Leseno Nakovalo, part 16

16.



Čisto majhen bil je to plamenček. Brljava njega rumenordeča, medla baš zelo, ogreti sobe hladne z njim se moglo nikakor ni, bila je migotala, sence dolge inu črne, zlohotne podobe inu oblike tamkaj svoje mesto našle so, po stenah temnih inu sivih bližnjih inu tistih, ki to niso, to je zidovih kamnitih daljnih, sobane te prostorne inu spoštovane, vsakdo bil izmed ljudi na Ptuju v tej sobi hotel za gosta častnega bi biti, pomuditi se vsaj malo inu v razgledu z balkona pristoječega prostoru uživati, videti kako je to, ko ti pod nogami zemljišče dežele je ogromno, moč oblasti v rokah imeti, povprek metala je zlovešče njih obrise, ki izginjali so v temo mraka v kotih, vsakdo lahko si po svoje je domišljal kaj in kako sprevrženega baš tam svoj brlog ima, od nekod bil je hladen nočni veter vlekel.
Spreletelo hladno je Katarino močno zelo, ko oči svoje mlade inu tople rjave bila na ognjenega plamena kraj stojni položila je, na leseni mizici kraj postelje bil svečnik imel svoj je prostor, migotala je svetloba borna njega, sapica bila mu življenje je kratila hladna. Dvignile se dlake nežne mladenki so na hrbtu, razbolelem čakanja duhomornega od.
Utrujena bila je ona že zelo dokaj, prebedela je noči že več kot pol, to bil ji tretji dan v vrsti dolgi je, ko tako bilo je, oči kar same skupaj ji je vleklo, razbolele bile so le-te inu veke težke, po telesu jo na čase prenekatere trgalo je, meso bilo je vedelo, kdaj utrujeno je, neizprosno zahtevalo je svoj počitek.
Ko bila na stolu majhnem inu po urah dolgih ter napornih na njem preživetih neudobnem baš zelo ona bi sedela ne, silil jo tak je položaj sedalni v budnost, zaspanost pak pomalem tudi, bala se Katarina je, da na koncu zmagal slednja bode, zaspala ona bi že davno, noge je držati mogle niso več.
Obleka njena lepa, preko bila vijolično temno ogrinjalo imela je vrženo, temno rjava tkanina umetelno izvezena od rok krojačev veščih ptujskih, bila postrani na njej sedaj visela je, dan cel že na sebi jo imela je, lahko se to v pomečkanosti le-te je jasno videlo, inu vonj njen telesni bil bolj smradu svinje je podoben.
Pomela si z roko oči je, nekolikanj tako spanec neizbežni, katerega vedela je ona za, da bode v kratkem bil premagal jo, telo vdilj vseeno moglo ni brez spanca iti, um pak temu zoperstavljal se je vseeno, navkljub potrebi mesa živega, od sebe odtegnila Morane sanje, odgnala jih v temni kraj je ona.
Zavese težke zelene bile so ob oknih odmaknjene na stran, lahko bilo se skoznje v noč je gledalo iz sobe, pogled Katarine izmučeni inu nejasni bil je, mogla pak razbrati zunaj je obrise drevja, ki do dvora koseškega se je sklanjalo, s krošnjami velikimi ino bujnimi svojimi, senco ljudem inu živalim takisto dajala, lepo bilo dišalo je od njih, zaznala med drugim v hladnem nočnem zraku, ki vlekel je v sobo vonj kostanjev inu lipe je. Od nekod bilo se ptičje petje je začulo, bil to ščinkavec je v krošnjah.
Nenaden vzdih inu premik počasen, utrujen, postelje nje zraven od, izvlekel je neprespanost iz nje, novo moč bila je v sebi našla, razjasnile so nje utrujene oči.
"Kako si?" bila je roko svojo v njegovo stisnila. Od nekod toliko moči v sebo nabrala je, da zmogla nasmeh je topel, ljubeč.
"Bilo že mnogo bolje je" tihega glasu bil odgovoril Mohor je, nekolikanj glavo premaknil, po sobi se razgledal, ki hranila njega posteljo je, v kateri bil sedaj on kot bolnik težak je bil inu ležal. "Koliko je ura" Mu besede so le stežka bile z jezika šle, glas bil je plitev, njega dihanje takisto. Dala mu brž piti ona je, dvignila kozarec poln ustom njegovim k, dvignil se na roko tolikanj je, da lahko požirka dva je srknil poštena, nazaj na ležišče padel.
