Taoni je vljudnostno pokimal in prisedel. Calamarijec se je od njega ločil že pri vhodu, bržkone je kje zagledal kakega znanca, ki mu bo lahko razlagal o stavah na dirkah in huttski pornografiji.
"Nikess je sedaj v garderobi, ker se pripravlja za nastop," je dejal devaronijec, dasiravno se ga ni dobro slišalo zaradi glasbe, ki je očitno prihajala iz avtomata. Zvočniki so bili vidni na vseh koncih lokala.
Taoni je pozornost posvetil na prostor v bližini, kjer je bil nameščen manjši bazen ali nekaj podob- nega, napolnjen z nekakšno sluzasto snovjo, voda ali blato zagotovo nista bila, za to je bilo vode na tem planetu škoda, v tem bazenu pa, ki je bil obdan z manjšo ograjico, ob kateri je bila množica bitij, sta bili dve samici, obe pomanjkljivo oblečeni, ki sta se v zabavo in nasploh veliko zadovoljstvo opa- azovalcev tepli.
Zelo nemoralno, si je mislil Taoni in opazoval dogajanje v 'ringu'. Sedaj sta bili v njem človeška samica in twi'lekinja, ki sta zamenjali prejšnji dve borki, zabrakinjo in bithinjo. Taki boji so bili na večini planetov znotraj Republike zakonsko prepovedani, za morebitne kršitelje pa so bile zagrožene visoke kazni. Taoni je seveda vse stvari pravno vrednotil, ni mogel kar tako mimo stvari, ki so se do- gajale v njegovi bližini, še posebno, če so bile protipravne. Kakor je bil že večkrat rekel - biti prav- nik ni le polčasni poklic.
"Čisto vodo," je naročil strežnemu droidu, ki je prišel do njega. Tukaj so za strežbo skrbeli droidi, kar je bilo mnogo bolje, kot pa živa bitja.
Množica bitij, ki so opazovala borbo obeh sedaj že dodobra s sluzjo umazanih samic, se je drla na ves glas in spodbujala tekmici. Mnogi so stavili na zmagovalko in vpili medseboj.
Človeška samica je s sunkovitim udarcem roke twi'lekinjo odbila na en konec ringa, tako da je ta padla v svetlo zeleno sluz. Publika je to nagradila s še glasnejšim navijanjem, ki pa se je le še pove- čalo, ko je ženska twi'lekinjo povlekla iz sluzi in ji pred publiko strgala oranžni nedrček. Modri dojki sta se ji ob tem prosto zazibali. Nato jo je nasprotnica še oklofutala in jo pahnila nazaj v zeleno sluz.
A twi'lekinja se ni dala, dasiravno je bilo od blizu opaziti nekaj solz na njenih licih, pač pa se je brž pobrala in naskočila žensko. Strgala ji je hlačke in jo s pestjo sunila v mednožje, da je ta zakričala od bolečine, njen krik pa so preglasili kriki navijačev, razvnetih okoliških bitij.
Medtem je twi'leška borka nasprotnico zagrabila za lase in jo dobro zlasala, v navdušenje navzočih.
Človeška samica je na koncu obležala v njenem prijemu, napol potopljena v sluz, ki je prekrivala obe vročekrvni borki. Zmagovalka je bila nagrajena s ploskanjem, vzklikanjem in drugimi oblikami odo- bravanja, nato pa je zavita v brisačo zapustila prizorišče. Premaganki so morali pri tem pomagati.
Taoni je posegel po prineseni vodi in plačal droidu. Odpil je požirek in se ravnodušno razgledal po lokalu. Na enem koncu je opazil tudi tri obsežne hutte, ki so bili v družbi najemniških stražarjev in sužnjev. Verejtno so bili prišli na Nikessov nastop. Hutti so bili sicer v galaksiji in Republiki označe- ni za kriminalce, a verjetno so tako kot druga bitja cenili umetnost. Takšno ali drugačno. Pričujoči predstavniki njegove vrste so bili verjetno kaki lastniki podjetij, ki so se ukvarjala z bolj ali manj pre- povedanimi posli; prodaja sužnjev, tihotapljenje orožja in nedovoljeni substanc, proizvodnja začim- be. Huttski sindikati so bili, kolikor je bilo Taoniju znano v manjših sporih med seboj, konkurenca je bila vseskozi prisotna med njimi. Upal je, da ne bo prišlo v isti prostor še več huttov. To bi znalo v primeru nasprotnih mnenj postati nevarno. Premožni hutti so bili vedno obkroženi s pravo malo voj- sko najemnikov.
