Short Story 44: Turist

TURIST

"Kolikokrat sem ti že rekel, da ga ne spuščaj k zvezam, Jean-Piere?" Znotraj svoje vesoljske obleke je Gordon zaničjivo pihnil predse, tako da se je zatemnjeni vizir vidno orosil. Na sprehodu je bil že polnih deset ur in pol enajste povrh. Tiščalo ga je na vodo. Sicer je imelo oblačilo vdelano plenico, a se je takim stvarem, še posebej naknadnim težavam pri slačenju, skušal izogibati.
"Oprosti, Gordon," je po mikrofonu prispel s teškim francoskim naglasom obarvani glas. "Ne bo se več ponovilo." Statične motnje so nekoliko kvarile sprejem. "Razen tega pa mislim, da bi bilo dobro, da se tudi on seznani z aparaturami. Nikoli ne veš."
"Jebaj se!"

Uzanov, Boris; 34, nanoinženiring

Z izdatno pomočjo kolegov je Thomasu Gordonu uspelo zlesti iz nerodnega skafandra, kakršne so uporabljali na tej postaji za vesoljske sprehode. "Kakšno sranje je vedno takole lesti iz teh konzerv," je robantil, ne oziraje se na ostale v izhodni komori. "Mar bi tisti pametnjakoviči spodaj že pogruntali kako novo stvar. In tokrat uporabno za sprenembo."
Glede na to, da na postaji ni bilo težnosti, so vsi prisotni lebdeli v zraku, dober meter od površine. To pa je le še bolj oteževalo slačenje skafandrov, ki so bili večplastni in zelo okorni.
"Ni problema, 'poveljnik'," se je zasmejal Maurice in si otrl temno čelo. "Zato pa smo drugi tu, da pomagamo. Razen tega pa, taka je standardna procedura."
"No, samo upam lahko, da je stvar tam zunaj zdaj popravljena. Ne bi spet rad preždel celega dne zunaj," je bolj spravljivo nadaljeval Gordon. "Verjetno bomo morali počakati na sporočilo z zemeljske kontorle, da potrdijo."
"Verjamem, da je bila naša naloga uspešna, tovariš Gordon," je z drugega konca ovalnega prostora dejal Uzanov. Njemu je bil pomagal četrti član odprave, Carter. "Tudi Vi bi morali biti enakega mnenja. Konec koncev ste najbolj iskušeni med nami." No, z njim se Carter verjetno ne bi strinjal, v to je bil Gordon prepričan. Američan je bil nekaj let starejši od njega in je že pred prihodom, tako je bil izvedel iz drugih virov, zahteval, da bi bil on izbran za poveljujočega te odprave. Poleg tega je bil Gordon Kanadčan. Ni maral tega človeka. Nikakor ne.
"Bomo videli, Boris," je odvrnil Gordon, "Bomo videli." Glede na to, da sta z ruskim kolegom preživela dobrih dvanajst ur tam zunaj, popravljavši poškodovano vezje krmilnika enega izmed kril sončnih celic, je upal, da bo stvar res delovala.

Sakura, Nikumuru; 23, turistka

Končno se mu je uspelo znebiti neokretne oprave, lahko se je spet prosto gibal. In to kako. Tu, na mednarodni vesoljski postaji Alfa, je bilo prostora v primerjavi s prejšnjimi postajami sorazmerno veliko, neobstoj privlačne sile težnosti, pa je omogočal posadki, da se je lahko prosto gibala po prostorih; te so bili spričo odsotnosti 'tal' in 'stropa' polno izkoriščeni. Po celotni površini so bile postavljene najrazličnejše aparature, kabli in drugi povezovalni elementi so se vili iz enega v drug prostor. Teh je bilo na tej postaji več, kot na predhodnikih, skupno dvanajst. Vsak član posadke je imel celo svojo privatno sobo, majhno, a vseeno.

