Sunday, September 22, 2013
Wednesday, September 18, 2013
Frankenstein's Army
Frankenstein's Army
http://www.imdb.com/title/tt1925435/
Medtem ko čakamo na Outpost 3: Rise of the Spetsnaz je čas za ogled še enega primerka eksploatacijskega podžanra, nazi zombijev, dasiravno bi v obravnavanem primeru lahko šlo tudi za commie eksploatacijo v stilu partizanskih filmov.
V ospredju je tokrat enota sovjetskih vojakov, ki uleti na okopirano območje in naleti na pošastne eksperimente dehtarja, ki po zgledu Frankensteina skupaj deva takšne ino drugačne zombibote; beštije tokrat niso klasični nazi zombiji, preprosti nemrtvi in/ali duhci, ki bi napadali živelj v čast Hitlerja, marveč privatna vojska zblojenega genija, katerega znanstvenih disertacij se želijo polastiti obe vojskujoči se strani.
Navkljub mizernemu proračunu so se ustvarjalci zelo potrudili in se odpovedali zanič cgi nakazam (kakršnim smo bili priča npr v R.I.P.D.), kar bi bila lažja pot v stilu mnogih syfy/asylum produktov, tako da so zombiji samosvoje pojave, steampunkovsko spojeni robotki, ki odkazujejo na Silent Hill. Počasno in okorno uletavajo iz vseh smeri, težka oklepi in wolverinovsko pripojena orožja pa karnažno opravijo z večino partizanov. Le-ti ne končajo zgolj v jami, marveč so ponucani tudi za naslednje frankensteinske produkte.
Found-footage gimmick sprva v okolju II. svetovne vojne deluje sicer nekolikanj čudno in okorno, a se z razvojem zgodbe počasi izkaže njen pravi namen, ki ni le komunistična propaganda, veliko pa doda k vzdušju. Začetek je malček počasen in sprva niti ne pričakujemo česa posebnega, ko pa uletijo prve absurdne nakaze se začne neprestana akcija, kjer se skupinica prebija hodnikih in rovih, dodaten klavstrofobični žmoht vsemu pa daje prvoosebni pogled skozi kamero vsakokratnega snemalca; kot da bi igrali Doom, em, Wolfenstein brez orožja. Potikanje po klavnici ob spremljavi klasične glasbe zna biti srhljivo tudi brez 'bu' elementov.
y, halo thar
Kdo bi lahko stal za neizrekljivostmi, se sprašujejo generični junacje na začetku, zagotovo grdigrdi Nemci, a resnica je, da so žrtve na obeh straneh, ponucana trupla prav tako, Rusi pa kažejo celo večjo vnemo po pridobitvi dohtarjevih skrivnosti. Končnica postreže sicer z nepotrebnim 'haha, ohwow' trenutkom, ko se skuša spojiti polovici možganov nazija in komunista, kar je nekje na ravni mechaHitlerja iz Nazis at the Center of the Earth (mockbusterja Iron Skya, ki pa premore originalno zgodbo, dobro mero torture porna in nekaj šodrastih cgi trenutkov).
Izvedba minimalne zgodbe je nadpovprečna, kostumografija pošastkov domiselna, v minus pa jim štejem da TallMan nakaza s posterja ni prisotna v večji količini.
Goodie Bag of Crap/10
http://www.imdb.com/title/tt1925435/
Medtem ko čakamo na Outpost 3: Rise of the Spetsnaz je čas za ogled še enega primerka eksploatacijskega podžanra, nazi zombijev, dasiravno bi v obravnavanem primeru lahko šlo tudi za commie eksploatacijo v stilu partizanskih filmov.
V ospredju je tokrat enota sovjetskih vojakov, ki uleti na okopirano območje in naleti na pošastne eksperimente dehtarja, ki po zgledu Frankensteina skupaj deva takšne ino drugačne zombibote; beštije tokrat niso klasični nazi zombiji, preprosti nemrtvi in/ali duhci, ki bi napadali živelj v čast Hitlerja, marveč privatna vojska zblojenega genija, katerega znanstvenih disertacij se želijo polastiti obe vojskujoči se strani.