Na glanem odru sta v soju živobarvnih luči in ob zvokih glasbe v ravedrilo gostov plesali dve sa- mici, weequayka in zelenokožna falleenka. Taoni je spraznil kozarec vode in pri droidu, ki je ravno prišel mimo narožil še enega. Devaronijec ob njem, ki je zasanjeno opazoval ples na odru, je pil neko penečo se pijačo, Taoni ji ni poznal imena.
Pri vhodu v kantino je videl dva trandoshana, oba močne postave, bržkone sta bila varnostnika. Nj-emu ob prihodu nista povzročala težav, a je bilo jasno, da sta vešča svojega posla. Ravno sedaj sta na silo odvlekla iz lokala nekega opitega kosmatega whiphida, ki je hotel povzročati nered.
Ravno v trenutku, ko je droid prinesel na pladnju nov kozarec hladne vode, je po prejšnji glasni na- povedi po ozvočenju na oder priskakljal Nikess Dodt. Na glavi je imel pritrjen mikrofon, tako da je imel okončine proste in je lahko vnzeeno v ritmu pesmi mahal okoli sebe. Začel je glasno prepevati. Pel je v huttščini, verjetno zaradi njihove prisotnosti v lokalu, pa tudi večina bitij na planetu je razu- mela ta jezik.
Nastop pevca je bil podkrepljen z spremljevalno glasbo, ki jo je izvajala glasbena skupina na odru. Bila je sestavljena iz dveh bithov, ortolana in rodiana.
Občinstvo je veselo spremljalo Nikessov nastop, pesmi so se vrstile ena za drugo.Nekaj pesmi so bitja znala na pamet, tako da so skupaj z dugom na glas prepevala. To je privedlo do suhih grl in ostalih govornih organov, tako da se je prodaja pijače v kantini le še povečala.
Taoni je stoično opazoval dogajanje, Nikessove glasbe sicer ni imel ravno rad, a je vseeno poslušal melodijo. Alcenahu se je medtem pridružila fallenka, ki je prej plesala na odru. Sedaj je sedela v dev- aronijevčem naročju in se mu postila lizati z dolgim jezikom po telesu, medtem pa je pila neko pija- čo.
Taonijevo pozornost je pritegnila manjša skupina bitij, ki je ravno vstopila v lokal. Tu je bil nek rodian, dva weequaya in twi'lek, vsi pa so spremljali obilnega hutta, ki je sedel na lebdeči platformi.
Vsi spremljevalci hutta so bili oboroženi, sicer pa je to verjetno veljalo za večino bitij v tem prostoru.
Namenili so se proti nekemu drugemu huttu, ki je bil nameščen v kotu kantine.
"Je kaj narobe?" je twi'leka vprašal Alcenah, ki je opazil njegovo obračanje naokoli.
"Morebiti," je počasi dejal Taoni. Z glavo je pomignil proti prispeli skupini. "Kdo je tisti hutt, ki je ravnokar prišel s spremstvom?"
"Ne vem," je odvrnil devaronijec in pogladil falleenko po glavi. "Zakaj? Misliš, da je kaj narobe?"
Taoni je stresel z glavo. "Ne vem." Res ni vedel. Le občutek je imel, da se bo zgodilo nekaj slabega.
Nikess je medtem zažel svojo zadnjo pesem. Taoni je prek kantine na daleč spremljal dogajanje med dvema huttoma in njunim spremstvom na drugi strani prostora. NI bilo videti, da bi bila hutta v ravno prijateljskih odnosih. Njini močni glasovi so nekajkrat skoraj preglasili Nikessa.
"No, za nocoj je bilo zadosti," je dejal Taoni in vstal od mize. "Povej Nikessu, da je bil dober nas-top, da pa sem moral oditi." Pogledal je proti huttskemuu omizju. Lahko se zgodi marsikaj. No, sam si ne želi biti takrat blizu. Druga bitja v lokalu pa; vsak naj skrbi zase. Ne more vedno sam opozarjati in svetovati. Vsakdo se odloča sam zase. Namenil se je proti vesoljskemu pristanu, kamor je bil nam- enjen že prej, pa ga je mon calamari zmotil.
Vtem je prišlo pri spremstvu obeh huttov do prerivanja in kričanja. Taoni je ravno prišel do izhoda, ko se je nekdo zadrl "Pazi, termalni detonator ima!"
Ravno pravi trenutek je še stopil na ulico, ko je v dvorani v zgradbi odjeknila močna eksplozija, tako da so steklene šipe oken lokala popokale, skozi vrata pa je začel izhajati temen dim.
