Leseno Nakovalo, part 18

18.


"Kaj spet otec hočejo?" bila si nekolikanj nejevoljno mrmrala Tinakra je, ko bila po tleh kamenitih hodnika prostornega je hodila, napotena v kneza Valuka, otca spoštovanega sobo delovno je, tamkaj bili so oče goste bili sprejemali, pogovore pomembne imeli, druge stvari takisto tamkaj so počeli.
Morebiti bil spet kako zanimivo inu drago darilo ji bil pripravil je, akj nenavadnega za svojo hčerko drago, ki edina bila še z doma ni odšla, pri njemu bivala, v varstvu, brigi bila.
Potrkala bila je ona na lesena vrata velika, macesnov les to najboljši bil je, nato vstopila, lesovino teško komaj premaknila. "Zdravstujejo naj otec dragi, " pozdravila je spoštljivo, kot bila je naučena, po sobi prostorni, izbi okusno inu drago opremljeni se ozrla. Miza bila je velika kamenita s prtom krita na drugem koncu sobice postavljena, marmorja sivočrnega, kateri bil iz pohorskega konca bil sem je pripeljan, škratovski rudniki tamkaj so delovali, kamnino lepo inu redko, drago to kopali. Za njo stali otec Valuk so, v rjavo inu črno opravo knežjo bili napravljeni, hrbet ji kazali, skozi balkon široki bili naravo okoliško opazovali. Soba razen vaz nekaterih inu predmetov drugih umetelnih, katere bil v dar knez karantasnki je dobil od gostov mnogih, našla tukaj se celo je podoba kipna božice Vesne, iz jantarja oranžnorjavega bila je izdelana spominka ta brhkostasna, inu preproge velike natlehne bila je prazna, sama bila sta otec inu hči.
Obrnivši se njej proti bil je Valuk roke močne svoje na mizo skalno bil položil, s pestmi uprl obnjo se trdo. "Koliko bila si časa že se ž Jožetom mečkala?"
Zadelo to vprašanje jo nepripravljeno je, kakor strela z jasnega neba modrega, tako bila Tinkara je od otca presenečena, da tajila svoje zveze s kosauzarjem ni. "Dva meseca."
"Veliko upaš si, deklina," dejal pomračenega obraza Valuk je, roke dvignil mize od. "Kaj takega v moji hiši kar početi inu, kar je huje mnogo, to prikrivati brezsramno mi."
"Niso oni vendar pravice o mojem dejanju inu nehanju izvedeti vse," deajla uporno je Tinkara, usta uporno našobila. "Sama o sebi odločam." Le kateri bedak bil izlajal skrivnost je le-to?
"Ne jezikaj, mrha!" bili so otec okoli mize stopili, krepko okoli ušes jo klofnili, da vrglo Tinkarao na stol je leseni, ki bil za njo je postavljen. "Tukaj jaz oblast delim, odločam o dejanju inu nehanju meni zaupanih. Sem knez tega gradu, dežele slovenske vse; pak najprvo sem otec ti."
"Kar tako me bodejo tepli, otec?" zahlipala Tinkara iz stola je, zadrževati sedaj solz mokrih mogla več ni, vse se okoli nje bilo je usulo, položaj, ki popred bil je lagoden, prijeten, sedaj se v noro bil moro je nožno ispremenil. Bila je prikrivala otcu zvezo svojo s poveljnikom straže koseske, pak saj tudi popred že bila se mečkala z mnogimi na gradu je, bili so otec Valuk za to vedeli vselej, dopuščali ji. Zakaj le sedaj to bilo jih tako raztogotilo je, da vpili nanjo so, roko po njej bili stegnili, taksito?
Takih jih bila Tinkara ni vajena. "Bila vendar nisem nič slabega storila," branila naprej se hčerka je knežja, posmrknila glasno, jo lice kar pošteno bilo levo je peklo.
"Sedaj pak drugače bode, odsedaj naprej," posmrknil Valuk je, okoli nje po sobi, izbi knežji stopil.
"Že popred bila si mnogokrat se okoli gonila, z vsakim, ki imel dovolj je trdega, mrha." Je bil ustavil se pred steno, vanjo bolčal. "To dopuščal nespametnež sem jaz; sedaj drugače bode."