Sagatei, Taiji; 40, turist

"Vidim, da smo pridni," je dejal Gordon, ko je na poti do svoje kajute prilebdel mimo oddelka za fizično rekreacijo. Tega so astronavti in kozmonavti uporabljali za ohranjanje kondicije in telesno moč. Zaradi odsotnosti teže, so z dolgotrajnim bivanjem v breztežnem stanju hitro izgubljali kostno in mišično maso. No, Katjuša Karnikova je vsekakor skrbela za svojo pripravljenost.
"Lepo pozdravljeni, Gordon," je odvrnila mlada Rusinja. Glede na to, da so vsi kandidati za bivanje na vesoljski postaji morali znati tudi rusko, sta se lahko pogovarjala v tem jeziku. Turistom pa nekako ni bilo nujno izpolnjevati vseh pogojev. Važno je bilo edino, da so imeli denar. Nepomemben podatek: Sagatei je plačal 50 milijonov dolarjev namesto 20 na osebo, da je lahko s seboj pripeljal še spremljevalko. Sicer je bila ustaljena praksa, da so v vesolje z znanstveno odpravo vzemali le enega turista, a so tokrat vodilni na Zemlji naredili izjemo. Nedvomno zaradi dodatnega denarja.
"Ja, ženska mora skrbeti zase, mar ne," je nadaljevala Karnikova. Trenutno je telovadila na sobnem kolesu, v ritmu poganjala pedala. Spričo verjetno že dolgotrajnega treninga je bila rahlo upehana, siva majica je bila na več mesti mokra in se je oprijemala njene kože. Kljub recikliranemu zraku, ki je nenehno krožil skozi ventilacijski sistem in filtre, je bilo moč zaznati rahli vonj njenega znoja.
"Kar tako naprej," je dejal Gordon. "Kje pa sta naša dva turista? Nedvomno spet pri kakšnem neumnem poskusu." Japonski bogataš in njegova mnogo mlajša spremljavalka sta venomer težila okoli po postaji in ovirala pomembno znanstveno delo ostalih članov posadke. Ti so bili za razliko od plačniških turistov skrbno izbrani izmed mnogih kvalificiranih kandidatov zaradi njihovih znanstvenih dosežkov in znanja.
"Sta v raziskovalnem modulu," je odvrnila Katjuša in si popravila pramen rdečih las, ki ji je ušel na obraz. "Sagatei spet nekaj preočuje z umetnimi kristali. Najverjetneje za svojo računalniško podjetje."
"Si lahko predstavljam," je odvrnil Gordon. Z glavo je pomignil proti izhodu iz tega oddelka. "Sedaj se bom malo spočil. Zunaj je bilo presneto naporno. Pokličite me, ko boste vzpostavili stik z zemeljsko kontrolo."

Karnikova, Katjuša; 26, mag. biokemije

Še nekaj dni in bo vsega konec, si je mislil, ko je dospel do svoje kajute. Čez šest dni so pričakovali shuttle, ki naj bi jih odpeljal nazaj na Zemljo. Končno bo bil rešen tudi skrbi za oba turista.

Jean-Piere, Maurice; 32, dr. astrofizike, telekomunikacije

"Torej, Maurice, ga vidiš?" je zatulilo v Jean-Pierovo uho, kjer je imel nameščen sprejemne slušalke skafandra. "Ja, ja," je malo jezno zamomljal in se razgledoval naokoli. Zemljin modri obris se je kazal levo spodaj. Tako blizu, pa tako daleč.
Glede na to, da je bila postaja sorazmerno velika, je potreboval človek kar nekaj časa, da jo je lahko obšel. Še posebno je bilo to težko, če je to delal v breztežnosti in v neokretni opremi, kakršno je bilo njegovo vesoljsko oblačilo. Vzkipljivi glas Gordona mu pri tem ni pomagal.
"Okvara je na spodnji strani razdelilne omare," je dejal in se skakaje po nosilcu sončnih celic počasi bližal belosivi zunanji strukturi postaje. "Lahko jo razločno vidim. Nekakšna zelenorjava gmota, ki se je prilepila na kontrolno ploščo." Z rokama je podrsal po reskavi površini. "Morda kak delec meteorita ali kaj podobnega."

