Wednesday, October 03, 2007

Short Story 6: Stanko 'ma dost'!

STANKO 'MA DOS'T

"Hej, vi tam; boste kaj cvička vzeli?! Tapravi domači je, veste!"
"Ne!" se je proti kratko postriženi živi meji, za katero je stal kmet s cvičkom, zadrl Stanko Kalužnik. "Imamo še polno klet."
"No, pa na svidenje, vseeno!" je dejal neznanec. "Se vidimo še kdaj drugič! "Bolje, da ne," si je mislil Stanko in spet vžgal motorno kosilnico na nitko, s katero je do kmetovega nadležnega prihoda kosil trato na vrtu. "Bolje, da ne."
Bil je le eden tistih sončnih in toplih in ostalo poletnih dni, Dan državnosti; to je, 25. junij, ne 26. december, ko je Dan samostojnosti, niti 27. avgust. Slednji je le Stankov rojstni dan. Starši so bili odšli na vikend in tako je Stanko ostal sam doma v Rožni dolini, Ljubljana, Slovenija; prav prijeten konec, če je komu verjeti. Glede na to, da študijskih obveznosti po nekem čudnem naključju ni imel še vsaj dva meseca, si je čas krajšal s travo. Košnjo le-te namreč.
Ker se mu je zazdelo, da je slišal neko govorjenje za seboj, se je, ne da bi pred tem izljučil kosilnico, jezno obrnil proti živi meji. "Kaj je že spet?!" Pričakoval je, da bo tam zagledal nadležneža od prej, ki spet kaj ponuja. A se je zmotil. Dokaj mnogo zelo.
Za njim se je kot od nikoder znašel sosed Tonči, sveži upokojenec in ljubitelj ribarjenja. Ker je bil Stanko že v obračanju in ni pričakoval nikogar za seboj, še najmanj pa soseda, je v enem zamahu z dvignjeno kosilnico potegnil po sosedu. Nitka mu je scefrala zamaščeni vrat in del bradatega obraza. Stankota je vroče oškorpilo po obrazu. Sedaj bo znal odgovoriti vsaj na dve vprašanji. 'Kakšna je človeška kri, Stanko?' - 'Kot ribezov sok, le bolj vroča in lepljiva' in 'Kakšen okus ima človeško meso?' - 'Oh, saj veš, kot piščanec.'
Nesrečnež, to je, sosed Tonči, je komaj uspel izdaviti samega po sebi zelo presunljiv krik, že je mrtev telebnil na sveže pokošeno zelenico, medtem ko je z zamolklim tonom svoje delovanje končala tudi Stankotova kosilnica. Presenečeni kosec, ki je danes prvič pokosil še kaj drugega kot travo, nikoli še ni bil zadel sebe ali kakega od domačih, nemalokrat je sicer že bil kakšno dobro mrho podrl, a to pri tem ne šteje, je nemo bolčal v sveže truplo, ki se je kljub toplemu vremenu začenjalo ohlajati. Saj ne, da bi Stanko to vidno zaznal, to je le videl na televiziji. Držalo kosilnice mu je topo padlo po zelenih tleh. Na nekaterih koncih so bila pa tudi rdeča.
"Kurc' pofukan!" se je jezno zadrl in brcnil sosedovo truplo, tako da je iz ostankov njegove glave brizgnila sveža kri. "A se t'ko prav prikrast' člov'ku za hrbet?!" Jeza pa se mu je početverila, ko je opazil, da ga je sosed oškropil po njegovi najljubši majici, belem dresu hokejske reprezentance. S podpisi igralcev! "Jebemti! Kdo bo sedaj to pral, a?!'
Vsemu povrh pa se je utrgala tudi nitka v kosilnici. Strah in groza! Stari mu je vedno težil, če je pokvaril kosilnico, zato se je Stanko, obilno preklinjajoč v parih jezikih, brž napotil v hišo po ključe avtomobila, s katerimi se je nameril odpeljati v trgovino po novo nitko. Sosedove ostanke je pustil, kjer so pač že ležali.
Ravno ko je prišel iz hiše je po ulici pripeljal avtomobil. Z glasnih izpuhom. In še bolj glasno glasbo. Medtem ko so mu divji ritmi nabijali v glavo, je Stanko pomišljal, kako to, da čisto vsi v avtomobilih poslušajo drugačno glasbo, kakor on. Ker trušč ni prenehal, se je Stanko jadrno in, seveda, jezno napotil na ulico. "Ulc'o bom preoral s tabo!"
Tam je hitro ugledal motečneža, ki je stal ob cesti z vključenim motorjem in radiem. Stopil je do njega, sunkoma odprl vrata, presenečenega bedaka za krmilom potegnil ven, tepec niti ni bil pripet, ga dvakrat udaril s komolcem in mu glavo butnil ob pokrov motorja, nakar je neumnež zalasno izgubil zavest.
Ko se je malo kasneje vzdramil, se mu je odprl povsem nov pogled na svet. Iz žabje perspektive, namreč. Stanko ga je bil privezal za odbijač njegovega avtomobila in ravno speljeval. Jekleni konjiček je dokaj hitro dosegel 150 kilometrov na uro in asfalt na ulici se je obarval rdeče.
Privexanega za njegov avto ga je Stanko pustil nekaj ulic stran, se peš vrnil domov, seveda se je moral preobleči, hokejski dres je zamenjal za karirasto srajco, in se odpeljal v Merkur. Tam začuda ni bilo gneče, tako da je hitro opravil z nakupi, nakar se je odločil, da se zapelje še do Merkatorjevega trgovskega centra v Šiški, kjer je honorarno delalo njegovo dekle.
"In potem veš, sem igral to igro, kjer igraš kot pripadnik posebnih ameriških enot v Iraku, skupinsko, a ne, in sem postrelil vse kolege v skupini, da sem lahko videl mrtve ameriške vojake. Pa še signalne pištole nisem uporabil! Nato sem vse to ponovil."
Veronika, ki je stala nasproti njega je le zavijla z očmi in čakala na konec njegove skrajno zanimive pripovedi. V trgovini je bila zaposlena čez poletje prek študentskega servisa in je bila zadolžena za ponujanje vzoržnih primerkov mimohodečim kupcem.