Sonci sta že zaženjali svoj dolgi, vroči pohod po nebu, ko je lahki T-16 'zračni skakalec', za seboj puščal obronke Mos Espe. Taoni je plovilo najel pri nekem defelu, ki je imel isposojevalnico prevo- znih sredstev. Vzel ga je le za pol dneva, več ni nameraval leteti, vseeno pa je moral plačati vnaprej. Seveda je bilo na tem planetu takšno podnebje, da je bilo veliko možnosti, da se sploh ne vrne, defel pa bi bil potem na škodi, če ne bi plačal vnaprej. Sploh pa je plovilo dajalo vtis, da je že dokaj dotra- jano, bela barva se je vidno luščila na večih mestih.
Kakorkoli že, si je mislil twi'lek, pa je vseeno lepo malo leteti. Tega že dolgo ni naredil. Na Botha- wuiju se je večinoma vozil z Aguarjem-J, zračnim avtomobilom, ki ni dosegal niti hitrosti, niti višine tega T-16. Pomišljati na letenje po Coruscantu, kjer je preživel večino šolanja, z njim, pa bi bilo prav tako utopično. Prav pogrešal je občutek prostosti v zraku, sunke vetra v obraz. Če bi imel lase, dlako, bi mu jo veter bržčas razmršil.
Spomnil se je dogodkov prejšnjega večera. Med dvema huttoma, Tinuro in Makoro, kakor je bil iz- vedel kasneje, je prišlo do navzkrižja interesov pri trgovini s sužnji. Oboroženi spopad in eksplozija, ki je sledila v lokalu prejšnji večer, je bil le vrh nekajmesečnega spora.
V streljanju je bilo ubitih in ranjenih veliko najemnikov, v eksploziji termalnega detonatorja pa je umrl tudi Tinura, dasiravno je bila vrsta znana kot trdoživa, navaden blaster jim ni bil škodljiv.
Sam se je bil spopadu izognil, veliko gostov, ki je prejšnjega vežera bilo v kantini, pa se ni moglo pohvaliti s tem. Nekaj jih je bilo tudi umrlo. Na srečo njegova stranka, Nikess Dodt ni bil med njim. V času spopada je bil namreč v garderobi, verjetno se je zabaval s kakšno plesalko. Ali dvema.
Pozornost je z dogodkov pretekle noči preusmeril na dogajanje sedaj. Naselbino Mos Espa je bil že davnaj pustil za seboj, pred njim je bila sedaj peščena puščava. Sipine pod njim so spričo letenja izgi- njale nazaj, pred njim pa so se kazale nove.
Preletel je kontrolno ploščo in si ogledal podatke. Trenutno je letel na višini dvajsetih standardnih višinskih enot, z dokaj veliko hitrostjo za tako majhno plovilo. T-16 je bilo majhno, dobro gibljivo plovilce, brez vdelanega orožja in energetskega ščita, narejeno le za hitrost.
Preletel je karavano trgovcev, ki so jo sestavljali veliki vagoni, ki so jih vlekle vprežne živali. Ob njegovem preletu so nekatere živali vznemirjeno dvignile glave proti nebu. Iz previdnosti se je Taoni s plovilom malo dvignil.
Sonci sta že začeli kazati svojo moč, postajalo je že prav pošteno vroče, tudi Taoniju, ki se je ta dan oblekel nekoliko lahkotneje. Preko črne tunike je nosil le lahkotno črno opravo s kapuco, ogri- njalo je pustil v sobi, kjer se je namestil kot Nikessov gost. Nameraval je ostati še en dan, si ogledati dirko čolničev, nato pa se vrniti na Bothawui.
Z nekaj pritiski na kontrolni plošči je vključil avtopilota, sam pa je iz skladiščnega predala ob svo-jem sedežu, plovilo je imelo prostora za dva, potegnil elektronski daljnogled. Pristavil ga je k svojim oranžnim očem in se razgledal po prostranem ozemlju, ki je bilo pred njim.
Puščava je bila večinoma sestavljena iz peska, tu in tam je bilo videti posamezne osamljene kamni- te tvorbe, od vetra in vročine razjedenih oblik. Velik, prazen kup ništrca.
V daljavi je z daljnogledom zagledal neko komaj vidno zgradbo. Verjetno naselbino pridelovalcev vode, kmetov vlage. Te so bile, kakor je bil prebral, razmetane po vsem planetu.
Ni pa nikjer videl kakih šotorišč Zobatih plenilcev, za katere je bilo rečeno, da so avtohtoni prebiv- alci planeta. Morebiti so bili drugje, na drugi strani Peščenega morja, kakor je bila imenovana ta puš- čava.
