pisanje: Burattini
risanje: Ferri, Sedioli/Verni
Le začniva pri stari jugi, kjer je bil sleherni četrtek veseli dan, ko je prišel Zabavnik, ostale stripovske
izdaje pa so bile venomer v izobilju, tako kar se raznolikosti kot količine tiče. Če je kakšna številka slučajno
umanjkala zaradi nerednega izdajanja in transporta, pa se je le-te poiskalo za nazaj v založenejši
striparnicah/štantih na počitnicah, ali pak med starim papirjem. Bonelli produkcije v obliki ZS/LMS ni
zmanjkalo, kasneje pa je štafeto prevzela SD in nazadnje Ludens, ki še dandananji objavlja italijanski pulp, za
katerega še vedno obstaja tržišče, resda bolj med starejšimi nostalgiki. A nostalgija je nepotrebna, saj je
povprečna sedanja trafika bolje in redneje založena od starih časov, da bi časopotnik ob obisku doživel
nerdgasm. Nostalgija pa je pomemben element tudi pri konkretno obravnavanem delu, sedmem srečanju Zagorja z
znanstvenikom Helingenom. 600ica je izšla na našem območju v obliki Speciala, 601-605 pa kot izredni Maxi, vse
to le s pohvale vredno kratko nakajmesečno zamudo za italijanskim originalom, za katerim ima redna serija sicer
parletno zamudo.
Dočim je bila italijanska produkcija nasplošno in Zagor še posebej do sedaj dokaj varna pred modernejšimi
marketinškimi prijemi z Zahoda v smislu rebootov, preštevičenj, počrnitvi ali vsesplošnemu mechandizingu in
liberalni propagandi (,kar je pripeljalo do tega, da sedaj berem le še Zagorja in He-Mana), gre tukajle vendarle
priznati, da gre v prvi vrsti za cashgrab in igranje na karto stare slave.
Iz neftalina se po 18 letih, kar je mimogrede ravno čas, od kar sem kupil zadnji bonelli strip, 1998 namreč,
vrača znan lik sprevrženega umnika, za predhodnico pa so mu za eno številko odmerili še klasično pulpaste
nezemljane. Najbolj smešno pri tem je, da je ta ena številka bolje in krajše izpeljana zgodba, kar se sloga in
zapleta tiče, kot pa je premorejo nadaljni 4 in pol albumi. Jubilejna 600 tako zbere staro gardo Zagorjevih
prijateljev, na kratko spomni na zgodovino zapletov z vesoljci in znanstvenikom, kompaktno zaključi kratko, a
solidno fabulo brez presežkov, in poda par nastavkov za nadaljevanje.
Žal je le-to preobsežno po obsegu, a hkrati prazno vsebine.
Postojmo malo še ob risbi, ki je zame osebno dokaj pomemben element, ko se gleda kvaliteto stripa. Medtem ko
je internetni živelj avtistično razdvojen glede prevodov in naslovnic, je najpomembnejša notranja risba. Ta je
spod rob staroste Ferrija (600 in 601), nakar ga nadomestita dvojica Sedioli/Verni, ponekod celo tako dobro, da
se skoraj ne opazi preskoka; Verni je v svojem kopiranju Ferrija tako ali tako neke vrste Toricelli.
Ferriju (
RIP) so se zadnje čase poznala visoka leta, ki so razumljivo vplivala na kakovost risbe, a je tukaj
še vedno skoraj na ravni svojih najboljši let; naslovnica za barvnico posebej izstopa. Mestoma je seveda viden
padec kvalitete, a vseeno je tempo podajanja zgodbe, kjer indijanski terminatorji harajo po Darkvudu, razmeroma
dober.
Bolj kod padec kakovosti risbe je v nadaljevanju moteč poden kar se tiče zgodbe, ki je nepotrebno razvlečena,
nedomišjena in v bistvu samo na dolgo in široko obnavljanje starih dogodkov in izmišljevanje razlogov za
Helingenova dejanja. Burattini tukaj zapretirava v besedenju, reciklaži in pripovedovanju (malce spomni na drugo
srečanje s Kraljev orlov, kjer je bilo po vzdušenm in karnažnem prvem delu na vlaku nadaljevanje podobno
duhomorno gostobesedno). Konec je odsekan, kjer se Zagor s posredovanjem indijanske magije prelevi v deus ex
machina in v slogu He-Mana reši dan. Tukaj se avtor odloči slediti enemu od ponujenih mogočih originov Zagorja, ki so nastali takom desetletij - potomec Pahane z Atlantide, potomec keltskega heroja Cuchulainna, reinkarnacija afriškega božanstva Damballah, klasični od Kiki Manituja poslani duh s sekiro.
Kakopak določeno bralno, ne samo zbirateljsko, vrednost opisano delo seveda ima, a je daleč od seznama
najboljši Zagor zgodb; ne po risbi ne po sliki pa ni kakšen poseben presežek. Antagonist je ostalina stare šole, tako znotraj zgodbe kot pripovedovalsko, saj so Zagorja novejši avtorji odpeljali v drugo smer, kot pa se jo tukaj hoče obujati iz preteklosti; zlate dobe Ledene sfinge in sledečih pa ne bo več nazaj, to je jasno. Norih znanstvenikov je med Zagorjevimi nasprotniki lepo število in nekateri si v zadnjih letih lepo poverbali Helingenovo ostalino; Richter pride na misel. Skupaj vzeto, posamezni deli so boljši, kot pa končna celota.
Goodie Bag of Crap/10
