Leseno Nakovalo, part 8

8.


Podrtija velika lesna inu drugih gradbenih snovi skupaj nekoč dana bila žalostno je sedaj v nočni temi bila ležala, prešlo nje oblastvo je, čas ko bivalcem svojim dajala zaklon je varen pred nesrečo, vpadom živali inu sovražnikov njim živim, bile ruševine smodeče inu goreče v ognju vroče rdečem so sedaj to, življenje tukaj svojega zaklona najde posihdob več ne.
Boj bil je kratek pak srdit, bivalci vasi, zaselka nepravmajhnega srčno inu ostro so borili se, vedeli pri sebi, da bržčas po njih bode krvavo padlo, akoprav bodejo se za življenje svoje golo borili res oni močno ne. Zaman pak bil je njih upor, se napadalci za močnejše v številu so skazali, presenečenje bilo veliko je ob tej nočni uri, malokdo bil pokonci je noči sredi, pak tisti prvi padli so pod meči, na njihovi napadalni strani. Spasa bilo Ivarom ni nikakršnega najmanjšega.
Odgrnil bil bojevnik koseski živi usnjeno pregrinjalo bivališča vstran zanjo, lahko bila Katarina stopila v notranjost je, zaprla se vrata kožna so za njima.
Bila je stavba ta nekoč mogočna, še vedno tak bila vtis dajala je!, središče življenja ivarske te vasi, naseljka, opravljalo se tukaj je delo družbe, trgovci, obrtniki, pastirji inu drugi našli svoj prostor so v njej. Od stare slave družinskega ognjišča, katero ta kraj bil je, ostalo bore malo, za poldrugi ništrc je, pak Katarina, dekla kosez Ptujskih, bila vseeno ob prizoru veličastva je zaustavljena na hip, ko v varnem spremstvu koseškega vojaka bila po kraju je hodila.
"Tukaj nabralo se največje število je bivalcev," razlagal ji mladenič je, kateremu mladosti navkljub bilo oporekati ni, da boril se hrabro inu močno, ostro danes je zares. "Tako kot bili podnevi tod opravke domače so storjevali, opravila domača, pastrijstvo inu trgovina, pa to, bili ponoči so tod ljudje spali."
Se nagravžno je ob tem nasmehnil, nato dejal: "Bili njih brez boja smo zadobili, sedaj kazen na njih je izvrševana ostra inu poučna." Mu nasmeh nelep kar ni hotel z obraza iti. Bil je sicer on višine prave, to je velike, za koseza, ostrih obrisov bil se obraz njegov kratko poraščen z visokim čelom skončeval je pod lasmi rjavimi, ki bili so v kratek čop zaviti na hrbtu mu. Bilo nekaj na njem Katarini pak neprijetno je, vedela sama ona ni kaj inu zakaj.
Stopala onadva naprej sta, Katarina spredaj, kosez, bil poprej povedal je, da ime mu Gorazd je, ob nje strani, varno sledeč, pazeč na strani okoliške vse, varno bilo v taboru porušenem ivarskem ni; izza konca mnogokaterega umel se kak napada nočnega preživeli na njiju je pognati, v končnem napadu vsaj koga pokončati, če že bilo na koncu z njim je inu njega narodom.
Dočim bila je streha poslopja glavna cela še, dasiravno v plamenu hudem, bržčas v kratkem času se porušila vase bode, ostalo le pogorišče od nekdaj velike inu ponosa nje bivalcev stavbe, sedaj držala je lesena inu s kožami prekrita le-ta še dobro, nemalo se stvari še v notranjosti je počelo.
Preko nalomljenega lesa, stebra nosilnega pravzaprav, kateri padel počezi tleh je, stopila je Katarina, ptujska gospodična, kosez za njo, obleka njegova bila je taka kot koseške straže stalna je, temno rjava inu črna, visoki škornji inu orožje vseskozi na dosegu roke za obrambo takojšnjo napad še prejšnji, deklica mlada pa bila v obleko temno zeleno je napravljena, v koraku prerezano na pol, da lahko bila tekla prosto inu skakala ona je, ogrinjalo črno ji bilo prek glave je poveznjeno, pod obuvalim njenim trdim navzven inu mehkim notri, na tlečo žerjavico pristala, postavši hip okoli se razgledala.