"Boste poskusili malo kozjega sira, gospod, odličen je, poltrd in s 50% manj maščob, z dodanimi vitamini? No, pa n'č. Sam lah' bi bil vseen' b'l vesel. A nej mu ga pofafam, al' kva?"
"Lahko bi ga meni," se je pokvarjeno zarežal Stanko in jo poljubil za uho, med dolge pramene njenih rdečih las. "Morda danes zvečer," se je zahihitala Veronika. "Um. Ljudje gledajo, veš." - "Kar naj," je dejal Stanko in jo polizal po nosu. "Še naročnine jim ni bilo plačati za to."
Prišedši do avtomobila, ki ga je imel na parkirišču ga je začopatila skupina štirih mladcev, ki ustrezajo večinskemu opisu iz črne kronike. Uporabivši sočno govorico jugovzhodnih sosedov so izbesedovali, da jih zanima Stankotov mobitel in denar.
"Kaj, samo štirje ste," je cinično vprašal Stanko in stopil bliže vozila. "Ni to malo premalo?"
Pravkar izreženo je mladce ujezilo in najdebelejši izmed njih, z uhanom v ušesu, se je krikoma pognal nadenj. Stanko je prestregel njegov udarec s pestjo, mu roko zadobil v trd prijem in močno potegnil, da je naredilo , ga dvakrat s komolcem po glavi, ga prijel za obleko in ga porinil skozi vetrobransko steklo avtomobila. Tokrat svojega. Prijel ga je za glavo in podrsal na levo in desno, s čimer mu je na razbitem steklu prerezal vrat in je kri zalila prevleke v vozilu in modro zunanjo barvo. Izmed preostalih treh se je nad Stankota pognal še drugi napadalec. Stanko se je sklonil in mu z desno nogo spodnesdel levo nogo, ko je ta zaradi izgube ravnotežja telebnil na asfalt pa ga je umiril z brco v glavo. Ostala dva sta odnesla pete.
Sedaj bi mi prav pasal včerajšnji burek, si je mislil Stanko. In topel jogurt. To bi mi res polepšalo dan.
Ker avtomobil sedaj ni bil ravno v voznem stanju, se je Stanko namenil odpeljati domov z avtobusom. Javni mestni prevoz.
Kaka štala, si je mislil, ko je pogledoval na uro, v avtobusu je bilo tako soparno, da je moral obrisati roso z nje. Stara škatla, ki je bil avtobus, se ni nikamor premikala. Temu ni bila kriva teža zaradi prenapolnjenosti vozila, razen Stankota je bilo v njem le še pet oseb, pač pa velika gneča na cesti. Ravno danes so se vsi odločili iti na morje, a?
Ko je avtobus zavrl zaradi nekega bedaka, ki je prečkal cesto tam kjer se to ne sme, je Stanku prekipelo. Spet. Stopil je do voznika, se mu vljudno zahvalil za vožnjo in ga nato glasno spodil sedet na zadnji sedež počasneta, medtem ko je on prevzel oblast nad vozilom. Sedaj je šlo za sposnanje hitreje. Stankotu se je zdelo za malo ozirati se na semagorje in pešče, kar je rezultiralo v nemajhnem številu povoženih slednjih, zraven je bil tudi nek pes, in to 'pes' kot žival, sicer pa je v divji vožnji skozi center prestolnice zbil še par kolesarjev in odrgnil lepo število drugih vozil. Spraševal se je, kaj traktor počne pred banko. In to gorenjsko, kar je bilo še bolj čudno. Ker se je na avtobusni konstrukciji nabralo že preveč udarnin in ostalih posledic nerahlih trkov, vsega tudi niso mogli opraviti brisalci, četudi veliki, je Stanko sopihajoče vozilo ustavil pred Konzorcijem in, na veliko navdušenje preživelih potnikov, izstopil.
Ulica, resda prostorna, je bila polna ljudi, ki so dajali občutek, da se sicer premikajo, da pa nikakor ne vedo kam gredo. Mnogo le-teh. To je bilo za Stanka, ki ni dobro prenašal stanja, kadar je bilo okoli njega več kot deset ljudi, zelo stresno. Da so bile stvari še slabše, so poskrbeli mimovozeči rolkarji, rolerji, kotalkarji in kolesarji. Stanko nikjer v bližini ni videl kakega znaka za kolesarsko pot. Kar je preveč, je pa preveč.
Iztegnivši roko vstran je zbil rolkarja, ki je prav lepo pristal na tleh, drugi je zavetje našel v nedrju srednje lepe dekline, tretji pa pod kolesi nekega kolesarja. Le-ta je bil v kratkem zrinjen na tla. Stanko je zavzel polklečeči položaj, ki ga je videl pri ameriškem nogometu in japonksem sumu, se vkopal v tla in se zapodil v skupino treh blondink na rolerjih. V enem naletu je podrl vse tri.
V afektu se je napotil še do bližnje stavbe parlamenta. Ker je vzel s seboj tudi kosilnico, da je lahko kupil pravo nitko, jo je veselo vklopil, bila je namreč motorna, ne električna. Po naključju je bilo celo dovolj goriva.
Prepevaje "Stanko's got a scythe, Stanko's got a scythe," je zakoračil k vhodu v parlament. Policist, ki je stražil poslopje, mu je zaprl pot in uporabil strokoven prijem.
Dobil je pet let. Za soseda Tončija se je zaključilo, da je bila nesreča. To ni veljalo za oranje ceste z državnim sekretarjem. Prerezan vrat so šteli za samoobrambo, kolega ni tožil. Za povzročitev prometnih nesreč in deset mrtvih pri tem se je zgovarjal na vročino in slabo cestno infrastrukturo. Rušenja deklin na cesti niso šteli za kršitev. Lahko bi se končalo slabše.
"Hej, kolega, milo ti je padlo!" Vsemu navkljub so Stankota vsake toliko časa zasrbele roke po kosilnici. Ali vsaj cvičku.

