Leseno Nakovalo, part 17

17.



Zastala ona je, premolknila, svarečega pogleda ostrega dejala:"Sploh me ne poslušaš, Tinkara."
Knežja gospodična mlada, zleknjena na blazinah talnih, ki bile prek preproge velike oranžne so položene, zravnala se je vtem, od okna odprtega, prostornozračnega, skozi katerega opazovala predtem zasanjeno je naravo grajsko, proti učiteljici pogledala. "Pač, poslušam Vas. Ino, prosim, onikajte me; kakor drugi vsi."
Nosila Tinkara tega dne obleko zelenordečo je, krilo barve take, bosopeta po blazinah modrih je podrsavala, lase pobarvala si je nanovo, drugačen videz si bila zaželela je; dolgi lasje sedaj rumene barve, poznalo se ponekod je še oranžno malo, bili speti v čop so, padali so na telo ji mlado.
"Bolje bodete morali pozorni biti, gospica mlada," karajoče dejala mora je, sedaj le vikala jo, dalj šla ona pri naslavljanju položajke visoke ne. Nesramnica.
"Če bodem jaz tako hotela, stara. Morebiti."
Akoprav bila mora predkratkim dopolnila šele trideseto leto je, obkladala jo Tinkara mlada, ki sama štela šele devetnajst je pomladi, z vzdevkom stara je; vedela je ona, da tako jezi jo zelo, zbada tečno.
Sklenila mora roki v rokave halje temne je, okoli nje nadaljevala, morala se Tinkara je za njo obrniti na sedišču svojem sredisobnem. "Otec vaš, knez Karantanski spoštovani, odredil je, da za vas izobrzbo skrbimo, naučimo Vas stvari mnogih. Omika, izražanje lepo ino opravilno takisto." Premolknila je malo, ozkega nasmeha dodala. "Kakor vidim daleč smo še tega od."
"Japajade," je naveličano zamahnila knežja hči z roko, njenega teženja imela je čez glavo.
"Kakorkoli že," povzela mora je, "Nadaljujva sedaj s snovjo danes namenjeno uk za. Bila sem ti sedaj govorila o zgodovini Karantancev, njih zvezi s Kraljem Samom." Dvignila je prst pomenljivo, jo vprašala. "Povej sedaj mi ti; kakega poklica bil Samo je, preden bil za voditelja je Slovanov izbran?"
Našobila je nejevoljno Tinkara usta, zavila z očmi. "Ah, kaj pa vem. Pastir nemara?"
"Po vsem učenju mojem še vedno ste nepremišljeni inu raztreseni, gospodična," zmajala mora z glavo je, naprej okoli nje hodila. Začenjala je Tinkari iti pošteno že na jetra, krvavico imela jo je poln.
"Bil je trgovec z orožjem inu sužnji z vzhoda, Tinkara," dejala mora je, nadaljevala. "Sedaj; povej mi:koliko bil je žen on imel inu otrok koliko mu vsaka je rodila?"
"Jaz kar to naj vedela bi na pamet?" izdavila je odprtih ust knežja gospodična. Draga učiteljica menila je kot kaže, da v glavi ima prostora namalo veliko le za take stvari. Mladenki pa vse kaj drugrga po glavi je rojilo. Knez Mohor bil tam vmes je tudi.
"Vsaj poskusite, gospodična; tako naprošam Vas," naveličano zavzdihnila je mora. "Težko to vsee-no ni tako zelo."
"No, recimo," zategnila je Tinkara, "da imel žene tri je, tako nekako, em, otrok pa vsaka mu povila četvero je. Bo prav?" Pogledala je po učiteljici svoji, zanimalo jo je, če nemara vsaj približno je zadela, ta odkimavala ji je molče.
"Dvanajst žen imel je Samo," poučila jo je ta, "ino vsaka mu rodila otrok je devet." Stisnlila bila je ustnice blede, rezkega glasu dejala. "Zares ne vem, Tinkara, kaj s teboj naredim naj jaz."
"Jaz tudi ne, če to kaj pomaga Vam," zmedeno se nasmehnila Tinkara je, skušala pomagati, kojci uvidela, da se je uštela hudo.
"Še eno nalogo dam ti," zaključila je mora, naprej hodila po sobani knežji, koder Tinkara imela svojo sobo lastno, prostorno je. "Izbeseduj mi zgodbo o povodnem možu, bila sem prejšnji mesec te jo učila. Pazi pri delu drugem; ta pomemben najbolj je."
"Ne znam je," kratko bila je Tinkara odgovorila. Učila jo mora je to zgodbo že pred časom; pozabila ona je povsem na njo. Niti pod prisilo najhujšo mogla se spomniti je ona ni.
