RIP Sergio Bonelli

Hvala za vse stripe :(

Po Mikijevih Zabavnikih sem leta nazaj prešaltal na Bonnellijevo produkcijo, ki še vedno zaseda veliko prostora na knjižni polici in disku, predvsem Mister No, Dylan Dog in Zagor.

It's Over, Einstein Is Finished

http://science.slashdot.org/story/11/09/22/1841217/cern-experiment-indicates-faster-than-light-neutrinos

http://www.bbc.co.uk/news/science-environment-15017484

http://edition.cnn.com/2011/09/23/world/europe/switzerland-science/

http://online.wsj.com/article/AP58b5aed0a77c45ddb163d90951b36b35.html

http://www.novinite.com/view_news.php?id=132341

http://www.abc.net.au/worldtoday/content/2011/s3324308.htm


meanwhile, on rtvslo.si: Pahor po srečanju s Türkom: Stvari se bodo samo poslabševale. <_< aktualnost herp derp.

Julia's Eyes

Julia's Eyes
http://www.imdb.com/title/tt1512685/

Medtem ko ameriške mainstream grozljivke oz. trilerji variirajo med sociološkimi eksperimenti in redneckovskimi reapi, je evropska produkcija, poimensko francoska in španska, bolj raznolika, kar se tiče horror žanra. O azijskih kripi izdelkih pa ob kakšni drugi priložnosti.

Španski triler Julia's Eyes je zgodbovno lepo zaokroženo in vizualno tankočutno izpeljano raziskovanje milfice (Belén Rueda), ki skuša razvozlati smrt svoje sestre, medtem ko se spopada z napredujočo slepoto, nejevero bližnjih in kripi doživljaji.

Dolžina je ravno pravšnja, saj se zgodbovno ničesar ne preskakuje, dovolj časa se nameni razvoju glavnega lika, stranski pa prav tako dobijo svoj odmerek; kripi sosed in njegova stalkerska hčerka, lokalno prebivalstvo in hotelsko osebje, kripi slepci in zdravniki, vsi dajejo filmu neko zaokroženo celoto in metaforično nit, ki se vije skozi vse tri del, kakor lahko po dogajanju razdelimo konkretni triler.

Začetno raziskovanje in 'bu' elemente zamenja mrzlično zasledovanje namigov, vmes pa se kopičijo nove smrti. Slepota doda novo luč zgodbi, ki se malček ustavi in po Hitchcockovsko razdela v drugem delu, k čemur pripomore omejeni, subjektivni zorni kot, ki gledalcu odmika končno spznanje. Žal razkritje v tretjem delu nekolikanj pokvari, saj nekaj prizorov deluje preveč na avtopilot, svoje doda tudi površinsko nepotrebno, a za subplot pomembno razkritje, vendar ohrani napetost in s tem tudi pozornost gledalca do kislo-sladkega konca.

Psihološki triler, ki vešče in všečno krmari med zdravstveno in socialno slepoto, lepo vklaplja vizualne elemente teme in svetlobe ter izkorišča subkjetivni pov, zaradi katerega se lep čas ne ve, ali gre za nadnaravne pojave in duhove, ali nemara zgolj za serijskega morilca.

7,5 z lahkoto/10

trailer:
http://www.youtube.com/watch?v=dLhyz_DtlbQ

Heir to the Empire Anniversary

Te dni je 20. obletnica izida SW knjige Heir to the Empire.

Več o tem na tejle povezavi, moja recenzija trilogije je tukaj, za bonus pa se fanfic z maro jade v stranski vlogi.

Slo Mediji So Smeti

Aristotel v svojih delih omenja, da so kreposti, ki so potrebne za srečo med drugimi tudi možatost, zmernost, samostojnost in samokritičnost.

Vseh teh je v konkretni državi za poldrugi ništrc, saj prevladujejo pomehkuženi metrofagi, ki v družbi tajkunov kakopak ne marajo kaj preveč za zmernost in samostojnost, slednje in samokritičnosti pa še posebno primanjkuje medijem.

Welcome to pahor republic of tajkunstan. Being a commiemetrofag isn't mandatory (yet), but it helps.

