarcem roke poslal skozi stranski zid, da je Baach presenečeno pristal v mokrem ribniku, sedaj še bolj moker kot poprej. Hitro se je razgledal okoli sebe in spoznal, da je v velikem vrtu; drevesa in sprehodne potke so se vile naokoli, vodometi so sikali in pršeli obarvano in odišavljeno vodo visoko v zrak. Resda je bilo v katedrali očem veliko skrito, zunanja fasada je zgolj ponujala prehode na raznovrstne kraje, a česa takega do sedaj še ni videl. Z mislijo ni mogel nadaljevati, saj ga je vtem naskočil živi oklep, dvometrska nakaza, ki je imela zunanjost iz starega modrega oklepa, notranjosti pa sploh ne. A Baach je poznal način za njegovo ugonobitev. Izogibavajoč se njegovim mogočnim zamahom z buzdovanom ga je zvabil pod orjaški vodomet. Izbravši pravi trenutek se je Baach z bičem, ki ga je oprijel okoli starega hrasta, zavihtel v zrak in z brco zbil napadalcu šlem z glave, da je hudobec ostal brezglav. Voda iz vodometa je tako imela prosto pot vanj. Baach je vkresal iskro in prižgal suho vejo, ki jo je našel v bližini, tako dobljeno plamenico zatlačil živemu oklepu v odprtino, iz katere je še prek roba tekla voda. Nastala para v oklepovi notranjosti je ustvarila močan pritisk in v kratkem času razgnala oklepa na vse konce; eden bi skoraj zadel Baach v bledolično glavo. Opravivši s to nadlogo se je Baach Einbischen odpravil skozi vstopno luknjo.
V eni izmed na novo odkritih dvoran si je pobliže ogledal vrsto kipov, ki so bili postavljeni ob vse štiri stene. Gola temno siva telesa so dajala čuden, nerealen učinek, da so živa. Mišičasti mladci in različne beštije sprevrženih oblik so nasladno rili v mesnata telesa bujnih deklet. V žvižgajočem vetru, ki je vpil okoli vogalov, je Baach slišal njih grozovite krike in stoke, v soju sveč je lahko zapazil surealne gibe teles, videl polzenje telesnih sokov na razgaljenih kipih... Moral je iz sobe.
Ko je vstopil v njeno sobo, ga je Natalie brž spoznala v zrcalu, ob katerem se je česala. Dolgi rjavi kodri so ji padali na rame, hrbet, prsi. "Si le prišel..." mu je tiho dejala. Baach je premaknil leseni stol na drugo mesto v sobi, kjer se mu je zdelo, da se tam bolje poda, in se oprtih rok na boke razgledal po sobi. Umetelne risbe so krasile stene, pohištvo je bilo masivno, izbrano.
"Si prišel pome," je dejala in ga nekolikanj žalostno pogledala, "da me odpelješ domov. Da on lahko me bo spet ... "
Stopila je po sobi in sedla za mizico, kjer jo je čakal večerni obed. Z žličko je razbila mehko kuhano jajce in ga začela jesti. Ko ga je pospravila, je nadaljevala z drugim. Končavši z jedjo je stopila do balkonsih vrat in se zagledala ven. Zahajajoče rdeče sonce je obsijalo njeno mlado, mehko telo, vrglo temno senco na kamnita tal izbe. Baach je le stal tam in jo gledal. Nosila je lahno zeleno belo obleko z naborki in belimi čipkami, vse to pa ni moglo skriti njene lepote, ki je žarela v soju neštetih sveč.
Stopila je po sobi in se ustavila pri razgrnjeni postelji z baldahinom. Z nočne omarice je vzela svečnik in se ga oprijela z obema rokama, njeni mehki prstki so pogladili zlato steblo svečnika. Preko rumeno rdečega plamena ga je pogledala s svojimi velikimi zelenimi očmi. Z usti je začela ljubkovati svečnik in lizati mastno voskasto svečo. Glasno je zacvrčalo, ko je z jezikom ugasnila plamen. Stopila je do Baacha, ki je čakal sredi sobe, za njim se je že začel dvigati zgodnji mrak noči.