Tuesday, October 02, 2007

Čas pa teče

Meni dokaj ljuba spletna stran je praznovala rojstni dan. Party hard!111!1338



Je pa zanimivo, da sem kakšen dan pred tem, med random pritiskanjem F5 tam naletel na thread, ki je spet pokazal, da povprečni predstavniki slovenije ne spadajo niti v /b/. Ravno zaradi takšnih izpadov sem prenehal z dejavnostjo na določenih drugih forumih.

Friday, September 28, 2007

Pomladni Solinar_ Spremna Beseda

Glede na to, da je ta moja kratka fantazijska zgodba Pomladni Solinar tekom svojega razvoja šla skozi več različic, tako kar se tiče dolžine samega besedila, kakor tudi vsebinsko, saj se je iz prvotno načrtovane kratke štorije na dveh straneh prelevila najprej v daljšo zgodbo, na koncu pa celo v samostojno novelo, je dobro, da napišem par besed o razvoju in raznih poklonih ter vplivih, ki jih je mogoče zaslediti v knjigi, ki je bila oblikovana na nič manj kot treh računalnikih in v vsaj toliko urejevalnikih besedila, tako da je bilo kar nekaj dela zastran formatiranja besedila, še posebno šumniki so bili na začetku nekolikanj problematični.

Spreminjala se je tudi sama podstava zgodbe, ki je variirala od zgodovinske zgodbe prek visoke fantazije do fantazijskega mindfucka; na koncu je to v določeni meri nizka fantazija, saj je zgodbo večinomanastavljena na zgodovinskih dejstvih starega veka na slovenskem, le določne stvari so predrugačene in seveda dodani fantazijski elementi v podobi raznih mitoloških bitij in božanstev. Tega v prvotni obliki besedila ni bilo toliko, ko pa sem vzporedno začel snovati drugo, daljšo zgodbo Krila nad deželo, ki se dogaja po dogodkih v Solinarju, sem vse skupaj poglobil in razširil, tako da ponekod zadeva meri na visoko fantazijo, a v bistvu to le ni povsem.

