Glede na to, da je ta moja kratka fantazijska zgodba Pomladni Solinar tekom svojega razvoja šla skozi več različic, tako kar se tiče dolžine samega besedila, kakor tudi vsebinsko, saj se je iz prvotno načrtovane kratke štorije na dveh straneh prelevila najprej v daljšo zgodbo, na koncu pa celo v samostojno novelo, je dobro, da napišem par besed o razvoju in raznih poklonih ter vplivih, ki jih je mogoče zaslediti v knjigi, ki je bila oblikovana na nič manj kot treh računalnikih in v vsaj toliko urejevalnikih besedila, tako da je bilo kar nekaj dela zastran formatiranja besedila, še posebno šumniki so bili na začetku nekolikanj problematični.
Spreminjala se je tudi sama podstava zgodbe, ki je variirala od zgodovinske zgodbe prek visoke fantazije do fantazijskega mindfucka; na koncu je to v določeni meri nizka fantazija, saj je zgodbo večinomanastavljena na zgodovinskih dejstvih starega veka na slovenskem, le določne stvari so predrugačene in seveda dodani fantazijski elementi v podobi raznih mitoloških bitij in božanstev. Tega v prvotni obliki besedila ni bilo toliko, ko pa sem vzporedno začel snovati drugo, daljšo zgodbo Krila nad deželo, ki se dogaja po dogodkih v Solinarju, sem vse skupaj poglobil in razširil, tako da ponekod zadeva meri na visoko fantazijo, a v bistvu to le ni povsem.
Pri mitologiji in magičnih bitjih sem se navezoval na enciklopedijo Miti in Legende, ki je poleg dobrega pregleda svetovnih mitologij vsebovala tudi dobro predstavitev slovanske in še posebej slovenske, poleg tega pa sem zajemal iz raznih slovenskih bajk in legend, nenazadnje pa tudi iz romana Pod svobodnim soncem, ki je poleg določenih zgodovinskih elementov bil uporaben tudi kar se tiče arhaičnega besedišča, ki sem ga uporabil v Solinarju, kasneje pa še v nekaterih svojih drugih kratkih štorijah, katero se je ob kombinaciji z rahlo čudnim besednim redom pri nekaterih bralcih izkazalo za dokaj nenavadno in težko berljivo. V bistvu je ta stil besedenja najlažje opisati kot zamešan besedni red Yode iz Star Wars v navezi z arhaično slovenščino, oboje pa nato še malo premetano in obogateno z raznimi podredji, priredji in nenazadnje soredji. Morebiti malček zakomplicirano besedilo, a osebno sem v takem načinu lažje spisal tako količino teksta, kot se ga je na koncu nabralo, kot pa če bi pisal v običajni, moderni slovenščini, ki je ponekod dokaj okorna. Nadalje sem za potrebe zgodovinskga ozadje uporabil par učbenikov zgodovine, med njimi tudi knjigo o pravni zogdovini slovenscev. Resnično, pri pisanju zgodbe mi je pripravljalna faza z iskanjem dejstev in navdihov po raznih knjigah najljubša. Nato seveda pride na vrsto samo pisanje, ki je, ko imam v glavi jasno vizijo glede glavnih dogodkov in oseb, precej lahko ubesedljiva, že prej pa si moram določene delčke dogajanja in dialoga zapisati kot opombe oz. narediti nekakšen sourcebook, iz katerega nato sproti pobiram delčke v glavno besedilo. Kar se tiče internetnih virov, jih za sestavljanje Solinarja praktično nisem uporabljal, še posebno na samem začetku, ko itak nisem imel še dostopa do interneta, in sem lahko pobiral zamisli le iz knjig in stripov. Zdaj je pak drugače in lahko zajemam iz raznih on-line enciklopedij, ljubitelskih strani in forumov, pa še razne zbirke artworka so mi v pomoč, da nastanejo še bolj zblojene ideje za zgodbe.
Ko sem že omenil stripe; prvotno zamišljena kratka štorija, v kateri mladec sreča Kurenta pod krinko, je imela za navdih določen strip o Conanu, kjer ta s svojo družbo nabaše na demona, ki jih prevaža na svojem splavu. Tu je pak v igri solinarjev voz, Conana pa je zamenjal slovenski mladec. Dejstvo, da kar nekaj oseb v Solinarju nosi ime, ki se začenja na K, ni naključje. Kalandir je bil izbran iz daljšega seznama možnih imen, Kvaternik in Kalužnik pa sta tudi v zgodbi od samega začetka, ko je bila zasedba manjša od končne, in bi podobnost imen s Kurentom odkazovala na določeno stvar ...
