Leseno Nakovalo, part 19

19.


Lutka bila to iz cunj je stara. Krpica barvita bila na drugo je krpico prišita, raznovrstni bili so kosi tkanine večbarvne skupaj zanimivo celoto tvorili so, dajali podobo končno. Modro bila volna ovac obarvana stkana v cunjico je malo, to tvorilo skupaj s še eno sorodno oranžno, kot korenja imela je barvo, krilo majhno lutke je te. Napolnjena z račjim puhom inu stvarmi drugimi namara podobno mehkimi ali še bolj, bila lutka je, blago tkano laneno inu ovc od napolnjeno bilo je od znotraj, zašito, da vsebino bi svojo držalo; tako zadobila igrača ta otroška svojo obliko je ljudsko primerno. Glava bila takisto iz blaga narejena je umetelno, obraz resničnemu skoraj podoben, lasje dolgi svetlo rumeni pa- dali od glave so prosto, Tinkare lasem bili so slični.
Mehka zelo bila na otip je mala ta lutka, imenovala Tinkara za Evo je, darilo že davno to bilo je za praznični dan. Bili so mati hčerki Tinki to dali.
"Porinila si ga."
Soba prostorna, izba velika baš ta res, prazna sedaj bila ni, želela pak ona močno zelo si je, da vsaj nje v prostoru tem bilo bi ne. Od okna bile so zavese zelene na čase malo zavlekle, bile zagrnjene so, videti bilo ni, kaj zunaj dogaja se, kakšno je vreme. Zanimalo tako to Tinkare ni, vedela še tega ni več kateri čas v dnevu je zdaj.
"Padel je."
Dovolila si pogled kratki je okoli, glavo svojo vzdignila nekolikanj.
Nasproti bili so otec Valuk po sobi počasi hodili, korakov odmerjenih, verjela je ona, da otec komaj obvladujejo se, da še enkrat nabijejo je šibo ne. Sedaj bala se jih pošteno je Tinkara, pričakovala, da tepena bode vsak čas. Rane od večera prejšnjega zacelile se še niso, pod obleko čutila je še živo krva- ve hraste. Skeleče rane bile oteževale so ji hojo, kaj ležanje šele.
Na koncu izbe drugem bili so vešč spoštovani Joža stali, dogajanje v sobi nadlgledovali, pripravljeni, da knezu brč nasvet inu mnenje svoje o zadevi podajo. Bradač starikavi bil v modro je obleko težko je napravljen, palico leseno, ki za oporo inu še kaj nosil venomer je s seboj, imel v eni roki je, za uporabo takojšnjo pripravljno. Želela ga sedaj ob sebi Tinkara imeti ni, sramota že tako velika ji bila prizadejana je. Revica uboga, na Vesno inu Živo!, kaj ponižanja konca bode ne?!
"Porinila si ga." To bili so otec Valuk.
"Padel je." Kako tople inu mehke roke punčka ta iz cunje je imela.
Padel je, čez zid letel je on, na tleh obležal. Tako to bilo je, da.
"Porinila si ga."
"Padel je." Ni ona nič imela s tem, padel on je preko zida, ubil se.
"Porinila si ga."
"Padel je." Kot igra se to ji zazdelo je. Porinila si ga - padel je. Inu lasje. Kako kot slap bili so na ramena padali ji. Tako kot punčki.
"Porinila si ga." Spet ta glas obtužujoči, ostri.
"Padel je." Kot pesmica lepa se ji to zazdelo je.
"Porinila si ga."
"Ne: si ga. Sem ga."
"Kaj?" zmedeno ponovila je Tinkara, v obrazu lutke male odgovore iskala.
"Tinkara. Poglej me." Glas bil močan je otca Valuka, morala Tinkara je gor pogledati iz svojega sedišča, mehki inu veliki stol bil nje razbolelo inu pretepeno je telo mlado nosil. Prenehala za tren- utek se s punčko je igrati. Držala jo trdno še vedno je v rokah, stiskala k sebi.