Pri mitologiji in magičnih bitjih sem se navezoval na enciklopedijo Miti in Legende, ki je poleg dobrega pregleda svetovnih mitologij vsebovala tudi dobro predstavitev slovanske in še posebej slovenske, poleg tega pa sem zajemal iz raznih slovenskih bajk in legend, nenazadnje pa tudi iz romana Pod svobodnim soncem, ki je poleg določenih zgodovinskih elementov bil uporaben tudi kar se tiče arhaičnega besedišča, ki sem ga uporabil v Solinarju, kasneje pa še v nekaterih svojih drugih kratkih štorijah, katero se je ob kombinaciji z rahlo čudnim besednim redom pri nekaterih bralcih izkazalo za dokaj nenavadno in težko berljivo. V bistvu je ta stil besedenja najlažje opisati kot zamešan besedni red Yode iz Star Wars v navezi z arhaično slovenščino, oboje pa nato še malo premetano in obogateno z raznimi podredji, priredji in nenazadnje soredji. Morebiti malček zakomplicirano besedilo, a osebno sem v takem načinu lažje spisal tako količino teksta, kot se ga je na koncu nabralo, kot pa če bi pisal v običajni, moderni slovenščini, ki je ponekod dokaj okorna. Nadalje sem za potrebe zgodovinskga ozadje uporabil par učbenikov zgodovine, med njimi tudi knjigo o pravni zogdovini slovenscev. Resnično, pri pisanju zgodbe mi je pripravljalna faza z iskanjem dejstev in navdihov po raznih knjigah najljubša. Nato seveda pride na vrsto samo pisanje, ki je, ko imam v glavi jasno vizijo glede glavnih dogodkov in oseb, precej lahko ubesedljiva, že prej pa si moram določene delčke dogajanja in dialoga zapisati kot opombe oz. narediti nekakšen sourcebook, iz katerega nato sproti pobiram delčke v glavno besedilo. Kar se tiče internetnih virov, jih za sestavljanje Solinarja praktično nisem uporabljal, še posebno na samem začetku, ko itak nisem imel še dostopa do interneta, in sem lahko pobiral zamisli le iz knjig in stripov. Zdaj je pak drugače in lahko zajemam iz raznih on-line enciklopedij, ljubitelskih strani in forumov, pa še razne zbirke artworka so mi v pomoč, da nastanejo še bolj zblojene ideje za zgodbe.

Ko sem že omenil stripe; prvotno zamišljena kratka štorija, v kateri mladec sreča Kurenta pod krinko, je imela za navdih določen strip o Conanu, kjer ta s svojo družbo nabaše na demona, ki jih prevaža na svojem splavu. Tu je pak v igri solinarjev voz, Conana pa je zamenjal slovenski mladec. Dejstvo, da kar nekaj oseb v Solinarju nosi ime, ki se začenja na K, ni naključje. Kalandir je bil izbran iz daljšega seznama možnih imen, Kvaternik in Kalužnik pa sta tudi v zgodbi od samega začetka, ko je bila zasedba manjša od končne, in bi podobnost imen s Kurentom odkazovala na določeno stvar ...

Razvoj besedila, ki je kmalu po začetku pisanja prerasel v daljšo zgodbo, se je začel v začetku leta 2002 in avgusta je bilo osnovnih 34+ strani zgodbe zaključenih. Nekaj časa sem zadevo kanil pustiti v tej obliki in sem se lotil pisanja drugih štorij, še posebno Kril nad deželo, ki so še do danes nedokončane, za objavljanje na jokerjevem forumu mn3njalnik pa sem celotno besedilo popravil in razširil, dodal veliko več dialoga in nemalo novih prizorov, še posebno s Tinko v glavni vlogi, ki originalno ni bila med glavnimi liki, in je bila njena usoda bolj stranska, nekakšen easter egg,. Potemtakem se je celotna zgodba preobrnila od Kurenta na Tinko in njeno razmerje s Kalandirjem, kar je po mojem mnenju uravnotežilo zgodbo in dodalo močan ženski lik, zato je bila vloga Mojce nekolikanj spremenjena, saj ta v originalu ni bila predvidena za 'bad girl' lik. Z objavljanjem po delih sem na forumu zaključil 2005. leta, nakar je preteklo še nekaj časa, da sem besedilo še enkrat popravil in izčistil, seveda določene pravopisne napake še vedno ostajajo, in spravil v pdf obliko.

