Leseno Nakovalo, part 9

9.


"Kdo truplo je v Vaši postelji spalni, gospodična koseska draga inu spoštovana?"
Pak jutro današnje, kakor že toliko njih drugih pred njim, bilo je lepo inu mirno, sveže četudi, čutila Tinkara lahko hladno sapo je na goli koži, veter bil na odprtem balkonu tukaj mrzel je, plapolala ji je haljica modra nočna, iz lanene preje stkana, ovijala se ji okoli telesa mladega, brstečega, obrise mesa napetega razkrivala, dolgi lasje svetlo oranžni, ponekod zeleno pobarvani, v dva dolga čopa so bili deljeni, speti na ramen višini, prekrivali so prsi polne ji, njej, dekliču mlademu, skorajšnih dopol- njenih pomladi devetnajstih.
Zatorej pustiti se motiti ona dala ni, navsezadnje bila ona je rodbina knežja, hči kneza Valuka Tret- jega, rodbine Lipovcev, izmed mnogih koseških vodij izbranega, da deželi tej slovenski vlada, zapo- veduje, akoravno pa na to nanese, kaznuje takisto, mirno razgledovala z visokega balkona se, v jasn- em, sončnem jutru, vsenaokoli kazala se dežela je Karantanska; travniki zeleni, njive rjave, jezero in reka modra.
Inu za njimi gorovje mogočno skalno, koder po pripovedovanju starešin polmrtvih domujejo zmaji, krila njih nad deželo to se razprostirajo ob njih letih visoko pod oblaki. Inu za tem gorovjem - še več slovenske zemlje inu bivalcev živih, podložnikov takisto.
Stala Tinkara je v tem jutru sončnem na balkonu stolpa najvišjega od vseh na dvoru, zgolj tisti, ko- der domoval vešč Joža je, mali modrec starikavega obraza, ki bil iz vrst je starovednikov, ki drugače svojo utrdbo, nej, ne utrdbo, brsteče vrtove inu sobane prostorne, kjer znanje svoj prostor ima, imajo vzhodno od Krnskega gradu, Ajsenkapel se ta kraj imenuje.
Razgledovala se je deklica koseska po vasi spodaj, koder bivalci okoliški svoje domove so imeli; zemljanke, skednji, vodnjaki inu kozolci tukaj prostor našli so. Videti od tod z gradu visokega bili so ljudje čisto majhni, nepomembni, ki po opravili svojih kmetskih inu pa tistih, ki za dvornike imeli so opraviti jih takisto, hodili so. Ljudstvo slovansko bilo je delavno.
"Na pokličem kosesko stražo, da znebijo trupla se, preden zaudarjati začne-"
"Ni mrtev," obrnivši proti vhodu v sobo se, vonj poseben, svojski zgolj zeli eni med njih mnogimi, šmarnice modre, vil se iz notranjosti je, silil v nosnice je, dasiravno prepih bil močan je, kot da zmaj velikanski bil pristajal pravkar bi nad njo, dejala Tinkara je, popravivši si naramnico desno obleke svoje razkrivajoče, ki z rame ji zdrknila je.
Zgolj brez zavesti, mislila si je pri sebi. Od uspavala, ki ponoči mu zlila na skrivaj v čašo je, dobila ga na zalogo veliko je od mor predstavnic, bilo jih najti težko ni, so venomer te vešče zlohotne lazile po dvoru, opravkih svojih po; moral spati bi do poldneva, morebiti čez.
Bilo na balkona kamenitih tleh trdih zelo nekaj ptičev si opravka z drobtinicamimi tam najdenimi dajalo je, prejšnjega večera bila je ona tamkaj za obrok večerni nekaj kosov kruha bila použila, uzreti moč bilo je grlico, goloba, ščinkavec inu kos bila takisto zraven sta, gostili so se vsi dobro zelo.
"Aaaah-, razumem," se namuznil Mengeš je, ki na vratih balkonskih stal je, gledal jo, doumel.
Nadležnež mali, si mislila je Tinkara, ga z očmi ošvrknila, da ko bič imela bi, počilo bi stoterno.
