1.) sw&sword of truth šodr; zadaj sta še dva stolpa :)
2.) silver surfer&other marvel comics; dc so v drugi omari
3.) LMS&ZS stripi;
4.) Del fantasy čtiva; sprednji del
5.) Del sf/fantasy čtiva; zadnji del
To comfort the disturbed and to disturb the comfortable

Koga gozd ta bujno cvetoči last ino posest, menila ona je, da ve, poznan ji gospodar je te loze sončne ino sočne, od vej košatih ino ozelenelih, grmovja ino zeli podrastnih letošnjih, bil je ino zagotovo stopila do človeka bi, v pomenku prijetnem z njim bila, prenekatero besedo rekla skupaj bi, pak bila ji druga pomisel je um težila, v skrbi ino tugi hudi hodila sedaj vila sama je po kraju.
Jesenski veter hladni bil vel je od zahoda, obleko obračal po svoji poti, dekletu na podobo sloko, po mesa oblinah polnih, mu mršil lase dolge, kostanjevo rjave, bil gaj je tih ino jasa prazna, listje raznobarvno, rjasto baš barvno, ino plodove mehke, sočne v vrtincih nosilo je na tla, travo visoko majalo v narave mirnem ritmu; dospela deklica je do reke brega.
Pot vodna bila je mirna, le valovi majhni tu in tam vzburkali so gladino modro zeleno, kot mahovino temno raz tla gozdna posajeno, nikteri žužek ali ptica letna bila blizu nista, je čistina kraj vode prazna.
Posedla na tla je mehka deklica baš po izgledu mlada, kraj rečice počitek kratkotrajni na poti svoji našla, z roko v rastju natlehnem nabrala si za pest robidnic divjih, malico uborno ali slatko si izgotovila.
Sladke bile robide so, naravne te dobrine sočne, katere bila požvečila je v ustih ona, pregnati pak okusa trpega s tem ona ni, ji kislo se ji dvigalo je v životu, sililo na plano, zavoljo nedavnega izkustva hudo nesrečno deklica je živela. V modrino rečno se zazrla je, videla pak preteklost nesrečno ...
Veter bil zavijal tuleče okoli vogalov sela je; prve hiše male, zemljanke kmetske baš, bila pustila za seboj je ona, ko pod mraka suhega ino baš vročega tega dneva v ulico kraj senika polno naloženega je zavila. Končan hiša bila njen je cilj, okno osvetljeno metalo solncu nalikovano je svetlobo v temo.
Potrkala je ona ino hitro bila sprejeta; odprla ji domača hčerka je, v kitke lase rjave je nosila spete, s pentljo rožnato zavite, po navadi ino šegi stari pozdravila ino naprej spustila jo; bili so nestrpno že jo pričakovali, zbrani vsi ljudje te hiše v izbi topli bili glavni so, peči kraj opečnate velike črne, zakajti dnovi bili so večkrat hladni ino noči takiste bolj še. Domači hlapec bil pozdravil je, nekolikanj v strahu po njej pogledal ino po delu svojem raje hitro šel v hlevu, mladoletna dekla pa koj jela kupico je malo prinesti kuhinje črne iz, napolnila jo do vrha je, medico sladko z. Odkazano ji mesto za mizo veliko kmetsko je bilo, na sredini vrh prta rdečega gorela bela sveča je, plamen nemirno bil je migotal, brlel.
Na klopi krajni bila ženica stara je sedela, mnogo let že skozi dala, pletla v naročju odejo belo ino toplo, volne ovac baš iz; za dete pričakovano to bila babica je s skrbjo pravila, da hitro na toplo otrok pride, hladu ino zime ne občuti, vsaj eno leto v življenju trdem naj s tem mu bode prizanešeno. Po njej pogledala ženica preko pletilk svojih je, tehtala jo z očmi starimi ino starovednimi, zavzdihnila globoko, nadaljevala z delom svojim počasi ali vztrajno.
Snemivši klobuk veliki širokokrajni ino obrisavši si škornje težke v izbo bil hišni gospodar prišel je, po živalih v hlevu bil pogledal je v noči hladni tej, sedaj pridružil ostalim se v izbi; zbrani bili so na dogodek srečni skupaj čakali, med seboj se tiho pomenkovali, pogledovali s spoštovanjem ino strahom njej po.