"Takole bila si se brezsramno z poveljnikom koseške straže doli dajala, ko pak sama veš kaka kosauzarjev naloga v deželi karantanski je. Vezi take sedaj postale nezaželene so, hčerka, lahko do stvari slabih nas pripelje."
Tinakra zmogla le pokimati je od stola svojega lesenega, še vedno hlipala. "Saj mislila nisem nič s tem slabega napraviti," zahlipala je. "Saj vedo otec, kako to gre."
"Bil sem jaz v času zadnjem nazore inu namene spremenil, kot bila si, upam, opazila. Drugače se sedaj bode premnogim rečem streglo. Tvoje gonjenje naokoli kratko sapo ima, deklič"
"Kaj sedaj naredim naj jaz?" proseče bila je Tinkara vprašala, bala se je, da še kaj dobila bo za to.
"Zvezo s Tonetom pri priči mi končaj," neizprosno bil je Valuk odredil, nadaljeval glasno, "časi pr- eveč so pomembni, da zaradi neke mrhe, pa na Peruna!, četudi to je moja lastna hči, vojske velmožje izgubljali bi glavo. Pomembnejše stvari kot ženske sedaj naj kosauzar na skrbi ima."
"Bila sem od njega stvari kar nekaj zanimivih jaz izvedela," poskusila Tinkara je, morebiti s tem omehča otca.
"Inu kaj to lahko bilo bi, hčerka?" vprašal izza mize skalne knez Valuk III je. "Kak nov položaj?"
Malo na to je Tinakra pomišljala, naposled dejala. "Um, poleg tega bil mi je poveljnik koseški nekaj stvari zaupal, katere se v Velikovcu godijo ali imajo zgoditi, verjamem, da resnične so."
"No, da slišimo.'
Bila mu Tinkara tako je vse o svojem znanju kako reči stojijo v Velikovcu med kosauzarji izbesedovala, povedala o kosobrinu Hodošu inu njega nasprotovalci med kosauzarji, stvari šer nekaj drugih navrgla, ki bila jih že poprej od Toneta je izvedela. Poslušali so jo otec tiho, brado medli gosto svojo.
"Vzel bodem te stvari na znanje, zagotovo," po premisleku dejal je Valuk, ko končal besedenje je Tinkara svoje. "Pak bistvo tukaj ostaja; Toneta pustiti moraš, uredi sama to, kakor veš inu znaš."
Vstala počasi Tinakra je iz sedišča svojega povprejšnjega, proti vratom izhodnim hotela napotiti se. Tresla se je rahlo ona po telesu vsem, presenečenje bilo hudo danes to za njo je. Spraševala se je, kdo bil nemarnež je, oziroma nemarnica, ki bila jo naznanila je.
"Nisva še končala, hčerka draga," se oglasil Valuk od mize svoje je. "Stvari druge še imava za po- meniti se, opraviti takisto."
Obrnila se počasi je Tinkara proti otcu, čakala na njega besede nadaljne. Upala si sedaj kaj veliko jezikati ni, otec bili jezni danes so zelo, pripravljeni za odpor njen ne, nasprotovanje kakšno taksito.
"Bil sem danes inu v dnevih prejšnjih, če kaj dogajanje okoli sebe gradu knežjem na spremljaš, to veš, z mnogimi kosezi v pomenku dolgem bil, s tistimi velmožmi, ki ob meji zhodni karantasnki bivajo se menil se poglobljeno baš."
Proti oknu odprtemu se bil obrnil Valuk je, nato naprej govoril. "Na koncu zahodnem, meji z Ganobo, težave v časih zadnjih se pojavljajo, ve prav dobro ne se, kdo je kriv za tako stanje."
"Kaj o tem mi govorijo, otec," drznila si vseeno je Tinkara blekniti. "Ta stvar mene ne zadeva, tu na dvoru knežjem vendar varni smo." Zanimalo jo kaj prida ni, kaj čisto koncu drugem dežele se godi, naj za to skrbijo tisti, ki so tam zato.
"Tako svoje neznaje inu nezaniamnje za deželo rodno kažeš, Tinkara!" jezno bil dejal je Valuk. "Če kaj sledila ukom bi, ki v tvoje dobro sem poslal jih, da poučijo te o stvareh pomembnih za deželo našo, govorila sedaj bi drugače ti!"
"Se oproščam," dejala je Tinkara, pak glas bil tak je pri tem, da vedelo se dobro inu jasno je, da mi- sli čisto drugih, nasprotnih je.