"Davno bilo je že poldrugo uro odbilo," dejala Katarina je. "Kar spi, novega nič ni."
Mogla oči suhih ga gledati ona ni tam na postelji bolniški, tako bila ga ona vajena nikakor ni. Obraz neobriti bil mu je nekolikanj upadel od bolezni, takisto telo v zadnjih dneh bilo začelo kazati znake je podlega njega bolezni, mišice ponekod bile že bolj mlahave so, izklesane ne kot poprej bile so.
"Kako je z roko?" bila tiho je vprašala, bala se odgovora.
Bila mu že takoj po bitki, ki zgodila se pred dnevi mnogimi je na bojnem polju, zoper Ivare, sosede Karantanske bili so Ptujski kosezi s silo šli, rano hudo, poreznino z mečem, ona je oskrbela, kakor pač le dobro mogla je, znanje nje zdravilno bilo omejeno je, upala je inu na Živo, Vesno tudi, se zaklinjala, da to dovolj bode, da roka se pozdravi mu. cel karušel priprošenj na samem bogovom obetala obilno.
Kaj bilo je v strupu hudem vedela Katarina prav dobro ni, poznala zeli ona ni, katero z bilo rezilo napadalca je prevlečeno, ki rano hudo Mohorju povzročilo je, huje tega od, zastupilo mu meso inu kost krvavo. Bilo se njega stanje zdravstveno slabšalo je iz dneva v dan, bala se Katarina čisto resno je, da izgubi ga. Mogla te misli dolgo v glavi imeti ni.
Bolezen, ki bila se v meso zažrla je Mohorju hudo, kosezu Ptujskemu, bila zahrbtna je inu zelo telesno izčrpljujoča, um se mu omračil ni še, dneve cele inu kajpakda noči dolge kuhala ga vročica močna baš je, Katarina vseskozi bila ob strani mu je, kraj bolniške postelje, hladila čelo mu, rano zastrupljeno gnojno prevezovala inu spirala, z zdravili oskrbovala, za katera bila rečeno je, da pomorejo mu k ozdravitvi.
Na kosezah, katere Ptuj je bil, bival vešč takisto je, bil v časih prejšnjih Mohorja je v uku, varstvu imel, to vlogo bil si nase je vzel, ko bili so starši Mohorja umrli prezgodaj, bil on ostal je sam takrat, odkazano svoje bivališče je na koseškem dvoru, za stvari mnoge skrbel je on, svetoval kosezu Mohorju. Večkrat bil ji Mohor sam je pripovedoval, kako ga Tulgor, tako vešču je bilo ime, imel v uku je, kake vadbe mu bil pripravljal je inu kake stvari zanimive vse učil, ko pripravljal ga za to je, da mesto svoje vodilno koseza tega kraja on zavzame. Bil tudi sedaj vešč je pri zdravljenju pomagal, znanje svoje veliko o zdravilstvu uporabljal, pak tudi on bil vseveden ni, četudi on vodil sedaj oskrbo inu zdravljenje je bolne roke, na bolje Mohorju še ni šlo. V tem času, ko bila se Katarina pri Mohorju mudila je, bil je Tulgor po nekih opravkih svoji odšel, vedela Katarina ni, kdaj povrne se. Upala je, da ne prepozno Mohorja za. Nameravala ga tudi ona sedaj zapustiti ni.
"Bolje, mislim" dejal je Mohor z ležišla svojega, roko svojo bolno na strani drugi postelje nekolikanj dvigniti poskusil, omagal na pol poti je, globoko izdihnil skozi usta, ko spustil jo nazaj je.
"Nikarte mi ne laži," tiho bila mu Katarina je dejala, za zdravo roko ga stisnila, zakopala nohte svoje v njega meso nekoliko premočno. "Sama vidim, kako s teboj je. Dobro zagotovo ne." Potne kaplje z njega roke bile so z njenim znojem se pomešale, roki držala sta si močno sklenjeni.
Videla je lahko Katarina sama, kakšnem stanju roka v resnici je. Komaj si priznala je, da tako slabo je. Meso rdeče inu rjavo, črno ponekod bilo zatečeno inu napihnjeno je ponekod, rana široka bila na roki njegovi desni zevala je, občasno krvavela, gnitja smrad bil v sobe zraku je prisoten venomer.