Raziskovalno novinarstvo se tako v teh krajih pojmuje kot legitimno vohunjenje, po zgledu velikih držav in korporacij, seveda, uporabne so tudi nepreverjene novice, za katere kakopak nihče ne odgovarja, prevajalsko šlampasto povzemanje tujih medijev z velikansko zamudo pa je tudi del vsakdanjika.

Zahodna 'fukc yeah, aamerika' naravnanost se kaže v slehernem zunanjepolitičnem pisarjenju, tako da me čudi, da naših azijskih dopisnikov še niso deportirali.
Paradoksalno, medtem ko slednji poročevalci jokcajo zaradi omejitev svobode govora in drugih človekovih pravic, domači mediji uvajajo cenzuro.

Enostransko podpiranje metrofagov in na drugi strani ignoriranje oz. zaplankano prikazovanje drugih subkultur je očitno sprejemljivo, kakor tudi objavljanje celega imena in priimka slehernega osebka, četudi ta še ni v konkretnem kazenskem postopku.
Da na eni strani izvajajo konservativno gonjo proti jailbaitu, na drugi strani pa sami objavljajo 'sporno' slikovno gradivo pa tudi ni nič novega.

Se naslov novice konča z vprašajem? - Nehal brati.

Obscure Super Hero Movies

Filmske predelave stripovskih superherojev niso nič novega, kot bi gledalec morebiti sklepal po štancanju omenjenih v zadnjih letih, saj so tovrstni izdelki praktično na voljo že od samega pojava papirnatih predlog. Sledi kratek pregled nekaterih nekolikanj bolj obskurnih in neznanih predstavnikov tega žanra.

Stay Classy

Po eni strani je kakopak res, da so spletni komentarji na različnih spletnih portalih pravopisni in vsebinski šodr, ampak po drugi strani si naključni novičarski medij ne more jemati pravice do cenzure. Glede na zadnjo medijsko prakso vohunjenja, podtikanja in propagiranja pa je le-ta očitno ne samo sprejemljiva, ampak se nekateri nacionalni mediji s tem pos krinko sovražnega govora celo hvalijo. Stay classy :(.

Relic vs Mimic

Relic
http://www.imdb.com/title/tt0120004/

Mimic
http://www.imdb.com/title/tt0119675/


Za zahodno filmsko industrijo je znano, da zelo rada kopira določene preizkušene in uspešne koncepte, bodisi kar se tiče žanra bodisi kar celotne fabule.

Sem tako spadajo razne variacije, npr. Passanger 57 v oziru na Die Hard serijo in polresni izdelki Asylum&co, npr. Terminators in Almighty Thor, ki s podobnim naslovom in skoraj skopirano zgodbo skušajo ujeti hype mainstream uspešnice.

Občasno pa se zgodi, da istočasno izideta dva skoraj identična filma, npr. Dante's Peak/Volcano, Deep Impact/Armageddon, Pathfinder/Outlander, Skyline/Battle L.A, Friends with Benefits/No Strings Attached.

Primer slednjega sta tudi par Relic/Mimic iz leta 1997, creature filma, katerima se na daleč vidi, da se glede osnovnega zapleta napajata na takrat zelo uspešni seriji X-files, za nekatere prizore iz Relic pa bi skoraj lahko rekel, da so pobrani iz naključnih epizod Dosjejev. Poleg tega sta v obeh filmih vodilna lika razmeroma privlačna ženska znanstvenica (Sorvino je superiornejša) in malček čuden policist, Mimic premore celo dva, vključno z nadležno klišejskim črnskim policajem, za katerega ni gledalcu niti malo žal, in pečke pljujočim Brolinom.

Nadležna froca, ki po naključju naletita na karnažo sta takenako prisotna v obeh filmih, Mimic kot bonus premore še kripi avtista, ki skrbi za subplot, kakor tudi skoraj identičen način, kako obračunajo s protagonisti (Kill it with fire!1).

Prizorišče zločinov je obakrat sila podobno; muzej in podzemna železnica, s tem da se obakrat velik del filma dogaja pod zemljo, v različnih laboratorijih, kleteh in opuščenih kanalizacijskih in železniških jaških. To je tudi eden od malusov, saj kakor po eni strani odobravam t.i. koridor fps-je, mi preganjanje po temačnih predorih tako v fantazijskih knjigah kot tudi v filmih pogosto preseda, še posebej če zaradi slabe osvetlitve gledalec ne more slediti dogajanju oz. izgubi zanimanje. Slednje je možno pri Relic, medtem ko ima Mimic osvetljavo bolje izvedeno, prav tako pridejo barve do boljšega izraza. Superiornost pa se kaže tudi v igralcih, soundtracku, nekolikanj bolj horror vzdušju in bolj razdelanem plotu.