"Bil govoril sem s kosezi zahodnimi, ti dejali so mi, da za stvar vedo odgovora pravega ne, pak da takisto niso oni sami na tem koncu oblastni; takisto z Langobardi meji dežela slovanska južna, Karniola se ta država imenuje." Premolknil Valuk je, h Tinkari se obrnil. "Ti bodeš bila tja odšla, obisk na Karniolski grad."
"Jaz!?" presenečeno izdavila Tinkara je, verjeti ušesom svojim mogla ni."Kaj jaz naj tam počnem?"
"Mnogo veliko inu pomembno zelo," odgovoril je Valuk. Poleg kosezov na meji zahodni, katero Langobardov meja obrambnih trdbnjav tvori, limes jo oni imenujejo za, bivajo inu oblastujejo tudi karniolski velmožje, kosezom po moči inu položaju podobni, ime njih ljudski je. Pa saj vedela to ti si že prej, kajneda?"
Na to bila Tinkara ničesar ni rekla. Poslušala naprej je, dobrovoljna ravno ne.
"Bodeš ti kot odposlanka mojega dvora v Karniolo odšla, obisk to bode visok, seznanila se tamkaj bodeš s stanjem, ob povratku meni poročala."
"Pak, jaz tega ne morem-" začela Tinkara se izmikati je, utišal jo otec je znani z dvigom roke. Hot- ela je čutiti na sebi je danes ni več. "O tem dvoma ni več," zaključil je Valuk. "Šla bodeš."
"V take reči jaz se vendar razumem ne, " nadaljevala Tinkara uporno je, "kaj govorim naj tam inu ogledam, to tuje mi je povsem."
"Če poslušala pri učenju bi ti, znala bi." zaključil je Valuk. "Sicer pa s teboj bode v spremstvu še svetovalec potoval zraven, pomagal pri tem ti."
"Jaz hočem tjakaj iti ne," jasno bila je Tinkara dejala.
"O tem bodem bil jaz odločal, hčerka."
"Ne bodeš mi ti govoril, kaj naj počnem!" revsknila je knežja gospodična, vtem zavedla se, da je preveč bila si dovolila, ko tako odkrito otcu je nasprotovala.
"Tvoj odnos dopada se mi ne, Tinkara," dejal je Valuk temnega glasu. "Vidim, da učitelji te izobrzili dobro niso, pak krivde za to nanje ne valim. Problem v tebi je, v tebe samozadovoljnosti inu prevzetnosti. Temu konec je potrebno narediti. Takoj sedaj."
Bil Valuk je v kot stopil, iz šopa palic eno veliko šibo leskovo bil izbral, obrnil k Tinkari se. "Uk drugačen od besed lepih tebi je potreben."
"Oči, ne-" bila zajecljala Tinakra je, vedela, kaj pripravlja se.
"Pač, to zate dobro bode," dejal ostro inu brzsrčno otec knežji je, k njej pristopil. "Drugače ničesar se ne naučiš."
Hotel se mu Tinkara je izmakniti, uteči varno na, pak bili otec njen hitrejši so, močno bili jo za lase je dolge zgrabili, na mizo marmorno pritisnili. Upala se jim upirati preveč Tinkara ni, poskušala se izmakniti šibi, pak držal Valuk jo čvrsto je. Sveče svetlo goreče inu kozarce tri bilo je s prtom vred po tleh vrglo, ko telo mlado na kamnito skalo je pristalo.
Raztrgal bil ji krilo obleke je na hrbtu, meso mlado inu golo razkril, po njej s šibo udaril zelo močno, da Tinkara zakričala je iz vsega grla, medtem ko les trdi ji kožo mehko mlado je strojil, prosila nej. Otec Valuk pak bili so naomajni, udarci padali po nje so goli koži, krvave so sledi poznale že.
"Oči, ne, ne, ne!" tulila Tinkara je jokaje, obraz zaripel že imale je od joka, solze kisle bile so mizo marmorno omočile; slišal pak njenih krikov ni nihče, sama sta bila v izbi.
"Obljubi sveto, da ubogala me boš," sopihali so otec, nadaljevali s tepežom. "Roto stori, deklič nesrečni!"