"Tako nikamor več ne gre," jezno je bila zaključila učiteljica njena, "Bila o tem bodem poročala Vašemu očetu." Kot da to bila bi kaka huda grožnja, vredna spoštovanja ino strahu pri Tinkari.
"Tožibaba!"
"Valuk III o tem bode slišal od mene!" zajela sapo je mora.
"Pejte Vi mal' ven na zrak, stara," jo zavrnila je Tinkara. "Dob'te si enega hlapca, kršenika, pa se z njim dol dajte v senu ene parkrat. Koristilo Vam bo."
Vrata so zaloputnila za moro. Mrha zrivana.

Isprehodila se je Tinkara po izbi svoji prostorni, rešena sedaj muke; učiteljica mora bila pete je odnesla. Brez dvoma nameravala je otcu o vsem današnjem dogajanju poročati. Špaeckahla! Še dobro, da Valuk III se kaj dosti menili niso za to, pozornost sedaj zahtevale druge so stvari, dogodki pomembni v deželi Karantanski vrstili so se hitro, ni minil dan, da kaj novega na dan prišlo bi ne; imeli tako otec spoštovani so dela dovolj drugod; vzgoja poučna hčerke še zadnje, ostali so otroci bili že odrasli ali pomrli, bila vnemar je postavljena, vsaj Otec bili niso težav ji povzročali; imela tako ali tako že drugih stvari je dovolj na umu.
Jutro se bližalo poldnevu je, vstala ona tega dne je pozno kakor ponavadi, večer prejšnji na gradu Krnskem veselica bila se odvijala je, na čast stricu Tilnu, ki na obisku se zglasil pri njih na dvoru knežjem je, se dolgo ino pozno v nož zavlekla je proslava. Učenje bilo predvideno za to dopoldne je poldnevno, mora bila ji dolgo je že danes presedala, zaposlena z njo bila Tinkara veliko je časa, si našla časa ino prostora prostega ni, da obrok jutranji, zajtrk použila bi. Prinesena ji bila v uživanje je jed že poprej, pak nato odnesena spet v shrambo hladno, da pokvari se hrana ne, nato po nekem času spet povrnjena v njeno izbo.
Posodico leseno bila Tinkara sedaj z mize lesne je vzela, tamkaj čakal jo zajtrk je pozni; hladna skuta sveža ino bela, prelita s svetlim rjavim medom; sladica izvrstna res, večkrat to bila je ona jedla. Z žlico priloženo zajemala je hrano dobro, nosila deleže majhne vase, dvakrat obliznila žlico leseno, po izbi prostorni se sprehodila. Skozi okno odprto, visoko ino široko, solnce toplo jo grelo je po rokah, telesu baš celem, oprijemalo se ji tesno blago je mehko inu tenko, spodnji krajec obleke plapolal je v vetru, sapici rahli, ko na pot svetlobnih žarkov toplih je stopila, senca dolga se risala za njo po tleh je kamenitih.
Vse od srečanja ž kosezom Mohorjem Hrastakorenom bila o njem je razmišljala, večkrat zavrtela si v glavi dogodke tistega dne, ko on prišel na poročanje knezu je Krnski grad na. Nekaj bilo je na njem, da bil v oči ji je padel, zapomnila si ga je tistega dne, večkrat o njem premišljevala. Bila seveda v njega zaljubljena ni, tako si bila je dopovedovala, saj bila že po večih je pogledala tako, pa od vseh bila dobila le eno je stvar; zadoščenje v užitku telesnem, drugega nič.
Četudi mlada še ona bila je, zavedala Tinkara se je, da večno ostala ona sama bode ne; slej ko prej možitev jo čakala je, kakor za dekleta godna ino plodna spodobi po šegi ino navadi se od davno že.
Akoprav sama bila izbranca našla ne bode, otec Valuk o tem se bodo izjasnili, za njo odločitev naredili, omožili jo s kakim, ki bode po volji njeni ne morebiti. Torej bolje, da vzame takšnega, ki vsaj ljub ji je, poznan od prej.
Želela nekoč ona je do oblasti po dobri sreči priti; to seveda ob ureditvi države slovenske mogoče je bilo le ako omoži s kosezom močnim se, ki sposoben voditi je državo inu, kar pomembneje je, o tem prepričati druge volilne kneze. Se kazal Mohor Hrastakoren je, da teh stvari potrebnih ima on veliko, na zalogi celo, če soditi po njega je besedah ob obisku dvora zadnjem inu nejga dejanjem znanim zoper avarske sosede napadalne. Prav lahko, da bil ob izbiranju novega bi kneza Karantasnkega on izbran. Seveda pa bil sedanji knez, otec znani inu spoštovani, Valuk III je še živ zelo.