Nekaj časa je letel v dano smer, nato pa je uzključil avtomatskega pilota in spet sam prevzel uprav- ljanje plovila. Z orokavičenima rokama je premaknil nadzorni ročki, s katerima se je uravnavalo tako smer kot tudi višino vožnje ter obrnil T-16 nazaj proti domu.
Pri vračanju proti Mos Espi je naletel tudi na peščenega goseničarja jaw, ki so bili zbiralci in prepr- odajalci kakršne koli tehnične šare. Veliko jih je bilo videti po ulicah Mos Espe, kjer so na vsakem koraku ponujali svoje stvari. Goseničar je bil ogromen, kakor velikanski vsebnik na gosenični osnovi, s katero se je premikal. Od daleč je deloval kot kaka kamnita gmota in metal veliko senco na puščav- ska tla.
Končno je okoli polovice dneva prispel nazaj v naselbino Mos Espa. Plovilo je bil vrnil najemoda- jalcu, nato pa se je peš odpravil na sprehod po mestu. V kaki trgovini je nameraval pogledati za spo- minki ali čim podobnim.
Sonci sta bili sedaj na najvišji točki svojega vsakodnevnega obhoda, vročina se je le še stopnjevala. Taoni je z lahkotnim korakom vstopil v manjšo hiš, katee napis nad vrati je oznanjal, da je to trgovi- na. Razgledal se je po mračnem prostoru. Za pultom je slonel rjavo sivi letaki, ki se je bil ob twi'lek- ovem prihodu kot je kazalo ravno prebudil iz dremeža. Verjetno že nekaj časa ni imel kupca v trgovi- ni, pa je od dolgočasja in vročine zaspal.
"Die wanna wanga," je pozdravil z zaspanim glasom in se dvignil s pulta. Malo je mežikal z očmi, verejtno je bil zaspan. "Ja, ti tudi," je odzdravil Taoni. Obrnil se je po policah trgovine, ker je bilo nastavljeno razno blago. Letaki je medtem zapustil svoje mesto za pultom in prišel bliže.
"Kakšno stvar pa iščete?" ga je vprašal in z eno okončino nakazal proti polnim policam in razstav- nim pultom. "Imam dokaj veliko in raznovrstno ponudbo." To je bilo res. Taoni je preletel raznoraz- ne kovinske in lončene izdelke, različne vaze, reliefne slike, pločevinke s hrano, raznobarvna preg- rinjala in obleke. "Obrnil se je k prodjalcu.
"Imate kakšne podatkovne zbirke?" je vprašal, "Morebiti kakšne huttske pravilnike, pravne kodek- se, kaj podobnega."
Letaki je presenečeno naredil dolg, cvileč glas. "No, take zahteve že dolgo nisem slišal," je dejal s svojim malo cvilečim glasom, katerega razumevanje je čuden naglas naredil še težjega. Prodajalec si je nato nekaj godel v brado, kakor da bi naglas razmišljal.
"Ah, seveda," je nato poskočil v zrak in se zavrtel na mestu, nato pa odskakljal proti sobi za pult- om. Vrnil se je noseč zvrhan kup datapadov, spomisnkih kartic, pomnilniških cilindrov in drugih no- silcev informacij. Prineseno je odložil na pult zraven Taonija in začel brskati po njem.
"Mislim, da bo tukaj neka takega, kar iščete," je med iskanjem dejal twi'leku. "Aha, tukajle je, mis- lim," je rekel in iz kupa izvlekel miniaturni holoprojektor. Kliknil je na stikalo in v zraku nad projek- torjam se je pokazala hologramska slika, ki je prikazovala naslovno stran statuta prodajalcev sužnjev.
Nato so se v zraku pokazale besede posameznih členov statuta.
"To bi bilo sprejemljivo," je dejal Taoni. Obrnil se je proti kupu ostalih nosilcev podatkov. "Saj la- hko še sam malo pogledam?" Letaki je vneto prikimal. "Absolutno, vzemite si čas. Konec koncev, čas ni denar." Taoni je prebrskal zbrane datapade in cilindre, pregledal označbe na njih, ki so sporo- čale njihovo vsebino. Na koncu je izbral še dve spominski kartici in en podatkovni cilinder, na kate- rih je bilo zapisano, da vsebujejo huttske protokole in pravila o trgovanju. O njihovi pravni ureditvi ni vedel kaj dosti, zato je bil vesel, da je naletel na te podatke. Letakiju je nato plačal zanje in se na- potil ven iz trgovine.