"Sama torej vidiš, kako je" betežnega glasu bil je Mohor zagrčal, spodobnega glasu od njega slišala Katarina že naekaj dni ni. Tako ga bila bolezen je zavzela, spremenila. Četudi bil on kot kosez je kraja tega, naselja slovenskega Ptuja, močan inu oblasten, do podložnih ljudi kosezah na inu v župah bližnjih inu tistih, ki bolj oddaljene so od Ptuja, še knezu Valuku III bil se podrejal Mohor ni v vsem - to ga tudi do te nesreče,roke zastupljene, telesa vsega posledično, bilo pripeljal navsezadnje je, včasih še celo bil se v vlogo svojo oblastnika je vživel, poistovetil z njo nalogo inu močjo, surov na čase on takisto znal je biti, pak kljub temu vsemu, znal on takenako je biti nežen inu poslušati ljudi, posluh za njih tegobe življenjske je imel, skušal pomagati vsem po svojem znanju inu moči. V takega moža bila se Katarina je zagledala, sprejemala ga kakršen je bil, značilnostimi dobrimi inu slabimi z, imela rada ga, ljubila.
Ko takole bila ga pred seboj imela je na očeh, v brljavi rdečerumeni šibkih sveč telo mu je v vročici gorelo, utripalo, bila Katarina bala se je jako zelo, da videla ga kak teden čez ne bode več. Inu četudi bil ozdravil on bi, misel da spremenil se na slabše bode spet, dala ji miru ni. Hotela je srčno, da ozdravi Mohor ji inu spremeni telesno se, takisto v duhu inu misli, na noben način ne, da dobi ga zdravega inu čilega v naročje svoje mehko spet.
"Hotel reči sem-" začel je Mohor, pak bila vročina močna ga v tem premagala je, zaprl spet oči je, zavest ponovno izgubil. Spanec, ki bil ni miren ali trden bil spet njega je drug, sopotnik v bolesti.
"Ljubim te" dejala mu Katarina je vstavši, držala mu še nekaj časa roko je, nato bila tiho se odmaknila, pregrinjalo belo posteljno bilo mokro pokapano je od njenih solz.

Časa nekaj bilo nato preteklo je, ko Katarina bila po sobi počasi je hodila, trudila ostati budna se, zavedala se, da tako več dolgo moglo iti bode ne. Noči bila neprespana je pri njem postavala, dnevi bili podobni so, za stvari druge, ki na kosezah so godile se, menila nič se ni. Mrak čisto trdi bil je zunaj še vedno vladal, oblake videla je ona skozi okno, kako po nebu z meseca sijem osvetljenem se podijo, čas tekel je počasi inu prehitro obenem.
Stopila do posode z vodo hladno je, namočila krpo belo inu nežno, Mohorja čelo vroče na položila, izmila pot mu bolniški, tako vsaj malo ohladila mu telo je razbolelo, potno.
Vrata izbe prostorne bila so se odprla, na šum bila se Katarina obrnila je, videla, da vešč Tulgor se povrnil je, z njim bila sta Mohorja oba črna psa. Kojci ob prihodu v sobo to, bila sta živali h gospodarja postelji se napotili, bil ju vešč pustil k njemu je. Nekaj časa gledal je, kako bila sta psa okoli njega postelje hodila, ogledovala inu vohala, nato ob njega roki zdravi zbrala se, lizala mu jo.
"Žival ve, kdaj z gospodarjem je slabo," dejal je Tulgor tiho, proti Katarini se obrnil, roke bil je v nasprotne konce rokavov on zavil. Oprava njegova bila temno črna halja je, bil obut v škornje je.
Brado dolgo inu sivo on imel je, star bil še tako zelo on ravno ni, bila pak brada nekak zaščitni znak je veščev, skoraj vsi podobno so nosili, spod brade pa greben koščeni brade je štrlel, poznan takoj med ljudmi Tulgor je po tem bil, bali so se ga skoraj vsi, ne le brade le, tak občutek, tudi v Katarini, bil njegov pogled je oster inu vseveden vzbujal. Po pripovedih starešin, bil v zgodovini davni Slovanov, še preden so bili na sedanje ozemlje tod prišli, tako se nek vodja znani je imenoval. Vedela Katarina ni, ali po njem vešč bil ime dobil, izbral je. Pristajal pa mu vseeno prav dobro je.
