Tuesday, June 17, 2014

TNA Slammiversary 2014

TNA Slammiversary 2014

http://en.wikipedia.org/wiki/Slammiversary_XII


card:

1 Sanada (c) defeated Manik, Tigre Uno, Crazzy Steve (with Rebel, Knux and The Freak), Eddie Edwards and Davey Richards Ladder match for the TNA X Division Championship 10:09
2 Bobby Lashley defeated Samoa Joe Singles match to determine the first challenger for the TNA World Heavyweight Championship match 09:17
3 Magnus (with Bram) defeated Willow (with Abyss) Singles match 10:10
4 Austin Aries defeated Kenny King Singles match to determine the second challenger for the TNA World Heavyweight Championship match 10:07
5 The Von Erichs (Marshall and Ross) (with Kevin Von Erich) defeated The BroMans (Jessie Godderz and DJ Z) by disqualification Tag team match 05:23
6 Angelina Love (c) (with Velvet Sky) defeated Gail Kim Singles match for the TNA Women's Knockout Championship 06:47
7 Ethan Carter III (with Rockstar Spud and Dixie Carter) defeated Bully Ray Texas Death match 17:15
8 Mr. Anderson defeated James Storm Singles match 05:22
9 Eric Young (c) defeated Bobby Lashley and Austin Aries Three-Way Steel Cage match for the TNA World Heavyweight Championship 12:18


Letos TNA še ni sproducirala slabega PPVja in tudi konkretni ni izjema; po zabavnosti jo sicer prekaša Joker's Wild 2, crossover z Wrestle-1 je imel daljše borbe, Sacrifice pa več gimmick matchev, a po zanimivosti, spotih in tudi spodobnem občinstvu je Slamniversary njihov letošnji najboljši PPV.

Velja izpostavitiodličen uvodni x-division obračun z lestvami, ki je vseboval lepo število brutalnih spotov, AA/King in main event so bili prav tako zelo gledljivi, Texas Deathmatch in ženski obračun sta bila uredu do končnic, ki so bile potrebne za nadaljevanje zgodbe. Mark out momenti so bili pri debiju Von Erichov, ki je vseboval kratko borbo in klasične spote vključno z Iron Clawom, ki je pobral najglasnejše odzive publike, Storm pa je bil spet maximum heel in dobro vključil člane lokalnega nogometnega kluba in zagotovil nekaj potrebne mainstream publicitete.




8/10 would mark again

Sunday, June 15, 2014

Edge of Tomorrow

Edge of Tomorrow
http://www.imdb.com/title/tt1631867

Oklepljene fit gospodične so zadnje čase očitno v modi kar se tiče znanstvenofantastičnih filmov, saj si pričujoči izdelek slednje izposodi iz Pacific Rim (a z manj zaspane epske patetike) in Elysiuma (kjer je šlo takorekoč za slovensko zdravstvo: teh movie) ter doda še hawt sklece iz Prometeja, medtem ko Tom Cruise odkruiza skorajda identično vlogo kot v Oblivionu, vključno z manjkom likov in cookiecutterskim koncem. Z Dreadom pa si deli očitno tudi flop po zaslužku.



Namedropanje lahko nadaljujem še s tem, da gre za film po japonski predlogi All You Need Is Kill, http://en.wikipedia.org/wiki/All_you_need_is_kill, v samem bistvu pa za zmes Starship Troopers in Source Code; oklepljeni grunti jurišajo na grdegrde vesoljce z dodatkom time loopa v slogu Svizčevega dne, no vsaj znanstvena razlaga slednjega je bolj razumljiva od Source Code oziroma fabula manj zakoplicirana od Looperja (ta film je očitno memory syphon, saj sem pozabil, da v njem igrata tako Bruce Williis kot tudi Emily Blunt).

Po vseh teh referencah v slogu Obliviona je kakopak očitno, da je originalnosti za poldrugi ništrc, a za razliko od lanskoletnega Obliviona to letos ne bo pomagalo. Sprva zanimiv timeloop ostane neizkoriščen in hitro nadomešča kakršnkoli razvoj likov ali smiselno zaporedje akcije, saj se vrstijo le hitre montaže istih prizorov in treninga, sama zgodba pa se ne premakne nikamor. Posledično trpi razvoj zgodbe in tempo v drugi polovici filma, manjko likov je očiten (dejansko je imel Oblivion le-teh več, čeprav je postapokaliptičen, kakor pa pričujoči, ki je le preapokaliptičen). Tom Cruise odigra svoj generični lik, Emily Blunt (tfh nonfat Jennifer Lawrence) sicer doda nekaj clasyy srboritosti, medtem ko Bill Paxton podoživi Aliens in podre rekord, od koliko različnih filmskih beštij je umrl njegov vsakokratni lik.



Dočim soundtrack in cgi mestoma spomnita na cgifest tipa Transformers/Battleship/Pacific Rim je 'fuck yeah, aamerikkka'-elementa razmeroma malo. Uvodni spopad bi lahko primerjal z izkrcanjem v Saving Private Ryan (ampak ga nea bom, ker referiram samo filme, ki sem jih gledal). Pretirane patetične epskosti ni, mestoma pade celo kakšen šegav prizor, a v drugi polovici močno trpi tempo, obstaja občlutek, da so določene dele zgodbe izrezali, konec pa prav tako ni takšen kot v predlogi. POnavljanje enih in istih spopadov za nabiranje exp in zapomnjenje vzorcev napada nasprotnikov referira na neštete klasične video igre, nato pa doda še spremljevalno vlogo escortiranja pomembno osebe in dungeon crawling, ki spet zabaše tempo. Obetajoče, a ne izkoriščeno.

Horse Lasagna/10