Prizanašali ji niso Valuk, udarci močni s palico bili so krvi potoke puščali, skeleče bila se rdeča kri cedila v dolgih je pasicah po telesu mladem, pretepenem, kapala na hladna tla.
[iba počila ponovno je, z močjo takšno, ki močnejša bila stoterno je bila od prej, zarezala se v nje meso mlado silovito, je Tinkara iz grla polnega, hripavega kriknila, novih solz nabralo se ji je v očeh.
"Obetam!" zatulila med solzami je Tinkara. Od žalosti inu sramu, telesne sile, ki storjevali so ji otec hudo jo, srce ji razbijalo je sunkovito v prsih mladih, kot hotelo bi počiti v njej.
Skušala se Tinkara obraniti je vsaj malo, preprečiti, da udarci vsi mesto najdejo na njej koži, mesu, z roko se neuspešno je pokriti ona hotela, bili so otec ji roko grobo zvili hrbtu na, še po njej par gorkih ji naložili. V oblasti jo imeli so otec podrejeno, padalo po njej je znova inu znova.
Ko hudo bilo prešlo je, izpustili so jo otec Valuk, jokaje bila Tinkara je njih sobo zapustila, v joku hlipajočem izgubila se med zidovi dvora Krnskega. Se svet bil zrušil okoli nje je tega dne.

Kako bili so to mogli mi storiti?, razmišljala Tinkara je, sedeča kot nesreče kupček na modrih bla- zinah sicer mehkih, pak sedaj kot kamen so se trde zdele ji. Noč že padla je, Meseca, Morane sprem- ljevalca svetlega, sij bledi svetlobo medlo v sobano metal je, izbo prostorno baš. To bila nje spalna soba domača ni, prostornica pak vseeno lepa inu urejena, takih bilo nemalo je po dvoru Krnskem.
Še sedaj bila udarce živo je čutila, palico leseno, ki kožo ji stroji kot kaki divji živali neposlušni, otec bili so dobro jo nabili, pretepli z leskovko kot že dolgo ne. Saj ne, da otec v življenju njenem mladem je kdaj niso prek kolena dali, par gorkih ji pripeljali, to del vzgoje domače bilo je vedno, ni bilo človeka verjetno v deželi, ki kdaj tepen bil bi ne, pak sedaj verjela ona je pri sebi, da nepravično jih dobila je, nič krivega storila ona vendar ni.
So očitali ji otec Valuk, da z ležanjem v dvoje koseškim poveljnikom straže dobro za vezi, odnose v zdvorom ni, pak Tinkara to razlago bila je z rezervo vzela, verjela ji ravno ni. Saj bila že poprej se z mnogimi je mladci mečkala strastno, vedeli za to so otec vedno, pak kakih hudih oporekanj od nj- ega ona slišala nikoli ni. Sedaj pa tole! Nenazadnje bili so Valuk z mnogimi priležnicami se zabavali v zadnjih letih inu že popred, ko mati še bili pri sebi so. To pustila mati so, vsa družina knežja mu.
Tega odpustim jim ne!
Skeleče jo na hrbtu je zapeklo, knežja gospodična stresla z glavo je, jo po vsem telesu streslo je, ko ranarica dvorna, v letih poznih sicer ženska že, po imenu Majda, nov obkladek mokro hladni na nje kožo razboleno položila je, v tekočini zdravilni rož različnih sto je bilo vkuhanih, pomešanih, skrb- ela ta ženica za nje meso pretepeno je. Le njej, ki v mladosti zgodnji ji spremljevalka inu učiteljica je bila, Tinkara je še zaupala.
Po odpustu iz izbe otčeve, kjer tepež hudi njej prizadejani se zgodil je, se zgrozila vedno ona bode od sedaj naprej, kadar v njo stopila bode, strahom z jo ta prostor je navdajal, bila Tinkara pol v joku pol v besu svetem vse služabnike inu pribočnike isprašala je ostro, spletične takisto; vse zaman. Nih- če bil vedel ali izpovedal ni, kdo skrivnost znano o njej inu Tonetu na ušesa otcu ponesel je.
Bila odpustila je iz spremstva svojega vsa dekleta, ki ji spletične mlade so bile, zaupala jim več ni. Ne po tem, kar danes se zgodilo je; vsaka lahko bila je to otcu izblebetala, vedela je kaki so dekliči.