Dim gost bil od nekod prihajal je, mešal se z noči temo inu brljavo ognja naokoliškega, skozi presketanje le-tega inu pokanje pogorišča bila je krike inu smeh sprevržen, gnusen začula.
Naravno bilo je, o tem dalo se bi inu že se nemalokrat je po različnih koncih besedovalo vdilj inu počez, da zmagovalci se nad premaganimi izživijo, nad njim svojo moč zmagoslavno inu oblast veliko izkažejo, udejanjijo, pak kar bila Katarina je to noč po taboru Ivarov videla, popred drugod po kraju inu sedaj predočeno ji neposredno pred njo obličjem lepim nemilo, dalo ji je pomislekov novih inu nelepih, pak tisto, kar bilo pred njo je stavljeno, bilo še bolj nelepo je, bolno se človeku ob tem stori!
Trojica napadalcev, Slovenov bila je medse mladenko zadobilo, sedaj eden za drugim bilo so na njej se vrstili, živalsko jo zrabili, deklič bil mogel jim pobegniti ni, roke imela mlada žrtev privezane na dvoje kolov je, zapestja še krvava inu odrgnjena čisto, hotela se usodi svoji kruti je ona izogniti.
Pak tako mislili so kosezi ne, po koncu zabave njihove največji inu nasilni bil je z nožem k njej stopil
inu vrat prerezal ji gladko. Krvavo truplo golo bili so tam privezano pustili, od nekod drugo dečvo pripeljali, na enak način na njej se zvrstili. Bili so nje proseči klici inu kriki bolečine ostali odgovorjeni ne. Nemo bila Katarina ta prizor je opazovala, mogla besed najti ne.
"Kaj res takole mora biti, Gorazd?" obrnila se nastran je h kosezu, pak videla takojci ona, da nje vprašanje brezpredmetno je; bil mladenič prav vesel nad dejanji njega soborcev je deloval, bržkone prav rad pridružil se bi jim pri delu.
Inu kdo pravi, da že popred tega bil on delal ni?
Seveda bil tak skoraj je že običaj, strašen inu gnusen, vendar iznarejen vedno; taka bila skoraj je pravica zmagovalca.
Na Živo!, kaj ljudje smo ali zgolj živali, bile misli žalostne so Katarine, ko nadaljevala obhod sta onadva, prišla klmalu do naslednje žrtve ovarske. Starikavec betežni bil privezan je na steber hiše te baš velike inu ponosne, pak ponosa je ostalo malo v njej inu človeku temu še manj.
Očigledno bili so napadalci starca zadobili medse, nakanili z njim se pozabavati hudo inu strašno. Kot bile so neme inu krvave priče noži inu sekiri dve v njega telesu zdaj negibnem, mrtvem, zgolj vezi so držale ga pokonci, za živo tarčo on jim bil poslužil je, konic ostrih, prebodnih našlo mnoštvo je število v njem se.
Da le bil bi on hitro mrtev , na bogove, da izživel do konca njih zabave gnusne ni.
Taki inu podobni se prizori so bili po taboru porušenem premagancev ponovili so nemalokrat se, pak vedno krvavo inu boleče vedno, bila Katarina te noči mnogo trupel inu ranjencev onečaščnih je videla, telesa krvava ležala so naokoli vsepovsod.
Krik predirljivi baš bil se od nekod začul je, mimo Katarine ženska bila se je spustila kakor žival divja ino utekla, zadaj bilo se bojevnikov glasovi gromki slišali so. Negibno, bila presenečena Katarina je nemalo, bila je ona prizor opazovala. Kosezi bili so uteklo pridržali, v kot zatekla se je ona. Sedaj videla Katarina je jasno, kaj v naročju bila je ona stiskala. Otroka malega, dojančka.
Odvzeli so ga napadalci ji, si podajali medsabo dete nebogljeno, proseči kriki matere bili neuslišani so od njih strani, prvi bil jo že na tla je spravil, oblačila z nje potrgal, zarinil vanjo od zadaj se.
Hotela Katarina je vmes poseči, vsaj otroka malega rešiti pred poginom, pak vedela je ona dobro, da vmešavanje bilo zaželeno od kosezov ne bi, še sama lahko se na tleh poleg ivarke znašla bi.