Ko je bil spet zunaj na žgočem soncu, si je spet poveznil kapuco svoje oprave prek gleve in se na- menil na glavno ulico mesta. Kakor je bil preveril v načrtu mesta, ki ga je imel shranjenega na data- padu, je ta vodila do arene, ker so se prirejale dirke vprežnih čolnov. Namenil se je malo ogledati pri- zorišče, morebiti celo vplačati kako stavo.
Priščedši na trg ob tej areni je zagledal znanega mon calamarija, Yooua Gurtha, ki je bil v družbi neke človeške samice in hutta s spremstvom. Dasiravno se ni želel srečati z njim, je to na calamarijev klic vseeno moral storiti.
Približal se je zbranim in zastal, ko so najemniki v spremstvu hutta proti njemu naperili orožje. Se- veda so bili plačani, da skrbijo za njegovo varnost in odganjajo nepovabljene. Straža je bila sestavl- jena večinoma iz gamoreanov un weequayov. Vsi so imeli v rokah kak kos orožja, od arhaični kovin- skih sekir do blasterjev in pulznih konic. Taoni je upal, da ne bo nastal kak problem, da bo Gurth po- sredoval pri huttu. To se je tudi zgodilo.
Hutt, ki je ležal na lebdečem podstavku, je pomignil z roko in stražarji so takoj spustili orožje.
"Naj vam predstavim svojega znanca, Taonija Inutotya," se je oglasil Gurth in pomignil proti twi'- leku. Ta se je spoštljivo, a dostojanstveno, rahlo priklonil. "Inutoty, to je velecenjeni hutt Steruga."
Taoni je prišel bliže. Steruga je bil hutt, kot se za hutta pač spodobi. Ogromna glava se je nadalje- vala v dolgo in debelo telo, ki se je brez nog iztekalo v tolsti rep. Glavo je imel veliko za celo manjše bitje, usta pravtako.
"Ho ho ho," je zadonel hutt in se malo premestil na svojem lebdečem ležišču, tako da so plasti nje- govega obilnega tolstega telesa kar vzvalovili. "Pozdravljeni, Inutoty," je dejal z globokim glasom.
"vidim, da sta z Yoou Gurthom tukajle znanca. Ste prišli stavit na jutrišnjo tekmo? Z velikima oče- soma je premeril Taonija. "No, kakorkoli že," je nadaljeval, ne da bi počakal na morebitni odgovor. "Pri temle calamrijcu bodite previdni. Ničkaj rad ne poplačuje nastalih dolgov." Nato se je obrnil proti mon calamariju. "Sedaj imam druge opravke," je dejal in dvignil roko, s čimer je naznanil svo- jemu spremstvu, da naj ga odpelje naprej. "Lepo se imej. In Vi tudi," se je hipno obrnil h Taoniju.
"A ne pozabi na najino stavo." je dodal in se zasmejal. "Sploh pa ne na svoje plačilo, ko boš izgubil stavo. Ne bi mi bilo všeč, če bi te moral iskati s silo."
Glasno se krohotajoč se je Steruga z vsemi pribočniki odpeljal po ulici. Bitja so se mu spoštljivo umikala s poti.
Taoni je počakal, da so se hutt in njegovi najemniki dovolj oddaljili. "Rekel sem ti, da so stave ne- varen posel," je rekel Gurthu. "Ti pa, kot vidim, še kar vztrajaš. S hutti ni dobro preveč poslovati, še posebej pa ne na njihovem terenu."
"Eh," je Gurth zamahnil s plavutjo, "Bo že." Obrnil se je h spremljevalki, človeški samici, ki dese- daj le tiho stala zraven. Bila je manjše rasti, dolgih rjavih las, ki so ji padali nazaj na hrbet. Oblečena je bila v preprosto, rahlo prašno rjavo modro obleko. "Naj ti sedaj predstavim mojo znanko," je dejal.
"Pozdravljeni," je rekla ona, "Jaz sem Ahna Wtol."
Verjetno kaka prodajalka pronografije ali igralka v njih, si je mislil Taoni. To je bilo od Gurtha za pričakovati.
"Ahna je natakarica v kantini čez cesto," je povedal mon calamari in pokazal na poslopje nedaleč stran. "Tukajle sva se srečala, ker greva oba vplačat stave za jutrijšnjo dirko," je nadaljeval in pomi- gnil proti vhodu v areno za njimi. Okoli je hodilo kar nekaj bitij in droidov, veliko jih je zavilo noter.
"No saj sem tudi jaz namenjen sem," je dejal Taoni. "Nameraval sem se malo razgledati."
"Boš tudi stavil?" je vprašujoče pogledal mon calamari. "Bomo videli," je odvrnil twi'lek, "Nisem se še odločil."
No comments:
Post a Comment