V svetlo rjavo opravo bil je Mengeš, Tinkare inu Kneza Valuka dvorni lakaj, napravljen, kapučna cunja črna bila vržena vnemar mu na hrbet je, obuvalo mu škornji usneni so bili za. Po starosti bil ji skorajda enak je, leto, dve starejši, pa vtikal se v vsako stvar je on, ki na dvoru koseskem inu drugod po deželi karantanski se zgodila je, takisto v vsako dečvo nemalokrat; nemara le še ona mu dala ni.
Bil na dvor je on prišel kot sin spletične inu priležnice prejšnjega kneza, ki na knežjem kamnu bil pravico je delil inu imel oblast nad deželo slovensko, ime mu Tuligor je bilo, iz hiše Robidov, ostal v službi sedanjega takisto; bil v poslušanju je izurjen on dokaj zelo inu tihem zavdajanju sovražniku takisto.
Čeprav bili Tinkare mati, preden bil se jim um je pomračil, rodili knezu Valuku so četvero otrok, le dva bila preživela sta do starosti primerne inu sedaj Tinkara sama bila je knežjem dvoru na.
Starejša sestra koseske deklice, Zarja, bila omožena je na Visokem, s kosezom tamkajšnjim, to bilo je spričo političnih zvez zapletenih med kosezami potrebno, da utrdi oblast Kneza v deželi se, prijate- ljske zveze med družinami takisto, druga dva otroka knežja pa bila sta umrla, eden že pri porodu, pak drugi od neke čudne bolezni, ji še vešči niso vedeli vzroka pravega, kaj šele da zdravilo zanjo imeli bi, dragi bratec Lovro bil umrl je leti dve nazaj. To bilo je takisto vzrokovalo matere norosti, v žalosti ob izgubi sina prvorojenega, bila se zaprla ona vase je, poznala dobro svojih domačih več ne. Zatočišče njeno sedaj bilo je pri morah, le-te bile so jo medse sprejele, dale ji mesto odmora seboj med.
Četudi bili s sestro sta dobro se razumeli, nemalo mnogo stvari skupaj počeli, pa bila Tinkara naj- bolj na Lovrenca je navezana; jo njega smrt hudo zadela je. Še vedno si lahko v misli pričarala je nje- ga prešerni nasmeh, razmršene lase rjave. Bratca ona močno je pogrešala.
Pak izvedela je Tinkara sčasoma, da pri smrti Lovrenca, sina prvorojenega Valukovega, prste svoje imel Mengeš je; zlovešča skrivnost o njem ji poznana je bila. Dasiravno lahko bi ona to razkrila kne- zu inu drugim dvornim bivalcem, tako krivec za nje bratova smrt, Mengeš, bil bi najden inu bržčas kruto kaznovan, ohranila znanje zase je, imela ga v shrambi je, da z njo Mengeša nadzoruje, akoprav ta kaj poskušal bi uganjati kaj takega, kar po volji njeni bilo bi ne.
Vedomec ga pobasal s seboj, nadležneža; kako se bil le on je mogel v nje izbo spalno vtihotapiti? Prepričana bila je ona, da večer prejšnji bila je ključ dvakrat obrnila v vratih.
"Kako mu ime je, če vprašati smem?" dejal je Mengeš, sledil s pogledom ustrežljivim ji.
"Važno to ni," zavrnila ga je ona. Pa tudi sam dobro veš, zrabljenec. Poveljnik koseške straže, kos- auzarjev, nič manj, dolgo trajalo je, da med rjuhe ga zvabila je. Skoraj se nasmehnila je, ko spomnila se predloga je, da poslali po stražarje koseske bi, da poveljnika svojega odložijo na gnoja kupu.
Seveda bila ona se z mladcem gorostasnim, ki poveljeval dvorni straži koseski je, onegavila zaradi kake ljubezni medsebojne ni. Nej, njo mnogo bolj od telesnih užitkov, znal jo sicer kosez dobro je zadovoljiti, bilo to priznati treba je, koristile so novice, ki ta prinašal jih je; stvari, ki med koseško stražo so se govorile zgolj, našle poti med drugo prebivalstvo nikoli ne.