Inu videla Mohorja več nikoli.
Pustila je vojščakom, da na njej so si opravka dali, otoka pred njo v izzivanje si menjali. Zadnji zarabitelj nje bil je zajahal jo surovo, z vsakim sunkom skoraj jo prevrnil. Z roko bil ji vrat zagrabil, glavo dvignil ji prisilno; lahko tako je ona videla, kako otroka so ji zaklali.
Videla je Katarina ženske strte baš poslednje solze, ki polile so jo ob otroka izgubi, končal nje trpljenje kosez je nato zadavivši jo.
"Kosezinja!"
Zgrožena bila Katarina od prizora se odtrgala, le na pol bila ta klic je slišala. Od drugod pred njo bili kosezi novo žrtev pripeljali so, pahnili žensko prednjo tla na trda, prašna.
"Vedeti hoteli smo, kaj z njo storimo naj?" dejal je eden izmed njih, vodja bržkone, možakar postave surove baš zelo. Ne 'hoteli vprašati' pač pa 'vedeti hočemo' mislila si ona je, premerila s pogledom prvo koseza, nato deklino natlehno v prahu. "Kaj na njej tako posebnega je baš?"
"Hči tukajšjega je žreca."
Čarovnica prekleta torej, bile so misli Katarina, medtem ko bolj pozorno je dekle pogledala. Lep inu mlad obraz, lepo oblikovan, neprevelika usta, dolgi lasje, temnorjavi kot Katarine, raztrgana obleka, četudi oblike inu načina drugačnega pletenja; to inu verižice ter zapestnica na roki kazalo je, da ona nekaj je posebnega.
Marala Katlija čarovnic inu vračev ni, niti najmanj ne, še vešč, kateri bil doma na Ptuju je, včasih ji začel presedati je z načini svojimi nenaravnimi. Ivarska čarovnica, Morana ji bila roko hladno podala, zatorej milosti pri njej našla bode ne, če to morda so mislili!
Še nekaj pritegnilo je Katarine mlade pozornost, spraševala se je, kako da že popred tega bila ona ni zapazila. Čarovnica mlada bila je slepa, bile oči njene so izdolbljene, prazne luknje bile na njih mestih.
"Sama si bila je oči izpraskala," dejal je kosez, ko videl je, kaj nje pozornost pritegnilo je.
"Sama, da!" izpljunila je deklina, prvič dosedaj izpregovorila. "Da videla vas ne bi, kako zjahate me kot psi. Psi ste, da, vsi!"
Kake strahote bila je mrha ivarska od napadlcev pričakovala, bila se Katarina je tiho pri sebi spraševala, gledaje nje obraz onekažen. Kaj bila je mrha slutila, da bode storjeno ji, da bila si sama je oči iztrgala, česa hotel, mogla videti ona ni. Vedela še predobro je Katarina, kaj bilo je mladenko pognalo v strah, inu kaj strah ta smrtni bil je povzročil, da sama storila sirota si je. Najhuje pri tem, strahovi njeni bili upravičeni so.
Obrnila se čarovnica proti Katarini je, naravnost v obraz ji pogledala. "Želiš, da povem ti, kako bodeš umrla, Katlarina?"
Ni je omemba njene smrti prestrašila, kakor to čudno se zdelo ji je, pak ne, nekaj drugega zagrizlo v um je deklici mladi.
Ime moje pozna!
"Grožnje svoje zase obdrži, mrha," siknila je Katarina, strah svoj prebujeni skušala krotiti. Obrnila se nato je h kosezu prišedšemu, prinesel novice je on. "Kosez Mohor veli, da zberemo se vsi na trgu glavnem, preživeli Ivari takisto."
"Hči Retaga starešine; ko ta umre, ti bodeš kmalu " začela je čarovnica, pak sapa ji pošla prav hitro je, usta bila ji kri je zalila, omahnila glava je vstran.
"Pojdite inu počakajte, kakor bil Kosez ukazal je," dejala Katarina je. Pokimali koseški borci so, odšli po poslih naloženih svojih; bilo bi besede Koseza Hrastakorena ubogati ne nevarno inu nespametno.