Glede zapleta sta oba filma kljub visokemu proračunu razmeroma skromna; obakrat gre za nenadzorovano živalsko mutacijo, enkrat jo sproži uvožen biološki material, drugič genetski inžiniring, posledice pa se pokažejo na dokaj majhnem področju, tako da o kakšni nevarnosti za cel svet ne moremo govoriti. O pretencioznosti tukaj tako ne moremo govoriti, kar je plus. Tudi beštije so večji del filma lepo prikrite in prikazane le za kratek čas, no, Mimic proti koncu malček spominja na Aliens. CGI je spodoben, a ne preveč očiten, ponovno Mimic tu dobi več točk.

Relic - 6,2

Mimic - 6,5

Nagoya 2011 Recap

Pred enim letom sem ravno julija, po nekaj letnem premoru, spet začel bolj podrobno spremljati sumu, tako da je tole nekakšna mini obletnica, tudi tokrat pa Nagoya ni razočarala, tako kar se tiče zanimivosti glede yusho borbe, kot tudi glede raznih rekordov in storylinov.

Zaradi višje kakovosti streama, ki se na moji švoh povezavi prepogosto zatika, nisem mogel spremljati neposredno, in sem se tako zadovoljil z nekaj minutnim zamikom, saj so bili na youtube dokaj hitro dostopni posnetki posameznih dvobojev, za dodaten hype pa je skrbel eurodance/faitanOST z mediaplayerja.

VanDammage

Končan je mednarodni turnir v pretepaških igrah, kjer so uspešno sodelovali tudi slovenski igralci; 1. mesti v BB:CS2 in MvC3 ter 3. mesto v SSF4AE.

Več na tej povezavi: http://pretep.si/?p=780
posnetki pa tukajle: http://www.youtube.com/user/VirtualDojoVienna#p/u

Action Hero Moviez: Best of List

Seznam junakov akcijskih filmov s pripadajočim najboljšim filmom, ob pogoju, da ne gre za del franšize, serije, spinnof, priredbo ali kaj podobnega, zato pri nekaterih igralcih odpadejo očitni favoriti. Karizmatičen zlobec, rešitve potrebna deklina in siraste enovrstičnice dajo dodatne točke.


--Arnold Schwarzenegger

Eraser
http://www.imdb.com/title/tt0116213/

Tukaj sem kolebal med True Lies in Brisalcem, ter se naposled odločil za slednjega, saj pri Lažeh preveč časa porabijo za ženin subplot, teroristi pa za vsaj pol ure pristanejo na stranskem tiru. Eraser spada imo v začetek Švarcijevega zadnjega filmskega obdobje, ko skoraj ni več kos fizičnim nalogam, ki jih zahteva vloga, a v konkretnem filmu to še ne pride povsem do izraza; End of Days in Collateral Damage pa sta boleča primera tega.


--Sylvester Stallone

Assassins
http://www.imdb.com/title/tt0112401/

V sredini 90ih je Sly naštancal serijo dobrih semi originalnih akcijskih filmov; Cliffhanger, Specialist, Demolition Man, Judge Dread in zmagovalec Assasins. V igri je bil tudi Cobra, a je Banderas kot psiho killer prevesil tehtnicom, kakor tudi Julianne Moore. :wub:


--Jean-Claude Van Damme

Hard Target
http://www.imdb.com/title/tt0107076/

Urbani lov na človeka, antagonist v obliki Lancea Henricksna, uredu strelska akcija pod režijo Johna Wooja, also, DAT mullet. Moti edino kanček preveč campy končnica, saj je lokostrelski očanec na konju odveč.