"Porinila si ga."
"Sem ga?" ponovila počasi je Tinkara. Nejeveren izraz imela je na obrazu. Pomišljala še nekolikanj je, nato dejala:"Porinila sem ga."
"No, sedaj ko to bili dognali smo inu Vi to sprejeli ste, lahko naprej stvari se peljejo," bil je od stra- ni dejal vešč Joža, po sobi proti otcu počasi pogledal. Dognati moramo, ona mora, zakaj to bila stori- la je." Tinkara od njega pogledala je otca, zbala se šibanja ponovnega. Oči, ne.
"Zakaj?" vprašal Valuk je, roke na prsih bil prekrižal, ostro pogledal Tinkaro.
"Um, kaj" bila nevedna ona je. Soba prav prijetno je dišala, prijazen ji značaj domač baš zelo dajal je ta vonj je, mogla ga določiti ona ni. Pohištvo hrastovo, to eden izmed vonjev bil je znani
"Ubila koseškega si poveljnika, mrha," zagodel glasno Valuk je, s pestjo po mizi glasno udaril, da poskočila na svojem stolu Tinkara je. Zbala se je otca sedaj še bolj. Tepena bode, danes spet, to jasno ji sedaj bilo je kristalno čisto. Na Živo, jaz ubožica.
"Zakaj?" Ponovili vprašanje otec so.
"Zato, ker imela rada ga več nisem, hotela proč sem," izbesedoval je Tinkara. Nekaj z odgovorom tem bilo ji vse prav ni.
"Zakaj?"
"Zato, ker on imel me rad več ni, bil raje službo svojo inu ugled skrbel je." To takisto bilo se ji nepravilno slišalo je.
"Zakaj?" Vedela sedaj ni, ali vprašali so jo ponovno otec, nemara vešč. Nemara le mislila je ona, da slišala je vprašanje to ponovno.
"Zato, ker bili so otec tepli me," boječe pogledal je očeta, "inu Tone bil tega je kriv." Nak. To bilo tisto pravo ni. Nekaj drugega bilo jo v to dejanje slabo je spravilo.
"Zakaj?" Ta glas bila ona je poznala! Mengeš! Morala bi ona vedeti, da takisto on tukaj bode. Kar pomembnega se na dvoru Krnskem je dogajalo, bil on vedno zraven je. Sramota torej večja še bolj zanjo. "Slišala si otca, Tinka," pristopil okoli nje stola je lakaj nadležni ta. "Zakaj?"
Bil še zvečer je v pijanem stanju Mengeš govoril kako otca bi ubil, kar bili so le-ti jo tako grobo pretepli. Pak sedaj kot vojak poslušni bil Mengeš je na njih strani, zoper njo govoril je. Počutila se sedaj ona je še bolj sama v sobi.
"Zato, ker" bile so solze so sedaj polile, po rdeči licih tekle, kapale ji na obleko, punčko malo inu mehko, ki krčevito jo bila je v naročju stiskala. Zdelo se je Tinkari, da tudi oči punčke te nekolikanj so mokre. "Ker bil mi predočil je jasno, da izkoriščala sem ga jaz zgolj, imela ga za igračo"
Tako bila izpovedala je to. Sedaj bilo za njo je. Pak otec tukaj so bili. Nemara bodejo jo nabili oni sedaj še huje, kot poprejšnji dan. Ne samo, da zoperstavljala se je njegovi volji, bila povrhu ona je se- daj še ubila. Ne kogarkoli; poveljnika koseške straže Krnskega gradu. Morebiti bodejo otec Valuk III vešču Joži bili ukaz izdali, da kaznuje me na način kak svoj čuden inu grozen; spremeni me v kako gnusno žival, z ognjem čarovniškim me ožge. Vesna ino Živa pomagajta dečvi v tej hudi stiski!
