STANKO 'MA DOS'T
"Hej, vi tam; boste kaj cvička vzeli?! Tapravi domači je, veste!"
"Ne!" se je proti kratko postriženi živi meji, za katero je stal kmet s cvičkom, zadrl Stanko Kalužnik. "Imamo še polno klet."
"No, pa na svidenje, vseeno!" je dejal neznanec. "Se vidimo še kdaj drugič! "Bolje, da ne," si je mislil Stanko in spet vžgal motorno kosilnico na nitko, s katero je do kmetovega nadležnega prihoda kosil trato na vrtu. "Bolje, da ne."
Bil je le eden tistih sončnih in toplih in ostalo poletnih dni, Dan državnosti; to je, 25. junij, ne 26. december, ko je Dan samostojnosti, niti 27. avgust. Slednji je le Stankov rojstni dan. Starši so bili odšli na vikend in tako je Stanko ostal sam doma v Rožni dolini, Ljubljana, Slovenija; prav prijeten konec, če je komu verjeti. Glede na to, da študijskih obveznosti po nekem čudnem naključju ni imel še vsaj dva meseca, si je čas krajšal s travo. Košnjo le-te namreč.
Ker se mu je zazdelo, da je slišal neko govorjenje za seboj, se je, ne da bi pred tem izljučil kosilnico, jezno obrnil proti živi meji. "Kaj je že spet?!" Pričakoval je, da bo tam zagledal nadležneža od prej, ki spet kaj ponuja. A se je zmotil. Dokaj mnogo zelo.
Za njim se je kot od nikoder znašel sosed Tonči, sveži upokojenec in ljubitelj ribarjenja. Ker je bil Stanko že v obračanju in ni pričakoval nikogar za seboj, še najmanj pa soseda, je v enem zamahu z dvignjeno kosilnico potegnil po sosedu. Nitka mu je scefrala zamaščeni vrat in del bradatega obraza. Stankota je vroče oškorpilo po obrazu. Sedaj bo znal odgovoriti vsaj na dve vprašanji. 'Kakšna je človeška kri, Stanko?' - 'Kot ribezov sok, le bolj vroča in lepljiva' in 'Kakšen okus ima človeško meso?' - 'Oh, saj veš, kot piščanec.'
Nesrečnež, to je, sosed Tonči, je komaj uspel izdaviti samega po sebi zelo presunljiv krik, že je mrtev telebnil na sveže pokošeno zelenico, medtem ko je z zamolklim tonom svoje delovanje končala tudi Stankotova kosilnica. Presenečeni kosec, ki je danes prvič pokosil še kaj drugega kot travo, nikoli še ni bil zadel sebe ali kakega od domačih, nemalokrat je sicer že bil kakšno dobro mrho podrl, a to pri tem ne šteje, je nemo bolčal v sveže truplo, ki se je kljub toplemu vremenu začenjalo ohlajati. Saj ne, da bi Stanko to vidno zaznal, to je le videl na televiziji. Držalo kosilnice mu je topo padlo po zelenih tleh. Na nekaterih koncih so bila pa tudi rdeča.
"Kurc' pofukan!" se je jezno zadrl in brcnil sosedovo truplo, tako da je iz ostankov njegove glave brizgnila sveža kri. "A se t'ko prav prikrast' člov'ku za hrbet?!" Jeza pa se mu je početverila, ko je opazil, da ga je sosed oškropil po njegovi najljubši majici, belem dresu hokejske reprezentance. S podpisi igralcev! "Jebemti! Kdo bo sedaj to pral, a?!'
Vsemu povrh pa se je utrgala tudi nitka v kosilnici. Strah in groza! Stari mu je vedno težil, če je pokvaril kosilnico, zato se je Stanko, obilno preklinjajoč v parih jezikih, brž napotil v hišo po ključe avtomobila, s katerimi se je nameril odpeljati v trgovino po novo nitko. Sosedove ostanke je pustil, kjer so pač že ležali.