V zgodbi je poleg določenih fantazijskih klišejev in parodij mogoče najti različne poklone raznim
fantazijskim delom. Modra Tinkina obleka cika na Kahlan iz Godkindove Sword of Truth serije, 'to je znano' je pobrano iz Martinovega ASOIAF, prevozna zadruga z zmaji je ustreznica Spacing Guild iz Dune, šmarnica (prvotno črni lotus iz Conana), ki jo zauživajo jahalci zmajov pa začimbi; par pripovedi je pobrano iz slovenskih ljudskih zgodb, boji z različnimi beptijami so bili navdahnjeni s strani predtem ogledanega filma LotR, kateri drugače sicer ni posebno vplival na Solinarja, zaključni spopad s Kurentom je navdahnjen od zaključka Star Wars Episode 3, more in sojenice so poklon redu Bene Gesserit iz serije Dune, poleg pa so seveda še druge malenkosti, recimo mala Marinka na veselici dolguje svoje ime Atomik Harmonik in njihovi pesmi Hop Marinka, sam motiv solinarja z vozom pa je navdihnil Martin Krpan. Različne nasprotnike in beštije sem skušal odvrniti od tradicionalnih klišejskih goblinov in vilincev, slednje sem nadomestil z vilami, in jih bodisi nadomestiti z slovanskimi ustrezniki bodisi jih nadomestiti s čim drugim. Osnovni zaplet, boj med Kurentom in vilo, ki bijeta boj med seboj za Kalandirja, je upam da, dovolj naznačen, saj v knjigi nisem želel jasno povedati vsega črno na belem, kot je to navada v nekaterih romanih, saj si mora bralec sam ustvariti sliko, nenazadnje pa gre za mindfuck, saj je interpretacij več, še posebno glede odprtega konca, ki je ob določenem razlogovanju lahko tudi usoden za glavnega antijunaka ...


;)

Wednesday, September 26, 2007

Saturday, September 22, 2007

A Cat ...

... is fine too.

Do tega zaključka sem prišel pri pisanju na forumu v določeno temo glede načrtovanja družine. Šele po parih dneh sem se zavedel, da sem uporabil goraj navedeni meme.

Awesome or sad?

Monday, September 17, 2007

My Writer Is Dead!

http://www.dragonmount.com/RobertJordan/

http://en.wikipedia.org/wiki/Robert_Jordan

rip.

Sicer sem iz serije WoT prebral le prvo knjigo, ki mi ni bila ravno všeč in potemtakem nisem nadaljeval z branjem, je vseeno potrebno možaku priznati zasluge na področju fantazijske literature.

Wednesday, August 29, 2007

Pomladni solinar Free Download

Brezplačni download moje kratke zgodbe Pomladni solinar, ki sem jo pred časom po kosih objavil na mn3njalniku, sedaj pa je relativno prečiščena zapakirana v pdf in txt obliko. . Link je mediafire, ker sta rapidshare in megaupload problematična.

http://www.mediafire.com/download/xyv1shua43v6nae/PS.rar


Saturday, August 25, 2007

Tuesday, August 14, 2007

One Simple Fact (again)

Life is good. Fuck yeah!



Am, ja, med drugim je tale objava 69. po vrsti :innocent:

Friday, July 20, 2007

R&R

Malček recapa ino napovedi načrtovanega dogajanja. lol

En teden sem bil na vodnem namakanju v Čatežkih toplicah. Večinoma vroče ino sončno, godnih deklin bolj malo, bi bil a pedo medo ino shota tiger zadovoljna. Potreba po harpunah ni bila prevelika. Prebral par knjig, dasiravno, opažam, da zadnje čase berem počasneje kot včasih. Ohja.

Načrtovano je par tedensko oddihoanje na kraškem vikendu, vključujoč branje knjig, vrtna opravila ino pripravo na novo študijsko leto.

Nič pix tokrat xd.

Friday, July 06, 2007

Motivator lulz, epII


Še ene par motivatorskih slikic, kakopak zgolj in le za lulz XD.




Sunday, July 01, 2007

Motivator Lulz


That is all XD.

Friday, June 29, 2007

Camwhoring tiemz

Am in mah blog, camwhoring mah sf/f itemz, lol.


1.) sw&sword of truth šodr; zadaj sta še dva stolpa :)

2.) silver surfer&other marvel comics; dc so v drugi omari

3.) LMS&ZS stripi;

4.) Del fantasy čtiva; sprednji del

5.) Del sf/fantasy čtiva; zadnji del

Thursday, June 28, 2007

Sports - Serious Business

S športom se ljudje ukvarjajo zatadi denarja and for lulz, ne pa za večanje narodnega ponosa; češ boljši smo od njih/vas.