Bila popred menila je, da zgolj za zoperstavljanje očetu bode ona krivo odgovarjala, sedaj postalo jasno ji je povsem, kot strela se bilo je um mladi zažrlo, da po zakonih inu običajih ljudskih ona sedaj lahko odgovaraj za umor kosauzarja, kriva tega je bila ona, sedaj to bila v celoti je dojela.
"Tako torej," zamišljeno povzeli so otec, čakala je Tinkara, kdaj dobila jih bode izdatno. Zdaj zdaj.
Hotela skočiti kakor divja žival na begu pred lovci hudimi je ona iz naslonjača, zapustiti kraj svoj ta sedni, izbo to neprijazno takisto, izgubiti se v dvoru, morda v gozd uiti. Bile pak noge njene teške so inu mlahave, komaj bila jih Tinkara je čutila, mogle je nositi one mogle ne bi. Bila ujeta je.
Ponovno bila oči na lutko cunjasto ona je spustila, iskala tamkaj utehe, pomoči da vzdrži, kar bode jo vkratkem hudo zadelo. Najbolje, da hitro konec bode, morebiti še umrem, si mislila je skrušeno, upala si drugam od punčke male pogledati ne.
Mati draga so bili to igračo ji podarili, ob dnevu prazničnem ji dali jo, dolgo že tega bilo je. Srečni časi to bili so. Inu skupaj z bratcem, Lovrotom sta se igrala, druga sestra takisto bila je zraven, vsi trije bili so veselo se pri materi igrali. lepo inu domače, toplo bilo takrat je. Spomila se je ona, kako bil ji nekoč brat punčko prav tole skril je, inu nato bila jo ona je iskala cel dan. Prijokala je po iskanju neuspešnem k materi. Bili so mati solze ji obrisali, dejali ji, da vse dobro bode inu pomagali ji igračo poiskati. Našli sta jo po nekem času, bila Tinka takrat vsa vesela je punčko k sebi stiskala, mamici se svoji radostna zahvaljevala. Želela si je Tinkara sedaj močno ino srčno, da Mati tukaj bi sedaj bili inu solze ji obrisali.
"Ne poslušaš, Tinkara," dejali otec Valuk so. Zmedeno Tinkara dvignila je glavo. "Um, kaj?"
Zmajali so otec z glavo. "Bili smo se o tem menili, kaj sedaj najboljše zate bode. Človeka si ubila, tu dvomov ni. Ljudje na dvoru inu okolici bodejo o tem izvedeli, če že ne vedo. Take stvari težko je skriti." Pomenljivo bil po Mengešu pogledal je. "Zatorej najboljše bode, da za čas določen ti z dvora pojdeš, drugje sredino svojo najdeš. Vsaj za čas, da govorice se poležejo med ljudmi. Bilo bi za dvor knežji slabo, ako bilo preveč se spraševalo o tem bode."
"Otec, mar Oni mečejo me ven. Od doma naj jaz grem. Kam?" Bilo Tinkari nove solze je iz oči ml- adih pak pekočih privleklo. Sedaj odposlana ona bode doma od, kazen to za njeno je dejanje hudo, ubila je človeka. "Kam naj grem, kako tam bivam?"
"O tem ravno se menili smo," zamišljeno dejal je vešč Joža, bliže stopil. "Poslušali bi pozorno bolj lahko, mlada gospodična." Dodal s karajočim glasom. Namenila mu pogled je izpod čela neprijazen.
Vešči vedno so za učitelje najboljše se imeli, vse prav ini res bilo na njih je strani.
"Kakor bil jaz o tvojih delih nečednih sem izvedel danes, novica o tem razširila bode nedvomno med ljudi dvora inu okolice se." Valuk modroval je, brado si medel. "Mimogrede bil sam mi je Mengeš povedal, da koseški poveljnik bil najden kraj obzidja gradu je tega mrtev."
Z očmi bila je na to povedanost Tinkara poblisnila, vedela ni, da Mengeš še potlej, ko od nje bil ponoči odšel je, bil okoli gradu se je motal. Domnevala ona je, dečva nespametna, da pijanost ga pre- magala je, da obležal on lakaj nadležni v kakem je kotu. Zmota huda, bil je navb okoli oprezal.