Dasiravno nosila ta straža je ime koseska, to pomenilo ni, da njo sestavljajo kosezi, pač pa, da med kosauzarji ljudje so zbrani, ki od različnih koseških dvorov, koder pravi kosezi vladajo, živijo, poslani so v službo karantanskemu ljudstvu inu, bolj osebno, dvoru kneza.
Bila naj bi koseška straža, štela v tem času je tako okoli dvatisoč mož, zgolj podložna knezu inu državo karantansko varovala pred nemiri hudimi, pak hitro se pokazalo je, da namene svoje po oblasti voditelji nje imajo, kakor tudi druge združbe, more, velesniki, Zadruga inu vešči, vsi stegovali so roke svoje po prestolu kamenitem, ki na mestu sredi gradu knežjega stal je, težko jih knez je pod oblastjo svojo vedno imel. Bilo zatorej dobro je, da ona malo je na razmere znotraj koseške straže pazila; kdo ve, kake reči zanimive zve.
"Ne otresaj gobca po nepotrebnem, nub," zaključila osorno ona je, uporabivši besedo, ki označevala med pohorskimi škrati posebno nesposobno bitje, vsakdo bi iz njega norčeval se dokaj zelo.
"Jaz kar pošteno sem potreben,"
"Kaj si rekel, Mengeš?" priprtih oči modrozelenih bila Tinkara je vprašala.
"Nič, nič, draga knežja gospodična," nasmehnil se je Mengeš, da solnce svetlo bi zasenčil inu Lune polne soj nočni takisto, s pogledom oplazil spečega v postelji.
Poznano dobro je bilo Tinkari mladi, da s takim nasmehom bil lakaj vsiljivi namalo spletičen inu ostalih mladih dečev okoliških je položil. Iz pripovedovanj spletičen izvedela je ona takisto, da Me- ngeš obdarjen med nogami je dokaj zelo, črnodlak, kosmat močno, celo po udu mesnatem.
Tinkara obrnila zopet od njega proč se je, pogleda svojega ostrega zanimanje našla v kameniterm kipu, ki bil postavljen nedaleč proč od nje, na dvora knežjega obzidju strmem je, obrnjen jugu proti. Bil ta kip svetlobeli, belega marmorja iz, je bivalcev prejšnjih, sedaj preteklih od, ki na ozemlju sedaj slovenskem so nekdaj živeli, od takrat vrsta stoletij je pretekla že, sedaj Karantanci tod so vladali, Upala Tinkara mlada je, da moč oblastna njih bila sedajšnja večja je, kot tista prednikov tedaj.
Bilo je najti ostankov kipov takih po deželi slovenski nemalo veliko, nekateri bili razpadli, od na- ravnih sil uničeni, pak drugi spet v stanju popolnem skorajšnem, enega le-takih dobila Tinkara, knežja gospodična mlada, v dar od otca svojega pred nekaj leti je, Valuka kneza.
Zares, otec obkladali so jo z vsem, kar deklica si zahotela brhka je, poželelo njeno si srce je.
Jo spodbujali so otec Valuk, da zanima naj se dečva za opravila dvorna vsakodnevna, poveže tako z ljudmi navadnimi se, nenazadnje bili kosezi inu knežja družina izvoljeni od ljudstva, iz njega izvirali. Vedeti, zavedati se morala je ona, od kod izvira.
Poleg tega, da razvajali so otec Tinkaro zelo inu približevali življenju vaščanov, uvajali so v delo- vanje države slovenske jo takisto, izobraževali, pri tem so vešči inu drugi dvorniki delo imeli; spodo- bilo se za knežjo gospodično je, da poučena dobro je o deželi delovanju inu zvezah, povezavah, ki v njej so spete, veljajo.
Imela pak je Tinkara oči svoje le za dogajanje na dvoru knežjem, veselice inu opravljanje mesdseb- ojno dvornikov spletkarskih, dobro se bila je ona med njimi znajdla, za navadne se ljudi ona kaj dosti menila ni, jih njih usoda življenjska ali celo bivanje inu počutje ni zanimalo je; veselica inu ples, časti visoke, ki njej inu družini njeni pritečejo od položaja, kateremu kneza dežele ime je temelj, to njej bilo poglavitno inu edino je.