Gordon, Thomas; 38, mednarodno vesoljsko pravo

"Ja, morebiti," je odgovoril Gordon in zamišljeno motril prikazovalnike, ki so prikazovali sliko zunanjih kamer, tudi tiste na Jean-Pierovi čeladi, in drugih senzorjev ter merilcev na postaji. Ni mu bilo ravno všeč , kar je videl.
Prejšnjo noč, dasiravno je bilo tu v vesolju težko ločiti med dnevom in nočjo, je postaja doživela trk z neznanim delcem. Glede na to, da so bili za postajo lahko usodni delci že ne večji od kamna, so jo še dobro odnesli. Poškodovana je bila le razdelilna omara, ki je povezovala vodnike levega krila sončnih celic. Popravilo ni bilo nujno, verjetno ga bodo lahko prepustili naslednji odpravi. Za ta čas pa bo dovolj, da računalniško preusmerijo dovajanje energije v sisteme.
"Poskušaj ga odstraniti, nato pa se vrni v postajo," je sporočil v mikrofon. "Čakal te bom v izhodni komori." Nato je prekinil zvezo. Stvar mu nikakor ni bila všeč. Nesreče in popravila so se na tej postaji kar vrstile in prekinjale znanstveno delo odprave. Če ni težil računalnik ali se pokvaril krmilnik sončnih celic, sta pa turista najedala s svojimi zamislimi.
Njegova indijanska krvna četrtina je bila še posebej vznemirjena in samo upal je lahko, da bo odprava srečno končana.

Carter, George; 41, dr. vesoljske konstrukcije

"Izgleda kot nekakšno jajce," je začudenega obraza dejal Uzanov. Vsi člani odprave, vključno s poševnookima turistoma, so bili zbrani v raziskovalnem modulu. "Ja, in kdo misliš, da ga je izlegel," je smrknil Carter. "Vesoljska kura morda?"
Čudno izgledajoči artifakt, ki ga je Jean-Piere našel na zunanjosti postaje, je bil sedaj vložen v prijemalno statev. Zelenorjava skalnata tvorba ne večja od nojevega jajca, istočasno pa kakor organske narave; tako je izgledal na pogled.
"Mislim, da bo najbolje, da ga shranimo v tem prostoru," je naposled dejal Gordon. "Prihodnja ekipa se bo lahko ukvarjala z njim. Morda pa ga bomo vzeli s seboj na Zemljo."
Najbolje je vse skupaj pustiti pri miru, si je mislil. Kamen ali karkoli že to je, lahko prenaša kake klice ali radiacijo. Sicer te ob prinesu v postajo niso zaznali, a kaj veš. Naj se drugi ukvarjajo s tem.
Seveda je pričakoval, da kolegi tega ne bodo sprejeli ravno z odobravanjem. Glede na to, da so bili, vključno z njim, vsi znanstveniki, je lahko razumel prirojeno radovednost.
Karnikova je le zavila z očmi, pa rekla ničesar, pravtako ne drugi, dočim je Taiji Sagatei glasno protestiral. "Toda Gordon, tako vendar ne gre," je hitel Japonec, ob katerem je tiho lebdela mlada Sakura. "Najdeno stvar moramo raziskati, jo znanstveno opredeliti-"
"Absolutno ne," ga je Gordon umiril z ostrim pogledom.