Premišljevala je ona sedaj na samem, če morebiti ž Mohorjem v stik naj stopi, povpraša kako inu kaj; saj vedela še ona prav dobro ni, ali prost je še, neomožen. Videla je sicer v njega spremstva neko dekle, ki spremljalo na vsakem koraku ga vestno je, pak vedela ni, ali kaj med njima je. Pak četudi, to se dalo je urediti ...
V tem bilo potrkalo pri vratih je lesenih, v izbo njeno so, sobico udobno, le-ta vodila. Bila je nekolikanj obotavljajoče Tinkara odpret odšla, vedela točno, pravilno ni, kdo sedaj je; upala ni, da mora spet prišla po opravkih učenih je k njej. Morda pa bili so otec prišli, jim bila je ovadnica morasta izlajala o dogodkih današnjih. Skodelico prazno zajtrka od odložila mimopoti na mizo je, do vrat vhodnih prišla.
Vesna zahvaljena!, bil pri vrati ni Valuk, mora takisto ne, prišel k njej na obisk je Tone.
"Prišel preverit k Njim sem, če vse v redu ino miru je," dejal resnega glasu inu drže je poveljnik kosauzarjev mladi. "Mora bila prej je glasno odšla, njene kletvice bile so po hodniku odmevale lep čas." Nasmehnil se, dodal je. "Lahko vstopim inu preverim, da vse prav je?"
"Vsekakor," se nasmejala Tinkara je, notri spustila ga, vrata zaprla. Kojci bil jo mladec je k vratom pristisnil s telesom močnim, vroče poljubil, mu vrnila je ona enako strastno, delila si okus sta sladkokisli skute inu meda, ki na ustnah Tinkare je ostal.
"Bil sem komaj dočakal," ji šepnil tiho je, ko stopila do mize sta lesne v izbe tople sredini. Medtem, ko govoril on je, Tinkara mu hlače razvezala inu snela je, z usti iskala toplo meso..
"Jaz tudi," lizaje mu moškost dejala je knežja gospica; nekaj se dni že videla nista. Ko bil je Mengeš, Vedomec ga odpeljal v temni kraj!, pred časom Toneta vzdramil iz spanca inu poslal ga k knezu, uvidela Tinkara je, da lakaj dvorni zoper njo dela, paziti sedaj morala sta oba s srečanji svojimi, redkeje se sestankovati.
"Povej, ljubi, kaj novega si bil uganjal v času, ko videvala se nisva, juj, ta čas se mi vlekel kot kurja čreva ob potu je dolgo! Zanimivega nemara veliko, ka-li?" Vzpodbudila ga cuzaje je njega ud mastni. Ostanki so scanja bili zaznavni v okusu, snažen pač kosauzar bil preveč ni, nekaj dlak takisto bila je izpljunila ali pogoltnila, pak saj bila ona navajena na kako posebno čistočo pri fantih nikakor ni.
"Bil sem v zadnih dnevih mudil v središču kosauzarjev, gradišču na vzhodni strani dežele naše, ki imenuje Velikovec se; tamkaj poveljstvo je koseške straže, vadba inu priprava kosauzarjev močnih inu spretnih tamkaj poteka vsakdan če vrsto let."
"Zanimivo nadvse," zamomljala Tinkara ust je polnih z glasom, ki vzpodbujal Toneta je, da še kaj pove. Knežja gospodična z roko bila ga za ud začela stiskati je, drseti z njo pod njem, z ustnami svojimi vlažnimi ljubkovati mu trebuh razgaljeni, božal jo laseh je mehki on po.
"Presneta reč se pretekli torek bila dogodila je tamkaj," nadaljeval je kosauzar, z rokama začel si snemati zgornjo telesno opravo, hlače bila že Tinkara poskrbela je za, ležale vnemar so na tleh izbe.
"Sparuna inu Taljub, bila sta si v lase skočila, bile so pesti zapele kar glasno zelo, pretepu kakor se zagre bili smo tam priča kosauzarji."
"Kaj pa bil vzrok njuni je borbi?" priliznjeno povprašala Tinkara je, nadaljevala z delom svojim ustnim, bila mu sedaj je konico najobčutljivejšo njega mesa z jezičkom mesnatim lizala slineče.
"Morem ti tega jaz pravzaprav razodeti ne," bil je nekolikanj pomišljal, preden odgovoril je on.
"Ah, daj povej," pogledala ga proseče hčerka je knežja od spodaj klečeča z očmi svojimi velikimi, še bolj izdatno ga v usta svoja mehka vzela. Hudika, mar vse mora iz njega scuzati, da kaj izve?