Vse za to le, ker nekaj otcu Valuku bilo ni prav. Takega poznala ga TInkara ni; se popred zmenili za nje dejanja dvorna niso, slepo gledali to vse, pak sedaj nekaj jim v glavo bilo stopilo je, se sprem- enili otec so močno zelo.
Solze so jo znova oblile, posmrknila glasno je inu močno. V žalosti tam v sobi bila sama.
"Nikarte tako, dragi otrok," dejala tolažeče je Majda od strani. "Nikarte. Bode bolje, tako jim jaz povem." Vstavši izza mesta svojega za Tinkaro bila je starica okoli nje stopila, do mize lesene stopila, iz vrča velikega čaj topli nalila. Prinesla skodelico vroče pijače Tinkari je, ponudila v pitje. "Bodete kmalu se bolje počutili, gospica mlada. ^aj topel godil jim dobro bode. Inu mislim, da ne- kje še peciva dobrega škatlo spravljno jaz imam. Ponjo brž stopim. To jim nazaj nasmeh na lička mlada ta povrne."
"Ne maram, Majda," bila je počenega glasu Tinakra izbesedovala. "Pustite."
Zmajala ranarica tiho na to je knežje hčerke željo, po sobi mehko stopila, iz škafa ponega vode, no- vo bil krpico belo vzela. "Čas spet je za to, Tinkara."
Gospica mlada ubogala je, pustila da hrbet ji mladi napeti omočila z mrzlo je vodo, telo nižje ošib- ano takisto, izmila rane krvavo rdeče, skelelo ino peklo jo to je zelo, milo cvilila Tinkara ob tem je.
Nemara bila sem si vse to jaz vendar služila za.
Ko vrata so izbe velike za Majdo zaprla se, odšla stara žena k počitku je svojemu, pozno zvečer bilo vendarle je, ostala Tinkara sama v sobi je. Zagotovila bila ji je ona, da zacelilo inu pozdravilo bode se vse, na telesu po nekaj tednih sledov bode več vidnih ne. Pak v duši, ostal spomin bo.
Po času nekem, preteklo ga kar nekaj je, pozno že ponoči bilo sedaj je temni tej, pak dan popred še bolj za temnega se izkazal je, bil v izbo prišel je Mengeš, lakaj dvora knežjega. Kaj bilo mu tukaj se je motati potrebno, imel opravil svojih drugih on ni. Čas spanja sedaj je vendar bil.
"Kaj spet 'češ," bila zasikala osorno Tinkara je, naveličala se njegovega je lazenja naokoli, kamor bila je ona šla, bližu vedno Mengeš bil je, držal se je kakor riti srajčica. "Spati pojdi, tukaj zate nič ni." Videla je, da prišlek narahlo se pozibaval je, ko po sobi se izprehodil ej, nje mestu sedečemu približal. Opravo imel je svojo dvorno pomečkano inu zapacano. Mengeš stol si bil poiskal je, brez dovoljenja poprejšnjega nanj sesedel se, na kolena roke uprl, nanje glavo bil naslonil.
"Ihi, bila jih gospodična je dobila, ka-li, ihi" jeclajal je kuštravec inu pokvarjenega nasmeha na obrazu Tinkaro brezsramno gledal. "Po nagi riti so jih dobili."
"Pijan si," bila z gnusom razsodila je Tinkara. Od Mengeša bil vonj oster je prihajal; bedak ta se šmarnice je bil napil mnogo veliko, od njega smrad po pijači tej, ki iz rastline te opojne dela se, bil puhtel je, zrak sobni kužil.
"Pijan, morebiti ... že" izbesedoval je nadležneš dvorni, "pak vsaj natepen bil nisem." Dvignil roko je v zrak, prst eden dvignil. "Nikarte naj tajijo tega gospodična ne. Sem bil njih krike dobro slišal. Se Tinka drla je kot da mačka bi iz kože dajali, ihii... Povejo naj gospodična; jih otec knez takisto po mucki so našeškali?"
"Vedomec te odnesel," mu zasikala je Tinkara. "Tiho bodi vendar. O stvareh teh tebi vedeti ni treba nič." Prav pošteno bila je ona sedaj na njega jezna. Se navb bil napil je prekomerno šmarnice, sedaj prišel sredi noči do nje, da čez njo inu nje nasrečo nesramno zabavlja. Predrznost prevelika! Inu da mera polna preko roba je bila, Mengeš bil prisostvoval osebno njej tepežu nemilemu je, verjetno pred vrati zibe je poslušal, ko otec knez bili so se nan njo znesli, ošibali jo po riti inu hrbtu, še sedaj so rane bile rezke odprte, pekoče krvaveče. Nje sramota bila popolna je.