Turist

"No, kako smo kaj danes?" je bolj zase dejala Katjuša Karnikova in se namestila v bližino poskusne grede, kjer je gojila paradižnike. To je bil del njenih poskusov, za katere je bila zadolžena na postaji, namreč, da je raziskovala gojenje rastlin v breztežnostnem stanju. Do sedaj ji je šlo kar dobro; dobršen del poskusnih sadik je raslo in se razvijalo, medtem ko jih je le nekaj propadlo.
S kapalko je vsaki rastlini dodala točno odmerjeno količino vode. Pri tem je bilo potrebno paziti, da vodne kapljice niso pobegnile, saj tu ni delovala sila težnosti. Lahko bi se zgodilo, da bi voda odtekla namesto na rastline v zrak modula, kjer bi jih bilo težko spet zbrati. To se je nekajkrat že pripetilo pri nepazljivem uživanju hrane. Prav zaradi odsotnosti teže je bila ona sama privezana na mestu s posebnimi privezami; tako je lahko dokaj normalno stala poleg raziskovalne grede.
Pogledala je na drugo stran raziskovalnega modula, kjer je bila v posebnem držalu postavljena predkratkim najdena tvorba. Odločeno je bilo, da bo ostala tukaj do konca misije te odprave, nato pa jo bodo morebiti prepeljali na Zemljo.
Dasiravno jo je kot znanstvenico močno zanimalo, kaj ta stvar v resnici je, se je vseeno držala dogovora posadke. Sicer pa je imela druge naloge, ki niso mogle čakati.
Po pregledu vsakega primerka je Katjuša vestno zabeležila vse podatke v prironi dlančnik. Raziskovalno delo je bilo dokaj dolgotrajno, tako da se je odločila, da bo prespala kar v tem modulu. Sicer so imeli vsi člani odprave svoje kabine, a se ji ni dalo potovati po zaviti poti do svojega prostora. Poleg tega je raziskovalni modul premogel spalno vrečo in priveze, ki so jo ohranjali na enem mestu.
Končavši z raziskavami je zlezla vanjo in hitro zaspala.

"Povem ti, Maurice," je dejal Carter in skušal ohraniti ravnote`je. "Izgleda, kot da bi umrlo." On in Jean-Pire sta se nahajala v raziskovalnem delu postaje in opazovala ostanke čudne zelenosive tvorbe. Ni več spominjala na kos meteorita ali kako veliko jajce, pač pa je bilo bolj podobno odprtemu cvetu. Ki se je sedaj počasi razkrajal.
"Ne vem, ne vem," je zmajeval z glavo Francoz. "Morda je to le posledica notranjega okolja." Pogledal je naokoli. "Kje je Gordon? Morda bo o vedel kaj več?" Carter ga je malo jezno pogledal. "Zakaj misliš, da bi on vedel kaj več? Jaz imam tukaj največ iskušenj." "Dobro, dobro," je spravljivo dejal Jean-Piere. "Zanima me samo, kje je.'
"Spodaj, v kontrolni sobi pri centralnem računalniku. S Karnikovo nekaj popravaljata."

"Poskusi prevezati na drugo vezišče," ji je svetoval Gordon. "To bi moralo delovati. Vsaj mislim."
"Drugič naj nam dajo vsaj normalen računalnik, puta!," je slabovoljno dejala Karnikova in pahnila po tipkovnici. "Ali pa takega, ki dela!"
Luči v modulu so nekajkrat pomežiknile, nato ugasnile. "No, bo kaj?" je siknila Katjuša. Po nekaj trenutkih so se luči spet prižgale. Oba sta z olajšanjem zavzdihnila.
"Kot kaže, deluje," je presodil Gordon. "Dobro opravljeno Katjuša." Vsekakor je bilo dobro, da sta popravila napajanje postaje, glavni računalnik je namreč začel javljati napake in posledično ugašati luči v modulih. Sedaj sta ga k sreči usposobila za normalno delo.
"Poglejmo, kaj počneta naša dva turista," je dejal Karnikovi in pritisnil na tipko. "Saj sta v svoji kabini, ne?" "Tako mi je Sakura dejala," je pokimala Katjuša. Na zaslonu se slika ni pokazala, po ozvočenju je bilo moč slišati težko sopenje in ženske krike.
"Kot kaže se ne želita dati motiti," se je zasmejal Gordon. Sliko sta verjetno izključila sama, ni bila kaka napaka računalnika.
"Pa naj uživata," je dejal in prekinil zvezo.

"To mi nikakor ni všeč," je naposled dejal Gordon. Jean-Piere mu je razložil, kaj se je zgodilo v raziskovalnem modulu.
"In praviš, da izgleda mrtvo?" -"Ja, Gordon," je živčno odgovoril Maurice. "Počasi se razkraja. Prav neprijeten duh."
"Včeraj nisi opazila nič nenavadnega?" je Kanadčan pogledal Karnikovo, ki je nekaj pregledovala na zaslonu računalnika.
"Ne." je odkimala. "Ko sem šla spat, je bilo še vse videti v redu."
Situacija mu nikakor ni ustrezala. In ravno zdaj, par dni pred odhodom domov. "Pojdimo tja, da si stvar ogledam v živo."