Izbe sosednje iz bilo se krike dekliške ino sopenje globoko slišalo je pridušeno, domača gospodična na porodu težkem je bila, na božanstva stara ino božice vedno mlade obetala glasno je ino v stiski življenski svoji prosila jih na pomaganje. Ona bila takisto poleg je sedaj, pak naloga inu moč bili nista za nje življenje poskrbeti, bolečine ino muke rodne ji olajšati; dekle gostujoče po drugačnih poslih bilo v hiši kmetski nocoj je.
Na mizi v ujed hruh bil je stavljen ino potice kosi sladki ter veliki našli svoj so prostor, takisto za pijačo bilo potrebno je le reči dekli, naj nalije, pak za jed sedaj imeli teka domači niso, tikal se nikdo je ni, bili so proti izbi porodni pogledovali, krike ino vzdihe poslušali. Z matere krikom bolečine ino prvim jokom otroka bilo skončano je.
Vstopili domači so v izbo družno, motala se domača hčerka jim je med okoli nog, skušala preriniti se bliže, oči baš velike je imela, sledila jim počasi tudi ona je k porodnici. Kraj postelje velike s potom premočene stali porodničarka ino mati sta, v naročju pak domača hčerka imela kepico povito sveže je, pestovala otroka je na prsih.
Beseda bila med ljudmi je v izbi živa, skupaj z jokom občasnim ino naravnim povsem novorojenega otroka se mešala, čestitk ino pozdravov veselih bilo deležno dekle je, otrok takenako bil pohvaljen je ino občudovan, vsakdo bil požel v naročju ga popestovati je; želje ino obeti bili so glasni za oba.
Veselje se iskrilo je od ljudi v izbi zbranih, dobro se izteklo za oba je danes; otrok se živ ino zdrav rodil je, takisto mati preživela porod je; lahko zanj bo skrbela živa.
Počasi bila naprej stopila je, pred posteljo postala; zapazila jo hišna gospodična je, ves nasmeh ji bil z lic bledih pošel je, v tesnobi nenadni privila otroka k sebi je.
Ostali domači zbrani takisto bili so potihnili okoli, pripravili se na poslušanje, žebrali pri sebi, da vse dobro se izkaže. Čas napočil nje naloge ino dolžnosti je, spregovorila ona je.
O detetu pravkar porojenem bila besedovala zbranim počasi je, z mirnim ali odločnim glasom, o vrlinah ino slabostih njegovih, stvareh prihodnjih, ki izkusil storil bode jih, stvareh prihodnjih, ki dogodile se mu bodo, zadele ga nenadno, sedaj ne, nekoč, a zagotovo.
Kakor bila sprva deklica z otrokom je pomirjena, v spokoju poslušala njeno napoved nespremenljivo, bila pak počasi s pripovedi napredovanjem se začela tresti za otroka je prihodnjost, v nejeveri odkimavala pri sebi, otroka svojega mirila, kateri jokati začel ob tem je spet, k sebi stiskala ga, kakor pred nevarnostjo obvarovati skušala ga pri sebi, ob besedah njenih prišle dekletu solze so na plan.
Takenako poslušali tiho ali pretreseno nje napoved neizpodbitno ostali so domači, najmlajša bila obraz je v solzah skrila v babičino krilo, dekla takisto s predpasnikom je solzo utrnila.
Končala svoje ona je, opravila svojo službo; različno usodo bila ona je napovedaovala, enkrat bila je radost za človeka usojena, drugič zgolj tuga ino jad. Obrnila se počasi je, po zbranih pogledala, nikdo lepe besede zanjo sedaj premogel ni. Na vratih se ustavila je, po dekletu nesrečnem zadnjič še pogledala. Jokalo je sedaj neutolažljivo, nje dete vekalo v nje naročju toplem je.
Našla sama pot iz hiše je, napotila se vasi, zaselka vaškega iz.
Kanila solzna kaplja je na gladino modro, razblinila nje podobo vodno baš zrcalno. Še ena ji sledila je, nato še ena.
Od nje odvisno bilo ni, kakšna usoda človeka določenega je doletela, nikoli ino nikdar mogla poprej vedeti ni ona, kaj napovedala bode, le izbesedovala resnico je, katero videla je ona, razbrala skozi čarovno kopreno. Bila ona ničesar kriva ni; tako si dopovedovala ona je.
