LOS ANGELES Bil je veličasten dan, božično jutro, ko smo ubili zadnjega angela.
Po mnogih letih razvoja in napredka smo jim ljudje postali enaki po moči, parni po sposobnostih in enakovredni v potencialu. A naš ponos je zahteval več kot le to. Kot vedno in povsod nismo mogli sprejeti, da nam je kdo podoben, enakopraven. In smo jih pobili. Umorili. Ta svetla in dobrosrčna bitja, ki niso poznala nesreče, ne hudega, ne sovraštva, živela v miru, sožitju in slogi med seboj in z nami. Ljudem to ni bilo dovolj.
Se še spominjaš, ko sem te takrat ogovoril? Prav na tem mestu sva takrat stala, oba od svetlega meseca obsijana. Ali si angel? sem te takrat vprašal in v svoji mladostni, kdo bi nemara rekel naivni, zagnanosti mislil povsem resno. Neumestno vprašanje in beden poskus navezave stika zagotovo, ne bi ti zameril, če bi me takrat le ignorirala, še kako zajedljivo pripombo nadala povrhu. A si le sramežljivo povesila svoje velike rjave oči, nekolikanj zardelih lic nato z milim pogledom našla moje.
Kdo bi poprej verjel, da angeli resnično obstajajo, živijo med nami, bedijo nad našimi deli in hotenji, nas usmerjajo v življenju in varujejo pred vsako nesrečo? Ob tolikšni nesrečah in vojnah, svetovnih katastrofah ni bilo težko odmahniti z roko in zavrniti vsakršno pomisel glede njih. Če bog dopušča vse to gorje in ne poseže vmes, zakaj bi le verovali v nekakšne nižje sile, ki delujejo v njegovem imenu?
Nekateri so v svojih pravljicah in pripovedkah pripovedovali, da živijo angeli na Mesecu, nežna in razumevajoča bitja, zaprta v svojem belem, mirnem svetu, odmaknjena od ljudi. Pa so bili ves čas med nami, povsem blizu.
Takrat sva sedela na klopici, objeta in tako blizu, uživala v družbi eden drugega in delala načrte za skupno prihodnjost. Zagotovo je sam Mesec jokal, ko si odšla na Zemljo, sem takrat pripomnil v šali, saj so tako izgubili svojega najlepšega angela. Le nasmehnila si se na to in kasneje, ko sva se ljubila v travi pod mesečino, zajokala od sreče. S poljubom sem ti obrisal lica in utrnil solze, saj nisem mogel trpeti, da bi moj angel jokal.
In ko sem v tisti hudi nesreči bil skoraj ob nogo, si sedela ob meni, z mehko roko in svojim nežnim smehljajem nudila upanje in oporo v težkem trenutku. Bil sem potolažan in srečen obenem, kako bi tudi ne bil, saj je bil moj angel varuh ob meni.
A človeštvo je v svojem nenehnem stremenju po nečem boljšem in večjem preraslo okove in plašnice, ki so jim jih nadeli zmikljivi angeli, vsaj tako so nam govorili svetovni voditelji, in sveta naloga vsega človeštva je bila, da se dokončno zoperstavi grožnji in nevarnosti za prihodnji razvoj sveta, katero so predstavljali angeli.
Biotehnologija nam je razširila obzorja in zavest, spregledali smo in videli, da na svetu nismo sami. Videli smo angele. Bili so vsepovsod. Do nedavnega absurdne prerokbe so zadobile sporočilno vrednost in postale malodane enakovredne zakonom, državni voditelji pa so skoraj tekmovali, kdo bo izdal in potrdil boljši zakon, ki bi zatrl angele.
Najina zadnja skupna noč, kako bi jo lahko pozabil? V poltemi si sedela na robu postelje in me gledala s tistimi s svojimi globokimi in toplimi očmi, ki niso poznale hudobije. Razpleteni lasje so ti pokrivali male prsi, ki so narahlo vztrepetale, ko sem prisedel zraven tebe, preproste deklice, a hkrati tako veličastne. Skupaj sva objeta v tišini počakala zoro.
Boj je bil neenak, zakaj kakor so bili angeli po svoji božanski naravi veličastni in močni, se vseeno niso mogli kosati z vojaškimi silami nas ljudi, ki so bile poslane na lov širom sveta, opremljene z najboljšo tehnologijo in ledeno mržnjo. Niso poznali oziroma razumeli sovraštva zoper njih, niso bili pripravljeni na odpor zoper svoje nekdanje varovance.
Bil sem poleg, ko so ujeli zadnjega angela.
Stal sem med množico, ki se je zbrala na centralnem trgu, ko so jo privedli, še zadnjo preostalo iz njihovih vrst, jo kot boječo žival prisilili v vdajo in pokorščino, jo rastavili vsem na ogled.
Na glavni trg sta jo privedla svetovna vojaka, jo osorno odrivala pred seboj. Razmršenih dolgih las in okrvavljenega krila je šepala naprej, se sem in tja ustavila ter bolčala v prazno predse, dokler je vojaka nista sunila naprej. Sredi z močnimi reflektorji osvetljenega trga je počival dvignjen piedestal, nanj so zrinili prestrašeno revico, jo pustili samo sredi hreščeče množice.
Belo obleko je imela okrvavljeno na več mestih in raztrgano prav tako, dolgi lasje so ji razmršeni padali po krhkem telesu. In kljub temu je delovala veličastno tam sredi vzburjene drhali, ki se je enoumno drla le eno željo: njeno smrt.
In glej, kakor da ne bi bilo nikogar drugega takrat zate na svetu, si pogledala točno vame, me poiskala v množici. Nešteti ogromni zasloni so neposredno prenašali dogajanje, a tudi brez njih sem povsem jasno videl tvoje obličje, bledi in nežni obraz, ki je vedno premogel le prisrčen nasmeh in besedo prijazne podpore. Pošastno milo si se mi nasmehnila, potočila eno samo solzo.
Kdo bi si mislil, da bo zadnji angel umrl zaradi strtega srca.
Ni bilo šuma, niti najmanjšega zvoka, ko si padla.
Pregnali smo jih s sveta, pobili angele, vse do zadnjega, ogrizli njihova telesa in zlomili njihova krila, njihova ožgana trupla so zlomljena padala z neba kot goreče snežinke.
Niso imeli mesta na Zemlji, vsaj ne skupaj z ljudmi, ki jih niso sprejeli in razumeli. Odšli so in nikogar ni, da bi jokal za njimi. Zemlja je očiščena in Mesec je prazen. Le še v sanjah obstajajo.
Morda smo z njihovim uničenjem pričakovali kakšno presenečenje, božansko darilo, razkritje zmikljive skrivnosti, ki bi spremenila naš pogled na stvari in obstoj, nas pretresla v dno duše. A ni bilo velikega razkritja, nikakršne skrivnosti. Ostali smo le mi sami.
Počivaj zdaj v miru, moj angel. In sladko sanjaj.