"Kaj pa je to za eno sranje?" je vprašal Gordon prišedši v glavni modul postaje. Tu so bili zbrani skoraj vsi člani odprave, izvzemši Karnikovo in Carterja. Zvočniki so predvajali njegovim ušesom neljubo glasbo, mnogo preglasno. Glede na to, da so imeli do odhoda le še deset ur, takrat naj bi prispel shuttle, niso več opravljali znanstvenih raziskav, pač pa so se pripravljali na skorajšnji odhod. Vesel je bil, da bo končno enkrat konec te odprave, ne glede na to da mu je tako delo odgovarjalo. Kdo pa nebi hotel delati v vesolju?
"Britney Spears," je z druge strani sobe odgovoril Uzanov. Poleg njega je Uzanov nekaj prebiral na dlančniku, verjetno kako knjigo v elektronskem formatu. Japonska turista sta lebdela ob oknu in opazovala planet spodaj. "Nov album ima."
"Meni se bolj zdi 'Bitchney'," je dejal Gordon. "Daj kaj drugega." Maurice je pritisnil nekaj gumbov in po modulu so se razlegli raggee ritmi. "Tako je že bolje," je pokimal Gordon in se napotil k turistoma.

Oprijemajoč se ročajev na straneh povezovalnega prehoda se je Carter bližal zasebni kabini Karnikove. Človek je potreboval kar nekaj časa a je prepotoval razdalje na postaji, dasiravno celotna konstrukcija ni bila večja od največjega potniškega letala.
Poleg tega se je človek zaradi breztežnosti lahko kaj hitro zmedel in izgubil občutek za smer. Po dolgih mesecih mu je to še vedno povzročalo preglavice.
Prilebdel je mimo raziskovalnega modula. Čeprav so neznano stvar po začetku njenega razpadanja spravili v zaščitno komoro, ga je misel nanjo še vedno navdajala z nelagodjem. Njene ostanke so nameravali po koncu odprave vzeti s seboj na Zemljo na podrobnejšo analizo.

Končno je prispel do Katjušine kabine. Na nadzorni plošči je pritisnil na gumb in prijavil svoj prihod. Vrata so se kmalu odprla in Katju{a mu je vesela pomignila naj vstopi. Na sebi je imela le belo majico brez rokav.
"Ravno sem se namenila iti umivat," mu je dejala. "Bom hitro."
Carter je vstopil v kabino in zaprl vrata za seboj. Soba ni bila ravno velika, premogla je le ležišče, prostor za osebne stvari, računalnik in prostor za osebno higieno.
Snemivši majico je Katjuša vstopila v posebno kabino in se z mokro umivačko začela drgniti po telesu. Vode tu zaradi breztežnosti ni potrebovala veliko, vsaka mokra kapljica je bila dobro vidna na njeni koži, pobegle pa je lovil v kabino vgrajen sesalni aparat. Z oranžno tkanino si je omočila obraz in prsi, nato nadaljevala po trebuhu in stegnih. Videla je, da jo Carter opazuje, zato je prav brezsramno razprla nogi in si počasi osnažila mednožje.