Zakaj potem krvi sprati z rok svojih morem ne? spraševala se je ona, v rečici hladni roke še zadnjič oprala. Vstala je po nekem času, obleko svojo belo pogladila po životu, bisago popotno poiskala.
Se na zimo je pripravljala narava, ali ona na poti vztrajati še mora vdilj, ne more proč oditi, ino potov pred spanjem mnogo še prehoditi, ino potov pred spanjem mnogo še prehoditi.


| 1. | Yellow Bellied Sidewinder | 2 |
| 2. | Two-faced Tort Feasor | 3 |
| 3. | Back-stabbing Divorce Litigator | 5 |
| 4. | Big-mouthed Pub Gut | 2 |
| 5. | Honest Attorney | EXTINCT |
| 6. | Cut-throat | 2 |
| 7. | Back-stabbing Whiner | 2 |
| 8. | Brown-nosed Judge Kisser | 2 |
| 9. | Silver-tongued Drug Defender | $100 bounty |
SNEŽNA POŠAST
Snežena gaz bila je visoka ino ozka, bili so dva že konja zavoljo nog zloma pod meč dali ino njega kljuse takisto v mrazu zimskem tem, Svarog storil silo ti, Morana! bilo kaj prida živo ni; gazila počasi predse je žival, sapo vročo spuščala na plan. Vsaj snežilo ni še.
Ozka ino zlovešča bila dolina je, kateri po bila skupina mala pot svojo je storjevala; drevesa bila so težko naložena, veje skoro pod pritiskom hudim bodejo podlegla. Megla skrivala obrise medle je narave divje, v zimski hlad zavite, Kurent bil prišel surovo!
"Pred nočjo do sela obljudenega ne dospemo mi," del s konja je svojega Anihar, domačin dežele te tuje ino pobeljene, vsa Ganoba bila je pod snegom, ob poti na kraju postal, okolico belo ino jako zelo pomrznjeno ogledoval. "Nivez je dan jaše tod od ino Harka, dlje bolj še več."
"Resnično. Dobro storimo, če poskrbimo ino tabor pred mrakom še prvim napravimo; tako jaz mislim inu povem." Kakor sogovornik njegov tujski, bil Kalandir, Karantanski mladec baš, napravljen v oblačilo težko zimsko, živalskih kož narejeno, varovala ga pred mrazom je dokaj dobro; oglavnico kožnato bil mu veter severni zadel je v pišu močnem.
Dasi bil čas letni je skorajda tisti še, ki za jesen ga ljudje imenujejo, bilo je dneva dvema pred zapadlo snega mnogo ino več, vsa dežela bila se presenečena je v belino bila prebudila. Takisto zatekel jih je mraz ino pozeba huda, ki z roko vedno hodita ob zimi; popotniki bili težko so pot svojo storjevali, prebijali se le počasi proti cilju. Mudilo se pak Kalandirju kaj posebno ni, na pot se mnogo časa že nazaj je on odpravil, navodilu otca svojega, samega koseza baš spoštovanega.
Zajahala bila sta v tabor onadva potemtakem, katerega bili so na hitro skupaj stavili, premrzel les vejevni bil že gorel je na ognju velikem, okoli bili so zbrani vsi posedli, greli se ob njem, takenako s pijačo močno, kapljico domačo, pa beseda bila je živa med njimi, zgodbe takove ino drugačne padale so od mnogih ust.
Tukaj bil Ivar je, Anihar, jahač ponosni inu v tej sposobnosti svoji neprekosljivi, dva lovca Ganobe iz doma, poznala sicer kraje domače sta, pak vseeno nekolikanj se nelagodno sta v soteski tej počutila, potoval zraven je še trgovec iz Sivera, dežele severne, sosede Karantaniji bližnje, družbo vsem bilo dekle je mlado pravilo; bila je ona sicer v mesto obmorsko južno namenjena, tamkaj opravke svoje je imela, njim nepoznane. Raje v dekliča posle se ostali vtikali preveč niso, takistega bila pogleda ona je ino besede ostre, da umirila slehernega je vprašalca.
"Kje Katarina se mudi?" bil podal naprej besedo je Kalandir, prisedel ino ponujeni kos mesa suhega, za ujed primerno narezanega, sprejel, popredi bil pri konjih se še ustavil je, preveril, da privezani bili so vsi, dopadlo se mjim ne bi, da kateri se v noči izgubi. "Kaj hrana ji ne diši?"