Navkljub mizernemu proračunu so se ustvarjalci zelo potrudili in se odpovedali zanič cgi nakazam (kakršnim smo bili priča npr v R.I.P.D.), kar bi bila lažja pot v stilu mnogih syfy/asylum produktov, tako da so zombiji samosvoje pojave, steampunkovsko spojeni robotki, ki odkazujejo na Silent Hill. Počasno in okorno uletavajo iz vseh smeri, težka oklepi in wolverinovsko pripojena orožja pa karnažno opravijo z večino partizanov. Le-ti ne končajo zgolj v jami, marveč so ponucani tudi za naslednje frankensteinske produkte.
Found-footage gimmick sprva v okolju II. svetovne vojne deluje sicer nekolikanj čudno in okorno, a se z razvojem zgodbe počasi izkaže njen pravi namen, ki ni le komunistična propaganda, veliko pa doda k vzdušju. Začetek je malček počasen in sprva niti ne pričakujemo česa posebnega, ko pa uletijo prve absurdne nakaze se začne neprestana akcija, kjer se skupinica prebija hodnikih in rovih, dodaten klavstrofobični žmoht vsemu pa daje prvoosebni pogled skozi kamero vsakokratnega snemalca; kot da bi igrali Doom, em, Wolfenstein brez orožja. Potikanje po klavnici ob spremljavi klasične glasbe zna biti srhljivo tudi brez 'bu' elementov.
y, halo thar
Kdo bi lahko stal za neizrekljivostmi, se sprašujejo generični junacje na začetku, zagotovo grdigrdi Nemci, a resnica je, da so žrtve na obeh straneh, ponucana trupla prav tako, Rusi pa kažejo celo večjo vnemo po pridobitvi dohtarjevih skrivnosti. Končnica postreže sicer z nepotrebnim 'haha, ohwow' trenutkom, ko se skuša spojiti polovici možganov nazija in komunista, kar je nekje na ravni mechaHitlerja iz Nazis at the Center of the Earth (mockbusterja Iron Skya, ki pa premore originalno zgodbo, dobro mero torture porna in nekaj šodrastih cgi trenutkov).
Izvedba minimalne zgodbe je nadpovprečna, kostumografija pošastkov domiselna, v minus pa jim štejem da TallMan nakaza s posterja ni prisotna v večji količini.
Goodie Bag of Crap/10
Saturday, September 14, 2013
I Spit on your Grave 2
I Spit on your Grave 2
http://www.imdb.com/title/tt2537176/
YOU DON'T UNDERSTAND MODELING INDUSTRY
Spet smo ga fasali; odličen direct-to-video sequel, namreć, izpod rok istih, ki so poskrbeli že za uredu remake klasične staroste rape ino revenga eksploatacijskega podžanra. Zapohane rednecke tokrat zamenjajo izitrjenci iz vzhodnega bloka, ki furajo artfagish usluge za wanabe manekenke. Ena teh je tudi kjut natakarica v podobi Jemme Dallender (, ki btw malček spominja na Emilio Clarke, medtem ko je Sarah Butler iz enice nalikovala na mlajšo Bridget Regan iz Legend of the Seeker serije; mogoče pa imajo producenti določen fetiš, hmm), ki doživeto ino realistično odigra svojo vlogo, vključno s full frontalom ino histeričnim dretjem. To bi ji bilo lahko kakopak prihranjen, če bi jih na fotoshootingu pokazala.
White penis is shown. Never erect though.
THE REAP NEVER STOPS
Po prvem ogledu se mi je sicer zdelo, da ima tokrat film drugačno razmerje med 'rape' in 'revenge' scenami, a je ponovni ogled, v raziskovalne namene, kakopak, dal dokaj podobno sliko kot predhodnika;
rape revenge ratio
OG 20-50 1.40 min
1 40-50 1.44 min
2 20-50 1.43 min
Remake je z reap sceno čakal skoraj tričetrt ure, pri ostalih dveh pa jih faše že po dobrih dvajetih minutah, nekje na polovici filma pa se začnejo povračilni ukrepi; vsekakor so imeli tu filmarji boljši občutek za tempo in razporeditev prizorov, kot pa npr. pri Man of Steel, kjer bi lahko prvo uro izrezali, pa ne bi nihče ničesar pogrešal.