"Sem že končala," je dejala in izstopila iz kabine. Pristopila je h Carterju in ga poljubila. "Daj me." mu je strastno zašepetala na uho. Ni mu bilo treba dvakrat reči. Za take primere so imeli na postaji posebne povezovalne trake in jermene, s katerimi so preprečili, da bi se telesi obeh partnerjev preveč razdružili.
Snemivši svojo modrosivo znanstveno obleko se je Carter privezal na Katjušo in se zarinil vanjo od zadaj, da je ta zastokala. Nogi sta imela privezani na tla, tako da nista moglo prosto lebdeti po kabini.
Naenkrat pa se je začela dreti drugače, kot v bolečini, z rokama se je začela grabiti za prsi. Carter je prenehal in sprostil priveze. Nemara je bil preveč grob; drugega vzroka za njeno kričanje ni vedel.
Golega telesa je Katjuša zaplavala proti vrhu kabine, medtem ko jo je Carter začuden opazoval. Začela se je tresti po celem telesu in tuliti kakor v porodnih bolečinah.
Grabila se je po prsih, kot da jo tam nekaj zbada. Naenkrat so začele v zrak uhajati kaplje krvi, vsaka posamezna je bila dobro vidna. Carter jo je le brezmočno opazoval, nikakor si ni mogel predstavljati, kaj jo daje.
Nenadoma se ji je ob predirljivih krikih bolečine prsni ko{ razparal, tako da je velik curek krvi oškropil Carterja po obrazu. Obrisavši si oči je zagledal njeno mrtvo telo golo lebdeti v zraku. Iz ust ji je uhajala kri.
Iz prsnega koša pa ji je gledalo nekakšno zobato bitje, rdeče on njene krvi.

"Glede na to, kakšne težave imajo spodaj, me ima, da bi ostal kar tukaj," je opazovavši prizore na zaslonu dejal Jean-Piere. Neka televizijska postaja je pri poročilih ravno predvajala posnetke novega ameriškega napada na korejske cilje. "Zemlja; kakšen usran kraj. Tu ima človek vsaj mir in lahko dela."
"Mislite, da smo tukaj povsem varni?" je vprašal Sagatei in z eno roko objel Sakuro. "Lahko se zgodi, da nas tudi tukaj kdo napade."
"In kdo naj bi to po Vašem mnenju bil," je zaničljivo prhnil Gordon, ki je pregledoval neke podatke na dlančniku. "Morebiti teroristi?"
"Tu v vesolju največjo nevarnost predstavljajo kosi starih umetnih satelitov in drobci meteoritov." Z roko je pokazal v proti drugi strani vesoljske postaje. "Za skrajno silo pa je na voljo rešilni modul."
"Vas potemtakem ni strah, kolega?" se je brnivši stran od zaslona namuznil Uzanov.
Gordon je nekoliko pomišljal. "Strah me je edino teme," je dejal tiho in se obrnil proti oknu. "Ali bolje, tistega kar je v njej skrito."

Iznenada so vse luči v modulu ugasnile.
"Jelenova crkovina," je revsknil Gordon. "Kaj je zdaj spet narobe?!" nekaj trenutkov zatem so se ponovno prižgale luči.
"Pomožno napajanje se je vklopilo," je poročal Maurice, ki je že besno pritiskal na tipke glavnega računalnika. "Zveza na glavnih vodih je bila pretrgana."
"V redu," je pokimal Gordon. " Je to vse?"
Jean-Piere je nekaj potipkal. "V raziskovalnem in drugem bivalnem modulu ni elektrike," se je obrnil k ostalim. "Prav tako naj tam ne bi večdeloval sistem filtracije zraka."
"Karnikova je bila v bivalnem oddelkuu," je dejal Uzanov. "Verjetno tudi Carter."
"Zadušila se bosta!" je vznemirjeno začel tuliti Sagatei.
"Bi se lahko vsi pomirili?" je dejal Gordon. "Do zadušitve ne pride tako hitro, zraka je v modulu več kot dovolj. Poleg tega moramo najprej preveriti, da je vse to res in da se ni le računalniku spet malo zmešalo." Pomignil je Mauriceu. "Greva preverit stanje v raziskovalnem modulu."

Izkazalo se je, da položaj ni bil tako kritičen, kot so sprva mislili. Glavni računalnik se je zaradi hratkega stika na vodih zmedel in je posledično registriral okvaro prezračevalnega sistema v dveh modulih. Kar pa ni bilo res; Z Jean-Pierom sta pregledala raziskovalni oddelek in tam je zračni sistem deloval.
Zato pa niso mogli odpreti vhoda v bivalne prostore niti vzpostaviti zveze, bržkone sta bila Karnikova in Carter ujeta v kabinah, a živa. Posadki ne preostane drugega, kot da počaka na shuttle, njegovo posadko so že obvestili o nastali situaciji, kjer naj bi imeli vso potrebno opremo za take primere. Sicer se je Gordon spraševal, zakaj je nimajo kar na postaji ...