"No, taka je ta stvar," dejal naposled Tone je, po laseh rumeno oranžnih jo pogladil mehko. "Med kosauzarji v zadnjem času govori se veliko o tem, kdo bil primeren za naslednika Hodoša bi; ta poveljnik vrhovni, kosobrin kosauzarjev je, le knezu karantanskemu odgovarja on, vsi drugi so pod njim po moči inu oblasti."
"Zakaj pričkali bi se o tem, kdo naslednik bode?" dejala Tinkara je, "Saj Hodoš še živ je, ne?"
"Da. Za zdaj."
"Kaj k uporu zoper Hodoša, poveljnika vrhovnega se pripravlja?" vprašala Tinkara je, za hip mu nehala vleči.
"O tem bila ti nisi od mene izvedela," dejal svareče Tone je, na mizo jo posadil, razprla brezsramno Tinkara je stegna mlada. Obleko lahno bil ji že zbezal skoraj s telesa je, sedaj s prsti kosauzar bil ji po notranjosti stegen polnih je drsel, bližal se bokov stičišču vlažnem. Trebušček lepo oblikovani majhni bil ji pogladil je, popek zaokrožil, drsel ji po telesu je nižje, mehkem inu lepo oblikovanem.
Pogladil z blazinicami prstov nje meso je mehko rudeče, poigral se z njo malo, mokroto vabečo nje otipaval, v njeno špranjco volnjo zašel, povrtal po nje notranjosti vlažni; glasno bila zahropla je ob tem ona, zapredla v strasti, vsi čuti bili so se ji izostrili, bila v trenutku je uživnem.
"Nekateri izmed močnejših inu tistih vplivnejših kosauzarjev na misel tako so prišli, da oblast prevzamejo v Velikovcu; jim sedanji kosobrin ni po volji kaki veliki, svojega izbranca želijo tam postaviti." To govorivši bil jo mencal je po ženskosti sočni, prsti bili vsepovsod v nje so mesu.
Potegnil z nje še zadnje kose obleke je, na mizo leseno zvrnil jo, mesnato klobaso med prsi njene ji mlade zatlačil, drgnil se obnje v užitek velikanski, nje grudi polne inu voljne bil rokama je zgrabil z, jih gnetel, stiskal okoli uda svojega, sopel ob tem glasno zelo, vzdihovala takisto Tinkara je strastno.
Zanimivo zelo, si mislila Tinkara tiho je, medtem ko hlodovina mesnata bila po nje oznojenem ino golem telesu drsela je, čutila toploto njegovega uda je, kako zliva v eno se nje telesa vročino strasti z, da kosauzarji medseboj za oblast se borijo, vedela o tem ona ni ničesar, novica nova to bila je, uporabna zagotovo. Ako pravilno z nje vedenjem ravna. Četudi bili so kosauzarji podložni oblasti kneza deželnega, pa po oblasti njih želja manjša bila ni nikakor.
"Taljub," posmrknil Tone je, na trebuh jo preobrnil, zarinil vanjo od zadaj se, grobo vanjo začel je nabijati; tako bilo ji všeč je vedno. "Ta huda bolha je, če sem bil kdaj videl kakšno. Srečati v temni noči na samem želel bi si ga ne."
"Tudi ti prav slab nisi," odvrnila mu Tinkara je, čutila pri vbodu vsakem njega telesa močnega inu mladega mišice napete, ki obnjo zadevale so. Pozabila zakleniti vrata vhodna v izbo svojo je, lahko vsak čas kdo prišel bi, na mizi ju našel. Četudi skrivnost bila kaka velika ni, da s Tonetom se mečkata rada, vedeli še za to niso otec Valuk; nameravala jim sama Tinkara tega ni razkriti, bil pod streho butnil bi, tako hudo razjezil se zagotovo, akoravno o tem kaj izvedel bi. Misel na zasačenje pak le še dodatno jo je vzburjala. Nekaj mokrega bilo ji kapnilo je na sredino hrbta usločenega, napetega, ljubimcu njenemu bilo iz ust kanilo je, slina padla na nje telo razgreto.
"Zame edini ti si, Tone Ljubim te zelo močno." Še njej sami se zdele so te besede zlagane, prazne; se sama sebi zdela je pokvarjena.
Prepustila se nato nasladi je, umaknila razmišljanja o oblasti inu spletkah, veselje trenutno najpomembnejše našla v Toneta telesu. Na mizi zleknjenega kosauzarja ona je zajahala, nasajena na njem oprla z rokama se nazaj na lesene deske pohištva tega, glavo nazaj vrgla, v strasti veliki inu vroči stokala glasno. Ju sonce skozi okno obsijalo je, telesi goli osvetlila, ura v vasi bližnji poldne naznanila je, bitje gromko za nekaj časa mešalo se z nju glasovi, vzdihi je.