"Ti pak tja ne pojdeš," tiho dejala je Katlija, nož krvavi, bil do držala je zarit v prsi čarovnice zlohotne, da kri vroča inu rdeča mezela ji po roki je kot potok novo porojeni, lepljivo se prstov ji prijemala, potegnila iz mesa je mrtvega, obrisala v haljo svojo, v nožnico pospravila.
Bila ji muke ona tako je skrajšala, če tako bila si sirota oči je izpraskala, da videla bi ne, kaj ji delano je pri telesu, mesu mladem živem. Kar tako tolaži se, ubila si jo, ker resnice hotela izvedeti nisi.
Inu kaj zato, bile besede čarovnice garjave so prazne, hotela jo le zmesti je, tako prepričati jo, da pomilosti jo, ohrani pri življenju. Laži čarovniške. Da, le to bilo je. Tako ponavljaj si; morda postane res.
Napotila sedaj sama se proti izhodu iz pogorišča je, odpadati začela streha je že ponekod, bili kosezi so odšli, preživele ujetnike s seboj odvzeli.
Zaustavila se na izhodu je, postala.
Pletena podoba, vedela točno Katarina ni, bila do vrha napolnjena s telesi živimi je ljudi, veliko jih bilo v podobo božansko je zaprto, pripravljeno bilo je vse, da ta daritev žrtvena bogovom v plamen pojde, v pepel se ona spremeni. Ognjišča velika, grmade plameneče bile pripravljene so za obred, v zraku bil vonj po lesu je cedrovem, smolnatem, temnih dih ognja inu dima bil mešal se zraven je.
Upala je, da kar čarovnica ivarska dejala je, o njej inu hčerki poglavarja ivarskega, izpolni se ne.
Bode pa slabo nikakor ne, če na nje dobro stanje inu bivanje poskrbim. Škoditi ne more.
Bil pristopil eden izmed kosezov je, borcev močnih, ki to noč bili so zmagoviti; imel novico novo je, ki povedal jo Katarini je. Poslušala ga je ta brez vprašanja, pokimala, nato dejala: "O tem povedalo se kosezu Mohorju ne bode."
Da bolje pomen besed svojih do slušalca spravila bi ona, dodala je: "Tako zapovedujem jaz. Na Morane temno podobo obetaj, če zoper storiš." Imela oblasti je nekaj nad kosezi inu vedela je, da vojščak izpolnil nje bode verno naročilo.
Na zmaja še celo bili so se spravili, mislila si je Katarina, ko gledala za odhajajočim je kosezom mladim. Sporočil ji je namreč, da med napadom divjim na vas, zaselek ivarski ta, koseški borci bili zmaja so medse zadobili, pobili ga surovo; kar nekaj jih bilo pod njim končalo mrtvih je. Bržkone bil kak prevoznik Zadruge je na poti v tod prenočil, zajela ga napada sila je, zmaja njegovega takisto.
Nobenemu bili danes ponoči kosezi niso prizanesli.
Kako hudo inu strašno tisto v nas je, kar sili nas, da grozote take počnemo. Preklela je Katarina vojno, spore sosedske nepomembne, ki povzročili so te krvave boje, klanje nepotrebno. Prišlo na plan vse tisto najslabše je v ljudeh, v Ivarih inu Slovanih takenako.
Misli bilo je Katarina na mlado mater od prej odneslo, na otroka njenega takisto.
To lahko bi jaz nekoč bila
S blazinicami prstov mehkimi bila si solze z lic rdečih je obrisala, za drugimi stopila.

Še vedno v deželi tej slovanski noč je temna kraljevala, do jutra novega bilo kar nekaj časa še je, mnogi bodejo svita dneva inu solnca rumenega svetlobe uzrli živi ne več, ko bil Mohor, koses Karantanski, oblastnik Ptuja inu njemu sorodnih naselbin slovenskih, v spremstvu njega spremljevalke mlade, Katarine, zraven bili so drugi še, ki določil jim je Mohor naloge vodilne, peš skozi ruševine, ostaline ožgane, ponekod bili ognjeni zublji rumenordeči še plapolali so, dajali temi nasprotje žgoče, ogledoval kraj, kjer popred bilo ivarsko je naselje inu ki njega vojska bila ga v pogorišče je spremenila. So trupla še krvava ponekod bila po tleh nastlana, odnesli jih še na kup niso.