"Kolikokrat sem ti že rekel, da si ga ne meči na roko, Jean-Piere?!" je jezno dejal Gordon in pokazal na zelenosiv madežna stropu. Mar bi vsaj uporabil vrečko ali krpo.
"Nisem bil jaz, prisežem," je odkimal Maurice in nadaljeval s poslušanjem reggee glasbe.
"V modulu nad nami je kabina od Karnikove," je dejal Uzanov.
Preden bi mu Gordon uspel odgovoriti, so vse luči ugasnile.
"Pa ne že spet," je siknil Sagatei.
Na stropu je nekaj počilo.
"Ni panike," ji je hotel pomiriti Jean-Piere. "Pomožno napajanje-, a tukaj je," je dejal, ko so se luči spet prižgale.
In v oddelku je bil nov potnik.
Še predno je Sakura začela kričati, je neznano bitje z dvema zamahoma krempljstih roh opravila z Uzanovim, nato pa je z velikim koščenim repom udarilo Sagateija in mu raztreščilo glavo. Krvavi kosi mesa in kosti so odleteli na vse strani, Sakuro, ki je stala poleg njega pa je oškropil oblak krvi.

Jean-Piere ni čakal, da bi se pošast spravila nanj. Kot v transu se je pognal skozi izhodno loputo modula in se napotil v smeri reševalnega modula. To je bil vsekakor nujen primer!
Za hrbtom je zaslišal presunljive krike Sakure.
Pogledal je po oznakah na stenah. Prekleto, ni več vedel katera smer je prava. Mrzlično je nadaljeval pot, upajoč, da gre prav. Zmrazilo ga je po hrbtu. Kar čutil je, da se mu bitje bliža.
Ozrl se je čez ramo. Nikogar ni bilo za njim.
V mislih se mu je vseskozi ponavljal prizor, ko je neznano bitje s šapami oklalo Uzanova in mu nato skoraj nežno odgriznilo glavo, medtem ko je rusov dlančnik odletel v prazno, vrteč se ooli svoje osi ...
Končno je prišel do reševalnega modula. V naglici je vtipkal kodo, čudno da se jo je sploh spomnil, in se pognal noter. Razgledal se je po napravah in se usedel na pilotski stol. Pognal je sisteme za vzlet in živčno gledal na zaslon, kjer je računalnik odšteval čas do ločitve od matične postaje.
Za seboj je zaslišal prikrito režanje.
Navkljub strahu je zmogel pogled v tisto smer.
Zobate čeljusti tujca so se široko razprle, iz njih pa je švignil drug, manjši par čeljusti.

"Kurčeva pošast," si je mrmral v brado Gordon in se skušal nekako spraviti v vesoljsko obleko. Brez pomoči je šlo veliko težje.
Ko je videl, kako bitje mesari Uzanova in Sakuro, se je brez obotavljanja pognal iz oddelka in se napotil v izhodno komoro. Verjetno je imel tako več možnosti, da preživi.
Na vhodni loputi je močneje zadonelo. Prekleta nakaza, nemara bo prišla še celo skozi.
V Nasi so ga seveda podučili, kako naj ravna v primeru stika z nezemljani. Škoda, da mu niso povedali, da je veliko 3 metre in ima velike zobe.
"Vsakdo hoče biti turist te dni."
Pritisnil je na komandno ploščo in počakal, da se je izhodna loputa odprla. Nato je stopil naprej, v vesolje.
Zunaj je nameraval počakati na prihod shuttla. Beštija mu verjetno ne bo sledila v brezzračen prostor. Naredil je nekaj korakov po konstrukciji postaje in nato preveril, kolikšna je zaloga kisika v obleki. Prekleto. Bilo jo je za manj kot eno uro! Upal je, da bo shuttle prispel prej ...

"V vesolju te nihče ne sliši kričati," je dejal Gordon in opazoval bližajoči se vesoljski raketoplan, ki se je pripravljal na združitev z vesoljsko postajo.
Merilec zraka je pokazal ničlo.