Dnevi bili so dolgi ti poletni, vlekli so počasi se, en dan, četudi sončen inu jasen, topel dokaj zelo, bil enak je večnosti, novega se godilo ni veliko kaj, starega pak Tinkara bil že je vajena, razvajena.
Sicer bili gosti so vsak dan na Grad Krnski prihajali, od blizu inu daleč njih poti vodile potne so, pak v njih našla knežja hči kaj zanimivega nikakor ni. V zadnjem času na dvoru kneza nemalo se kosezov je mudilo, bili to velmožje so z zahoda, tamkaj bila meja je z Slovanom sosedi, Ganobani, prišli ti kosezi so po klicu kneza Valuka III, nje otca znanega, na grad poročat o stvareh, ki tamkaj se godijo, kot bili Tinkari otec so izjasnili pred dnevi, nekaj njemu neznanega se naj tamkaj bi godilo, bilo zav- oljo tega pomembno za državo karantansko je, da stvari razjasnijo se, inu da ve se dobro kaj inu kako je. Napoučeni o stvareh takih želeli otec biti niso.
Medtem ko bili so otec Valuk z gosti daljnimi odličnimi se pri pogovorih mudili, to bil način nov je kneza, kako deželo vodi, presenetilo to nemalo je mlado knežjo hči, vajena bila očeta takega ona ni, odločnega, pripravljnega, da deželo inu delovanje v njej v roke vzame ostro, čas si krajšala je na dvo- ru svoj Tinkara dolgi z igro inu plesom, s spletičnami svojimi zbranimi po okolici dvora Krnskega se podila je. Noči pak si nemalokrat popestrila z obiski Toneta je, kosauzarja tega močnega, ki za varn- ost na dvor knežjem bil skrbel je vestno. Dočim paziti morala sta, da prevečim se ljudem kazala nista inu tako v zobe dajala, srečanja njuna bila vseeno so pogosta.
Ko takole bila se po travi mehki raztegovala na ležišču svojem natlehnem je Tinkara, sonca žarkom toplim inu svetlim nastavljala miže se, čutila lahko je toploto njih žgočo skozi tkanino obleke svoje lahne, v vetru rahlem bili so ji lasje dolgi plapolali narahlo, imela sedaj še vedno jih na svetlorumeno pobarvane je, prameni nekateri imeli so barvo nje naravno, svetlo oranžno, ponekod rjavo, ptic okoli- ških raznovrstnih petje pomladno poslušala, namalo bila je njih imen poznala, iz vrste njih čivkanja lahko bila knežja hči izvedela vrsto je, lahko le vesela bila je, položaj tak njen v deželi je karantanski inu zastran njega njej mnogo veliko početi potrebno ravno ni. Saj bile občasno ure so učne inu napor- ne z učitelji njenimi bile, pak ko mimo to nadležno govorjenje žrecov bilo je, spet lahko on prepusti- la se igri brezskrbni, zabavi mladostni je.
Bil gozdiček prijeten ta kraj je zares, v bližini gradu Krnskega, koder bila se Tinkara dneve mnoge zadrževala v spremstvu spletičen premnogih je, bile krščenice le-te so večinoma, pak dekle domače narave taskisto, slovanske krvi. Mladenke lahno odete sedaj bile malo kraj nje kolo plesale so, ples stari, običaj inu šega navada to bila je prastara, iz pradomovine Slovanov sem pripeljana, ob mnogih priložnostih se ljudstvo slovensko v kolu zavrtelo je, zabavo inu veselje takisto nemalokrat za.
Ležala Tinkara v travi sedaj je mehki, bila popred z njimi v kolu se vrtela je hrupno, prepevala dru- žno dekleta pesem domačo so, v ritmu nje vrtele v krogu se v vrtu cvetočem. Med ljudmi bilo od ne- kdaj je znano, da ne le ljudje znajo dobro plesati, tako veselje inu ostala čustva svoja družno vsem pokazati, zakajti plesalo ob poroki, rojstvu inu smrti se je takisto, prisoten bil ples v vseh koncih živ- ljenja slovenskega je, takisto vilini, rod slokih inu visokih teh bitij skrivnostnih, ki zase, bolj vstran držala so zadnje se čase, bili so pri tem nenadrekljivi, poznali nemara načino še več plesa in petja, hr- anili pak znanje le-to skrito so smrtnikom, kateri ljudje tudi so bili, zase držali sebično ga. Znalo se pak primeriti menda je, tako govorilo se med ljudmi o tem je poučenih, da vsake toliko časa kakemu človeku uspe prikrasti na kraj vilinov plesišča se, skrivaj jih opazovati delu tem veselem takisto. A če bili vilini takega človeka izvohali v bližini svoji so, povabili so ga medse, lahko bil je plesal z njimi. Pak nikoli več lahko se vrnil v rodni dom je svoj, kar videl sam je, bil zadržal zase je, odpeljali so vi- lini nesrečnika s seboj, v dom vilinov v gosti hosti. Tako bilo rečeno je o vilinskih kolih.