Pokimala na to Katarina je, bliže prišla, vprašujoče ga pogledala. "Bil sem ravno na koseze ptujske se povrnil," dejal je vešč, po Mohorja mestu bil pogledal. "V Ajzenkaplu bil sem se mudil, tamkaj znanja uporabnega bil iskal, da pomorem z njim si inu Mohorja rano oskrbim, pozdravim ga." Ko bila na to Katarina rekla nič ni, dodal je on. "Zmaj bil je v kratkem času svojo nalogo opravil."
Zmaj. Utegnila povedati ona Mohorju ni, kaj bilo se v taboru Ivarov je zgodilo, da borci so bili v slasti divji, besu nad sovražniki, zmaja Zadruge zaklali. Hotela se o tem je z njim pogovoriti, pak bila se rana njegova roki na, ki popred mislilo se za je, da zacelila bode se in problemom kakih hudih povzročala ne, vnela inu zagnojila je, strup močan bil začel mu je po življenu streči. Kojci moralo se mu je zdravilno streči, pomagati mu pri vročini inu naporu hudem bolanega telesa.
Vedela je Katarina, kako znanje bil je vešč mislil, katerega bil iskal je v Ajzenkaplu, kraju tem, kjer vešči bili so svoje središče imeli. Iz stvari nesvete bili so oni znanje svoje črpali, knjige so znanje jim držale v hrambi, katerega bili v glavah svojih učenih oni prenašali niso. Uporaba knjig, zapiskov bila najstrožje prepovedana je, pisanje inu branje nič manj; taka je bila odredba kneza, katero bile so more inu perunovci, velesniki izborili inu zagovarjali, bedeli nad nje ostvarjanjem. Strinjala se Katarina z uporabo tako nesvetih stvari ni, bala se je, kaj zgodilo bi se, ako kdo izmed žrecov to izve,
Pak če na način tak se do znanja pravega pride, dospe, ki pozdravi Mohorja mi inu obdrži ga zdravega, pripravljena sem tvegati, mislila si Katarina je. Rekla o tem vešču ni besede, prikimala mu le narahlo.
"Zdaj spi," bila dejala je naposled, proti vratom na ploščad tlakovano razgledno zunaj sobe napotila počasi se. "Budite ga ne, počitek on potrebuje."
Zrak nočni mrzli bil ob nje kožo toplo je zabril, ko na odprto bila prišla je Katarina; streslo jo bilo po životu mladem je ob tem, pak ogrinjalo bila trdneje okoli sebe je stisnila, zavila se v tkanino.
V miru tihem nočnem bila je ona na terasi v temo mračno gledala, pak videla ničesar okoli sebe. Misli njene bile pri Mohorju so, spominjala se ona je trenutkov njunih skupnih, ki bila sta jih že preživela, komaj upala si ona je verjeti, da še kdaj bodeta tako skupaj bila hodila. Bila se Katarina tu na Ptuju je rodila, srečala bila sta z Mohorjem mnogo let sedaj nazaj že, hitro prijatelja postala. To bilo takrat je še, ko vešč bil varstvo inu skrb nad njim prevzel je.Postala ona njegova je prijateljica inu sobojevnica, svetovalka v zadevah koseških. Takenako ljubica njegova.
Starši njeni, ime jim Aribetha in Ulf je bilo, umrli so pred leti parimi, bolezen huda jih vzela je. Inu sestro drago, Anjo, takisto. Zavzdihnila je Katarina, ko spomnila se sestre mlajše svetlolase je. Kako bili so družina srečna oni nekoč, dolgo nazaj bilo veliko časa ni od tega. Spominjala se Katarina je, kako bila sestrico je pestovala v naročju, zibala jo sem in tja, pogovarjala inu smejala z njo se, smehljala se ta nazaj ji je.