Prst k ustom je ponesel, pretirano pomenljivo vse to. "Psssst. Bodem bil jaz tega nikomur povedal," nadaljeval je Mengeš, bedasto tam na stolu svojem neumnem smejal se. Bedak nemarni.
"Pak vseeno bil si sedaj sem prišel, noči sredi, da posmehuješ se mi inu zijala po meni paseš." Bila Tinkara krilo obleke svoje je v tem prek nog nižje spustila, popred nekako tamkaj bil Mengeš je po- gled ustavljal. "Kaj reči v zagovor svoj ti moreš, nesrečnik?" Imelo jo zelo je, da na hodnik stopi inu stražarjem koseškim naroči, da zrabljenca le-tega v kleti pridržijo, ali še bolje, na gnojščnci odložijo.
"Sploh ... ne, vsaj... mislim" bil je roke Mengeš dvignil, z glavo majajoče odkimaval. "Bilo mi hudo je zaradi ... Njih. Smeli Jih otec ... tako močno tepsti ... niso."
"Inu zato, seveda, bil si napil se ti, kaj?" vprašala ga nejevarno je Tinkara, komaj gnus v sebi zadr- žala. "Zaradi moje nesreče, ka-li." Mengeš nekako zmogel prikimati je. "Ni si bil ti nemara, bedak in nevoščljivec polteni, kakršen ti si, proslavljal tega, tepeža mojega zalil s šmarnico?"
"Nej, tako Jim povem inu prisegam," dejal je Mengeš, sedaj glas bil mu bolj nekolikanj jasen, bis- tril se mu um je nemara, vedela za tega je Tinkara, da premeten je. "Od žalosti bil sem opil se" Skoraj karajože bil je knežjo gospodično premeril. "Kako vendar od mene take stvari morejo Oni pričakovati, podle le-te so res?"
"Vedo Oni vendar, da čustva do njih lepa gojim. Žalega storiti Jim mogel jaz nikoli ne bi."
Pak ravno bil to je že večkrat on bil storil, se opomnila Tinkara je, spravil v položaj jo nerodni je. Tako kakor zadnjič, ko imeli koseza so Mohorja tu na obisku. Bil imel Mengeš prste je zraven, da prišel koseški poveljnik Tone prezgodaj med zbrane je, polila se takrat od presenečenja velikega je ona po obleki svoji lepi, osramotila se v javnosti.Verjeti Mengešu preveč za bilo ni. Zrabljencu temu, bes ga bil plental, ki tam na stolu neumnem bil si ustnice neumne oblizoval je z jezikom neumnim.
Misel še ena ji glavo je bila prestrelila, tukaj našla svoj kraj. Da nemara bil nameraval je Mengeš tuakj inu noči sredi zapopasti ni, s silo je vzeti si. Kakor bila sirota je pretepena z močmi svojimi na dnu inu imela volje več prave ni, da zoperstavljala bi se mu besedno, to do sedaj še vedno bilo ga od- gnalo, zaustavilo je, lahka bila bi mu žrtev mesena. Živa pomagaj, kaj bode še danes nastalo?!
"Ubiti ... bilo bi ga treba"
"Kaj si rekel, Mengeš?" Bila mogla Tinkara prav verjeti ušesom svojim ni. Da nemara bil ta kekec zoper kneza ni besedoval, na upor pozival. Lepa reč to bila bi.
"Umh," pokimal Mengeš je neumno, pijanost od njega bila se širila je. "Za to ... kar storil jim je danes. Ubiti bilo ... ga treba bi" Sedel takole tam na astolu on je, odkrito knezu grozil z umorom.
"Nikarte tekih ne govori, zrabljenec, bes te plentaj," jezno bila je Tinkara povzela. [e tega se bilo ji manjkalo je, da slišijo jo ko z zarotnikom zoper vladarja se pogovarja. Hotela ona imeti s tem ni nič- esar. Kakšna misel sploh bila Mengešu je v glavo padla. Že res, da bili so jo otec tepli danes, pak nik- oli ona mogla mu želeti ne bi, da umrl bi, še manj, da sama to bila bi izvršila ali ukaz za to dala.