Na prtiču zraven nje bila pogača slastna ajdova mesto je imala, za malico dopoldansko Tinkara jo imela je, zraven pitje za imela kozico mleka kislega je, oboje bilo dobro je dokaj zelo. Obe živili do-bri, ajdovo pecivo inu mleko izvirali iz dvornega zemljišča so, dekle inu hlapci, krščeniki za to skrb- eli so, na polju inu hlevu delali v pridno, za dobro kneza inu njega rodbine skrbeli so. Vse kar imeli so na dvoru knežjem bilo pridelano je v njega posesti, nič bilo ni odvzeto ljudem po deželi slovenski.
Dasiravno bil se vsake toliko bila časa pojezda je godila, to šteti moglo za davke inu tlako ni, le knez inu kosezi po krajih njim bližnjih obiske so vršili, z ljudmi tamkajšnjimi, bivalci s emenili, povsod kaj malega dobili za potrebe svoje delovanja. Čisto drugačna pak bila stvar se v državah zahodnih je dogajala; tamkaj zemljiški oblastniki, velmožje močni od podložnih kmetov vseskozi nekaj so zahte- vali v dajatev, od njih s silo, če drugače šlo ni, zahtevali pomoč na zemljiških so gospostvih, tlaka to bila je huda, breme neljubo za človeka. Menila Tinkara je na to, da bolje urejeno pri Slovenih je, tukaj ljudje svobodni so, dajatev prosti, svojega življenja gospodarji.
Tedajci pritekle deklice so, spletične mlade grajske, zadihane od plesa, krog Tinkare se posedle one so, tleh po mehkih. Bile smejale se inu šalile medseboj se, dovtipe si pripovedovale, z knežjo hčerko mnogo si misli inu dogodkov zanimivih izmenjale. Pogače inu mleka kislega bilo dovolj za vse je, zakajti dekliči jedli prav veliko niso, lahko razdelila si dekleta so si hrano vso, pa niktera bile lačna potlej ni.
[alili so mladenke zbrane so med seboj, zgode zanimive z dvora Krnskega inu njega okolice, šrše inu tiste, ki bolj oddaljena je takisto, pripovedovale si, hihitale se med seboj, borile takenako za nak- lonjenost pri knežji gospodični se, katera bila mlada Tinkara je. Pripovedovala je ena njih izmed sed- aj, rjavolaska prijetna, po rasti nižja od gospice visoke, pak po polnosti ravna, parna jim, štoriji to za- nimivo, katero bila nekod bila je izvedela, govorila sedaj jo zbranim dekletom, tako bile stvari vse so med ljudstvom slovanskim izvedele, delile ustno se.
"Na kraju nekem oddaljenem od tod pak v deželi naši slavni, ki Karantanija se kliče, imenoval se kraj ta Navrig je, bil v časih prejšnjih domoval nek kmet je, ki pastir po zanimanju svojem bil je, ov- ce inu koze na planini tamkajšnji pasel inu pazil, tak bil njega je poklic življnjski. Primerilo pak se nekoč mu je, da začopatil na travniku čateža nekega je, beštija kozja bila mu kanila ovco je odvzeti, žival belovolno to, katerih od paše je živel pastir. Ujezilo bilo je poskušano dejanje zatorej planšarja ino bil je pošteno prijel tatu, ki ovce se hotel njegove je polastiti. Čatež ujeti bil mu obljubil je, da za njegovo žredo bode nikoli pogledal več, njegove bravi da bodejo varne tatinskimi rokami pred, ako pusti na prostost ga. Bil takega predloga pastir sprejel ni, zahteval še več kaj od njega. Bil tako je čatež pomišljal inu predlagal mu, da izpolni mu željo katerokoli izrečeno, če seveda bode v njega moči izpolnitev le-te. Izbral ino povedal je tako planšar ovčji, da za ženo rad vilinsko imel bi, lepo tako inu prijazno, kakor nihče še ime je ni."
"Mar ne bi vsak mladec tega hotel, " bila je krščenica zavzdihnila, drugo ob sebi dregnila. "Le na to mislijo, kako bili bi se z vilinko povaljali v travi."