Bil napad je bliskovit, nenaden, se branitelji vasi mogli zbrati, pripraviti na borbo pravo niso, pak kasneje prepozno bilo za njih je že. Stražarje bilo so tiholazci obvladali neslišno, branitelje pa poklali so dokaj zelo napadalci slovenski, ki Mohor jih je vodil, čateži takisto bili so sodelovali pri tem.
Pobili seveda vseh vaščanov, bivalcev naselja tega ivarskega oni niso. Nemalo jih bilo preživelo je, namenjeni bili so oni za sužnje delo; odpeljani bodo oni bili v kratkem na različne konce, koder delo bodo težko oni opravljali zadano jim od njih lastnikov novih, Slovanskih oblastnikov.
Se ustavil je Mohor inu njega spremstvo takisto na trgu poprejšnjega naselja, ruševine, pogorišča smrdečega sedajšnjega, plašč se ovijal je okoli, veter rahel bil je pihal, odganjal znani smrti duh, počakal, da okoli njega bili so zmagoviti Sloveni zbrali so, imeli ti poleg sebe so premagane preživele, jim imel je Mohor namen poduk, primero ostro res sedaj dati; pozabili on bodejo je ne.
Mu pripeljali so nasproti trije borci slovanski starejšega moža, bil to glavar naselbine bivše je, pustili pri življenju ga so, da za primero drugim bode, ko ta povedal bode ostalim, kaj zgodilo se je tu.
Bila ta vas kaka velika naselbina Ivarov ni, pak namen dosežen bil je, ko porušili so jo sedaj.
Kakor bilo je Mohorju popred povedano, ime glavarju Retag je bilo, dolgolasemu možaku, ki sedaj pred njim v halji rjavi stal pogumno je. Dočim oblast on svoje je izgubil, ponos je on imel. Še.
Bili so od nekod drugod mladenko mlado stražarji, koseski borci znani pripeljali, boječe ona je poleg njih stopala, sledila nerada jim je črnolaska do srede trga; vsi lahko so dobro videli jo tam.
Krik komaj slišen se Katarini poleg njega je izvil, pokrila si z roko usta je, bledo ga pogledala.
"Kaj na bogove nameravaš z njo" bila za roko ga prijela je, ko napotil naprej je sam. Povedal ji zamisli svoje popred on ni, slišal za hrbtom svojim njej vzdih. "Na Živo"
Stopil Mohor je na sredo trga, poleg nje, odslovil z gibom roke bojevnike koseske, sam ostal tam z njo. Se razgledal je po zbranih; ponosni borci slovenski, ki preživeli veliki so spopad inu zraven maloštevilni preživeli bivalci ivarski, Svarožič jih požgal!, ki utekli smrti svoji hudi so. Za zdaj.
"So vaši borci strahopetni bili po naši zemlji lazili, strahote nelepe ljudstvu inu živini naši storjevali, takisto!" Preletel je obraze zbranih, premolknil, nadaljeval nato. "Misleč, da Slovene lahko vsakdo tlači inu potlej za to odgovarja ne, bili ste naše ozemlje si lastili, ljudi ugonavljali, gonili. Zmota huda, tako porečem vam! Poslej tako stari ne bodo stale več, obljubljam vam to jaz!"
Se ustavil je s pogledom na glavarja pojavi, rekel mu:"Veli svoji hčeri tukajle, da sleče se."
Bil je Retag, premagani oblastnik naselbine ivarske, ki v rokah slovenskih bil sedaj je, nekolikanj pomišljal, groza ob spoznanju nesvetem bila se v njega očeh je zrcalila, udarjala na plan. Spregovoril je nato v ivarom jeziku lastnem mladenki prestrašeni, ki tresoča poleg Mohorja na sredi trga stala je. Bila je zgrožena odkimala, odgovorila mu v jeziku ivarskem, le zakaj bila sta ona sploh govorila v njem, ju razumel Mohor dobro je inu večina Slovanov zbranih, takisto pomišljala nekolikanj, nato se v usodo svojo vdala, počasi oblačila svoja snemati začela, razkrivati vsem zbranim telo svoje golo. Moralo to biti je ponižanje največje; poglavarja hčerka onečaščena pred vsemi.