Pomladnega dneva nekega, bilo vreme še lepše je kot letos, bila skupaj sta s sestro igrali se na travniku kraj mesta, kosez ptujskih. Bila Anja padla je na skali, potolka se kolenih po, kri bila malo se ulila je. Bila jo pak Katarina, kot starejša sestra, oskrbela je inu potolažila, bila sestrica njena ni nič jokala. Ko bili sta domov oni prišli, povedali kaj se zgodilo je, bili so mati pazljivo poslušali ju, nato nasmehnili se. Kako bili so takrat lepi izgledali, se spominjala Katarina je, z lasmi rjavimi dolgimi prek ramen, košatimi, oči sijoče, tople so imeli. Pohvalili so bili Katarino, kako lepo bila na sestro bila pazila je inu oskrbela, potolažili jo. Žarela takrat Katarina je od sreče, mati imeli so ju zelo radi. Že takrat bilo se pokazalo je, da Katarina nadarjena je za zdravilstvo inu pomoč bolnim, ranjenim takisto, to bila se učila je od matere, uk nadaljevala je po njih smrti pri ranaricah inu zdravilcih drugih. Sedaj upala je, da nje znanje bode dovolj, da Mohorja, kakor nekoč sestro, reši inu potolaži. Sedaj ona le njega je imela. Bilo jo v svojo koseško stražo je vzel, nositeljica mu orožja je bila po položaju, pak zasebno bila sta mnogo več. Navkljub temu, bila ona z njim se domenila je, da v boju inu pri delovanju koseškem, do nje se vedel uradno je, odnos njun bil le med njima je poseben. Zamerila mu tako ni, ko bil se na pohodu bojnem on do nje vedel je bolj osorno, taka bila je njegova služba, takisto njena.
Kakor bila zahvalna vešču za varovanje inu skrb Mohorja je, njegovo zdravljenje sedaj takisto, pak bila zoper njega imela je pomislekov kar nekaj inu bila to mu tudi večkrat odkrito je povedala. Bil on od iste veje je po njenem mnenju, kakor more inu velesniki, drugi še podobni žreci bili po deželi se mudili so, imela o vseh njih ona ni mnenja dobrega. Znanje njihovo inu običaji, navade čudne baš čarovniške bile so tuje inu nepojmljive ji; imela jih za nevarnost ljudem je, naravi, vsej deželi. Kakor bili so ti, vešči še posebej, stvari inu del nemalo dobrih storili, zaupala jim ona ni.
Razmišljaje tako o veščih inu njim podobnih bila je Katarina z mislimi na dogodke pretekle prišla na tiste, ki bili so v taboru Ivarov se zgodili. Mlada hčerka žreca njihovega, ki bila si oči je izpraskala, da videla bi ne, kaj zmagovalci, Sloveni, ji storili bodejo pri telesu živem, inu ubila jo Katarina je, bila dejala stvari nenavadne je. Grozila je Katarini, tako vsaj ona razumela je, da ko poglavarja ivarskega hči umre, Katarina bode kmalu ji sledila. Ko bili so to dekle za primero na trgu glavnem pred vsemi onečastili, bila že Katarina je verjela, da ubili bodejo jo tam, Mohor nemara celo osebno, inu da njej čas bil takisto je prišel. O tem povedala Mohorju ni ničesar, ko ta spraševal jo je, kaj tako jo bilo je prestrašilo inu zakaj tako bila jokala je. Sedaj vedel je Katarina, da dekle preživelo je inu na Ptuju služi kot dekla kmetska. Namenila se je ona, da popazi, da umre prezgodnje smrti ona tu ne.
Koliko gorja, morije bilo se v čsih zadnjih je zgodilo, prizaneščeno Katarini s tem takenako bilo ni. Sodelovala v bojih srditih zoper Ivare je, namalo bilo sovražnih napadalcev pod nje mečem je končalo. Zavedela se je ona, da v boju šlo se je le za to, da ubil si, preden sam ubit si bil, prvi udarec mnogokrat bil odločilen je, pak vseeno bila ji misle na ubijanje še vedno neprijetna je, rada ljudem zavdajala smrtno ona ni. Čudna reč pri tem bila je; kakor bila ona nikoli štela je, koliko bila na bojnem polju je pobila, vsakega bila si obraz, podobo je v mislih lahko še zdaj priklicala. Človeka bilo ubijanje je spremenilo. V kaj, vedela Katarina ni.