--Dolph Lundgren

Showdown in Little Tokyo
http://www.imdb.com/title/tt0102915/

Dober plot z japonsko mafijo, Cary-Hiroyuki Tagawa secksa in obglavlja naključne dekline, za fap material skrbi Tia Carrere, medtem ko za buddy-buddy komedijo skrbi Brandon Lee. "Just incase we get killed, I wanted to tell you, you have the biggest dick I've ever seen on a man." Dem quotes;http://www.imdb.com/title/tt0102915/quotes/quotes


--Wesley Snipes

Passenger 57
http://www.imdb.com/title/tt0105104/

Die Hard ripoff, ki se dogaja na letalu, a ima dovolj svojskosti v obliki standardno dobrega Snipesa in karizmatičnega zlobca v podobi podcenjenega Bruca Payna, ki v zaključnem obračunu prenese epsko število udarcev v mednožje.


--Steven Seagal

Nico - Above the Law
http://www.imdb.com/title/tt0094602/


--Rutger Hauer

Split Second
http://www.imdb.com/title/tt0105459/

Shifizofreni policist v spremstvu nerdastega kolega lovi serijskega morilca/Aliena/Predatorja v poplavljenem futurističnem Londonu. Dober dialog, odlična atmosfera in pravšnja mera karnaže in golote.


--Nicholas Cage

Face/off
http://www.imdb.com/title/tt0119094/

Čeprav Cage nikakor ni tip igralca za v akcijske filme, ga vztrajno tlačijo vanje; izbira je bila mogoča samo med zmagovalcem in Con Airom, več strelske akcije in Travolta pa prevesijo tehtnico.


--The Rock

The Rundown
http://www.imdb.com/title/tt0327850/

Scorpion King je spinnoff, Doom je priredba, konkurenčen je ostal samo še Faster, kjer pa preveč časa ponucamo za ostale like. Malček sicer spominja na Švarcijev Collateral Damege z dodatkom Christopherja Walkena.


--Jason Statham

Revolver
http://www.imdb.com/title/tt0365686/

Ob tako bogatem opusu je bilo presenetljivo težko izbrati, saj so kandidati bodisi zaniči bodisi deli serij, ponekod pa Stathama zasenčijo (stranski) igralci, kot npr. v Chaos.

Homegrown

Zelišča na balkonu mi razmeroma dobro uspevajo; bazilika, meta in luštrek so še posebno pridni, tako da je dovolj za sprotno porabo in sušenje za zimo, lovor in drobnjak tudi lepo rasteta, edino majaron se je posušil, čeprav je bil v enakih pogojih in istem loncu kot ostala zelenjava.

Stare divje jagode so ob sicer dobrem cvetenju skupaj spravile le eno samo jagodo, nakar jih je obilno deževje vrglo iz tira; še dobro, da imam že vzgojeno novo generacijo, kateri se bodo pridružile še prave jagode, brž ko dobim sadiko. Medtem na vikendu divje jagode zorijo naveliko, enako tui ribez.

Za foro sem posejel še nekaj semen pradižnika; najprej v jogurtov lonček, nato pa vseh deset poganjkov v večje lončke; zaenkrat odlično uspevajo. Naslednja je na vrsti paprika.

Lansko leto se je med jagode zasejala leska, ki sme jo imel do sedaj v lončku, a jo je očitno zdelala poletna vročina.

Virtual Sumo

Sumo video igre ponavadi po načinu igranja spadajo bodisi v izpeljanke športnih simulacij (npr. Chiyonofuji no Oicho) bodisi med kvazi pretepačine (npr. Aah! Harimada), nekaj pa jih je tudi napol resnih poskusov statističnega bildanja z rpg elementi (npr. Sumo 64, Yokozuna Monogatari). Slednji dokaj redki poskusi imajo dodatni problem, saj so le v japonščini, zato je konkretna igra, Virtual Sumo, ki je, z izjemo nekaterih tehnik, popolnoma v angleščini, kot mana z neba.

Gre za soliden pc shareware izdelek, ki ne vsebuje zvoka, napredne animacije in kawaaii likov, premore pa resnične banzuke za leto 2002, fotografije resničnih, a nelicenciranih, rikishijev in dobro rpg statistično zasnovo. Banzuke vsebujejo rikishije za leto 2002, tako da večine današnjih borcev ni med njimi, ni pa nemogoče, da jih igralec ne ustvari sam in importa pripadajoče fotografije. Enako lahko manjko glasbe nadomesti s poljubnim soundtrackom.