Povprašal to je v jeziku svojem domačem, razumeli so večinoma ostali vsi, kaj pravi, akoprav kdaj kaj čudnega ino neznanega njim porekel je, pobarali so ga v jeziku svojem; sicer bili so sosedi edeen drugemu, le-ti pa že med seboj razumejo.
"Gospodična bili so nastran stopili," dejal je puhaje svojo ozko pipo trgovec bradati; zelišča bila so, katera jih tržil naokoli je, v njega kadilki. "Nemara družba naša jim povšeči ni, dovolj spoštovani inu omikani nismo, kdo bi vedel."
"Meni je nekaj dejala, da okopala bi se rada," od strani je Nafar podal, odrezal si kos sira rumenega. "Sicer sem videl popredi, da reka prav majhna tod pritok ima, pak gruntam ino povem, da mnogo preveč mrzlo je, v takisti vodi kaj preveč se muditi."
"Resnično; bode bila deklina še bolj ledena postala, kot do sedaj bila je njena narava." dodal je njega sonarodnjak, Cirep bil se odkašljal je ino polič zvrhan šmarnice nagnil.
"Nisi edini, ki vanjo ga hotal vtakniti je, resnično" bil po rami ga prijateljsko lopnil je Kalandir, da vola bi podrlo. "Dovolj je to že, pa precej cel pogreješ se."
"Mah, pusti ženske, Mitra jih grdo pogledal," del od strani je Anihar, okoli zavitek s hrano podal. "Raje povem vam zgodbo staro ino zanimivo; to pogreje nas ino zamoti proč od hladu zime."
"No, da slišimo," bil jasneje Cirep je pogledal. "Ali pazi; brez neumnih basni."
Besedo bil je tako Ivar povzel, govoril ino povedal veliko; o dogodkih ino ljudeh starih štorijo jim pripravil, beštije hude bile so zraven ino junacje pogbni bili so jih klali, rešili vas, sebe ino deklino rešitve ino še česa potrebno. Smeh bil je zraven ino par neukih pogledov takisto, ko o stvareh mnogih zanimivih bila je beseda podana, med brati popotnimi razlogovana.
"Nič, pojdem po gospici pogledati; če kaj nemara potrebuje," po času nekem vstavši od ognja bil je Kalandir rekel, otresel si hlače ino po noči gozdni pogledal; nič kaj veliko se videlo v dalj ni, noč bila tiha je ino še mirna.
"Še v mojem imenu ji ga v usta daj, kaj bodeš," bil mu v smehu je Nafar dodal, natočil nanovo si.
Sneg bil skopnel je okoli tolmuna, rečica mala ali hladna bila pritok ubožni imela ta je, toplo pak bilo je v bazenu izhajalo, brbotalo ino se parilo, do mesta počitka ino miru Katarine, dekline je on dospel.
"Zdravstvovali, gospodična," bil je pozdravil, okoli po kraju se oziral, dasiravno bila deklica na očeh je očitno, v vrelcu toplem sredi snega se gola je kopala.
"Lep večer," bila je ona odzdravila, z roko si lase dolge rjave odvila mokre z glave, baš lepa bila je, kot vila snežine sredi. "Kako, bili so te drugi proč zapodili?" bila je vprašljivo glavo sklonila. "Ali sam si v divjino odtaval? Za ljudi dobro okoli laziti ni; kaj veš, kaj ino kdo zaskoči te v noči."
"Nej, le po tebi bil sem pogledati prišel," bil je priznal, meč odpasani postavil na tla, v sneg ga odvrgel, na štor se zraven usedel. "Baš veliko do spanja mi ni."
''Kdo vsaj na straži je buden, domnevam, zakajti zveri takisto so v zimi rade okoli,'' podala naprej je Katarina besedo. ''Bode dobro nikakor ne, ako zaskoči nas kakšna.''
''Nafar je nekaj o nastavljanju pasti popredi govoril; ne vem, če bil jo je tudi izgotovil,'' del ji je. ''Ali ti se nikari ne boj, meč oster počiva v nožnici. Bodem se že obvaroval ino tebe takenako.''