That is all...

Friday, June 22, 2007

Mh...

Hmm, po novem mi stran bloga prikazuje v slovenščini. No ja, še dobro, da lahko spremenim v ang, ker bi se drugače precej lovil s poslovenjenimi izrazi in posledičnoimel probleme s skupaj devanjem bloga.

Anyway, it's sf tiem again, lol. Ena slikica in en link:

http://www.alisakiss.com/alisachan/Cammyblue.htm


Sunday, June 17, 2007

Google MF, Do You Use it?

Vprašanje iz naslova je kar na mestu, če človek išče kakšno splošno informacijo o tej ali oni zadevi, povezavo na uradno stran te ali one organizacije, encikplopedijo ipd, ampak za raznorazne čudne, smešne in/ali nenavadne slike/gife/videote ni baš primeren naslov, sploh s svojim sistemom cenzure. Za določene slikovne zadeve je dobra že altavista image search z izklopljenim adult filtrom, za kaj bolj konkretnega pa je najbolje pogledati po random imageboardih oz. tam zaprositi za določeno stvar. Vsekakor bolj učinkovito, kot random klikanje po netu.
Aja, nauk tega sestavka: google, it does nothing.

Wednesday, June 13, 2007

Oh FFS

'Ajde'. Imo zelo nadležna beseda, skupaj s 'kolega, mutatis mutandis, model' in še parimi. FFS, a je to slučajno slovenska beseda? Vsi jo uporabljajo, ampak meni gre izredno na živce. Bi to slučajno lahko prevedli v GTFO? Meni je prav.