Neizrekljivosti se tako kar ne nehajo, saj pretepeno deklino zadrogirajo in prepeljejo v Bolgarijo, (lahko bi bilo sicer še huje in bi se zbudila v slOVENiji), jo nudijo lokalnemu tajkunu z električnim fetišem, nakar živo zakopljejo. V primerjavi s predhodnikoma je kar nekaj dela na strani zgodbopisca, da glavno junakinjo ohrani med živimi, saj se zloraba kar ne neha. Zato pa je maščevanje tolikanj slajše, dasiravno v določenih segmentih preveč nahitro izpeljano. Vpliva Saw franšize ni čutiti, dva silneža pak končata v scatoloških vodah; eden podleže od feseca okuženim ranam, drugi pa utopitvi v wc školjki; tretje jajc je kakopak prišparano za končni obračun. Medtem ko je prvi del brutalno realističen, pa v drugem delu deklina relativno lahko opravi s svojimi mučitelji, kar v kombinaciji z zadnjim prizorom napeljuje na pomisel, da je bilo krvavo maščevanje zgolj v njeni glavi.
Kakor nadaljevanje v kakovosti zaostajajo za prvenci (glej npr. Hostel), pa IsoYG2 nadgradi predhodnici, doda primerno mero surovosti, a ne preide v torture pron vode, igra vseh igralcev, pa je na zadovoljivi ravni.
Horse Lasagna/10
http://www.imdb.com/title/tt2537176/
YOU DON'T UNDERSTAND MODELING INDUSTRY
Spet smo ga fasali; odličen direct-to-video sequel, namreć, izpod rok istih, ki so poskrbeli že za uredu remake klasične staroste rape ino revenga eksploatacijskega podžanra. Zapohane rednecke tokrat zamenjajo izitrjenci iz vzhodnega bloka, ki furajo artfagish usluge za wanabe manekenke. Ena teh je tudi kjut natakarica v podobi Jemme Dallender (, ki btw malček spominja na Emilio Clarke, medtem ko je Sarah Butler iz enice nalikovala na mlajšo Bridget Regan iz Legend of the Seeker serije; mogoče pa imajo producenti določen fetiš, hmm), ki doživeto ino realistično odigra svojo vlogo, vključno s full frontalom ino histeričnim dretjem. To bi ji bilo lahko kakopak prihranjen, če bi jih na fotoshootingu pokazala.
White penis is shown. Never erect though.
THE REAP NEVER STOPS
Po prvem ogledu se mi je sicer zdelo, da ima tokrat film drugačno razmerje med 'rape' in 'revenge' scenami, a je ponovni ogled, v raziskovalne namene, kakopak, dal dokaj podobno sliko kot predhodnika;
rape revenge ratio
OG 20-50 1.40 min
1 40-50 1.44 min
2 20-50 1.43 min
Remake je z reap sceno čakal skoraj tričetrt ure, pri ostalih dveh pa jih faše že po dobrih dvajetih minutah, nekje na polovici filma pa se začnejo povračilni ukrepi; vsekakor so imeli tu filmarji boljši občutek za tempo in razporeditev prizorov, kot pa npr. pri Man of Steel, kjer bi lahko prvo uro izrezali, pa ne bi nihče ničesar pogrešal.