Igralec sicer ne more prevzeti kontrole nad obstoječimi sumotoriji, lahko pa ustvari svoj lik, mu razporedi exp točke in postopoma bilda skozi turnirje ter napreduje iz juryo divizije v makuuchi do končne osvojitve naslova yokozune. Igra upošteva tudi potek časa, tako da se sposobnosti rikishijev s pretečenimi leti spreminjajo, posamezniki napredujejo, nazadujejo, se poškodujejo, upokojujejo itd, vse pa je lepo prikazano z besedilom.

Grafična podoba je sicer bolj ubožna, saj se takorekoč menjajo le banzuke lestvece, profili posameznih borcev in dohyo, kjer poteka borba. Le-ta je izvedena potezno, s klikanjem na posamezne tehnike. Igralec se tako lahko odloči za oshidashi ali yotsu sumo, upoštevaje seveda predispozicijo igranega lika in konkretnega nasprotnika, igra pa, medtem ko se sliki borcev simbolično preganjata po zaslonu, sproti sporoča, kdo je v prednosti, konkretni kimarite in morebitne statistične spremembe.

Short Story 34: Kolibri

Mimgrede, thread na temo mezoameriških iger.



KOLIBRI


Odet v svečana oblačila se je vrhovni svečenik Bonampak v spremstvu služabnikov približal žrtvenemu kamnu. Na njem je mirno ležalo golo črnolaso dekle. Ob vzklikih gledalcev je svečenik izvlekel ostri obsidianov nož, pristopil, ji z enim zamahom razparal prsi in ji še živi iztrgal srce. Tega je nato utripajočega dvignil v zrak, pokazal Soncu in zbranim ljudem. S tem je bilo sveto tekmovanje tlachtli odprto.
Preletevši nabito polne razgledne prostore in pomežiknivši proti soncu je Martezuwa, Aztek, zamišljeno pljunil nekaj semen maguewa, trdega zrnja agave, ki ga je bil žvečil, na tla igrišča, ki so bila tlakovana z umetelnim raznobarvnim mozaikom.
Sonce se je bližalo poldnevu in dan je bil nadvse pripraven za sveto igro tlachtlija, kar je oznanjal in kazal tudi veliki kamniti krog, oznanjevalec koledarja, na glavnem trgu Tenochtitlana. Čas Osmega sonca ali, kakor so šteli čas prebivalci na drugi strani Velikega morja, leto 1874. Nekaj dostojanstvenikov tistih dežel je bilo tudi prisotnih med mnogoštevilnimi gledalci. Tu so bili tisti, ki so prišli iz Romanske republike, odposlanci Egipta in tudi tisti, ki so predstavniki šogunatske države na vzhodu.
Veter je prav narahlo pihljal in čistil zrak, mu dajal prijeten duh pomladi. Vedno prisotnega smradu pogonskih turbin velikih zračnih tovornikov ni bilo čutiti, dasiravno je v daljavi na nebu v urejenih vrstah nemoteno potekal zračni promet. Strnjene kolone različnih osebnih plovil, gospodarskih tovornikov in javnih prevažnic so tvorile vsakodnevne potovalne linije. Ustaljeno, običajno.
Na tem prostoru pa se je imelo dogajati nekaj prav posebnega, svečanega. Igro tlachtlija so prirejali le na določene dneve v ciklih. Naloga te posvečene igre, starodavnega običaja Olmekov, je bilo zagotoviti dovolj človeških žrtev za daritev. Tokratna igra ni bila namenjena čaščenju Tlaloca, boga dežja, niti Huitzilopochtlija, velikega sončnega boga. Ne, tokratne žrtve so bile namenjene največjemu božanstvu njih vseh, Quetzalcoatlu, pernati kači.
To starodavno božanstvo jim je nekoč že vladalo, skrbelo za napredek. Nato pa se je odločilo za odhod preko Velikega morja z obljubo, da se nekoč vrne. No, po veliko letih je bilo azteškemu ljudstvu čakanja dovolj in so se odpravili za njim. Njega samega niso našli, le prebivalce druge celine. To jim je dalo mnogo veliko daritvenih človeških žrtev.
Stara modrost starešin je govorila, da mora biti človek kakor kolibri. Ta mali ptič tako hitro maha s krili, da na prvi pogled izgleda, kakor da lebdi. Za izgled popolne mirnosti je potrebno veliko gibanja. Da bo človek pripravljen na hitre odločitve in dejanja, mora biti v sebi popolnoma miren. To je v teh trenutkih pred tekmo Martezuwa vsel na znanje. V mislih se je sprostil, umiril. Vse mišice svojega telesa je pripravil na skorajšnje tekmovanje.