GTFO!1

Sunday, June 10, 2007

Short Story 5 : Pionir-dečva




PIONIR-DEČVA

Modra gladina malega jezera je bila mirna ino čista, le tu in tam so se na komaj zaznavnih valovih počasi pozibavale zelonomodre račke, se od časa do časa gagajoče oglašale, čebljale medseboj v jati. Veter je lenobno vlekel skozi gorsko dolino, majal velike, proti vodi nagnjene krošnje dreves in vel z rahlim pišem tudi preko gozdov, ki so pokrivali bližnjo pokrajino malega mesta; vrh hriba je stala opuščena grajska trdnjava, kakor staro oporišče pred sovražnikom še vedno bedela nad državo.
*gra*, se je oglasil labod, *gra*, zmotil misli Nežki.
Rada je imela živali, srčno rada, in zagotovo bi bila kje izbrskala skorjico kruha ali kak drug podoben priboljšek za račke ali laboda., akoravno ji ne bi po glavi rojilo nešteto stvari, mnogo pomembnih in skrbi potrebnih. Glavico lepo je dvignila, oči rjave pomela v pomladno sonce in pogledala laboda. Belega laboda, snežno belo obarvano pernato ptico, dostojanstvene drže in lepih, skladnih potez, takisto belega, kakor je bila bela njena majica in hlačke, kakor skrbno zložena srajčica na lesenem pomolu.
Klečeča na deskah ob jezeru medgorskem je Nežka preletela gladino in prikupne živali na njej, odsotno s prstki praskala po hrastovini stari, en noht se ji ob tem je že zlomil. Ni je motilo.
Polt kurja na goli koži se ji je napravila in hladno jo streslo je po hrbtu, zavoljo letnemu času hladnega vremena ne, ji misli so hitreje od vetra bezljale ob pomisli na svoj neuspeh, trpko se ji želodcu je dvigalo, sililo na plano. Skoraj bila je mesto že joku Nežka zdaj dala.
''Danes, ko postajam pionirka,'' je začela, ponovila pri sebi besede prisege svečane, kako le mogla kdaj pozabiti le-te ona bi mogla, na glas jih izrekla.
Spomnila še vedno se jasno je dneva tega lepega ino jasnega, kot da bi včeraj bilo, ko bila je skupaj z ostalimi otroci odbranimi v vrste reda pionirjev sprejeta bila, praznik veliki to bil je zanjo takrat, sotovarišev prav tako, maj sveže cvetoči je bil. Doma bili so jo mati napravili svečano, v uniformo tapravo pionirsko oblekli; sveže umitega obraz ino las rjavih počesanih titovko pod bila Nežka je v vrsti stala, skupaj z drugimi prisego odžebrala. Tovariši vodniki starejši, ki bili so jih na sprejem pripravili, naloge pred tem jim zastavljali, nikdo ni opravil manj kod vseh, ponosno bili so poleg njih takrat stali, starši presrečni pak bili so v vrstah na tribunah slovesnost to veliko spremljali. Veselica pravcata tisti dan nato je sledila; Nežka rada po sadju svežem je posegla, v južnih delih republike natrganem, sok borovničev zraven pila, vesela ino ponosna, da za narod svoj kot pionirka lahko dobro bo kaj naredila.
''Danes, ko postajam pionirka,'' poskusila znova je, nadaljevala počasi takole naprej, ''dajem častno pionirsko besedo, da-'' ji glas ji je počil. Sklonila v tugi je glavico lepo, zaihtela prav tiho.
Zmogla tolikanj zbranosti ino poguma v sebi ni, da sedaj na glas bi pri sebi izgovorila svečano obljubo, katero let mnogo nazaj bila dala pred vsemi je, sveto obljubila da venomer bode v dobro domovine delovala, za nje blagor skrbela z močmi svojimi vsemi, sovražnike države izdajala in sodila.
Ino katero bila ta dan grobo je prekršila, zoper domovino takorekoč delovala.
Kako le mogla sedaj pogledati bi v oči staršem ino tovarišem pionirjem, po vsem hudem, kar bila ustila ona je, da se zgodi, v nevarnost državo spravlja? Razočarala bila je njih vse, sebe marala več ne.
Ino drug spomin na lepe čase bil ji v mislih zdaj je svež; postrojeni v vrste dolge bili takrat so pionirji, mladinci sloki ino mladinke jedre, v čast ino pozdrav predsedniku domovine stali so. Med njimi bila takrat je Nežka, verna svoji domovini, na prsih nagelj rdeči nosila pripeti, v rokah pak stiskala cvetlice sveže natrgane, za pomembnega moža odbrane. Iz vsake banovine bili predstavniki so pionirjev takrat poslani, takenako Nežka svoj kraj je bila zastopala, upala pri sebi tiho, da nemara prav ona bode tista, ki predsedniku bode šopek izročila.
Stali naučeno takrat so pionirji vsi, strumno bila je četa spremljala korake države šefa; mož visoki ino pomebni, v belo uniformo odeti, z oficirsko kapo glavo kriti, med njimi je osebno hodil. Zastal bil dih takrat je Nežki, ko pred njo ustavil se predsednik je, v lička postala vsa rdeča, z očmi velikimi ga gledala, dobrega moža, ki domovino vodil ino varoval je. Ojunačila se je ino naprej stopila, šopek cvetja mu ponudila, sam bila jih na babičinem grobu je natrgala. Zahvalil se ji predsednik je, pobožal ino na lice jo poljubil, roko stisnil, rože vzel.
''Ga niso našli, kaj?'' za njo bil se nekdo oglasil je, bližal se po leseni brvi.
V enem gibu bila se Nežka okoli je na pomolu obrnila, v mehkem gibu pištolo na prišleka namerila; vroče se iz cevi je v hladni jezerski zrak orožje pokadilo.
''Nikari streljati, dekle,'' roki dvignil v miru znamenje je on, na mestu postal.
''Ah. Ti si,'' bila premerila ga ostro je, še vedno merila na njega, v koncentraciji popolni, v mnogih urah naučeni, da ubije hitro.
Paren ji po letih bil je on, oprava pak bila je tista elitnega odreda vojske, kamuflažna sivozelena. Kako bi ga ne spoznala, skupaj sta bila urjenje skozi dala.
Komando bila v mislih dala je, takoj orožje njeno se nazaj je v obliko nenevarno spravilo, na zapestju dekletovem si mesto prejšnje našlo, nevidno v preopravi zapestnice se skrilo. Tehnologija bolj napredna tiste v kapitalistični državah od, dognali takisto napravo so pred njimi v domovini davno že.
''Zdravstvovali tudi oni, gospodična,'' pokimal Gorazd je, poleg nje na rob pomola sedel.
Tiho sta sedela nekaj časa, nobene besede med seboj ne izmenjala, tovariša onadva, za domovine drage ino slavne nalogi pomembni na.
''Našli bodemo ga, nikari ti ne skrbi,'' rekel je po nekem času. ''Boj ti se ne za čin.''
''Kako lahko bi jaz le vedela, da prav tak načrt imel je? Toliko časa se nam motal je dobesedno na očeh, pred nosom pionirjev baš, potem pa takole pobegne, skrije se.'' izbesedovala Nežka je, svoj neuspeh pred očmi imela. ''Povej mi ti.''
''In, ne, kar zastran čina poreč mi,' je dodala. ''Bojim se ne, saj dobro vem, kaj sledi in kaj dobim. Zaslužila sem si to kar sama, pripeljala nadse.'' Oči si je obrisala, prste mokre na golem stegnu počila.
''Si bila pač to možnost spregledala,'' skušal jo bodriti Gorazd je. ''Tako v poročilu mojem bo zapisano, ime tvoje pa le dobre stvari bode imelo podpisane.''
Verižica zlata bila ji okoli vratu je visela, na prsih mladih počivala, s prstki zamišljeno se z njo je igrala.
''Kar uradno nekje zapisano je, pomembno mi ni. Za tisto pak kar resnica je ino le jaz jo poznam, boli me srce.''
Po jezeru se valovi veliki so takrat so napravili, helikopter preiskovalcev gladini se je bližal, potapljača dva sta bila pripravljena v preži. Zakrožil je helikopter, nato na mestu oblebdel, da lahko sta v jezero se pognala, tamkaj iskanje za izdajalcem nadaljevala.
''Izskočil že davno je; malo verjetno je, da živ notri je še,'' dejala tiho je Nežka. ''Truplo utopljeno pak koristi nam prav dosti ne.'' Posmrknila je, z roko si obraz pokrila, tiho jokala.
''Njegove stvari smo našli in zasegli,'' povedal je Gorazd. ''Dokumenti pomembni niso daleč prišli, prav tako smo zajeli njegove kontakte.'' Pomolčal je, nato dodal. ''Vseskupaj sploh ni tako slabo izpadlo, poročnica.''
Nežka le tiho bila je posmrknila.
''Pridi, greva poročilo izgotovit,'' ji šepnil je, bližje prisedel. ''Nato pa na parado lahko skupaj odideva. Saj veš, jutri je praznik.''
''Bo že tako,'' medlo bila je ona pokimala.
''Vse bo še dobro, Nežka.'' Tako ji je šepnil, narahlo na lice poljubil. Se odzvala takoj Nežka ni, le nasmeh počasi na lička rdeča spustila. Na vrat jo poljubil nato je on, nižje še enkrat, v hlačkah bila je njegovo roko občutila.
''To je bilo malo preveč poceni način, da bi dobil, veš,'' ga zavrnila je Nežka, od sebe nerahlo odrinila, vstala ino z glavo zmajala.
S tal bila je srajčico svojo snežno belo pobrala, zgornji del telesa pokrila si ino oblekla; krilce malo se od nekod ji je vzelo, od pasu navzdol do kolen pognalo, nanotehno ogninjalo krvavo rdeče zaplapolalo okoli nje je je v vetriču, preplašilo račke poti jezerski ob. Vratu okoli rutico si rdečo je zavezala, na glavico mlado si kapo modro posadila; na prsih se ji zalesketala v soncu je zlata značka titovka.
''Pridi, greva skupaj,'' mu je pomignila. Skupaj sta stopila do plovila, ki pristajalo je takrat; bojni helikopter domovine varovane, republike znane, ki odpelje ju od tod, na lepše kraje.
Tako rada je imela parade.