Ravno ko je prišel iz hiše je po ulici pripeljal avtomobil. Z glasnih izpuhom. In še bolj glasno glasbo. Medtem ko so mu divji ritmi nabijali v glavo, je Stanko pomišljal, kako to, da čisto vsi v avtomobilih poslušajo drugačno glasbo, kakor on. Ker trušč ni prenehal, se je Stanko jadrno in, seveda, jezno napotil na ulico. "Ulc'o bom preoral s tabo!"
Tam je hitro ugledal motečneža, ki je stal ob cesti z vključenim motorjem in radiem. Stopil je do njega, sunkoma odprl vrata, presenečenega bedaka za krmilom potegnil ven, tepec niti ni bil pripet, ga dvakrat udaril s komolcem in mu glavo butnil ob pokrov motorja, nakar je neumnež zalasno izgubil zavest.
Ko se je malo kasneje vzdramil, se mu je odprl povsem nov pogled na svet. Iz žabje perspektive, namreč. Stanko ga je bil privezal za odbijač njegovega avtomobila in ravno speljeval. Jekleni konjiček je dokaj hitro dosegel 150 kilometrov na uro in asfalt na ulici se je obarval rdeče.
Privexanega za njegov avto ga je Stanko pustil nekaj ulic stran, se peš vrnil domov, seveda se je moral preobleči, hokejski dres je zamenjal za karirasto srajco, in se odpeljal v Merkur. Tam začuda ni bilo gneče, tako da je hitro opravil z nakupi, nakar se je odločil, da se zapelje še do Merkatorjevega trgovskega centra v Šiški, kjer je honorarno delalo njegovo dekle.
"In potem veš, sem igral to igro, kjer igraš kot pripadnik posebnih ameriških enot v Iraku, skupinsko, a ne, in sem postrelil vse kolege v skupini, da sem lahko videl mrtve ameriške vojake. Pa še signalne pištole nisem uporabil! Nato sem vse to ponovil."
Veronika, ki je stala nasproti njega je le zavijla z očmi in čakala na konec njegove skrajno zanimive pripovedi. V trgovini je bila zaposlena čez poletje prek študentskega servisa in je bila zadolžena za ponujanje vzoržnih primerkov mimohodečim kupcem.
"Boste poskusili malo kozjega sira, gospod, odličen je, poltrd in s 50% manj maščob, z dodanimi vitamini? No, pa n'č. Sam lah' bi bil vseen' b'l vesel. A nej mu ga pofafam, al' kva?"
"Lahko bi ga meni," se je pokvarjeno zarežal Stanko in jo poljubil za uho, med dolge pramene njenih rdečih las. "Morda danes zvečer," se je zahihitala Veronika. "Um. Ljudje gledajo, veš." - "Kar naj," je dejal Stanko in jo polizal po nosu. "Še naročnine jim ni bilo plačati za to."
Prišedši do avtomobila, ki ga je imel na parkirišču ga je začopatila skupina štirih mladcev, ki ustrezajo večinskemu opisu iz črne kronike. Uporabivši sočno govorico jugovzhodnih sosedov so izbesedovali, da jih zanima Stankotov mobitel in denar.
"Kaj, samo štirje ste," je cinično vprašal Stanko in stopil bliže vozila. "Ni to malo premalo?"
Pravkar izreženo je mladce ujezilo in najdebelejši izmed njih, z uhanom v ušesu, se je krikoma pognal nadenj. Stanko je prestregel njegov udarec s pestjo, mu roko zadobil v trd prijem in močno potegnil, da je naredilo
, ga dvakrat s komolcem po glavi, ga prijel za obleko in ga porinil skozi vetrobransko steklo avtomobila. Tokrat svojega. Prijel ga je za glavo in podrsal na levo in desno, s čimer mu je na razbitem steklu prerezal vrat in je kri zalila prevleke v vozilu in modro zunanjo barvo. Izmed preostalih treh se je nad Stankota pognal še drugi napadalec. Stanko se je sklonil in mu z desno nogo spodnesdel levo nogo, ko je ta zaradi izgube ravnotežja telebnil na asfalt pa ga je umiril z brco v glavo. Ostala dva sta odnesla pete.