Je z zadovoljstvom velikanskim Mohor bil to spremljal, videč, kako premaganci okoliški bili so žalostne poglede mladenki, poglavarja hčeri mladi, namenili. Inu izraz sramote na nje obrazu govoril je veliko njemu takisto. Užival on pri tem je, ko videl premagance je strte dokončno.
Pustil nekaj je trenutkov, da golo si mladenko so ogledali vsi, nato pomignil je stražarjem ob strani. Ti bili so k dečvi goli stopili, eden za drugim silo ji storili. Devetero njih. Se upirala je sprva ona, pak ko nekaj klofut, udarcev nerahlih je dobila, se umirila hitro je, pustil jim, da zrabili so jo surovo, s telesi svojimi v nje meso zarili se, porivali jo v tla strastno, hlipajoče ona vpila je pri tem, prosila - ne.
Premaganci živi, ki bili so priča mladenke skrajni sili, vpili so žaljivke nad nje mučitelji inu nad Kosezom, še več pa jih bilo med zbranimi je, ki kletve zoper Ivare so tulili, spodbujali koseze pri delu njihovem. Med pričočimi zapazil Mohor Katarino je, mladenka bila z roko usta si držala je, jokala tiho.
Ko bili so z njo opravili, stopil poleg nje je Mohor, ogledal si krvavo jo od blizu je. Deklina bila še živa je, bil ona naročil, zabičal koseskim vojakom je, da ne ubijejo je, poškodujejo je ne. Preveč. Mladci, ki nad njo so znesli so živalsko, bili pazili na nje ugodje nikakor niso; prask inu odrgnin imela po telesu svojem je nemalo zadobila, krvavela na mestih večih, ženskosti takisto. Bila na mnogih krajih telesa ona s tekočino moško je oblita, so na njo se mnogokrat izlili nje zrabitelji, ta se mešala z nje je solzami rosnimi, krvjo rdečo takisto; vse se po nje drgetajočem telesu mladem je cedilo, v soju ognja dobro to bilo je vidno, v zraku vse te bile so tekočine pomešane v razpadli, gnojni smrad.
Čutil pomilovanja Mohor do nje nikakor ni; jo močno je z desno nogo v trebuh brcnil, da zvila se deklina ivarska, od Vedomca zrabljena!, v bolečini hudi je, krvavo bruhnila na tla.
Bil iz nožnice svoje okrašene težki meč Mohor je potegnil, množica okoliška, ki popred nekaj med seboj si je mrmrala, ob zvenu rezkem meča utihnila je pripriči.
Le od strani se iz množice je en posameznik utrgal, kričeč v ivarskem jeziku tekel proti njemu, Ga bil Mohor spoznal je; bil Retag je. Bržkone bil bedak pomislil je, da Mohor se namenil je hčer njega z mečem ubiti inu skušal mu sedaj je to preprečiti. Kakor, da to lahko preprečil on ali kdorkoli bi mu.
Ko bil se Retag, starešina ivarski približal je Mohorju, ta mu zarinil je z močnim sunkom meč svoj vse do držala je v trebuh. Izbuljeno pogledal Ober je, ko v čreva jeklo dobil je, stopil korak nazaj, z meča snel se Mohorju. Z rokama prijel se za rano smrtno je, prav neumnega pogleda bolčal nekaj trenutkov v koseza, nato bruhnil v velikem loku kri in tisto kar bilo še v želodcu od prej je, oškropil nekolikanj Mohorja, padel na tla, v poslednjih hropcih sapo spuščal sebe iz, slineče, krvaveč odmrl.
Kateri bedak bil je pustil, da se snel s povodca je, spraševal se jezno je Mohor. Stražarjem njegovim bode bilo še kako žal. Nameral je on starešino uporabiti za to, da drugim Ivarom pove, kar videl je inu tako odvrne brez boja druge od slovenske zemlje. Takole pa
Se obrnil nato k okoli zbranim je. "To naj bode vam v spomin, svojat Ivarska! Bili vedli ste se kot živali, bodemo kot z živalmi z vami tudi ravnali!" Ko videl je, da vsi nauk njegov dojeli so, viharno bil je trg zapustil, plašč njegov dolgi inu črni zaplapolal je pokajoče.
V naročje planila mu Katarina je, jokala neutolažljivo, skušal jo Mohor je tolažiti zaman.