Neizrekljivosti se tako kar ne nehajo, saj pretepeno deklino zadrogirajo in prepeljejo v Bolgarijo, (lahko bi bilo sicer še huje in bi se zbudila v slOVENiji), jo nudijo lokalnemu tajkunu z električnim fetišem, nakar živo zakopljejo. V primerjavi s predhodnikoma je kar nekaj dela na strani zgodbopisca, da glavno junakinjo ohrani med živimi, saj se zloraba kar ne neha. Zato pa je maščevanje tolikanj slajše, dasiravno v določenih segmentih preveč nahitro izpeljano. Vpliva Saw franšize ni čutiti, dva silneža pak končata v scatoloških vodah; eden podleže od feseca okuženim ranam, drugi pa utopitvi v wc školjki; tretje jajc je kakopak prišparano za končni obračun. Medtem ko je prvi del brutalno realističen, pa v drugem delu deklina relativno lahko opravi s svojimi mučitelji, kar v kombinaciji z zadnjim prizorom napeljuje na pomisel, da je bilo krvavo maščevanje zgolj v njeni glavi.
Kakor nadaljevanje v kakovosti zaostajajo za prvenci (glej npr. Hostel), pa IsoYG2 nadgradi predhodnici, doda primerno mero surovosti, a ne preide v torture pron vode, igra vseh igralcev, pa je na zadovoljivi ravni.
Horse Lasagna/10
Monday, September 09, 2013
Sunday, September 08, 2013
SkyCraper
SkyCraper
http://www.imdb.com/title/tt0114467/
Nekaj časa sem se držal pravila, da gledam samo filme, kjer se glavna igralka sleče, nekaj mesecev je to delovalo, a me je to omejilo na eksploatacije iz 70ih, scifi/fantasy produkte 80ih in b-akcijade 90ih; predstavnik slednjih je tokratni Die Hard klon z ženskim glavnim likom v obilno zaobljeni podobi Anna Nicole Smith; pilotka potnišega helikoptarja vs dežurni teroristi.
Žal gre pri softcore 'igralkah' in playboyevih zajčicah ponavadi za primer 'worst of both worlds;' podpovrečene oziroma nične igralske sposobnosti, katerih višek je proto-duckface, poleg tega pa se niti ne razgalijo ne docela. Skyraper tako vsebuje vsaj dve neumestni in predolgi softcore sceni, očitno dodani za potrebe širšega ciljnega občinstva. TBH bi njena vloga bolj pasala kakšnemu povprečnemu b-avanturniku(tm)npr. Brianu Bosworthu ali Garyu Danielsu; mož policist uleti v akcijo po pol ure in dela družbo zgolj kot nepotrebni oproda.
dat ass
Zaplet rotira okoli skupine najemnikov, ki hoardajo elektronske elemente za satelitski sistem or smtnh; dejansko je njihov končni cilj megleno zastavljen, k temu pa doprida tudi chaotic evil glavni zlobec Fairfax (Charles M. Huber), ki narandom citira Shakespeara, po campfactorju dosega M.Bisona iz Street Fighterja, trola policiste in odsteljuje poslovne partnerje. Pribočniki so lep kolaž klišejev; od dolgolasega računalničarja, dekline z bazuko, jamajčana, bodibuilderjev do lookalika wrestler Stevia Richardsa in 1993 K-1 World Grand Prix Champa Branimirja Cikatića kot Zarkova.
Ker gre za direct-to-video izdelek, obiluje eksekucij talcev, headshotov, prizorov okusno razgaljene zgoraj omenjene zaobljenke (žal igralsko netalantirane), eksplozije ne izostanejo, kakor tudi ne zajetno število padcev z višine; nenazadnje se le vse dogaja v nebotičniku. Sirasta akcija takorekoč sama drži pokonci cel film, svoje dodat tudi Fairfax, razočara edino končni obračun na vrhu stavbe, kjer sem pričakoval klasičen zaključek s helikopterjem, kot veleva nenapisano pravilo filmskih akcij iz 90ih in streets of rage&co pretepačin.
Horse Lasagna/10
http://www.imdb.com/title/tt0114467/
Nekaj časa sem se držal pravila, da gledam samo filme, kjer se glavna igralka sleče, nekaj mesecev je to delovalo, a me je to omejilo na eksploatacije iz 70ih, scifi/fantasy produkte 80ih in b-akcijade 90ih; predstavnik slednjih je tokratni Die Hard klon z ženskim glavnim likom v obilno zaobljeni podobi Anna Nicole Smith; pilotka potnišega helikoptarja vs dežurni teroristi.