"Kako mogli mu verjeti so, otec?" vprašala Tinkara je. "Bil mengeš je mrtvo pijan včeraj zvečer. Dvomim, da verodostojna njegova izjava je taka kot. Pak bili ste ,otec, kojci verjeli mu, besedo za dano vzeli njegovo. Verjeli ste, da ubila sem Toneta." Bila je nekje zadaj v glavi Tinkara čutila, da preveč bila je sedaj jezikala, razkrila preveč.
"Verjel sprva mu nisem, hotel verjeti ne," počasi pokimal je Valuk. "Bil pak pokazal mi mesto je, koder truplo bilo je. V zavetju noči bilo je truplo odpravljeno, razvedelo se, za zdaj, še ni, kaj hudega bila ti, hčerka si storila." Ostro so bili otec Tinkaro pogledali. "Od kod ti veš, da bil pijan je?"
Menila ni, da kaj takega to ni povedati za. "Bil ponoči do mene je prišel.
"Nikarte naj se ne razburjajo, slabih misli o tem imajo," pohitela je, ko obraz očetu bil se zmračil je še bolj, če to bilo mogoče je. "Nisva bila ničesar takega počela."
"Seveda. O tem verjamem, hčerka, ti." Obrza bil Valuka je kisel inu besede še bolj tako. Hotela jim Tinkara je še nekaj reči, pak zaustavil jo na pol poti je vešč roko dvignivši. Zastala brez besed Tinka- ra je ust presahlih, popred govorila dolgo ni, inu kasneje mnogo preveč, to bilo ji vso vlažnost iz ust pobralo je, odprtih. Želeli vešč so najverjetneje, nej, zagotovo, da besedenje prazno o tej stvari kon- ča se čim preje, vleklo se že nekaj časa je. Jeziti potrebno kneza bilo sedaj dodatno ni.
"Bila dovolj si hruške obirala, Tinkara. V Karniolo ti pojdeš," zaključili Valuk so. "Bil sem ti o tem že včeraj pravil. Verjamem, da sedaj glede tega bodeš bolj poslušna."
"V Karniolo?" ponovila je Tinkara, punčko svojo k sebi stisnila. Hotela tja ona ni odpotovati, v de- želo tujo to, akoprav slovensko. Po tujih deželah potovala ona ni, četudi stvari inu kraji zanimivi bili so zagotovo. Znašla se ona med tujci ni. Ino običaji ter šege, te drugačni ino tuji tam bili so.
"Kaj pa," poskusila je Tinkara brez upa zmage, "če k materi jaz pojdem, pri njej zavetje novo za ta nek čas najdem." Vedela je, da nje predlog bode zavrnjen, zatrt v kali.
"Prav gotovo ne," bil je vešč dejal, nato se zdrznil, ko Valuk ga pogledali so izpod čela jezno. Bil si vešč oblasti preveč je tu vzemal, tiste, ki bila je svojska inu pripadajoča knezu Karantanskemu.
"Menim, da bilo to dobro bi nikakor ne," dejal tišje je, spravljivo bil pokimal knezu. "Da poslali smo ženo kneza spoštovano, mater vašo tjakaj" se obrnil k Tinkari je, "bilo radi tega je, ker želeli smo, da ljudje o tem vedo preveč ne. Veste, kako zoper nenaravne stvari oni znajo se odločiti, bili so ženo vašo, kosez, skoraj hoteli vpričo vešča pobiti, menili so, da je sam bes obsedel jo. Zavoljo nje varnosti bili smo jo v varstvo mor poslali. Nje dobro bil eden iz razlogov je."
Inu drugi bili so ti, da želeli niste, otec dragi inu vešč spoštovani, da name ali sestro nezdravo vpliva, ali da vas, kneza, v javnosti ne onečedi. Tako bila mislila je knežja hčerka, pak na glas povedala tega ne, bila bi si zaslužila nov delež palice.