Prijela ga je za roko in si jo položila pod obleko, da je lahko začutil njeno rosno vlažno meso. "Daj me tako, da bo bolelo."
Prisesala se mu je na ustnice, izmenjala sta si dolga, mokra poljuba. Natalie je vzneseno zahropla in mu hotela zlesti v naročje. "Ne!" jo je Baach pahnil od sebe, da je padla po tleh. Jezno ga je pogledala in razprla usta. Pokazali so se njeni dolgi, beli zobje.
V enem skoku je bila pri njem in ga presenečenega pahnila prek sobe, da je zletel prek balkona. V zadnjem hipu se je uspel z eno roko ujeti za kamnito ograjo. Natalie je počasi prišla za njim in ga pogledala s krvavo podplutimi očmi. Začutil je pekočo bolečino, po roki mu je steklo nekaj toplega in po obrazu mu je zapršela vroča kri. Njegova. Deklina mu je odgriznila prst!
Znova je začutil njene ostre zobe, ki so se namenili odtrgati nov kos. Zbral je moč v sebi in se pognal kvišku. Preskočil je Natalie in se prevalil v njeno sobo. Deklina mu je z divjim krikom sledila in ga hotela zaskočiti s krempljasto zakrivljenimi prsti.
Potegnivši izza pasu svoj britvičasti bič je Baach dvakrat počil z njim okoli sebe, nakar ga je z izzvežbano potezo ovil dečvi okoli telesa. Močno je potegnil in v eni potezi z nje krvavo obrezal velik del oblačila in kože, ob čimer je Natalie nasladno zakričala. Skozi ostanke obleke, ki se je prepojila z njeno mlado krvjo in po golem životu ji je tekla kri, ki je na plano udarjala v ritmu bitja njenega srca. Z mize je potegnil svečnik in ji ga z enim zamahom zadrl naravnost v srce. Natalie je smrtno zahropla in padla na tla, zlati drog svečnika ji je obtičal v mladih, snežnobelih prsih.
Ni se še uspel prepričati ali je mrtva, že je v sobo planila in pri tem snela vrata z zarjavelih tečajev velika okostenela lobanja z rdeče žareimi očmi. Baach se je s premetoma izmaknil obema velikima rokama s katerima ga je kostko hotel ugonobiti in se pognal iz sobe. Stopnice, ki so vodile navzdol so bile verjetno zaradi belega kostnjaka porušene, preostala mu je le pot navzgor.
Po krajši poti je prispel na cilj. Pred njim se je odpiralo temno večerno nebo, polna luna je svetila in dajala podobo bitjem, ki so stala po velikem sivem trgu, kateri je bila ravna streha katedrale.
Med množico okostnjakov različnih oblik, nekateri so bili človeški, drugi pač ne, mesnatih beštij nedorečenega porekla, minotavra in dveh volkodlakov, umanjkala pa seveda nista niti orjaški hrček in zmajček, ki je bil manjši od slednjega, je Baach zagledal v črno obleko odetega možakarja starikavega obraza in dolgih, razmršenih sivih las. Orglar bržkone.
Zbrana horda raznovrstnih beštij in pošasti se je kot eno bitje zagnalo proti Baachu in ga obkolilo, zadobilo medse, le starec je ostal stoječ na svojem mestu, opazoval dogajanje.
Pristal je na trdem tlaku pločnika, petdeset metrov niže. Od močnega udarca je kamen razpokal, Baachu pa je iz ust bruhnila vroča kri.
Počasi se je pobral, poravnal razcefrano obleko in stopil proti vhodu. Slepega berača tokrat ni bilo videti. Težka vrata katedrale so treskoma zaloputnila za Baachom.