Žal gre pri softcore 'igralkah' in playboyevih zajčicah ponavadi za primer 'worst of both worlds;' podpovrečene oziroma nične igralske sposobnosti, katerih višek je proto-duckface, poleg tega pa se niti ne razgalijo ne docela. Skyraper tako vsebuje vsaj dve neumestni in predolgi softcore sceni, očitno dodani za potrebe širšega ciljnega občinstva. TBH bi njena vloga bolj pasala kakšnemu povprečnemu b-avanturniku(tm)npr. Brianu Bosworthu ali Garyu Danielsu; mož policist uleti v akcijo po pol ure in dela družbo zgolj kot nepotrebni oproda.
dat ass
Zaplet rotira okoli skupine najemnikov, ki hoardajo elektronske elemente za satelitski sistem or smtnh; dejansko je njihov končni cilj megleno zastavljen, k temu pa doprida tudi chaotic evil glavni zlobec Fairfax (Charles M. Huber), ki narandom citira Shakespeara, po campfactorju dosega M.Bisona iz Street Fighterja, trola policiste in odsteljuje poslovne partnerje. Pribočniki so lep kolaž klišejev; od dolgolasega računalničarja, dekline z bazuko, jamajčana, bodibuilderjev do lookalika wrestler Stevia Richardsa in 1993 K-1 World Grand Prix Champa Branimirja Cikatića kot Zarkova.
Ker gre za direct-to-video izdelek, obiluje eksekucij talcev, headshotov, prizorov okusno razgaljene zgoraj omenjene zaobljenke (žal igralsko netalantirane), eksplozije ne izostanejo, kakor tudi ne zajetno število padcev z višine; nenazadnje se le vse dogaja v nebotičniku. Sirasta akcija takorekoč sama drži pokonci cel film, svoje dodat tudi Fairfax, razočara edino končni obračun na vrhu stavbe, kjer sem pričakoval klasičen zaključek s helikopterjem, kot veleva nenapisano pravilo filmskih akcij iz 90ih in streets of rage&co pretepačin.
Horse Lasagna/10
Saturday, September 07, 2013
Modeli demokracije
Oni dan sem na starih disketah med drugim našel pričujočo seminarsko na temo modelov demokracije.
Wednesday, September 04, 2013
Europa Report
Europa Report
http://www.imdb.com/title/tt2051879/
ALL THESE WORLDS
ARE YOURS EXCEPT
EUROPA
ATTEMPT NO
LANDING THERE
Nekoč je človeštvo potovalo na Luno, imelo vesoljski raketoplan in nadzvočno potniško letalo; vse to je zdaj le še nostalgična ostalina prejšnjega tisočletja (tudi dinozavri so bili dojemani kot orjaški plazilci plenilci in neoperjeni mrhovinarji), dandanes pa je za iluzijo demokracije in tiranijo manjšine pretententski mir dosežen na
račun svobode, edini 'napredek' pa je na področju IT. Jokat sn se začel.
Pravi tehnološki, še posebno vesoljski, napredek je spet v rokah zasebnikov, kar je tudi počelo konkretnega neodvisnega filma, kjer zasebno financirana odprava odleti na Jupitrovo luno Evropo, med potjo izgubi zvezo z Zemljo, se spoprijema z različnimi tehničnimi težavami in išče morebitne znake življenja, kar je vzeto naravnost iz 2010: Odiseja 2, žal pa za razliko od sodobnic, kot so Moon in Oblivion, ne doda svojih izvirnih elementov.
Zgodba oziroma manjko le-te je podana slogu kvazi-dokumentarca, kjer se izseki statičnih posnetkov iz vesoljkega plovila dopolnjujejo z izjavami znanstvenikov, vodij projekta in tudi eno izmed članic odprave, kar daje v kombinaciji z časovno pomešanimi in nepovezanimi prizori, napačno pričakovanje, da je odprava preživela.