Akosiravno deželi Karantasnki vladal lahko zgolj moški je, izmed kosezov izbrani, to običaj, nava- da prastara je bila, menila Tinkara je inu pri tej misli sama bila ni, mnogi na dvoru inu med kosezi so bili enakih misli, namreč, da to ureditev togo se odpravi, omogoči, da v prihodnje takisto na knežji kamen, simbol kamniti kneza karantanskega nadvlade, ženska sede.
Bilo to mogoče doseči čez noč ni, so nadzorovali deželo poleg kosezov inu kneza že drugi; vsakdo imel je načrte svoje, kako oblasti, moči kar največje količine zase si pridobiti.
Vseeno upala Tinkara mlada je, da morebiti nekoč sede ona sama na kamen knežji...
Inu nasproti tega kipa, preteklosti davne ostanka, proti zahodu obrnjen stal na balkona prostornem tlaku drugi kip orjaški, kameniti takisto je, sedaj v njem našla zanimanje trenutno v tem jutru rosnem Tinkara je.
Bil za razliko od poprejšnega ogledovanega ta kip je večji inu temnejši, napravljen bil iz črnega gr- anita je, posebej zanjo, naročilu bavarskega gospodarja po, od njega ga kot poklon dobila dečva kara- ntanska je, ko na obisku dvoru knežjem ta je bil.
Pa oblika, pojava kipa bila je gorostasna, predstavljal je ta kos granita ogromnega nepoznano, hudo beštijo, bržkone le v zblojenem umu umetnika, kiparja bavarskega, porodila se oblika njega je zlo- hotna, sprevržena.
Nakazoval pa ta kameniti beštij je še neko drugo stvar, očem zmikljivo skrito, le vešč ali vilin bi to uvidel jasno. Zlovešča misel se porajala je Tinkari gledaje kip.
Da dobila ga kot darilo ona je od tujca bavarskega, Ajnbischen mu bilo ime je, mejni gospodar ze- mljiški, bilo že lepo je, pak nakazovalo to je dejstvo pomembno stvar; namreč, da tujske sile blizu so, morebiti preblizu, inu da za darila svoja bodejo nekega dne vračilo terjala stoterno. Hudo bilo za Ka- rantance bilo bi, ko na to zahtevo morebito bili pripravljeni bi oni ne.
Ostala ta misel je nedomišljena, zakajti vtem bil nad gradom knežjim zmaj ogromno velik je zakro- žil, preletel vojvodski prestol tam na polju prostornem kameniti, bilo le-tega mešati z knežjim kam- nom ni; dočim oba bila sta dežele vladarja, to je Kneza, znak oblasti inu njega delovni sedež, pa bil se Knežji kamen nahajal je znotraj gradu Krnskega obzidja, pak Prestol vojvodski našel svoj prostor je na travniku kraj njega, spustil se na mesto njemu je namembno, zmajišče se imenovalo je.
"Kdo tako zgodaj v goste nam prihaja?" dejala tiho Tinkara je, da zgledalo je, kot da sama sebe to sprašuje, pak Mengeš vedel dobro je, da njemu je to vprašanje namenjeno.
S črnega zmaja hrbta velikega, koder prostor bil je za potnike leteče, spustili se počasi sta bili dve osebi, stopili na lesena tla zmajišča, to bila pravzaprav je velika lesena tvorba, z zemljo utrjena, rabi- bila je kot zmajev letečih pristan, lahko so njega potniki varno vstopali inu izstopali.
"To kosez Mohor je," oglasil se naposled Mengeš je, opazila Tinkara je nelagodno, da poprej malo je pomišljal, šele nato spregovoril. "Bil že ponoči sla poslal je hitrega, da njega prihod najavi." Malo pogladil z nogo je po balkonu tlakovanem. "Verjamem, da stvari zanimivih ima poročati o."
Ostro ga sedaj je Tinkara pogledala. "Kanil to si meni prikriti, navb." Bilo to vprašanje ni.
Hladno Mengeša je spreletelo. "Ne, gospodična draga, motijo se, želel utajiti nisem ničesar. Zgolj povedati Jim ob pravem času. Sem bil jaz predvideval ponižno, da od, um-, nočnih dejanj še otrujeni So gospodična, jih hotel motiti prezgodaj nisem z novicami, kanil sem pozneje Jim obelodaniti novo- tarije, ko že bolj spočiti bodejo bili..." je jel nub klobasati dokaj zelo, da bil mesar bi, ki to prodal bi, zaslužil mnogo.