Saturday, June 09, 2007

How Do I Linked WebSites?

Am, ja; četudi sem imel namen pisati o nečem drugem, bom to radi določenih drugih obveznosti, ki odtegujejo takšno udejstvovanje, prihranil za drugič in tokrat dodal le dva linka v blogroll.

http://www.applemilk1988.com/english/index.html

http://lostinthenet.mojforum.si/


That is all. Also, tits.

Monday, June 04, 2007

SF Nostalgija

Pred časom sem si pridobil Street fighter Alpha Anthology za ps2 in zadnje tedne precej časa posvetil preigravanju starih klasik in se prepuščal nostalgičnim občutkom, še posebej ker je zraven v pogonu tudi SF Anniversary Collection, tako da je je krog sklenjen in zadovoljstvo popolno. OMG, teh nerdgasm XD. Za bonus sta zraven še Sf: teh movie in EX verzija, bolj kot za kaj drugega, da zapolnita sf serijo.

Speaking of bonus; tako prvi sf kot dvojka in sf3 premorejo bonus stage, medtem ko jih v alfah, ki naj bi bile po nekaterih mnenjih vrh franšize, ni. Saj -ismov je polno na izbiro, likov tudi, pa še Dramatic 2-on-1 mode, ampak tha's not good enough.

Za osvežitev spomina par linkov do bonus rund (za sf3 nisem našel posnetkov :( )

sf1
http://www.youtube.com/watch?v=_F8WiEjv6jE
http://www.youtube.com/watch?v=k1X_eCuKPNQ

sf2:
http://www.youtube.com/watch?v=1E0tMw0sn7M

sf ex2:
http://www.youtube.com/watch?v=4KBSfP1AvVw
http://www.youtube.com/watch?v=W7gdTcxFqF8


In še dodaten bonus; kolaž oz. primerjava vseh inačic. (levi stolpec:sf1,sf2, sf-movie; desni stolpec: sfalpha, sf3s, sfEX3 )