"Nehaj take kvasiti, neumnež, Perun te vžgal," dejala mu je. "Šmarnica iz tebe govori."
"Že mogoče ... da pijan ... sem" besedoval je Mengeš. "Pak ... ubiti bilo ... bi vseeno ... ga lepo"
Vstala sunkoma Tinkara je s ležišča svojega, namenila lakaja čim hitreje inu preje iz izbe nagnati.
Poslušati ga ona hotela ni, nevarne načrte ta rožle imel je. Zase inu,kar je huje, zanjo, če kdo sliši.
Vtem bila se ji pak obleka nekolikanj napela pri nogah je, zdrsnila z vrhnjega konca telesa ji, bila Tinkara mlade, sočne inu jedre grudi svoje razkrila nehote je.
Oči bilo je Mengešu skoraj ven potegnilo, pak preden imel ogleda kaj več je, Tinkara bila si z roko je obleko osramočena čez potegnila, zaušnico močno bila mu pripeljala inu iz sobe nagnala. Upiral se bes nadležni ni kaj dosti, preveč bil šmarnice v sebi je imel. Zaloputnila jezno za njim je vrata ona ta lesena, zrušila na ležišče svoje se poprejšnje. Jok bil znova nje je drug.

Iz misli nemirnih jo trkanje bilo vrglo je, zaspati tako mogla ona danes ni, le sedala bila na blazin- ah na tleh je, dogodke nelepe današnje premlevala.
"Kdo je?" vprašala sede proti vratom je.
Se duri velike počasi odprle so na stežaj, stopil je v izbo knežjo Tone.
"Oh, Tone-" planila v objem mu Tinakra je. Privila ga k sebi je, mladca močnega tega, ki v jok inu veselje bil ji v zadnjih je časih, nositelj radosti, tuge takisto. Držal jo tiho trenutke je dolge.
"Prišel sem brž, ko sem utegnil," dejal je kosauzar. "So otec tepli te?"
Pokimavši bila je tinkara mu hrbet obrnila, vrhnje oblačilo obleke razmaknila, golo kožo pretepeno pokazala. Podrsal s prsti po rani skeleči nezaceljenih je on, mogel besed najti ne. Tiho bil jo poljubil na vrat je mehki, solze Tinkare tamkaj slane okusil. Jokala ona tiho sedaj je.
"Kaj bode z nama, Tinkara?" vprašal jo kasneje je Jože, ko po verandi veliki, ki iz izbe knežje veli- ke izvirala je, vodila na grajsko obzidje. Razgled bil kaj prida ni, noč temna sedaj bila je že pozna, čas beštij neznanih, ki v temi svoj lovski brlog imajo.
Pogledala ga ona je mokrih oči, vseskozi po malem jokala je tiho, zastala na mestu. "Ne vem. Otec bili so dejali mi, da zvezo najino končati je treba. Vem ne, kaj naj storim." V objem mu padla je zno- va, sama vedela ne zakaj toliko joče. Saj bila vendar on vanj zaljubljena ravno ni, navezana na kosa- uzarja mladega ne, le za zabavo inu zanimivosti skrite imela pri sebi ga je. Ka-li?
"Kako bova že," skušal potolažiti jo on je, po laseh dolgih jo božal. "Če prikrivava naprej-"
"Ne!" odločno zavrnila ga Tinkara je. "Bili so otec tokrat izvedeli inu kaznovali me hudo, surovo. Če kaj takega ponovno prirediva mu, huje za naju oba bode zagotovo."
Tako lažje bodem konec tej zvezi storila, kolikor bila mi ta že pomenila je.
"Resnično, lahko s položaja me kosauazarjev poveljnika dvornega knez odstavi," dejal na to je Jože. "Na položaj moj takisto morava misliti."
Presenečeno ga bila je Tinkara pogledala, prestrelila skoraj s pogledom. "Mar le za svoj ugled ti gre? Jaz tukaj sem tista, ki bila jih skupila je, otec me tepli so krvavo!" Mogla verjeti ni, kaj sliši.
"Že res, pak ti njega drtužina si, rod; škodil ti preveč ni inu v prihodnje ne bo. Za mene pak lahko to usodno je zelo.premislek tukaj od več ni."