Ja seveda, si mislila Tinkara je, hladno ga pogledala, da lakaj kojci vedel je, da spregedala ga ona je. "Si mar spletična zmedena, Mengeš," mu porogljivo je zasikala, "ki vsakdo si lahko privošči jo?"
Čakala na njega odgovor ni, napotila brž je gospodična koseska proti sobi notranji svoji se, s tem bila je prepodila jato vrabcev inu drugih ptičev, ki njej na poti so bili se znašli, v roju perja inu frfotanja glasnega bilo so v zrak oni se pognali, obleči se primerno morala je ona, oditi v sobane sprejemne dvorne spodnje, da z gostom visokim spoštovanim se pomeni. Novega, zanimivega tako kaj izve.
"Izvolijo," rahlo se priklonil Mengeš je, mimo jo spustil, stopala mladenka naglo je, časa bilo ravno za obirati veliko ni, ji spalna srajčka plapolala je okoli telesa mehkega.
Bila soba njena spalna je prostorna, pohištva lesenega umetelnega bilo ob stenah nemalo veliko je, mizica velika na sredi sobe, preproge raznobarvne prekrivale so hladna kamenita tla, postelja prosto- rna, ki sedaj gostila le smrčečega mladca je, bila je razmetana, blazine inu rjuhe vsepovsod.
Vonj močni se širil je po sobi, izviral iz posodice bakrene, v kateri ožgani listi modre zeli so bili še dobro vidni. Uživala je Tinkara šmartnico kot začimbo občasno, jo dala sinoči Tonetu, poveljniku koseške straže je takisto, pak sedaj čas za omamo bil ni.
Na mizici leseni sredi sobe, zraven bilo petero stolov umetelno izoblikovanih je, na njih podobe božanstev slovanskih; Perun Gromovnik, Svarog, Veles, Vesna, Živa inu Prove, stala skodela železna je, vsebina njena bila je jed jutranja, za Tinkaro namenjena.
"Bil sem spletično mlado, khm, začopatil na hodniku, sam prinesel zajtrk Jim," dejal je Mengeš, za dekletom v sobo prišedši, zamišlljeno si bradico rjavo inu kratko čohal z roko.
"Kakorkoli že," dejala Tinkara je, Mengeša premerivši ostro, "sedaj bode ona spet sem prišla; bode mi krščenica pri oblačenju, umivanju jutranjem pomagala."
"Lahko Jim jaz pomagam, slačenju takisto."
"Kaj si rekel Mengeš?"
"Nič, nič." Stopil do vrat vhodnih sobe Mengeš je, odpravil klicat se spletično malo je.

Snemivši lahno srajčko svojo nočno, Tinkara gola se po izbi izsprehodila je, pred veliko omaro se ustavila, vrata lesena ročno odprla. Bila je omara z oblačili napolnjena do vrha, raznobarvne so tka- nine inu kože šivali različnih tukaj svoje mesto spravilno imele.
"Katero naj oblečem, a?" vprašala spletično je, z očmi zelenosvetlimi gledavši tkanine lepe na ogled v omari stavljene, ne oziravši se na Mengeša, ki stavši zunaj na balkonu, ga tjakaj odslovila je, s pogledom nedvomno se po nje mesu mladem isprehajal je z užitkom nasladnim.

Juj, kake mi skomine, delaš, deklica, sam pri sebi si bil je Mengeš mislil, sloneč na podboju kame- nitem vrat balkonskih lesenih, ki bila odprta so na stežaj široko, vel tako lahko je sveži inu hladni zrak jutranji prosto v izbo, takisto bil pogled v dogajanje v notranjosti je nezakrit, prosto ogleden.
Kaj pogled mi jasen pomaga, ko pa le od daleč to mogoče je, žalostno bil je po podboju potolkel, nad nesrečo svojo tiho ječal. Mar spustila bi me k sebi, Tinka, predala se mi, lepo bilo bi nama.