Razvoj besedila, ki je kmalu po začetku pisanja prerasel v daljšo zgodbo, se je začel v začetku leta 2002 in avgusta je bilo osnovnih 34+ strani zgodbe zaključenih. Nekaj časa sem zadevo kanil pustiti v tej obliki in sem se lotil pisanja drugih štorij, še posebno Kril nad deželo, ki so še do danes nedokončane, za objavljanje na jokerjevem forumu mn3njalnik pa sem celotno besedilo popravil in razširil, dodal veliko več dialoga in nemalo novih prizorov, še posebno s Tinko v glavni vlogi, ki originalno ni bila med glavnimi liki, in je bila njena usoda bolj stranska, nekakšen easter egg,. Potemtakem se je celotna zgodba preobrnila od Kurenta na Tinko in njeno razmerje s Kalandirjem, kar je po mojem mnenju uravnotežilo zgodbo in dodalo močan ženski lik, zato je bila vloga Mojce nekolikanj spremenjena, saj ta v originalu ni bila predvidena za 'bad girl' lik. Z objavljanjem po delih sem na forumu zaključil 2005. leta, nakar je preteklo še nekaj časa, da sem besedilo še enkrat popravil in izčistil, seveda določene pravopisne napake še vedno ostajajo, in spravil v pdf obliko.
V zgodbi je poleg določenih fantazijskih klišejev in parodij mogoče najti različne poklone raznim
fantazijskim delom. Modra Tinkina obleka cika na Kahlan iz Godkindove Sword of Truth serije, 'to je znano' je pobrano iz Martinovega ASOIAF, prevozna zadruga z zmaji je ustreznica Spacing Guild iz Dune, šmarnica (prvotno črni lotus iz Conana), ki jo zauživajo jahalci zmajov pa začimbi; par pripovedi je pobrano iz slovenskih ljudskih zgodb, boji z različnimi beptijami so bili navdahnjeni s strani predtem ogledanega filma LotR, kateri drugače sicer ni posebno vplival na Solinarja, zaključni spopad s Kurentom je navdahnjen od zaključka Star Wars Episode 3, more in sojenice so poklon redu Bene Gesserit iz serije Dune, poleg pa so seveda še druge malenkosti, recimo mala Marinka na veselici dolguje svoje ime Atomik Harmonik in njihovi pesmi Hop Marinka, sam motiv solinarja z vozom pa je navdihnil Martin Krpan. Različne nasprotnike in beštije sem skušal odvrniti od tradicionalnih klišejskih goblinov in vilincev, slednje sem nadomestil z vilami, in jih bodisi nadomestiti z slovanskimi ustrezniki bodisi jih nadomestiti s čim drugim. Osnovni zaplet, boj med Kurentom in vilo, ki bijeta boj med seboj za Kalandirja, je upam da, dovolj naznačen, saj v knjigi nisem želel jasno povedati vsega črno na belem, kot je to navada v nekaterih romanih, saj si mora bralec sam ustvariti sliko, nenazadnje pa gre za mindfuck, saj je interpretacij več, še posebno glede odprtega konca, ki je ob določenem razlogovanju lahko tudi usoden za glavnega antijunaka ...
;)
Spreminjala se je tudi sama podstava zgodbe, ki je variirala od zgodovinske zgodbe prek visoke fantazije do fantazijskega mindfucka; na koncu je to v določeni meri nizka fantazija, saj je zgodbo večinomanastavljena na zgodovinskih dejstvih starega veka na slovenskem, le določne stvari so predrugačene in seveda dodani fantazijski elementi v podobi raznih mitoloških bitij in božanstev. Tega v prvotni obliki besedila ni bilo toliko, ko pa sem vzporedno začel snovati drugo, daljšo zgodbo Krila nad deželo, ki se dogaja po dogodkih v Solinarju, sem vse skupaj poglobil in razširil, tako da ponekod zadeva meri na visoko fantazijo, a v bistvu to le ni povsem.
Pri mitologiji in magičnih bitjih sem se navezoval na enciklopedijo Miti in Legende, ki je poleg dobrega pregleda svetovnih mitologij vsebovala tudi dobro predstavitev slovanske in še posebej slovenske, poleg tega pa sem zajemal iz raznih slovenskih bajk in legend, nenazadnje pa tudi iz romana Pod svobodnim soncem, ki je poleg določenih zgodovinskih elementov bil uporaben tudi kar se tiče arhaičnega besedišča, ki sem ga uporabil v Solinarju, kasneje pa še v nekaterih svojih drugih kratkih štorijah, katero se je ob kombinaciji z rahlo čudnim besednim redom pri nekaterih bralcih izkazalo za dokaj nenavadno in težko berljivo. V bistvu je ta stil besedenja najlažje opisati kot zamešan besedni red Yode iz Star Wars v navezi z arhaično slovenščino, oboje pa nato še malo premetano in obogateno z raznimi podredji, priredji in nenazadnje soredji. Morebiti malček zakomplicirano besedilo, a osebno sem v takem načinu lažje spisal tako količino teksta, kot se ga je na koncu nabralo, kot pa če bi pisal v običajni, moderni slovenščini, ki je ponekod dokaj okorna. Nadalje sem za potrebe zgodovinskga ozadje uporabil par učbenikov zgodovine, med njimi tudi knjigo o pravni zogdovini slovenscev. Resnično, pri pisanju zgodbe mi je pripravljalna faza z iskanjem dejstev in navdihov po raznih knjigah najljubša. Nato seveda pride na vrsto samo pisanje, ki je, ko imam v glavi jasno vizijo glede glavnih dogodkov in oseb, precej lahko ubesedljiva, že prej pa si moram določene delčke dogajanja in dialoga zapisati kot opombe oz. narediti nekakšen sourcebook, iz katerega nato sproti pobiram delčke v glavno besedilo. Kar se tiče internetnih virov, jih za sestavljanje Solinarja praktično nisem uporabljal, še posebno na samem začetku, ko itak nisem imel še dostopa do interneta, in sem lahko pobiral zamisli le iz knjig in stripov. Zdaj je pak drugače in lahko zajemam iz raznih on-line enciklopedij, ljubitelskih strani in forumov, pa še razne zbirke artworka so mi v pomoč, da nastanejo še bolj zblojene ideje za zgodbe.