To bilo za knežjo gospico mlado preveč je, se vsa jeza bila je v njej zbrala, napela. Ošibana krvavo bila ona je danes, pak mladec kosauzarski bil le na službo svojo, položaj v družbi je msilil inu skrbel. Kaka nesramnost!
Po vsem kar bila pretrpela je tega dne to bila kaplja čez rob je, stemnilo pred očmi se ji je.
"Zblojenec neumni," zatulila jokaje je, "na sebe le misliš, kaj pa jaz? Kaj pa moje čustva, misliš, da godilo mi pretepena je biti od otca-kneza?"
Odkimal ji Tone na te je besede. "Tebi zase gre se ti zgolj, Tinkara." Glas bil čudno je miren, jasen.
Tega pričakovala ona od njega sedaj ni! Zaprlo ji usta je, kar hotela mu reči je, notri ostalo je.
"Nikarte tega ne taji," nadaljeval je kosauzar. "Jasno bi moralo biti že prej mi. Kaka slepota." Okoli se razgledal je on, v nebo pogledal. "Inu da bil nisem tega jaz sam že prej ugotovil"
Sam?
"Nekdo bi ti to je povedal." Rekla mu je, ne vprašala. Le kdo?
"Mislim, da dobro ti veš to, draga." Nasmeh njegov bil lep sedaj ni. Mengeš!
"Mengeš?"
Nemi pokim bi je nje domnevo potrdil. Nadloga sprevržena mala, bes jo plentaj stoterno!
"Povedl mi on je kako stvari stojijo," nadaljeval je Tone. "Da ljubiš ti me ne - le izrabljaš, kot bila druge pred menoj si vse."
"To ni res" zmogla na to je Tinkara.
"Nisi me marala, želela le izrabiti me," vztrajal je Tone.
"Kake neslanosti kvasiš," poskušala Tinkara je. "Ljubim te vendar, veš to ti."
"Ne ljubiš me. Nikoli me nisi. Nit veš tega, kaj to pomeni."
Ne govori tega! Zakaj bil to je govoril? Zakaj vztrajal na tem?
"Ne govori mi tega" tiho dejala je ona. "Prosim"
"Nekdo mora to ti povedati," vztrajal je Tone, z glavo odkimal. "Sama si to kot kaže še vedno tajiš. Na svaroga razsodnika!, da bil tako neumen sem, verjel v tvojo igro. Mrha knežja"
"Ni res! Na vesno inu Živo! Ni res" Solze so bile polile jo, stekle po nje toplih rdečih licih.
Hotela ga poslušati več ni. Kar govoril je bilo ni res! Zakaj vendar je govoril to?
"Res je." hladno je zaključil Tone. "Konec je med nama. Jaz to vem. Ti moraš še sprejeti."
"Ne more biti konec. Ne more" Hotela verjeti temu ni - kar sama vedela je, da res je.
Proseče k njemu roki je stegnila, želela ga objeti, jo ta pahnil je od sebe, hrbet ji pokazal.
Kar bila vedno on vedela je nekje v sebi, da namreč kosauzarja ne ljubi, pak le izrablja, bilo sedaj ji jasno je predočeno, jasna misel ta bila ji v glavi glavna je, ostro pekoča kakor brdke solze, ki jih sedaj jokala je zaman.
Tone bil povedal ji je v obraz kar sam popred bila je skrivala pred njim, pred vsemi. Pred ono samo
"Tone" začela je, besed naprejšnjih našla ne. Le z očmi velikimi v njega hrbet je bolčala. ^akala.
Ko bila na to dobila odgovora ni, jezno bila z rokami v njega hrbt se uprla je, od sebe ga pahnila ona z močjo je veliko. "Bes te plentaj!" Želela ga ob sebi ona ni več.
Opotekel se kosauzar po obzidju kamnitem je nerodno, naposled na grajski ograji ravnotežje svoje izgubil, preko kamnitega zidu Krnskega dvorca se zvrnil.
Je mrtev? prilezla Tinkara zmedeno do roba obzidja je, negotovo inu prestrašeno žezenj pogledala.
Spodaj v temi bilo videti ni ničesar, slišati takenako nič. Mrtev je.
In jaz ubila sem ga.
Tiho bila je Tinkara padla kolena na, presunljivo zajokala.
Žva inu Vesna pomagajta, kaj bila sem jaz storila?!