Found footage je tako bolj ali manj uporabljan za prikrivanje manjka zgodbe in povezanega plota, a se politično korektno sestavljana ekipa astronavtov (od igralcev je še najbolj znan Sharlto Copley) vsaj ne izgubi v BigBrother drami tipa Defying Gravity; nekolikanj sem sicer pričakoval, da se bo enemu poškodovanemu članu utrgalo v slog tretjega razdelka Sunshine, a nam je to prihranjeno. Glavne težave vesoljskih raziskovalcev so tako predvsem tehnične narave, v kombinaciji z kvazi arhivskimi posnetki pa vse skupaj izpade zelo dolgočasno in, hja, realistično. Za bonus je pridodano še nekaj alienskega življa, a česa podobnega onemu iz Appolo 18 ni za pričakovati.
Kar se tiče scifi filmov preferiram semi-realistične izdelke naprav čistim space operam in blockbusterskim podrom, tako da je pričujoči izdelek vsekakor vreden ogleda, četudi hard science (,ki je bila nekoč del vsakdana, danes pa je žal spet področje znanstvene fantazije) zna koga tudi uspavati, a vseeno ni tako dolgočasno kot na primer fanfinanciran Pioneer One ali pretenciozni Love.
Hippo Entrails/10
http://www.imdb.com/title/tt2051879/
ALL THESE WORLDS
ARE YOURS EXCEPT
EUROPA
ATTEMPT NO
LANDING THERE
Nekoč je človeštvo potovalo na Luno, imelo vesoljski raketoplan in nadzvočno potniško letalo; vse to je zdaj le še nostalgična ostalina prejšnjega tisočletja (tudi dinozavri so bili dojemani kot orjaški plazilci plenilci in neoperjeni mrhovinarji), dandanes pa je za iluzijo demokracije in tiranijo manjšine pretententski mir dosežen na
račun svobode, edini 'napredek' pa je na področju IT. Jokat sn se začel.
Pravi tehnološki, še posebno vesoljski, napredek je spet v rokah zasebnikov, kar je tudi počelo konkretnega neodvisnega filma, kjer zasebno financirana odprava odleti na Jupitrovo luno Evropo, med potjo izgubi zvezo z Zemljo, se spoprijema z različnimi tehničnimi težavami in išče morebitne znake življenja, kar je vzeto naravnost iz 2010: Odiseja 2, žal pa za razliko od sodobnic, kot so Moon in Oblivion, ne doda svojih izvirnih elementov.
Zgodba oziroma manjko le-te je podana slogu kvazi-dokumentarca, kjer se izseki statičnih posnetkov iz vesoljkega plovila dopolnjujejo z izjavami znanstvenikov, vodij projekta in tudi eno izmed članic odprave, kar daje v kombinaciji z časovno pomešanimi in nepovezanimi prizori, napačno pričakovanje, da je odprava preživela.
Found footage je tako bolj ali manj uporabljan za prikrivanje manjka zgodbe in povezanega plota, a se politično korektno sestavljana ekipa astronavtov (od igralcev je še najbolj znan Sharlto Copley) vsaj ne izgubi v BigBrother drami tipa Defying Gravity; nekolikanj sem sicer pričakoval, da se bo enemu poškodovanemu članu utrgalo v slog tretjega razdelka Sunshine, a nam je to prihranjeno. Glavne težave vesoljskih raziskovalcev so tako predvsem tehnične narave, v kombinaciji z kvazi arhivskimi posnetki pa vse skupaj izpade zelo dolgočasno in, hja, realistično. Za bonus je pridodano še nekaj alienskega življa, a česa podobnega onemu iz Appolo 18 ni za pričakovati.
Kar se tiče scifi filmov preferiram semi-realistične izdelke naprav čistim space operam in blockbusterskim podrom, tako da je pričujoči izdelek vsekakor vreden ogleda, četudi hard science (,ki je bila nekoč del vsakdana, danes pa je žal spet področje znanstvene fantazije) zna koga tudi uspavati, a vseeno ni tako dolgočasno kot na primer fanfinanciran Pioneer One ali pretenciozni Love.
Hippo Entrails/10
Monday, September 02, 2013
Subscribe to:
Posts (Atom)