Bila je ta igra, tlachtli, zelo drugačna od tisti, ki so jih v zabavo imeli prebivalci drugih dežel. Tamkajšnji šivelj se je bil naslajal ob krvavih bojih gladiatorjev in usmrtitvah ter mučenju obsojencev. Vse to le v zabavo in zagotovitev miru v republiki. Kako sprevrženo! V Azteški državi pa je bilo sodelovati v svetih igrah žrtvovanja, poleg tlachtlija so poznali še druge igre, čast tako za sodelujočega, kakor tudi za njegove sorodnike. Sodelovanje pa je bilo povsem svobodno, neizsiljeno, ljudje so se sami ponujali, da bi tako pri božanstvih izprosili dobre letine, uspeha in blagostanja. Tudi mlado dekle, ki se je žrtvovalo na začetku je to storilo prostovoljno. Za njega, pripadnika veleznanega in spoštovanega reda bojevnikov jaguarjev, je bila velika čast že sodelovati. Ni ga skrbelo, ali bo na koncu na strani premagancev ali zmagovalcev.
Vrhovni svečenik je na velikem oltarju in razgledni ploščadi voditelja svečanosti z vzvišenim zanosom predstavil tekmovalce. Le-ti so bili že razvrščeni na velikem tlakovanem igrišču. Vsi so bili prepasani okoli pasu, na glavah so imeli raznobarvne perjanice, na komolcih, rokah in kolenih pa so nosili pritrjene ščitnike iz umetne snovi. Bili so bosi.
Preletevši s pogledom gledalce je Martezuwa med njijmi poiskal svojo mlado ženo Sošimilko, kar v nahuatlu pomeni 'poljski in cvetlični gaj'. Končno jo je našel, ko je z njunim še ne triletnim sinom v naročju sedela v dvanajsti vrsti. Zagledala ga je in mu pomahala.
Na svečenikov znak je na igrišče priletela žoga, ki jim je služila za igro. Narejena je bila iz kavčuka, naravnega drevesnega izcedka. Množice na tribunah so začele bučno vzklikati in spodbujati igralce, medtem ko je svečenik glasno komentiral dogajanje na igrišču.
Brž ko je gumijasta žoga priletela na igrišče, so se igralci pognali za njo. Namen je bilo spraviti žogo skozi navpični krog, ki je bil pritrjen na obeh končnih zidovih igrišča, eden od vsake skupine tekmovalcev. To je imelo simbolni verski pomen; gibanje žoge je ponazarjalo gibanje sonca na nebu.
Ko je le-ta poletela skozi obroč, je bil simbolno naznačen sončev vrhunec v dnevu, poldne.
Odbojna žoga je bila dobro vodljiva in zadana naloga ne bi bila ravno težka, vredna božanstev, zato jo je bilo dovoljeno odbijati le s komolci, koleni in boki. Seveda so bili tekmovalci vešči tudi tega; ni bil kar vsak državljan sprejet v igro.
Skočivši visoko v zrak je Martezuwa prestregel podajo nasprotnikov do temnopoltega igralca zavidljive velikosti in moči. Ta je bil eden potomcev ujetnikov, ki so jih Azteki pripeljali kot ujetnike in sužnje z bojnih pohodov v Oddaljeni celini, kakor so bili imenovali dežele Egipta. Nekajkrat je žogo s kolenom odbil v zrak, da je dobil popoln občutek, nato pa jo z močnim udarcem komolca poslal na drugo stran igrišča, kjer jo je sprejel soigralec.
Borba je bila seveda ostra, nihče ni popuščal; kazen za poraz je bila seveda smrt na žrtvenem kamnu. Gledalci so divje spodbujali svoje izbrance. Mnogo jih je namreč v blagu, denarju in sužnjih medseboj stavilo o izidu in uspehu posameznih igralcev.
Zaprivši pot nasprotnici je Martezuwa nastavil komolec in jo surovo zbil po tlakovanih tleh. Še preden se je dekle uspelo pobrati, ji je z nogo poslal par brc v mehke predele, da se je to zvilo od bolečin. Krvava in objokana je obležala na tleh; zanjo je bilo igre konec. Nanjo je kot tudi vse ostale čakal žrtvenik. Martezuwe to ni ganilo, v tej igri je zmagal močnejši in spretnejši. Sam se je popolnoma skoncentriral na igro, bil je umirjen, njegovi gibi so bili močni, a preudari. V njem je bil kolibri.
Po daljšem odbijanju žoge sem in tja po igrišču, je Martezuwini ekipi uspelo poslati žogo skozi nasprotnikov obroč.
"Zora; svetla smrt umrljive noči," je v mislih zrecitiral Martezuwa.
S tem igre seveda še ni bilo konec, število doseženih točk, to je prihodov sonca v zenit, je bilo določeno s pomembnostjo praznika. In današnji je imel še prav posebno težo. Igra se je nadaljevala z nezmanjšano vnemo.