Sedaj bi mi prav pasal včerajšnji burek, si je mislil Stanko. In topel jogurt. To bi mi res polepšalo dan.
Ker avtomobil sedaj ni bil ravno v voznem stanju, se je Stanko namenil odpeljati domov z avtobusom. Javni mestni prevoz.
Kaka štala, si je mislil, ko je pogledoval na uro, v avtobusu je bilo tako soparno, da je moral obrisati roso z nje. Stara škatla, ki je bil avtobus, se ni nikamor premikala. Temu ni bila kriva teža zaradi prenapolnjenosti vozila, razen Stankota je bilo v njem le še pet oseb, pač pa velika gneča na cesti. Ravno danes so se vsi odločili iti na morje, a?
Ko je avtobus zavrl zaradi nekega bedaka, ki je prečkal cesto tam kjer se to ne sme, je Stanku prekipelo. Spet. Stopil je do voznika, se mu vljudno zahvalil za vožnjo in ga nato glasno spodil sedet na zadnji sedež počasneta, medtem ko je on prevzel oblast nad vozilom. Sedaj je šlo za sposnanje hitreje. Stankotu se je zdelo za malo ozirati se na semagorje in pešče, kar je rezultiralo v nemajhnem številu povoženih slednjih, zraven je bil tudi nek pes, in to 'pes' kot žival, sicer pa je v divji vožnji skozi center prestolnice zbil še par kolesarjev in odrgnil lepo število drugih vozil. Spraševal se je, kaj traktor počne pred banko. In to gorenjsko, kar je bilo še bolj čudno. Ker se je na avtobusni konstrukciji nabralo že preveč udarnin in ostalih posledic nerahlih trkov, vsega tudi niso mogli opraviti brisalci, četudi veliki, je Stanko sopihajoče vozilo ustavil pred Konzorcijem in, na veliko navdušenje preživelih potnikov, izstopil.
Ulica, resda prostorna, je bila polna ljudi, ki so dajali občutek, da se sicer premikajo, da pa nikakor ne vedo kam gredo. Mnogo le-teh. To je bilo za Stanka, ki ni dobro prenašal stanja, kadar je bilo okoli njega več kot deset ljudi, zelo stresno. Da so bile stvari še slabše, so poskrbeli mimovozeči rolkarji, rolerji, kotalkarji in kolesarji. Stanko nikjer v bližini ni videl kakega znaka za kolesarsko pot. Kar je preveč, je pa preveč.
Iztegnivši roko vstran je zbil rolkarja, ki je prav lepo pristal na tleh, drugi je zavetje našel v nedrju srednje lepe dekline, tretji pa pod kolesi nekega kolesarja. Le-ta je bil v kratkem zrinjen na tla. Stanko je zavzel polklečeči položaj, ki ga je videl pri ameriškem nogometu in japonksem sumu, se vkopal v tla in se zapodil v skupino treh blondink na rolerjih. V enem naletu je podrl vse tri.
V afektu se je napotil še do bližnje stavbe parlamenta. Ker je vzel s seboj tudi kosilnico, da je lahko kupil pravo nitko, jo je veselo vklopil, bila je namreč motorna, ne električna. Po naključju je bilo celo dovolj goriva.
Prepevaje "Stanko's got a scythe, Stanko's got a scythe," je zakoračil k vhodu v parlament. Policist, ki je stražil poslopje, mu je zaprl pot in uporabil strokoven prijem.
Dobil je pet let. Za soseda Tončija se je zaključilo, da je bila nesreča. To ni veljalo za oranje ceste z državnim sekretarjem. Prerezan vrat so šteli za samoobrambo, kolega ni tožil. Za povzročitev prometnih nesreč in deset mrtvih pri tem se je zgovarjal na vročino in slabo cestno infrastrukturo. Rušenja deklin na cesti niso šteli za kršitev. Lahko bi se končalo slabše.
"Hej, kolega, milo ti je padlo!" Vsemu navkljub so Stankota vsake toliko časa zasrbele roke po kosilnici. Ali vsaj cvičku.