Zazrla se starovedno je Katarina vanj, bolje rečeno skozi njega, kakor da gledali v daljavo bi, odročno zelo. ''Bomo videli,'' dejala počasi je, nekako otožen smehljaj ji na ustne prišel je v tem.
"Kaj bodeš notri prišel, pridružil se mi?" bila ga povabila je, vljudno na vodo sikajočo nakazala z roko belo. "Bi rekla, da hlad že do kosti ti prišel je, voda pak topla je, nej, vroča zelo."
Nekolikanj bil je pomišljal, pak prav dosti spet ne, saj bila ga godna deklina vabila je k sebi, zatorej bil hlače s sebe je zvlekel ino ostalo opravo zimsko takenako, v tolmunu prijetno toplem se znašel z deklico milo.
"Zgodbe bil je popredi nam Anihar govoril, zanimive ino poučne, prav res; ali gruntam, da družba sedanja boljša tega je od," dejal je ino po vodi začofotal malo, osnažil se ino umil, okoli deklice se peijetne motal.
"Tako," bila je Katarina oči povesila.
"Ja; ino Cirep, ta zna včasih prav mastne razdirati, kaj hočeš."
Zaplavala bila je Katarina do njega, mu sedla v naročje.
"Ljubi se z mano, Kalandir."
"Um, nekolikanj hladno je, čeravno voda kar topla je res," bil je Kalandir sprva začel, pak potem bila ga deklica z rokami za ud je prijela pod vodo, dekliško nežno ga objela, s poljubi ga po vratu preiskala. Ko pripravila ga je do konca, spustila ga trdega je vase, v naročju mu med ljubljenjem počila.
V spanec nemirni v snegu bili so vsi v taboru utonili, Katarina bila v Kalandirja objemu je pod kožnato odejo počila; noč bila je mirna ino spanec vseh baš trden.
Jih lomastenje živalsko je bilo zbudilo, baš nemarno pokalo je ino glasno tuljenje vsem pognalo kri je po telesu, premraženem od mraza ali živem še. Zatekla jih tamkaj huda beštija divja je gozdne jase sredi, iz samih zgodb bila je vzeta. Bela bila je pošast snežna ino kosmata dokaj zelo, velika v glavo ino dele druge telesne takisto, šape bile ostre so ino velike, usta premogla zob nešteto ostrejših so bolj.
Boj bil z zverino nočno je kratek pak; orožje bridko ino ostro bilo napadalcu kosmatemu ni kos, prvo popadala domačina sta kakor trava pokošena, krvavo bila ju beštija je oklala, nadaljevala nato enak način na z trgovcem siverskim, Cirep šmarnico kadeči bil je s seboj v smrt jo vzel v dimu.
Kalandir sam bil je z mečem na razdalji ohranil se, ali kaj dosti mogel sam proti zveri divji nikakor ni. Kakova bila morebitna usoda njuna skupan bi, vedel Kalandir ni, doživeti je pa k mogla s Katarino nista; spoznala usodo hudo ino izbežno ne svojo takisto deklica njih spremna je; preden bil jo demon nočni utegnil zaskočiti bi ino kakor pobite tovariše pred njo v krvavih kosih pojesti, bila je bodalo srebrno nožnice iz izdrla, v prsi si mlade ga zapodila, sneg pordečil okoli nje se je trupla.
"Neeeee!" zatulil je Kalandir ob njeni žrtvi, preglasil za trenutek tuljenje beštije nemarne.
Bila pak nje smrt je zaman; žival ta divja, zakaj le žival lahko to bila je, kar napadlo jih tamkaj v tesni zimski je, bila se menila za Katarine ohlajajoče meso ni, le topel ino sveže ubiti plen beštija žrla je. Stopil beštij beli mimo trupla je, do Kalandirja se namenil.
Mislil je v žalosti inu obupu on, da konec z njim takisto bode ravno kar, ostali poklani inu pojedeni od hudega stvora so bili postali. Zverina bila skoro že ga v šape svoje je velike zadobila ali bil jo v past je on spravil, katero eden on bivših tovarišev skupaj v varstvo je spravil, kol ošiljen bil je zimsko pošast na zemjo prikoval, učinkovito ubil.
"Mar bil bi kdo že prej zanko sprožil, Morana moraš tako huda biti?!" v zmagi bridki zavekal je Kalandir, klečal ob ubiti zveri, z mečem še vedno na dosegu roke; štiri trupla so čakala rake.