"Saj pravim," povzela druga je. "Kakor da ženske človeške jim dovolj nismo. Izbirajo mladeniči ra- je od tistih, ki vrste druge so. Mar bi vsaka vrsta s svojo se družila inu parila. Ne pa takole, da šment- ane vilinke nam može kradejo, v hosto vodijo." Bila je robidnico zrelo v usta vzela, takisto druge bile so prikimavale na tako mišljenje.
"Pa ravno vilinke," dejala Tinkara je, strinjala se z drugimi v tem, kar vilink se tiče. Razmišljala je ona o njih le kot vilinkah, ženskah, zakajti moških vilinov bilo prav malo veliko bilo v deželah teh slovanskih številčno bilo mnogo več vilinke je kakor vilinov. Verjetno zato tudi bile so deklice vilin- ske nemalokrat družile se z ljudmi, tamkaj ženine svoje iskala, med vrsto svojo bile izbire velike pre- velike ni, celotna vrsta bila v teh krajih je maloštevilčna, presegali jih ljudje so stoterno najmanj, tak- isto čateži bili so njim številčno rpemočni inu ajdi skorajda takeanko. "Teh važičev gozdnih inu njih običajev, nazorov baš čudnih dovolj mi je. Kratkomalo vilini ti mislijo, da boljši od ljudi so v vsem, za barbare nepriljudne inu neučene nas imajo. Vedomec jim hudo reč storil!"
"Nikarte takih besed," poskočila sede je spletična zraven sedna mlada, preden zmogla si časa za pr- emislek je vzeti. "Delo njega deliš, ako ime njegovo ispregovoriš." Tako glede Vedomca, zloduha tega sovražnega ljudem živim vsem, med ljudmi veljala rečenica stalna je, modrost kmečka baš res.
Nasprotovanja spletičen trpela Tinkara ni rada baš, soljenja pameti pak še manj, zatorej kojci bila je eno močno bila jezikavki okoli ušes pripeljala. Kaj mislila si je, mrha, da takole knežji gospodični govori, kaj spodobi se inu kaj ne.
"S takim jezikanjem bodeš jezik še izgubila, brisača mala," zasikala je mladenki spremni. Ta držala se sedaj za lice je udarjeno, pordelo, solze zadrževala v očeh mokrih. Bila jo Tinkara udarila je jako močno. Prenesla ni, da solili so ji pamet tisti, ki ravni ali celo podložni so ji bili. Le tisti, katerim to priznavala je, nasvete inu nauke so ji delili, teh bilo je po številu malo.
Obrnila se Tinkara je k spletični tisti drugi, katera bila je zgodbo o planšarju inu čatežu tatinksemu pripovedovala. "Dovolj besedenja o tem. S pripovedovanjem svojim nadaljuj." pomignila je z roko.
Uslužno pokimala krščenica je, nadaljevala s pripovedovanjem svojim. Prej klofnena deklina bila za lice se še vedno je držala, pak prisluhnila je ona zgodbi takisto.
"Tako bila sta se oba zmenila inu sogovor tak storila, da čatež bode v povračilo inu za svobodo sv- ojo planšarju mladenko vilinsko priskrbel. Poznal naj bi on namreč kraj, kjer deklina vrte te naj bi o časih prihajala, ob vodi potoka česala dolge lase si svoje. Odšel tako je čatež tja v gozd, hosto baš ze- leno inu gosto. Oprezal v zavetju varnem je, dokler bila vilinka do potoka ni prišla. Zaskočil jo v tre- nutku brezskrbnosti je njene, ugrabil gozda iz, odpeljal s seboj. Premislil si pak on na poti do pastirja ovčjega je, odločil se kozar je, da za sebe vilinsko deklico bode on zadržal, k pastirju jo nameraval je peljati ni, sam pa seaj bil tako ali tako že prost je bil." Po zbranih je dečva pripovedna pogledala, že vse sledijo. Ena bila drugi je lase dolge česala, tretja spet bila je skorjico peciva v ustih žulila.
"Mislil že čatež je, da srečno bilo se vse zanj je isteklo, ko srečal na pol poti do svoje vasi je planš- arja taistega, ki bil mu je vilinko za ženo obljubil. Prepir bil se med njima je vnel inu par besed še te- žjih je padlo takisto, pak bilo udarcev nekaj težkih po čatežu je priletelo, pastir bil pokazal mu je, da z njim šale ni inu prevarati on pusti se nikomur ne. Za mero polno bil je še kamen zoper rogonosca zagnal, zadel ga ni sicer, prestrašil pak dobro, odnesel čatež kopita je. Bila vilinka je pastirju mlademu se pošteno zahvalila, ker bil jo je rešil iz rok kozarja kradljivega, bila sta nazadnje skupaj ostala, žena bila mu vilinka je ta postala."