Utvara to bila je velika, se zavedal tega on je dobro, ko bil je v izbo njeno zrl; opazoval pri umiva- nju jo njenem jutranjem, bila ji ustrežljivo je pri tem pomagala spletična, krščenica mlada. V vrču velikem bila je ta v sobo knežji gospodični vodo hladno prinesla, v lončeni lonec večji jo izlila, iz nje bila Tinkara je vodo zajemala, rosno se snažila.
Poznal iz preteklih sličnih opazovanj je Mengeš poslednjo nje lastnost; obline njene nežne inu vdo- lbine takenako do potankosti vsake, malo vedelo ljudi v deželi vendar je za barvo njeno dlačic malih inu mehkih med nogami mladimi.
Pak dala mu ona ni, da povaljal bi se z njo, zavračala namige njega boleče, izmikala se mu, njemu, ki premamil inu podrl zmagovito bil takorekoč vse dečve v okolici je, tako ožji kakor širši enako.
Si zamišljal on seveda ni, da ko bila bi si telesno dobra postala, bila bi v zvezo zakonsko stopila inu tako bil bi on na oblast dežele te slovanske prišel, zasedel mesto Kneza velikega na knežjem kamnu.
Tako postal vladar dežele v teh krajih nisi. Kakor so v drugih deželah, bolj zahodno so ležala njih posestva, ljudje ponavadi prihajali na oblast potom porok med družinami in si tako povečevali čast moč inu ugled, pa v Karantaniji inu Karnioli takisto knez dežele ni postal tisti, ki mu je bilo to določeno po rojstvu in nazivu, ki ga je nosila njegova ugledna družina, pač pa je bil novi knez, seveda, ko je prejšnji umrl, bil izvoljen izmed kosezov, ali v primeru Karniole, ljudskih, inu postavljen za vladarja slovenskih ozemelj, ustoličen pri knežjem kamnu, ki stal na prostem sredi dvorišča gradu Krnskega je.
Pak kljub vsemu, privlačila ga ta deklica knežje rodbine je zelo, koprnel je dnevno po njej, vsak dan znova se trpljenje njega bilo znova začelo.
Lahko bil bi si jo on seveda s silo vzel, bil telesno je mnogo močnejši od nje zagotovo, pak v tem slasti zmage ni, bilo to bi neprimerno. Nej, želel je Mengeš si močno, da Tinkara resnično bila bi vanj zagledal se, mu dala prostovoljno, kot potrditev njune zveze, ljubezni nežne.
Bil je postrani v sobo on pogledal, na postelji razmetani, odeja inu pregrinjalo, vse preobrnjeno bilo je naokoli, koder drugače v nočeh sama, bolj poredko sicer, bila je Tinkara spala, prav rad bil bi jo on pogrel v nočeh zimskih inu pa seveda v ostalih vseh, seveda, ležal poveljnik koseške straže dvora tega Krnskega, Tonči je, zahteval sicer je, da Tone se ga kliče, smrče razganjal muhe, ki sesti hotelo so na njega glavo ali pa drugod na telesu njegovem golem, razodkritem poiskati primerno mesto pristajalno si.
On inu prenekateri drugi mladec iz soseske, tudi kak kosez bil že med njimi je, gostoval v nočeh in dnevih v neposredni bližini knežje gospodične mlade je; jih ta zapeljala je, izrabila, zavrgla.
Ko bil je Mengeš gledal Tončija, ki drnjohal hreščeče je v postelji, medtem ko na drugis trani izbe Tinkara si brezskrbno je lase česala, skoraj ta se mu zasmilil je nekolikanj. A le skoraj.
Mu nakana zanimiva bila v glavo je stopila, stopivši v sobo, bil je pri tem si dober razgled naredil inu trenutek dolg po mesu mlade knežinje lazil s pogledom jasnim, ukradel novo sliko živo si, ki v spominu sio jo bode ohranil, premleval v mislih bode jo enoročno, pomežiknil krščenici, dobro ona vedela je, zakaj tako!, pozdravil Tinkaro je po stari šegi inu navadi slovanski, pak nato so vrata izbe zaloputnila za njim se; se po opravku le njemu poznanem spravil, odpravil je.