Mati bili so resnično ob smrti Lovra, bratca dragega razum izgubili, le včasih za kratek čas ga zo- pet pridobili, sposobni bili sami zase skrbeti niso, nje pomočnice sedaj more so bile, pri njih mati so nov dom našli. Spominjala se še danes Tinkara živo je, ko bili so mati dragi odpeljani, z zmajem bile so more jo s seboj odvzele, let to le nekaj bilo je od tega dne, pak zdelo se je Tinkari, da že cela več- nost bil pretekla je. Inu povrhu povedale more niso, kje novi dom je mati, Tinka takrat zaman bila prosila na kolenih je, da povedo ji, jokala je zaman. Kako bili izraza čudnega so na obrazu tistega dne mati, odostno bili so delovali, oči v prazno gledale so, osredotočena na nič.
Počutila se v zadnjih dneh dveh Tinkara čudno je, zmedeno, globoko v sebi slutnjo hudo inu slabo stiskala, da namreč tudi ona na umu je zbolela, kakor mati zblodi ona lahko da. Videla je ona, kaj bo- lezen v glavi bila materi dragi je storila, oropala jih svobodne volje inu osebnosti prave, nič več bili oni niso oseba tista, ki šepetali so ji kot otroku v posteljici ali kasneje ko skupaj so bili z otroki vsemi zbranimi se igrali vrtu na prostornem kraj dvora Krnskega. Da le kaj takega bilo se njej nekoč bi ne primerilo, hujšega od tega morebiti takisto, mogla tega Tinkara bi prenesti ne. Močno prosila je ona sedaj bogove slovanske, punčko cunjasto, matere baš darilo od, k sebi za uteho stiskala.
Vse breme hudo preteklih dni nabrano bilo nanjo se sedaj je spravilo, težilo jo hudo, dihala Tinkara je globoko, kakor da zraka bilo bi c izbi tej premalo, srce bilti ji hitreje je začelo, vse stvari videla je sedaj ona v luči drugačni, kaj hudega ona je storila inu tisto, kar hudega od bilo ji prizadejano je taki- sto, mogla sramu inu žalosti v sebi skrivati ona ni več. Tukaj bila ona je, knežja gospodična inu kne- za hči razkrita pred vsemi za morilko, popred že druge so stvari nelepe o njej bile razodete boleče baš jasno, tajiti, zanikati jih moč bilo ni; otec, vešč inu Mengeš, ti bili so sedaj nje sodniki, pred njimi ona je bila razkrita, izpostavljena, ubega bilo na obzorju ji ni. Ujeta bila je ona, za vse postavljana v svoji nesreči ino sramoti na ogled, obsodbo.
Kazen pak bila ni taka, kot bila bi si jo ona zaslužila, da obesili bi jo, kako drugače z njo grdo ravnali do ubitja, nemara bil bi vešč Joža kako svojo čarovnijo izkrivljneo znal pristaviti, kakor bili ti vešči so sicer uženjaki ino miroljubni večjidel, znali so poseči po moči hudi čarovnije, neugodno to bilo je za njih sovražnike, žrtve. Pak to bilo zadelo je ni, nej, bila sramotno ostala pri življenju je, prisiljena da za kazen svojo po poslih kneza hodi, v Karniolo po političnih opravkih se poda. Sramota bila velika to je. Mar bila ona še tega vredna ni, da po pravici jo obsodijo inu umorijo. Tako pak bila puščena je pri življenju, ljudem dvornim inu tistim iz dežele širne slovenske v posmeh, sebi baš v sramoto najhujšo inu opomin.
Prenašati vsega tega mogla Tinkara več ni, zatulila je inu s sedeža svojega pognala se na sredo izbe, noge mlade držale je več niso, moč bila ona telesno skoraj je že izgubila, bedenje nočno inu strah nečloveški pred kaznijo bili so jo izčrpali, pobrali voljo ji v mesu. Hlipajoč glasno bila Tinkara je po vseh štirih proti otcu vlekla se, glasno tulila, z rokami po tkanini pregrinjala natlehnega grabila.