Ko sem že omenil stripe; prvotno zamišljena kratka štorija, v kateri mladec sreča Kurenta pod krinko, je imela za navdih določen strip o Conanu, kjer ta s svojo družbo nabaše na demona, ki jih prevaža na svojem splavu. Tu je pak v igri solinarjev voz, Conana pa je zamenjal slovenski mladec. Dejstvo, da kar nekaj oseb v Solinarju nosi ime, ki se začenja na K, ni naključje. Kalandir je bil izbran iz daljšega seznama možnih imen, Kvaternik in Kalužnik pa sta tudi v zgodbi od samega začetka, ko je bila zasedba manjša od končne, in bi podobnost imen s Kurentom odkazovala na določeno stvar ...
Razvoj besedila, ki je kmalu po začetku pisanja prerasel v daljšo zgodbo, se je začel v začetku leta 2002 in avgusta je bilo osnovnih 34+ strani zgodbe zaključenih. Nekaj časa sem zadevo kanil pustiti v tej obliki in sem se lotil pisanja drugih štorij, še posebno Kril nad deželo, ki so še do danes nedokončane, za objavljanje na jokerjevem forumu mn3njalnik pa sem celotno besedilo popravil in razširil, dodal veliko več dialoga in nemalo novih prizorov, še posebno s Tinko v glavni vlogi, ki originalno ni bila med glavnimi liki, in je bila njena usoda bolj stranska, nekakšen easter egg,. Potemtakem se je celotna zgodba preobrnila od Kurenta na Tinko in njeno razmerje s Kalandirjem, kar je po mojem mnenju uravnotežilo zgodbo in dodalo močan ženski lik, zato je bila vloga Mojce nekolikanj spremenjena, saj ta v originalu ni bila predvidena za 'bad girl' lik. Z objavljanjem po delih sem na forumu zaključil 2005. leta, nakar je preteklo še nekaj časa, da sem besedilo še enkrat popravil in izčistil, seveda določene pravopisne napake še vedno ostajajo, in spravil v pdf obliko.
V zgodbi je poleg določenih fantazijskih klišejev in parodij mogoče najti različne poklone raznim
fantazijskim delom. Modra Tinkina obleka cika na Kahlan iz Godkindove Sword of Truth serije, 'to je znano' je pobrano iz Martinovega ASOIAF, prevozna zadruga z zmaji je ustreznica Spacing Guild iz Dune, šmarnica (prvotno črni lotus iz Conana), ki jo zauživajo jahalci zmajov pa začimbi; par pripovedi je pobrano iz slovenskih ljudskih zgodb, boji z različnimi beptijami so bili navdahnjeni s strani predtem ogledanega filma LotR, kateri drugače sicer ni posebno vplival na Solinarja, zaključni spopad s Kurentom je navdahnjen od zaključka Star Wars Episode 3, more in sojenice so poklon redu Bene Gesserit iz serije Dune, poleg pa so seveda še druge malenkosti, recimo mala Marinka na veselici dolguje svoje ime Atomik Harmonik in njihovi pesmi Hop Marinka, sam motiv solinarja z vozom pa je navdihnil Martin Krpan. Različne nasprotnike in beštije sem skušal odvrniti od tradicionalnih klišejskih goblinov in vilincev, slednje sem nadomestil z vilami, in jih bodisi nadomestiti z slovanskimi ustrezniki bodisi jih nadomestiti s čim drugim. Osnovni zaplet, boj med Kurentom in vilo, ki bijeta boj med seboj za Kalandirja, je upam da, dovolj naznačen, saj v knjigi nisem želel jasno povedati vsega črno na belem, kot je to navada v nekaterih romanih, saj si mora bralec sam ustvariti sliko, nenazadnje pa gre za mindfuck, saj je interpretacij več, še posebno glede odprtega konca, ki je ob določenem razlogovanju lahko tudi usoden za glavnega antijunaka ...
;)