Še ena bila mrha je v zadnjem času v grlu Katarini se zataknila. Ko z Mohorjem bila sta na Krnskem bila gradu v gosteh, poročilo bil tamkaj je kosez knezu Valuku podal, tamkaj bila sta srečala kneza hčerko, Tinkara zdelo se je Katarini, da ji je ime. Brisača knežja bila se nekaj preveč okoli Mohorja je slinila. Mrha debeloritna! Bil on nje je moški, kanila ga ona je obdržati za vsako ceno.
Potisnila razmišljanje je o tem inu o veščih nastran, bila pošteno ona je že utrujena, zaspanost jo bila je premagovala. Po telesu bil jo krč je stresel, meso bilo jo mlado opozarjalo je, da počitek ona potrebuje. Bila že jedla ali pila nekaj časa ona ni, nazadnje bila večerjo skromno si bila pripravila je, sedaj lakota jo bila je grudila. Napor inu izčrpanost, telesna inu tista, ki umu lastna je, vse to bilo preveč za nje mlado je telo. Inu strah, da Mohorja izgubi, proti bolezni, smrti ali pak proti knežji mrhi, bil takisto močno jo zagrabil je, stresla se po telelu ona je. Bolečina v notranjosti, slabost velika baš jo obšla je v tem.
Prijela z eno roko za ograjo se tresoča je v naglici, z drugo preko trebuha se prijela, na kolena padla, bruhnila na kamnita hladna tla terase. Za trenutek bila je osredotočenost svojo izgubila, pustila da telo bilo samo delovalo v krču je, izpraznila se obilno, ponečedila kamnino pod seboj. Držala si lase je dolge rjave svoje nazaj, da v umazanijo tekočo inu smrdečo gnojno bili zašli ji ne bi.
Nekaj časa bila le na tleh klečala je, jokala tiho.

"Bodem bila jaz z njim ostala," dejala je Katarina, ko bila spet v izbo bolniško je stopila. Vešč si bil opravka dajal okoli Mohorja rane je, pogledal gor, ko prišla je k njemu. Videla je ona, da prevezo svežo, belo inu novo, bil mu preko roke dal je. "Lahko k počitku svojemu se spravite. Ali kar pač že na umu svojem imate." Ravno prijazna mogla ona več biti ni, utrujenost jo bila je zmagovala.
"Oskrbel sem ga sedaj nanovo," dejal je Tulgor, od ležišča spečega bil stopil. "Spal sedaj bode on v miru. Zeli te nove bodejo pomagale mu pri tem inu storile bodo, upam, da rana ne bode več gnojila se. Tako bil sem poučil se od tistih, ki več od mene o tem vedo, upam da zadostovalo bode to okrevanje koseza za."
Premeril jo počasi je, tako dejal: "Prepričani ste, gospodična, da zmogli bodeste? Umor inu napor bodeta vas še obvladala. Za telo mlado dobro to ni." Ko bila mu na to ni Katarina ničesar odvrnila,
stopil mimo nje je proti vratom, zaustavil se, obrnil nazaj napol. "Bil sem psa ven poslal, da motila Mohorja ne bodeta, počitek on potrebuje. Motila vas takisto bodeta onadva ne." Premolknil je, dejal:
"Resnično ljubiš ga, deklič."
Vprašanje to bilo od njega ni, le potrjena dejstvo. Zmogla Katarina le pokimati je med solzami.
Pomenilo ji veliko je, da vešč bil to dejal, priznal je, sprevidel, da ona resnično hotela biti z Mohorjem je, da kaka mrha kmetska za povaljanje zgolj priložnostno bila ona ni. Tulgor bil skrbnik je inu varuh, učitelj dobri Mohorju njega življenje skoraj vso, od kar bil brez staršev je ta ostal. Skrbel zanj je kakor oče, bilo mu vseeno ni, s kom bil se družil je, pri kom postlal. Da sprejemal jo sedaj je kot del družine, bilo veliko je za Katarino, čutila je tako, nekam, sem, v Mohorja hišo, da pripada ona.
"Bodem Vam jaz poseben čaj prinesel," dejal je vešč, po rami jo prijateljsko potrepljal. "Lahko bodeste tako lažje pokonci inu budni ostali."
Skodelico toplega napitka z v roki inu drugo roko v roki Mohorja bila Katarina je ob njem sedela, dogodke pretekle premlevala, misli mnoge so rojile ji poglavi. Čaj zbistril ji um je, telo mlado umiril, zaspala je ona po nekem času, misli zadnje njene bile pri Mohorju so.