"Oh, ubijejo anj me otec, to zaslužim si pošteno" jadikovala je inu naprej prosila naj zavdajo ji še pri tej priči. "Pobijte me tukaj v tej zibi otec, drugaga jaz vredna nisem"
"Prenehaj z godbo mačjo, Tinkaro," osorno bili so revsknili otec Valuk, roko njeno od sebe odma- knili, ko hotela jih Tinkara je za obleko prijeti. "Tvojih igric smo že siti vsi," nadaljevali otec so. To rekši bili so na roko bili ji trdo stopili, zatulila Tinkara z glasom drugačnim sedaj je, škorenj črni bil ji roko nežno na tla prikoval je. Trudila se ona izvleči izpod noge je otca uspešno ne, ihtela še vedno.
"Prenehaj z jokom, hčerka. Pomagal le-ta ti bode ne. Inu niti na kraj pameti mi ne pade, da bi te dal usmrtiti. Bodeš ti bila za grehe svoje živa odgovarjala." V podkrepitev besed svojih bili so otec knežji dvakrat okrog ušes jo udarili močno zelo, močno bilo je plosknilo, ko počili jo po obrazu so, Tinkaro bili udarci pobili na tla so, sesedla se kot nesreče je hupček, jokala naprej tiho. Nemara bili so ji oče roko zlomili, bolela jo ta zelo je močno, prste bila je počasi skušala premikati, pestovala roko v naročju, tla s preprogo umetelno prekrita bolčala, solze bile nanjo kapale so znova in znova.
"Imamo sedaj stvari nemalo mnogo pogovoriti se za, domeniti podrobnosti," obrnili se oče k Joži so vešču, ta pokimal na to je, hotel svoje povedati, pak bil je prekinjen.
Bila Tinkara je v obupu končnem zatulila kot žival pred pogubo strašno, iz nožnice potegnila bodalo svoje, ki venomer bila ga na pasu nosila je. V roki obe ga je vzela, sklenila krčevito prstke svoje okoli držala, obrnila proti sebi ostrico konice. Namen nje bil je jasen ji; ko bili je drugi vredne za usmrtitev je našli niso, sama si bila je kanila zavdati.
Preden uspela si zadegati je bodalo med prsi mlade, bili so jo otec močno za roko prijeli. Sprva bila Tinkara je uporna, hotela zabosti se, pak nato prijem očeta bil premočan je inu boleč preveč, popustila primež je ona svoj, bodalo z zamolklim je treskom padlo na kamnita izbina tla.
"Tvojih neumnosti sedaj imamo za cel jerbas že, Tinkara," dejali so otec skrajno mračno, upala ona je, da zopet po palici segli bodejo ne, še sedaj bile so rane rezke bile na nje telesu odprte, krvaveče, skozi obleko bila je čutila, kjer les se dotaknil jo boleče, pekoče že je. "V tem hipu prenehaj z njimi."
Z lase dolge rumene bili so jo otec zvlekli nazaj sedeže njen na, tamkaj ukazali ji sedeti inu poslušati, vkolikor ne, bodejo pak oni drugače pogovarjali se. Mogla predstavljati si Tinkara sedaj ni, kaj hujšega se ji lahko po vsem tem še zgodi. Preveriti, izvedeti tega pak hotela nikakor ni.
Bila tiho poslušala je, ko otec inu vešč bili so ji razložili, kdaj inu kako bode ona stvari pripravila, na dom začasni novi ona odšla. Zoper govorila ona ni, bilo brez pomena to bi, le srd očeta Valuka bila izzivala bi, še zdaj čutila je na sebe mladem mesu, kako to gre.
V rokah je le punčko iz cunj ona stiskala, to ji opora edina v tej izbi strašni bila je.