Ko so ga zgrabile močne roke služabnikov velikega svečenika se ni niti malo upiral. Ulegel se je na kamniti žrtvenik od katerega je še curljala kri predhodnikov in mirno pogledal v nebo. Ni bilo oblakov. Zgolj svetla modra barva. Kolibrija.

Urbani Fun Fact

Na zabojniku za odpadno steklo je nalepka, ki naproša, da se ponoči v izogib zvočnega onesnaževanja, nea meče stekla. Saj ne, da so v neposredni bližini samo dve prazni hiši in hostel. Po drugi strani pa nekateri sosedi sredi noči na ves glas vrtijo glasbo na privat veselicah. Mhm.

Vikend - I Don't Even

Dnevni tiskani mediji so praviloma počasni, kar se tiče aktualnih novic, tako da več kot enkratno prelistanje doleti kvečjemu tedenske tv sporede. No, tudi to se je sedaj spremenilo, saj je Vikend doživel stilsko preobrazbo in postal neberljiv. Že prej je bilo polovico nepotrebnega balasta, sedaj pa je zadeva že na idonteven ravni. Zanesljivost je od nekdaj bila vprašljiva, še posebno kar se tiče športnih programov, če pa k temu dodamo še grafični zmazek, bom očitno odslej tv spored čekiral samo še na netu in teletekstu.

I'm on a Boat

Oni dan sem naletel na par slik sumo borcev, ki so si ring omislili kar na krovu ladje.

"Japanese sailors having a sumo match in the Indian Ocean, on the deck of the battleship Asama 1934."

Kdor ne skače, ni Viserys

Oni dan so imeli skakalci spet probleme s skalakalno zvezo, njihova izjava, potem ko so se bojda dogovorili o vsem zahtevanem, pa me je spomnila na določen prizor iz serije Game of Thrones;



"Ne zahtevamo nič več kot to, da se pogodbene obveznosti za nazaj poravnajo."

Minuta za latinščino

Oni dan sem med pregledovanjem 4chan arhiva naletel na zanimivo infotemo in med drugim na tole krajšo pesnitev spod rok Katula.

Catullus XVI

Pedicabo ego vos et irrumabo,
Aureli pathice et cinaede Furi,
qui me ex versiculis meis putastis,
quod sunt molliculi, parum pudicum.
Nam castum esse decet pium poetam
ipsum, versiculos nihil necesse est;
qui tum denique habent salem ac leporem,
si sunt molliculi ac parum pudici,
et quod pruriat incitare possunt,
non dico pueris, sed his pilosis
qui duros nequeunt movere lumbos.
Vos, quod milia multa basiorum
legistis, male me marem putatis?
Pedicabo ego vos et irrumabo.

Urban Scum

Bivanje v centru mesta ima kakopak tudi svoje maluse, konkretno zvočno onenaževanje s strani naključnh mimoidočih. Četudi se v zakup vzame relativna bližina študentskih domov, hostlov in šol, je nočno razgrajanje nesprejemljivo in vredno sankcije, ki jo ilustrira spodnja slika.

Pozimi je opitih pametnjakovičev manj oz. so tišji, poleti pa so ob odprtih oknih nadležen dodatek, občasno tudi podnevi. Zanimivo pri tem je, da bi velikokrat po glasovih sklepal na najstnike in random čefurčke, pogled skozi okno pa razkrije starejše meščane, bržkone tajkune XD.