"Iiiii, kako lep zaključek," bila je ena izmed spletičen dejala, pogledala Tinkari proti, da slučajno kaj to narobe ona ni rekla, padlo ji bi verjetno okoli ušes kaj če tako bi bilo. Pak Tinkara bila za to kaj veliko menila se ni,druge stvari so glavi ji mladi rojile, medtem ko napol bila je zgodbo to ljudsko o čatežu inu vilinki, pastirju takisto poslušala. Zgodb mnogo imelo za svojo sredico ljubezen med dvema je, tako bila si zamišljala Tinkara je, inu sedaj o zvezi svoji s Tonetom bila razmišljala. Na jasnem bila si čisto dobro ni, koliko rada ima ga ona inu koliko le za zabavo pri sebi drži ga. Želela Tinkara si je, tako kot vedela, da druge spletične, krščenice prisotne, nemalokrat bila je z njimi o stvareh takih inu tisih, ki sorodne so, govorila, s kom drugim pač bi, sedaj ko mati bili so odsotni, spoznati mladeniča pravega, tistega s katerim bila zares bila ona bi srečna, počutila varno ob njem se inu ljub- ljeno. Spoznala do sedaj, tako se dozdevalo ji je, še ni.
"Pojdimo loviti se sedaj," dahnila še zasopla od prejšnjega norenja po naravi ena deklina je, sosedo za roko potegnila. "V gozdičku mnogo krajev je, koder lahko se skrijemo, nato odkrivamo ena drugo, zanimivo bode inu veselo, se mi zdi."
Druge so bile spletične pritegnile njenemu predlogu, Tinkara takisto bila za njimi se v zelenju bujnem je izgubila.

Po nekem času bila Tinkara upehana na kraj prejšnji je prišla, koder ostanki malice bili so prazni, oblačil nekaj vrhnjih inu raznobarvnih, ki dekleta so odvrgla jih razsebe, saj bil vroč je dan, prosto so po trati sveži bila ležala.
Sopla ona je glasno, globoko dihala, pot bil se ji na obrazu mladem je nabiral, kapljice mokre baš svetlikave, lovile so brez kraja one so po gozdu, skrivale ena drugo pred se takisto, zabavno bilo to zelo je, kar malo s eje ona utrudila ob tem.
"Glej, koga vidim," oglasil se glas je od nje bližine, Mengeš bil prihajal je njen naproti. "Koseska gospodična naj zdravstvujejo obilno."
"Kaj hočeš tukaj, bes te plental?" vprašala ga Tinkara je, bliže stopila, za njo počasi so iz hoste postave mladenk so izvijale, smeje se bližale, šalile med seboj se.
"Bil me njih otec spoštovani je poslal, mhm-" začel je Mengeš, v kapučno cunjo kakor vedno težak napravljni, oglavnica bila mu raz glave je visela, lasje so njega rusasti se videli.
"Kam bil zijal si, navb?!" zalajala je Tinkara, ko bil Mengeš odgovoril do konca ni, pak le v njo bo- lčal. V tem spazila ona je, da pri igri razposajeni obleka se ji nekolikanj je razmaknila inu raztegnila, toplo meso njeno, polno inu mehko, bilo spod tkanine nežne je brstelo, ogled lep vsem bilo na. Krep- ko mu okoli ušes je pripeljala, ko bedak nadležni še kar ni hotel od nje oči odmakniti. "Vedomec te v temni kraj odpeljal, prismoda!"
"Nikarte se takisto naj gospodična ne jezijo," bil dejal spoštljivo skoraj preveč je Mengeš, z roko drgnil si udarjeno lice, dočim bila Tinkara mlada inu nežna je, znala vseeno je pošteno udariti. "Bil le po naročilu otca njihovega sem prišel sem. Valuk III velecenjeni po deželi vsej, ta želi jih videti."
"Kaj otec želijo spet?" vprašala naveličano je Tinkara, z rokama si obleko naravnala, tkanino lane- no svetlo z modrimi dodatki pogladila. "Reci jim, da popoldne, ob kosilu bodem k njim prišla."
"Niso dobro me očitno razumeli, gospodična," nasmejal se je Mengeš. "Bili so knez veliki jasno mi izrazili, da prihod njih knežje hčerke začelen takojšen je. Glede tega bili so kratki inu jedrnati."
"No, prav," zavila z očmi je Tinkara, po spletičnah mladih svojih okoli pogledala. "bodem pa jaz zdaj k njim bila odšla. Bode tako bolje?" Pokimal Mengeš je na to.